VSL Sodba I Cpg 66/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 4.638,02 EUR s pripadki (I. točka izreka), v višjem znesku, za 157,87 EUR s pripadki, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka) Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 796,32 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožeča stranka kot upravnica stavb na naslovih Cesta s parnimi številkami aktivno legitimirana, da od tožene stranke kot lastnice štirih poslovnih prostorov in štirih garaž na navedenih naslovih terja plačilo stroškov za obratovanje in upravljanja za obdobje od novembra 2015 do aprila 2017. Zato je odločilo, da je tožena stranka za navedeno obdobje dolžna tožeči stranki plačati stroške obratovanja in upravljanja v višini 4.638,02 EUR. Tožbeni zahtevek za plačilo stroškov opominov in zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude najemnika je zavrnilo.

2Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno odločilo, da je pasivno legitimirana v tej pravdi, da je spregledalo nesklepčnost tožbe in da je kršilo določila pravdnega postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obeh primerih je zahtevala povračilo pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ne drži pritožbeni očitek, da je tožba nesklepčna, ker tožeča stranka nepremičnin na katere se nanašajo stroški obratovanja in upravljanja, ki jih vtožuje v tem postopku, ni opredelila z zemljiškoknjižnimi oznakami. Tožeča stranka je že v I. točki pripravljalne vloge z dne 3. 9. 2018 (list. št. 29) po presoji pritožbenega sodišča dovolj natančno pojasnila na katere nepremičnine se nanašajo stroški. Za vsako nepremičnino je navedla številko posameznega dela stavbe, kaj ta posamezni del v naravi predstavlja, kakšno številko ima posamezni del v naravi, na katerem naslovu se posamezni del nahaja in kakšen je delež posameznega dela glede na celoto. Te navedbe zadostujejo za identifikacijo nepremičnin na katere se nanaša zahtevek za plačilo stroškov. Obema pravdnima strankama je bilo namreč nedvomno znano na katere nepremičnine se nanašajo stroški v tem sporu. To potrjuje tudi navedba tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2018 (list. št. 134), da tožena stranka „ne oporeka lastništvu nad nepremičninami navedenimi v pravdi in niti seštevku površin posameznih sklopov.“

6Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o nezakonitosti sodbe zaradi nepravilnega vročanja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno pojasnilo, da so bila vsa sodna pisanja toženi stranki vročena s fikcijo. Iz vročilnic pripetih k list. št. 122, 148, 151, 156, 165 izhaja, da toženi stranki ob poizkusu vročitve osebna vročitev sodnega pisanja ni bila mogoča. Zato je bilo toženi stranki v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (tretji odstavek 142. člena ZPP).² Ker tožena stranka v 15 dnevnem roku sodnih pisanj ni dvignila, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka (četrti odstavek 142. člena ZPP). Torej so bile vročitve opravljene s fikcijo, kot je to v izpodbijani sodbi pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Nekatera sodna pisanja so bila po poteku tega roka puščena toženi stranki v predalčniku, druga pa so bila vrnjena sodišču, ker jih vročevalec ni mogel pustiti v predalčniku tožene stranke, saj je bil le-ta, upoštevajoč oznako na vrnjenih pošiljkah, poln. Takšno postopanje pri osebnem vročanju je skladno z določilom 142. člena ZPP. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nobene nepravilnosti v zvezi z vročanjem sodnih pisanj toženi stranki in niti kršitve pravice tožene stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dejstvo, da je sodišče izročilo vrnjene pošiljke toženi stranki na naroku, na pravilnost vročitev ne vpliva. Vse pošiljke so bile namreč že pred tem pravilno vročene toženi stranki s fikcijo.

7Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi, ko je dejstvo, da je tožena stranka lastnica nepremičnin, v zvezi s katerimi tožeča stranka vtožuje plačilo stroškov, štelo za priznano. Iz določila tretjega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2018 (list. št. 134) lastništvo nad nepremičninami navedenimi v tožbi jasno in nedvoumno priznala. Navedla je: „Tožena stranka ne oporeka lastništvu nad nepremičninami navedenimi v pravdi, prav tako ne oporeka seštevku površin posameznih sklopov.“ V nadaljevanju vloge je tožena stranka tožbenemu zahtevku ugovarjala s trditvami, da je tožeča stranka te iste stroške obratovanja in upravljanja za predmetne nepremičnine že terjala od najemnice, družbe P. d. o. o.

