UPRS Sodba I U 765/2019-75

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog Občine Tržič za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 4903-23/2008-MOP-38 z dne 5. 10. 2016. Odločila je še, da z izdajo sklepa stroški niso nastali. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnica 12. 12. 2018 vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in sicer zoper vse točke izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 4903-23/2008-MOP-83 z dne 5. 10. 2016.

2Toženka ugotavlja, da je predmetni denacionalizacijski postopek pravnomočno končan zgolj glede odločitve iz 1.II. točke izreka te odločbe, v katerem je odločeno, da se dr. A.A. vrneta v last z vzpostavitvijo lastninske pravice dve najemniški stanovanji na parc. št. 755/3 k.o. ..., v preostalem delu pa je Upravno sodišče drugostopenjsko in prvostopenjsko odločbo odpravilo. Ker po 260. členu ZUP ni možna obnova zoper odločbo, ki ni dokončna, je predlog za obnovo zoper 1.I., 2., 3., 4. in 5. točke izreka odločbe na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP kot nedovoljen zavrgla.

3V zvezi s predlogom za obnovo, ki se nanaša na točko 1.II. izreka odločbe, ki je po presoji toženke pravnomočna, navaja, da se tožnica sklicuje na to, da je bilo predhodno vprašanje lastništva podržavljenega premoženja rešeno v zadevi, končani s sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 2367/2017 z dne 6. 11. 2018. V tem upravnem postopku je bilo odločeno, da vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka niso uspele izkazati, da bi dr. A.A. obravnavano premoženje zahteval nazaj na podlagi Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (v nadaljevanju ZRP), zaradi česar ni izkazano, da mu je bilo podržavljeno in da je upravičen do denacionalizacije. Vendar po presoji toženke ta odločitev v zadevi, končani s sodbo Upravnega sodišča I U 2367/2017 z dne 6. 11. 2018, v obravnavanem denacionalizacijskem postopku ne pomeni drugače rešenega predhodnega vprašanja v smislu 147. člena ZUP. Predmetni postopek je bil namreč pravnomočno končan s sodbo Upravnega sodišča I U 1609/2016 z dne 10. 7. 2018, zatrjevana napačna uporaba materialnega predpisa v času odločanja pa ni obnovitveni razlog po 260. členu ZUP. Glede na to je toženka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgla predlog tudi v delu, ki se nanaša na 1. II. točko izreka drugostopenjske odločbe št. 4903-23/2008-MOP-38 z dne 5. 10. 2016.

4Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri poudarja, da je odločba o denacionalizaciji dokončna v delu, v katerem je upravičencu vrnjena v last in posest nepremičnina parc. št. 755/3 k.o. ... Dokončna ni le v delu, ki se nanaša na vračilo pripadajočih strojnih naprav MHE ..., v katerem jo je Upravno sodišče odpravilo. Zato je odločitev toženke, da napadena odločba ni dokončen in pravnomočen upravni akt, zaradi česar ni pogojev za vložitev predloga za obnovo postopka, nezakonita in pomeni tudi kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Prav tako se ne strinja, da ni podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, saj je vprašanje obstoja lastništva na nepremičninah v času nacionalizacije za odločanje predhodno vprašanje, ki predstavlja samostojno pravno celoto in je sestavni del dejanskega stanja v konkretni upravni stvari, od njegove rešitve pa je odvisna utemeljenost zahteve za denacionalizacijo. Gre tudi za identično dejansko stanje, saj je to lahko v vseh posamičnih postopkih zgolj enako. Nadalje citira določila prvega odstavka 226. člena, 228. člena, 230. člena, 258. člena, prvega odstavka 259. člena, drugega odstavka 267. člena, prvega odstavka 269. člena in 271. člena ZUP ter specialna določila 1. točke XVI. poglavja ZUP o odločitvah v postopku obnove, iz katerih po njenem sledi, da ji gre zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo pravica do pritožbe in ne zgolj do tožbe v upravnem sporu. Ker pa o pritožbi ne bi mogel odločati organ, ki je izdal izpodbijano odločbo (saj ni pričakovati drugačnega stališča), je prepričana, da ji gre ustavna pravica do pravnega sredstva in nepristranskega ter neodvisnega sodnika in meni, da naj Upravno sodišče to vrzel zapolni in odloči.

5Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter v stvari odloči tako, da odločbo toženke št. 4903-23/2008-MOP-38 z dne 5. 10. 2016 v obsegu kot to izhaja iz sodbe I U 1609/2016 z dne 10. 7. 2018 razveljavi ter vrne drugostopenjskemu organu v ponovno obravnavanje in odločitev. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi iz razlogov po prvem in drugem odstavku 157. člena Ustave in iz razlogov ničnosti po 249. členu ZUP ter drugem odstavku 279. člena ZUP v zvezi s 3. in 5. točko prvega odstavka tega zakonskega določila ter zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine parc.št. 755/3 k.o. ... v celoti zavrne oziroma da tožbo šteje kot pritožbo ter izpodbijan sklep in odločbo št. 4903-23/2008-MOP-38 z dne 5. 10. 2016 odpravi ter zahtevek za denacionalizacijo kot neutemeljen zavrne.

6Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

7Stranki z interesom B.B. in C.C. v odgovoru na tožbo predlagata, naj sodišče tožbo zavrže oziroma podrejeno, naj jo zavrne. Poudarjata, da se zahtevek tožnice glasi na razveljavitev odločbe št. 4903-23/2008-MOP-38 z dne 5. 10. 2016, o tožbi zoper to odločbo pa je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo I U 1609/2016 z dne 10. 7. 2018. Ker je sodišče o zadevi že pravnomočno razsodilo, je toženka upravičeno zavrgla predlog tožnice za obnovo postopka. Upravno sodišče je že s sodbo U 1108/2000 z dne 10. 1. 2001 upravnim organom naložilo, da ugotovijo, ali je bilo premoženje podržavljeno dr. A.A. ali nemškemu rajhu. Z delno odločbo št. 321-56/92 z dne 11. 4. 2003, s katero je bilo dr. A.A. vrnjeno 36532326 m2 zemljišča, je bilo ugotovljeno, da je upravičenec do denacionalizacije. Zadevo sta obravnavala Upravno sodišče s sodbo U 2282/2003 z dne 4. 5. 2005 in Vrhovno sodišče s sodbo I Up 898/2005 z dne 19. 4. 2007. Obe sodišči sta dr. A.A. šteli za upravičenca. Od tedaj je bilo izdanih več pravnomočnih delnih odločb, s katerimi mu je bilo vrnjeno več kot polovico celotnega podržavljenega premoženja. Šele po tem je sledila odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 2. 10. 2017, ki zavrača zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin v k.o. ..., ker meni, da premoženje ni bilo podržavljeno dr. A.A. S sodbo I U 2367/2017 z dne 6. 11. 2018 je sodišče to odločitev potrdilo, s čimer je brez obrazložitve spremenilo svoje dotedanje stališče.

8Stranka z interesom Č.Č. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, saj vprašanje, kdo je upravičenec do denacionalizacije, ni samostojna pravna celota, ki bi spadala v pristojnost sodišča ali drugega organa in brez katerega ni mogoče odločiti o denacionalizaciji, ampak je to del dejanskega stanja in pogoj za vodenje denacionalizacijskega postopka. Na področju denacionalizacije se kot predhodno vprašanje lahko pojavi le vprašanje državljanstva osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, saj sodi v pristojnost drugega organa in brez rešitve tega vprašanja postopka ni mogoče nadaljevati. Sprememba pravne prakse ni predhodno vprašanje in ni razlog za obnovo.

9Stranki z interesom D.D. d.o.o. in E.E. d.d. na tožbo nista odgovorili.

10Skrbnik za poseben primer v vlogi navaja, da je okupacijska oblast res zaplenila A.A. premoženje, ker je šlo za židovsko premoženje. Jugoslovanska oblast je po vojni take akte razglasila za nične, kar pomeni, da jih je razveljavila za nazaj in se šteje, da jih nikoli ni bilo. Zaplenjeno premoženje je spet postalo A.A. Trdi, da je v imenu A.A. po ZRP vrnitev premoženja zahteval upravitelj posestva F.F., ki mu ni bilo ugodeno, ker je Jugoslavija A.A. premoženje takoj po vojni z odločbo ponovno zaplenila.

11Stranki z interesom B.B. in C.C. v pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2019 sodišče seznanjata, da je v sodbi I U 1844/2018 z dne 17. 10. 2019 zavzelo drugačno stališče kot v sodbi I U 2367/2017, saj dr. A.A. šteje za upravičenca v postopku denacionalizacije. Tudi iz tega razloga je tožba neutemeljena.

12Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2020 navaja svoja naziranja o sodbi I U 1844/2018 z dne 17. 10. 2019 in razloge, zaradi katerih meni, da ta sodba ni pravilna. Ponovno poudarja, da dr. A.A. v času podržavljenja ni bil lastnik premoženja, zato mu tudi ni moglo biti podržavljeno.

