129. člen ZD

Preden zapuščinsko sodišče s sklepom izroči zapuščino brez dedičev državi oziroma občini, mora objaviti oklic upnikom ter Republiko Slovenijo in znane upnike obvestiti o zapuščini brez dedičev (219. člen ZD v zvezi s 142.a členom ZD). Upniki lahko v šestih mesecih predlagajo začetek stečaja zapuščine (142.b člen ZD). Če ni drugih upnikov ali če ti ne ravnajo v skladu z zahtevo v prvem odstavku 142.b člena ZD, pa mora sodišče v primeru zahteve za omejitev dedovanja postopati po 128. členu ZD in odločiti o zahtevi dajalcev pomoči in s tem o omejitvi dedovanja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo stroške deliti glede na upnici dejansko izročen znesek 326,76 EUR. Upnica se je namreč odpovedala omejitvi dedovanja na vsem preostalem premoženju (prvi odstavek 129. člena ZD). Če tega ne bi storila, bi tudi del preostale zapuščine, ki bi ustrezal preostali vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, postal lastnina upnice (prvi odstavek 128. člena ZD). Izračun glede višine plačila stroškov, kot ga je opravilo sodišče, je zato pravilen.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v izrek izpodbijanega sklepa ne spadajo določbe Zakona o dedovanju, na podlagi katerih je sodišče odločalo o izročitvi premoženja Republiki Sloveniji. Slednje namreč spada v obrazložitev sklepa. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni zakonske podlage, ki bi v okviru 128. in 129. člena ZD Republiki Sloveniji omogočala omejitev dedovanja zgolj na določene pravice oz. stvari. Zato je sodišče prve stopnje pravilno premoženje izročilo Republiki Sloveniji na podlagi 9. in 128. člena ZD.

Pritožba ima sicer prav, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do predloga Občine X z dne 16. 4. 2021, da se omejitev dedovanja po 128. členu ZD izvede zgolj na določenih stvareh in pravicah. Zaradi zagotavljanja strankine pravice do izjave je to kršitev saniralo sodišče druge stopnje, ki pojasnjuje, da zakonska podlaga, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari, ne obstaja, zato sodišče prve stopnje sklepa o dedovanju s tako vsebino ne bi smelo izdati.

Ni nikakršne zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari. Ni pa ovir, da se RS oz. občina z dedinjo zapustnikovega premoženja ne bi mogla dogovoriti drugače, torej skleniti dogovor, ki bi sledil njenemu predlogu. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Po prvem odstavku 129. člena ZD se lahko Republika Slovenija ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku v skladu s predpisi o socialnem varstvu, odpove pravici do povračila te pomoči, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali njegovi otroci, ki so sami potrebni pomoči, ali če bi premoženje, ki bi postalo lastnina Republike Slovenje ali občine, predstavljalo zanjo breme ali bi zaradi upravljanja ali razpolaganja s to lastnino imela nesorazmerne stroške. Slednje pa je pritožnica v postopku zatrjevala, zaradi česar se je deloma odpovedala uveljavljanju omejitve dedovanja na solastniškem deležu zapustnikovih nepremičnin. Ker se pritožnica lahko odpove omejitvi dedovanja na določenem (nepremičnem) delu zapuščine, ostaja odprto vprašanje dedovanja ali omejitve dedovanja (v razmerju do občine) premoženja v obsegu, ki bi bilo s

Zmotna je pritožbena teza, da 128. člen ZD daje pritožnici pravico, da izbere, na katerem zapustnikovem premoženju se bo omejilo dedovanje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči in bo posledično (zgolj) to premoženje postalo last pritožnice. Pritožnica pri taki razlagi ne izhaja iz besedila te zakonske določbe, dodaja ji vsebino in s tem prebija jezikovne meje njenega pravnega sporočila, vse skozi prizmo interpretacije/argumentacije, ki ustreza njenim "materialnopravnim pričakovanjem", kljub temu, da je ta določba relativno jasna in pomensko neodprta. V sodni praksi je enotno stališče, da pritožnica ne more izbirati, na katerih stvareh bo izvedena omejitev dedovanja.