8Pooblaščenec tožene stranke je nato na prvem naroku za glavno obravnavo 3. 10. 2019 (list. št. 167) navedel, da tožena stranka ni ne najemnica in ne lastnica nepremičnin za katere tožeča stranka iztožuje plačilo.³ V spis je vložil zemljiškoknjižna izpiska za posamezna dela ID znak 0000-0000-163 in 0000-0000-164. S tem je preklical priznanje tožene stranke o lastništvu nepremičnin, ki ga je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2018.

9V sodni praksi in pravni teoriji je sprejeto stališče, da preklic sam po sebi ne učinkuje. To izhaja že iz določila tretjega odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da sodišče po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine presodi, ali se dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala nato pa zanikala, šteje za priznano ali izpodbijano. Čeprav v teoriji obstaja stališče, da se mora sodišče v vsakem primeru lotiti dokazovanja, saj dajo šele rezultati dokazovanja oporo za oceno verodostojnosti razlogov, s katerimi stranka opravičuje preklic priznanja, se tako stališče ne zdi skladno z načelom vestnosti in poštenja oziroma vzajemnega zaupanja ter prepovedjo zlorabe pravic, ki sodišču nalaga da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku, zlasti pa ne z načelom resnicoljubnosti. Zato je pravilnejše, da mora stranka, ki preklicuje priznanje, svoj preklic obrazložiti, navesti in izkazati „vse okoliščine“, ki opravičujejo preklic. To je pojasniti, zakaj je preklic upravičen in to upravičenost tudi izkazati. To ji bo uspelo, če bo navedla (in izkazala) razloge za zmoto pri priznanju. Pri uporabi prostega prepričanja mora sodišče ocenjevati ali je preklic v skladu z načelom vestnosti in vzajemnega zaupanja ter dobrih običajev. Tu ni pomembno le, ali preklic pomeni zlorabo te procesne pravice, marveč bi za neupoštevanje preklica zadoščalo že, da je mogoče stranki očitati nezadostno skrbnost pri priznanju. Dokazno breme, da obstajajo razlogi, ki opravičujejo preklic, je na strani stranke, ki je svoje priznanje preklicala.⁴

10V tem primeru je pooblaščenec tožene stranke na naroku le navedel da tožena stranka ni ne najemnica ne lastnica nepremičnin⁵ in kot dokaz vložil zemljiškoknjižna izpiska za dve od šestih nepremičnin glede katerih tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo stroškov obratovanja in upravljanja. Kot je bilo že pojasnjeno je trditveno in dokazno breme o upravičenosti preklica na stranki, ki je zatrjevala preklic, torej na toženi stranki. Pooblaščenec tožene stranke ob preklicu priznanja lastništva nepremičnin ni z ničemer pojasnil, zakaj je bilo priznanje tožene stranke o lastništvu nepremičnin, zmotno, oziroma zakaj toženi stranki ni mogoče očitati neskrbnosti pri priznanju. Pred priznanjem se mora namreč stranka skrbno prepričati kaj priznava. Nezadostna skrbnost pri priznanju gre v škodo stranke, ki je priznanje podala. Zato že slednje upoštevajoč načelo vestnosti in poštenja zadošča za neupoštevanje preklica oziroma omejitve priznanja.⁶

11Glede na vse pojasnjeno le navedba tožene stranke, da v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnin, glede katerih tožeče stranka v tem postopku vtožuje plačilo stroškov obratovanja in upravljanja, ni vpisana tožena stranka, ne glede na temeljna načela zemljiške knjige (načelo javnosti in načelo publicitetnega učinka vpisov)⁷ ne zadostuje za upoštevanje preklica priznanja. Tožena stranka bi namreč morala konkretno zatrjevati, zakaj je ob podaji priznanja opravičljivo zmotno menila, da je lastnica zadevnih nepremičnin. Tega pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni pojasnila.

12Pritožbena trditev, da je tožena stranka pred narokom pred sodiščem nastopala samostojno (brez kvalificiranega pooblaščenca) in je zato pri priznanju lastništva nepremičnin prišlo do napake, ki jih laične stranke storijo, predstavlja pritožbeno novoto in je zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13Tudi sicer pa tožena stranka s takšno pavšalno trditvijo ne bi mogla uspeti. Povprečno sposoben odrasel človek namreč ve (če ni kakšnih posebnih okoliščin, ki bi jih morala tožena stranka ob preklicu pojasniti), ali je lastnik določene nepremičnine ali ne. Ker gre v tem primeru za pravno osebo, pri kateri se zahteva večja skrbnost, tako tožena stranka le s sklicevanjem na svojo laičnost ne bi mogla uspeti. Poleg navedenega se je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi upirala plačilu stroškov obratovanja in upravljanja s trditvami, da je tožeča stranka te stroške že terjala od najemnice, češ da je najemnik dolžan plačati te stroške. Trditve tožene stranke, da je tožeča stranka konkretne stroške obratovanja in upravljana primarno terjala od najemnice, je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 149 in 150) potrdila. Iz vsega navedenega tako izhaja, da tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi svojega priznanja lastništva ni podala le zaradi „napake laika.“