13Stranki z interesom B.B. in C.C. v pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2020 izražata strinjanje z argumenti, s katerimi je sodišče v zadevi I U 1844/2018 utemeljilo, da je dr. A.A. upravičenec do denacionalizacije. Poudarjata, da je bil predmetni postopek končan s pravnomočno sodbo naslovnega sodišča, odločitve o upravičencu v drugih upravnih postopkih denacionalizacije pa niso predhodno vprašanje po 147. členu ZUP.

14Stranka z interesom Č.Č. v pripravljalni vlogi z dne 2. 3. 2020 vztraja pri svojem stališču, da je vsebina odločitve naslovnega sodišča v zadevi I U 2367/2017 v obravnavani zadevi nepomembna in ne more predstavljati razloga za obnovo po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Zmotna uporaba materialnega prava ne predstavlja obnovitvenega razloga, pri čemer do tega tudi ni prišlo, saj je sodba I U 2367/2017 očitno enkraten in neutemeljen odstop od ustaljene in enotne sodne prakse, kar je spoznalo tudi sodišče v zadevi I U 1844/2018. V nadaljevanju povzema in razlaga določbe povojnih predpisov, iz katerih po njenem prepričanju izhaja, da je odločitev o tem, da so bile nepremičnine podržavljene dr. A.A., ki je zato upravičenec do denacionalizacije, pravilna.

15Tožba ni utemeljena.

16Po prvem odstavku 260. člena ZUP se lahko obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku).

17Sodišče pritrjuje tožbenemu ugovoru, da je toženka napačno štela, da je predmetni denacionalizacijski postopek končan zgolj v točki 1.II. izreka odločbe št. 4903-23/2008-MOP-83 z dne 5. 10. 2016. S sodbo I U 1609/2016 z dne 10. 6. 2018 je namreč sodišče to odločbo odpravilo zgolj v delu, ki se nanaša na tisti del izreka točke 1.I., s katerim se v last in posest denacionalizacijskemu upravičencu vračajo pripadajoče strojne naprave male Hidroelektrarne .... V ostalem delu, tj. glede vrnitve nepremičnine parc. št. 755/3 k.o.... in v ostalih točkah izreka je odločba pravnomočna. Zato je toženka v tem delu predlog napačno zavrgla po drugem odstavku 267. člena ZUP kot nedovoljenega, češ da ni dopusten, ker je vložen zoper odločbo, ki ni dokončna.

18Ne glede na to, da je toženka v tem delu uporabila napačno pravno podlago za zavrženje, pa sodišče izpodbijane odločbe ni odpravilo, saj uporaba napačne pravne podlage v tem primeru pomeni, da je potrebno tudi za točke 1.I.,2., 3., 4., in 5. izreka odločbe presoditi, ali je podan razlog za obnovo postopka po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. To pa je toženka storila že v delu, ki se nanaša na točko 1.II. izreka odločbe št. 4903-23/2008-MOP-83 z dne 5. 10. 2016.

19Četrta točka prvega odstavka 260. člena ZUP določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil.

20Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvenega pomena, ali stališče, ki ga je sodišče zavzelo v sodbi I U 2367/2017 z dne 6. 11. 2018, in sicer, da je odločitev upravnega organa, da dr. A.A. ni upravičenec do denacionalizacije, po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP predstavlja predhodno vprašanje za rešitev zadeve, končane z odločbo št. 4903-23/2008-MOP-83 z dne 5. 10. 2016, s katero mu je bila vrnjena nepremičnina parc. št. 755/3 k.o. ..., ki je predmet tega upravnega spora.

21Predhodno vprašanje je urejeno v 147. členu ZUP in sicer prvi odstavek določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. O prekinitvi postopka izda sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, razen če ga je izdal organ druge stopnje.

22Predhodno vprašanje se lahko nanaša na vprašanje, ali obstaja kakšno pravno razmerje oziroma pravica ali obveznost in ima naslednje značilnosti: - vprašanje je samostojna pravna celota in je zaradi tega lahko predmet drugega postopka; - vprašanje je del dejanskega stanja, od katerega je odvisna meritorna odločitev v konkretni upravni zadevi sami, ne pa v kakšnem vprašanju postopka; - rešitev vprašanja, če je sporno, spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa.1 Vsako dejstvo, ki je podlaga za odločitev, še ni predhodno vprašanje. Odločilno je, ali je zakonodajalec ugotovitev ugotovitev pravno relevantnega dejstva prepustil v pristojno odločanje določenemu organu, ki lahko o tem odloči z učinkom pravnomočnosti, torej z izrekom odločitve v posamezni zadevi.2