Pritožbene navedbe, da umika predloga omejitve dedovanja ni bilo, so očitno sprenevedanje in zloraba procesnih pravic, saj podatki spisa jasno kažejo povsem drugačno sliko.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi 207. člena ZD razpisati narok, na katerem bi moralo obravnavati vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino in na omejitev dedovanja. Pritožnica utemeljeno še navaja, da je obstajala možnost sklenitve dogovora ne le z dedičem, marveč tudi z Občino, na podlagi katerega bi lahko prepustila svoj pripadajoči delež občini ter da bi se lahko odpovedala pravici do povračila te pomoči na podlagi 129. člena ZD, ki določa, da se Republika Slovenija lahko do konca zapuščinske obravnave odpove pravici do povračila te pomoči, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali njegovi otroci sami potrebni pomoči. Okoliščina, da je dediču B. B. odvzeta poslovna sposobnost še dodatno potrjuje te pritožbene navedbe.

Zapuščinsko sodišče ni obvestilo RS o tem, kaj je predmet zapuščine in kje se predmeti nahajajo. Izdalo je le sklep, da po določbi 128. člena ZD, ti predmetni pripadajo RS, ker je zapustnik dobil plačane socialne prispevke. Pred tem pa bi sodišče moralo sporočiti RS, kje se predmeti nahajajo in kaj sodi v zapuščino, da lahko poda izjavo po 129. členu ZD.

Občina se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pravici do povračila pomoči ne more več odpovedati.

Pritožnica, ki je skrbnica odrasle osebe, se nikoli ni prijavila kot dedinja ali volilojemnica, niti ni uveljavljala kakršnihkoli drugih pravic ali terjatev iz zapuščine, zato ni mogoče šteti, da bi spadala v krog oseb iz 175. člena ZD. Pritožničina funkcija skrbnice je prenehala s smrtjo varovanca, kar pomeni, da zgolj na podlagi dejstva, da je bila nekoč skrbnica, ne more nastopati kot stranka v zapuščinskem postopku in nima pravice do pritožbe zoper izpodbijani sklep o dedovanju.

Predlogu se ugodi in se dopusti revizija glede vprašanj: - ali je pravilna razlaga nižjih sodišč, da je odločitev o odpovedi pravici do uveljavljanja povračila dane pomoči (prvi odstavek 129. člena ZD) v izključni domeni dajalca pomoči, - ali je ustavno skladna razlaga sodišča druge stopnje, da prvi odstavek 129. člena ZD Republiki Sloveniji/občini omogoča, da se odpove pravici do povračila te pomoči le v primeru, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali njegovi otroci (prvi dedni red), ki so sami potrebni pomoči.

Ker premoženje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja (ob zapustnikovi smrti ne preide na dediče), institut nima razlastitvenih učinkov.

Ne drži, da bi moralo sodišče od vrednosti zapustnikovega premoženja najprej odšteti pogrebne stroške in šele nato odločati o omejitvi dedovanja.

Vsa materialnopravna razmerja v zapuščinskih postopkih se presojajo po pravu, ki je veljalo v času zapustnikove smrti, saj je takrat po samem zakonu prišlo do bistva dedovanja - prehoda zapuščine na dediče, kar se v sklepu o dedovanju le še ugotovi in dediče razglasi. V obravnavanem primeru v trenutku smrti zapustnika določba 39. člena ZSVarPre-C še ni veljala niti je (po že zgoraj obrazloženem) ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb v tej smeri za nazaj ni mogoče uporabiti. V trenutku uvedbe dedovanja je omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, urejal 128. člen ZD, zato bi ga ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopno sodišče za presojo tega vprašanja v obravnavani zadevi moralo uporabiti.