VSL Sklep II Cp 1464/2020

Pritožba se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da spadajo v zapuščino po pokojni A. A. izplačani pokojninski prejemki v znesku 397,01 EUR in [terjatev na] znesek 3.133,54 EUR, ki je bil dvignjen z računa zapustnice po njeni smrti (I. točka izreka); omejilo je dedovanje premoženja za znesek 2.579,33 EUR (II. točka izreka) in za dedinjo preostalega premoženja na podlagi oporočnega dedovanja razglasilo B. B. iz C.

2Zoper sklep se pritožuje D. D., ki v laični pritožbi med drugim navaja, da »A. A. nima nikakršnega dediča,« še najmanj pa B. B., zato sklepa o dedovanju ne priznava. Nadalje obširno (in težko razumljivo za sodišče, ki ne pozna vpletenih) razlaga, kaj se je dogajalo pred smrtjo zapustnice in z njenim premoženjem, nekim denarjem in pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

3Na pritožbo je odgovorila oporočna dedinja B. B. in med drugim navedla, da D. D. ni stranka postopka, zato njena pritožba ni dopustna. V nadaljevanju se je tudi vsebinsko opredelila do pritožbe.

4Pritožba ni dovoljena.

5Zakon o dedovanju¹ v 175. členu določa, da so stranke zapuščinskega postopka dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Sklep o dedovanju se vroči vsem dedičem in volilojemnikom kakor tudi osebam, ki so v postopku uveljavljale zahtevke iz naslova dedovanja (prvi odstavek 215. člena ZD).

6Eno osnovnih načel civilnih sodnih postopkov je, da lahko v njih aktivno sodelujejo le osebe, ki so stranke postopka, druge osebe pa samo, če jim zakon to pravico izrecno daje ali če sodna odločba kakorkoli neposredno posega v njihove pravice ali koristi. V 175. členu ZD je določeno, kdo so stranke zapuščinskega postopka, v 215. členu ZD pa, komu se sklep o dedovanju vroča. Glede na zgoraj povedano imajo pravico do pritožbe zoper sklep o dedovanju le stranke postopka (dediči, volilojemniki in osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine²). Druge osebe izven navedenega kroga nimajo pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju, saj tudi nimajo pravnega interesa za pritožbo zoper sodno odločbo, ki v njihove pravice ne posega.

7Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da postane pravnomočen, izvršljiv in pravno zavezujoč zgolj izrek sodne odločbe, ne pa tudi obrazložitev, zato se vprašanje, ali določena sodna odločba posega v pravice in koristi neke osebe, presoja le glede na izrek odločbe in ne glede na obrazložitev. V konkretnem izreku izpodbijanega sklepa je določeno le, katero premoženje sodi v zapuščino, kako se dedovanje omeji in kdo je razglašen za dediča. Odločeno je tudi, da spada v zapuščino denar, ki je bil dvignjen z zapustničinega računa po njeni smrti, vendar v izreku ni določeno, kdo je ta dvignjeni denar dolžan vrniti. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub temu, da se iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nakazuje, da naj bi bila pritožnica tista, ki je neupravičeno dvignila denar z računa zapustnice že po njeni smrti, s sklepom o dedovanju ni odločeno o obveznosti katere koli konkretne osebe glede vračila tega denarja.

8Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz spisa razvidno, da je bila pritožnica skrbnica A. A. Namen skrbništva za odrasle osebe je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje, pa tudi zavarovanje premoženjskih in drugih pravic ter koristi teh posameznikov (drugi in tretji odstavek 239. člena Družinskega zakonika³). Zato skrbništvo traja le toliko časa, dokler je varovanec živ, saj po njegovi smrti ni več nikakršne potrebe za varovanje njegove osebnosti, njegovih pravic in koristi. Torej je pritožničina funkcija skrbnice A. A. prenehala s smrtjo slednje, kar pomeni, da zgolj na podlagi dejstva, da je bila nekoč skrbnica, ne more nastopati kot stranka v zapuščinskem postopku.

9Iz pritožbe sicer sploh ni razvidno, da bi pritožnica uveljavljala kakršnokoli pravico iz zapuščine v smislu 175. člena ZD. Tudi iz sodnega spisa izhaja, da se pritožnica nikoli ni prijavila kot dedinja ali volilojemnica, niti ni uveljavljala kakršnihkoli drugih pravic ali terjatev iz zapuščine. V zapuščinski postopek je bila pritegnjena zato, ker jo je zapuščinsko sodišče kot nekdanjo skrbnico, ki je bila tudi pooblaščena za dvigovanje s transakcijskega računa zapustnice, pozvalo, da poda pojasnila o tem, kaj se je zgodilo z denarjem, ki je bil dvignjen z zapustničinega računa. Pritožnica je o tem dala določena pojasnila, vendar pri tem niti smiselno ni uveljavljala, da bi imela kakršenkoli zahtevek do zapuščine, zato ni mogoče šteti, da bi spadala v krog oseb iz 175. člena ZD.

10Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica D. D. nima pravice do pritožbe zoper izpodbijani sklep o dedovanju (ker ne spada v krog oseb iz 175. člena ZD), niti izpodbijani sklep (z izrekom) ne posega v njene pravice ali koristi, zato je treba pritožbo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku⁴ v zvezi s 163. členom ZD zavreči kot nedovoljeno.

11Pritožbeno sodišče še pojasnjuje pritožnici, ki je pravni laik, da bi lahko razloge za neveljavnost oporoke uveljavljala le oseba, ki bi sicer prišla v poštev za dedovanje, če oporoke ne bi bilo. Pritožnica nikoli ni zatrjevala, da bi na primer obstajala druga oporoka, s katero bi zapustnica premoženje zapustila njej, ali da bi bila ona (pritožnica) zakonita dedinja po A. A. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami sodišče še pojasnjuje, da se v zapuščinskem postopku ugotavlja predvsem, katero premoženje sodi v zapuščino in kdo so (zakoniti ali oporočni) dediči. V konkretnem primeru se je obravnavalo tudi eno drugih vprašanj, ki so izrecno predvidena v zapuščinskem postopku (omejitev dedovanja po 128. in 129. členu ZD, ker je zapustnica prejemala socialno pomoč). Druga premoženjska vprašanja, ki so zgolj posredno tičejo zapustnice oziroma njenega premoženja in ki se le nakazujejo iz pritožbe,⁵ bodo morali vpleteni reševati v drugih za to predvidenih sodnih postopkih. Oseba, ki meni, da ji iz kakršnegakoli (pravnega) naslova pripada kakšna premoženjska pravica iz zapuščine ali, da ima terjatev do katerekoli druge osebe, mora te svoje zahtevke oblikovati skladno s pravili civilnega procesnega prava (primerjaj 180. člen ZPP) ter jih uveljaviti z ustrezno tožbo ali drugo vlogo v za to predvidenih sodnih postopkih. Kako se zahtevki oblikujejo in tožbe sestavljajo, sodišče strankam ne more in ne sme pojasnjevati, saj bi s tem kršilo načelo nepristranskosti. Naposled pritožbeno sodišče v zvezi z navedbami pritožnice o slabem zdravstvenem in ekonomskem stanju pojasnjuje, da sicer razume njeno stisko, vendar sodišče ni pristojno za reševanje teh zadev, zato se bo morala pritožnica obrniti po pomoč na druge pristojne organe.

12Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da D. D. nima pravice do pritožbe zoper izpodbijani sklep o dedovanju, saj ne sodi v krog strank zapuščinskega postopka, niti sklep ne posega v njene pravice in koristi (vsaj izkazano ni, da bi). Zato je njeno pritožbo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrglo kot nedovoljeno.

13Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih nihče ni priglasil.

¹ Uradni list SRS, št. 15/76 in nadaljnji, v nadaljevanju ZD.
² Sodna praksa v slednjo kategorijo šteje osebe, ki jim pripada kakšna pravica na dednopravni podlagi oziroma iz naslova dedovanja (primerjaj sklep VSL II Cp 2022/2018) v širšem smislu, npr. tisti, ki skrbijo za izpolnitev nalogov, osebe, ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja na podlagi 32. ali 33. člena ZD (primerjaj npr. sklepa VSL I Cp 813/2018 in II Cp 1426/2017) in tudi upnike, ki predlagajo ločitev zapuščine na podlagi 143. člena ZD (sklep VSL II Cp 1536/2018 in številni drugi).
³ Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ.
⁴ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁵ Pritožbeno sodišče tu še pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, v kateri mora pritožnik navesti vsa odločilna dejstva, torej pojasniti svoja stališča in po potrebi tudi dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ne pozna oseb, o katerih govori pritožba (večkrat tudi brez imen ali priimkov, na primer E., g. F. itd.), prav tako mu ni poznano dogajanje v družini zapustnice, v domu starejših občanov itd., zato so te pritožničine navedbe za pritožbeno sodišče tudi v veliki meri nerazumljive.