23V obravnavani zadevi je vprašanje, ali je dr. A.A. upravičenec do denacionalizacije res del dejanskega stanja, od katerega je odvisna meritorna odločitev v konkretni upravni zadevi, vendar pa ni samostojna pravna celota, o kateri bi z učinkom pravnomočnosti odločalo sodišče ali kakšen drug organ, kot npr. v primeru ugotovitvene odločbe o državljanstvu po 63. členu ZDen3. Zato po presoji sodišča odločitev v zadevi I U 2367/2017 z dne 6. 11. 2018, s katero je sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo št. 490-26/2017/13 z dne 2. 10. 2017, s katero je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ugodilo pritožbi G. d.d. in zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo dedinj dr. A.A. premoženja v k.o. ..., ne more predstavljati rešitve predhodnega vprašanja v obravnavani zadevi. O tem, ali je dr. A.A. upravičenec do denacionalizacije, tj. do vračila nepremičnine parc. št. 755/3 k.o. ..., je bilo po tem, ko je sodišče odločilo v zadevi IU 1609/2016 z dne 10. 6. 2018, pravnomočno odločeno z odločbo št.4903-23/2008-MOP- 83 z dne 5. 10. 2016.

24Sodišče ugotavlja, da se je v obeh zadevah obravnavalo identično dejansko stanje, pri čemer so organi in sodišče v enem primeru šteli, da je dokazano, da je imenovani upravičenec do denacionalizacije, v drugem pa, da temu ni tako. Takšno odločanje ni razlog za obnovo in ni v nasprotju z zakonom, saj ZUP vezanost na dejansko stanje, ki ga je v končanem postopku ugotovil drug organ, določa le za obsodilno kazensko sodbo, ko je organ na tako sodbo vezan, če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost (149. člen ZUP).

25Glede na navedeno je torej toženka ravnala pravilno, ko je presodila, da ne gre za predhodno vprašanje, ampak da tožnik dejansko zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava, kar pomeni, da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, in je na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP predlog utemeljeno zavrgla.

26Tožnica zmotno meni, da je bila v tem postopku prikrajšana za pravico do pritožbe. Ne gre za vrzel, ampak za to, da v predpisih za tako postopanje, kot ga v tožbi opisuje tožnica, ni ustrezne pravne podlage. O predlogu za obnovo je odločil pristojen organ, tj. tisti, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša (drugi odstavek 255. člena ZUP). Zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, pa je dovoljena pritožba samo takrat, kadar je to z zakonom določeno (drugi odstavek 230. člena ZUP).

27Glede na ugovore stranke z interesom, da je potrebno tožbo zavreči, sodišče še dodaja, da tožbenega predloga v upravnem sporu ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.4 Sodišče je zato tožničino tožbo, upoštevaje te navedbe, obravnavalo kot izpodbojno tožbo, s katero je tožnica, sicer z ne dovolj določno oblikovanim tekstom tožbenega predloga in podrejenega tožbenega predloga, vendar pa po vsebini dovolj jasno, zahtevala odpravo sklepa in meritorno odločitev sodišča, da se obnova postopka dovoli in v tem obsegu zadeva vrne v odločanje toženki, pri čemer naj bi ji naložilo, naj upošteva stališče naslovnega sodišča, ki ga je zavzelo v zadevi I U 2367/2017. Glede na navedeno pa tudi ni moglo slediti predlogu stranke z interesom, naj tožbo po 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže, saj tožnica ni zahtevala, naj sodišče ponovno odloči o tožbi zoper odločbo št. 4903-23/2008-MOP-83 z dne 5. 10. 2018, o kateri je bilo že odločeno. Tudi o podrejenem tožbenem predlogu sodišče ni posebej odločalo, je saj se v upravnem sporu odloča o tožbi in ne o tožbenih zahtevkih, kot to velja v pravdnem postopku. Pri tem še pripominja, da iz razlogov ničnosti po 249. členu ZUP ter 3. in 5. točko prvega odstavka in drugem odstavku 279. člena ZUP sodišče sploh ne more odločati o utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo, kar v podrejenem zahtevku predlaga tožnik. Stranka lahko namreč v upravnem sporu uveljavlja le tiste tožbene zahtevke, ki so določeni v 33. členu ZUS-1.

28Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo sklepa med tožnico in toženko ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

29Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25.člena ZUS-1). Ker stranke z interesom v odgovorih na tožbo niso v ničemer prispevale k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrnilo tudi njihove zahtevke za povračilo stroškov postopka.

-------------------------------
1 Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Ius software, Ljubljana 2017, stran 257.
2 Glej prejšnjo opombo, stran 258.
3 Glej tudi X Ips 120/2015 z dne 19. 2. 2015, l U 578/2005 z dne 16. 5. 2006.
4 Glej I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017 in I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017