14Glede na pojasnjeno je tako že iz tega razloga sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko preklica priznanja ni upoštevalo in je štelo dejstvo, da je tožena stranka lastnica nepremičnin, glede katerih tožeča stranka vtožuje plačilo stroškov obratovanja in upravljanja na podlagi priznanja tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2018 (list. št. 134), za priznano (tretji odstavek 214. člena ZPP).

15Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da čeprav nobeno izmed ravnanj tožene stranke oziroma njenega pooblaščenca samo po sebi ne predstavlja zlorabe procesnih pravic, pa je iz načina postopanja tožene stranke in njenega pooblaščenca v tem postopku mogoče sklepati, da je le-to namenjeno zavlačevanju postopka in je zato v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter resnicoljubnostjo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu življenjska, logična in pravilna. Pritožbeno sodišče ji v celoti sledi.

16Ker je bilo v tem primeru upoštevaje način postopanja tožene stranke utemeljeno sklepanje na zlorabo pravic, sodišče prve stopnje s tem, ko je v zvezi s presojo bistvenih okoliščin povezanih s preklicem priznanja vpogledalo v dokaze in listine izven okvira trditev pravdnih strank, ni kršilo določil pravdnega postopka. Sodišče je namreč dolžno onemogočiti zlorabe pravic (prvi odstavek 11. člena ZPP).

17Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog za vpogled v zemljiško knjigo za štiri nepremičnine. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se trditve tožeče stranke, da je tožena stranka lastnica nepremičnin štejejo za priznane (tretji odstavek 214. člena ZPP), dokazovanje tega dejstva z dokazi ni bilo potrebno. Priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP).

18Sodišče prve stopnje je upoštevajoč trditve tožene stranke med postopkom pred sodiščem prve stopnje, v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zadostno obrazložilo pravno podlago za odločitev v tem postopku. Pojasnilo je, da tožena stranka dolguje tožeči stranki stroške upravljanja na podlagi sklenjene pogodbe etažnih lastnikov oziroma njihovega prednika o upravljanju, stroške obratovanja pa, ker jih je tožeča stranka skladno z določili 115. člena in prve alineje prvega odstavka 116. člena Stvarnopravnega zakonika⁸ zalagala, tožena stranka pa je bila zanje obogatena (verzijski zahtevek, prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika)⁹. Kaj več po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno navesti. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o neobrazloženosti sodbe v tem delu.

19Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke proti izpodbijani sodbi zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

21Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje stroške s pritožbo.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² To ne velja za sodno pisanje, ki se je toženi stranki vročalo z vročilnico pripeto k list. št. 151, saj to pisanje skladno z določili ZPP toženi stranki ni bilo potrebno vročiti osebno. To pisanje je bilo skladno z določilom prvega odstavka 141. člena ZPP ob neuspešnem poizkusu osebne vročitve toženi stranki puščeno v predalčniku.
³ Pred prvim narokom za glavno obravnavo tožena stranka ni imela pooblaščenca.
⁴ J. Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, leto 2006, komentar k 214. členu, str. 366 do 369; VSL sodba II Cpg 1426/2015 z dne 13. 11. 2015, VSC sklep Cp 63/2013 z dne 8. 8. 2013, VSL sklep I Cpg 104/2013 z dne 16. 4. 2014 in VSL sodba I Cpg 1349/2015 z dne 26. 10. 2016.
⁵ V pritožbi je tožena stranka to navedbo spremenila in zatrjevala, da je uporabnica ne pa tudi lastnica nepremičnin.
⁶ Primerjaj VSL sodba I Cpg 1349/2015 z dne 26. 10. 2016.
⁷ Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da je zmotno pritožbeno stališče, da je dejstvo, kdo je lastnik posamezne nepremičnine, splošno znano dejstvo v smislu petega odstavka 214. člena ZPP in ga zato ni treba dokazovati. Splošno znano dejstvo je tisto dejstvo, ki je znano širšemu krogu ljudi, torej pretežni večini vseh odraslih članov družbe - ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje (glej J. Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, leto 2006, komentar k 214. členu, str. 374 do 376). Kdo je lastnik posamezne nepremičnine širšemu krogu ljudi ni poznano.
⁸ Ur. l. RS, št. 87/2002 in naslednji.
⁹ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.