UPRS Sodba II U 147/2018-25

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom o stroških izvršbe, št. 06113-799/2012/1193 z dne 30. 1. 2018 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), ugotovil, da so v nadaljevanju upravne izvršbe inšpekcijske odločbe po drugih osebah po sklepu o dovolitvi izvršbe, št. 06133-799/2012/61 z dne 26. 2. 2013, ki je potekala od dne 1. 8. 2017 do dne 13. 11. 2017, nastali stroški v znesku 696.505,78 EUR (1. točka izreka) ter odločila, da je te stroške izvršbe dolžna plačati tožeča stranka v roku 8 dni od vročitve sklepa (2. točka izreka), pritožba pa ne zadrži njegove izvršitve (3. točka izreka).

2V obrazložitvi svoje odločitve prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bilo nadaljevanje upravne izvršbe po sklepu o dovolitvi izvršbe določeno zaradi odstranitve odpadkov, in sicer 79.365,5 m3 izrabljenih gum, ki niso bile prekrite z zemljino, z zemljišč s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/6, vse k.o. .... Nadaljevanje izvršbe izvaja A. s.p., ki je bil izbran na javnem razpisu, in sicer za prevzem 28.000 ton izrabljenih gum in za njihov prevoz do obrata za predelavo. Izvajalec je s prvostopenjskim organom na podlagi predhodno specificiranih del izvršbe sklenil pogodbo. V mesecu avgustu 2017 je izvajalec odstranil 621,75 ton izrabljenih gum po ter izstavil račun v znesku 48.337,95 EUR; v mesecu septembru 2017 odstranil 1.985,48 ton izrabljenih gum ter na podlagi enake cene izstavil račun v znesku 154.361,14 EUR; v mesecu oktobru 2017 odstranil 5.049,05 ton gum in izstavil račun v znesku 392.538,39 EUR; v mesecu novembru 2017 pa odstranil 1.302,57 ton gum in izstavil račun v znesku 101.268,30 EUR. Vsi računi so bili izdani ob upoštevanju predhodno predvidene cene 71 EUR/tono z 9,5 % DDV, poravnal pa jih je prvostopenjski organ. Skupni stroški izvršbe opravljene od 1. 8. do 13. 11. 2017 tako znašajo skupaj 696.505,78 EUR, v skladu z določbo 117. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa jih mora poravnati tožeča stranka.

3Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 0618-1284/2012-MKO/85 z dne 21. 3. 2018, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ najprej povzel vsebino pritožbe ter obrazložitev izpodbijanega sklepa prvostopenjskega organa. Pojasnjuje, da je izvajalec del prvostopenjskemu organu predložil delovni dnevnik opravljene storitve, ki ga je potrdil s podpisom, podatki iz tega dnevnika pa se ujemajo s podatki iz evidenčnih listov, Priloge VII in pripadajočimi tehtalnimi listi, kar je prvostopenjski organ ugotovil z zapisnikom. Ti podatki so skladni z izstavljenimi računi izvajalca. Tožeča stranka je v pritožbi pojasnjevala, kdo naj bi bil odgovoren za protipravno stanje, kar pa ni predmet izvršilnega postopka in izpodbijanega sklepa, take navedbe pa v izvršilnem postopku tudi niso dopustne. S pritožbo zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku namreč ni mogoče izpodbijati pravilnosti in utemeljenosti odločbe, ki se izvršuje. Od tožeče stranke se izterjujejo stroški za izvršitev dejanja po sklepu o dovolitvi izvršbe, torej stroški odstranitve odpadnih gum, ki ne morejo biti del premoženja tožeče stranke. Nedenarna obveznost odstranitve teh odpadkov se torej ne nanaša na premoženje tožeče stranke in zato tudi ne vpliva neposredno na obseg njenega premoženja v postopku prisilne poravnave. Tožeča stranka tudi ne trdi, da bi bile gume kot premoženje vključene v računovodske izkaze. Iz tega razloga zato postopka izvršbe ni treba prekiniti. Pritožbena navedba, da je znesek stroškov izvršbe na seznamu terjatev z dne 28. 1. 2016 v zadevi št. St ... in s tem predmet prisilne poravnave, ni utemeljena. Iz tega seznama namreč ne izhaja, iz katerega pravnega naslova je terjatev Ministrstva za kmetijstvo in okolje navedena pod zap. št. 4, prav tako ni naveden pravni temelj te terjatve. Drugostopenjski organ dvomi, da naj bi šlo za isto terjatev, kot je znesek stroškov izvršbe v izpodbijanem sklepu. Tožnikova obveznost odstranitve gum pa tudi ni mogla postati denarna terjatev in s tem ni predmet poenostavljene prisilne poravnave, oziroma ne gre za nedenarno obveznost, ki se lahko pretvori v denarno terjatev. Gre namreč za izvrševanje inšpekcijske odločbe, katere namen je vzpostavitev legalnega stanja. To pa pomeni, da zatrjevane kršitve Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) niso podane. To, da bo prisilna poravnava učinkovala le za terjatve, ki jih imajo upniki do tožeče stranke kot dolžnika na dan 28. 1. 2016, oziroma katerih terjatve so na posodobljenemu seznamu terjatev, izhaja tudi iz priloge k notarskemu zapisniku št. SV 77/16, ki ga je dne 26. 2. 2016 sestavil notar A.A.

4Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da ga razveljavi (pravilno odpravi) ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka. Po tem, ko povzame ključne poudarke iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, sodišču predlaga, naj odločitev v predmetni zadevi združi v skupno odločanje z zadevo opr. št. II U 370/2016, saj gre za enako pravno problematiko.

5Tožeča stranka poudarja, da vztraja pri vseh navedbah iz pritožbe zoper izpodbijani sklep. Predmetna izvršba se je pričela s sklepom o dovolitvi izvršbe in se je glasila na nedenarno terjatev, in sicer na odstranitev 73.365,5 m3 izrabljenih gum, ki niso bile prekrite z zemljino, iz zemljišč s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/2 in 841/6, vse k.o. .... Da pri tem ne gre za krivdno stanje tožeče stranke, izhaja iz obrazložitve mnenja Evropske komisije za Republiko Slovenijo, št. kršitve 2012/4136, kar pomeni, da izpodbijani sklep temelji na nezakonitem dokazu in je v nasprotju s prisilnimi predpisi evropske zakonodaje. To mnenje je tožeča stranka predložila toženi stranki zato, da bi ta ugotovila, da je predhodni postopek, na katerem temelji izpodbijani sklep, nezakonit ter to mnenje v nadaljevanju tožbe povzema.

6Tožeča stranka citira določbe 132. člena v zvezi z 221.b členom, prvega odstavka 157. člena ter prvega odstavka 161. člena v zvezi z 221.b členom, vse ZFPPIPP. Pojasnjuje, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso postopek izvršbe zoper zavezance prekiniti za čas trajanja postopka poenostavljene prisilne poravnave, nato pa upoštevati izpolnjevanje zavezanca le po načrtu finančnega prestrukturiranja, saj terjatev upnika izvira iz časa pred postopkom take poenostavljene prisilne poravnave. Tega tožena stranka v konkretnem primeru ni storila. Terjatev tožene stranke je na seznamu in v posodobljenem seznamu tožeče stranke, kar pomeni, da lahko vpliva na obseg njenega premoženja. Tožeča stranka je bila v trenutku nadaljevanja izvršbe insolventna, terjatev, ki je plačljiva, pa znižuje njeno premoženje. Iz tega razloga zato ni pomembno kakšno vrednost imajo gume, čeprav so za tožečo stranko precejšnje vrednosti. Te izrabljene gume namreč predstavljajo potencial in ekonomsko vrednost, iz katere bi lahko tožeča stranka ustvarila dobiček, ki pa ga ni mogla ustvariti zato, ker je Vlada RS zaradi drugih razlogov, kot pa so razlogi, na katerih temelji inšpekcijska odločba, odpravila že izdano lokacijsko gradbeno dovoljenje. Tožeča stranka zato ni mogla izvesti sanacije, o tem pa teče pravda zoper Republiko Slovenijo za plačilo škode pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. .... Predmetne izvršbe ne gre enačiti z izvršbo, kot izhaja iz sklepa št. II Ips 215/2011, na katerega se sklicuje tožena stranka, saj je bila v tem primeru izvršba dovoljena zaradi izročitve nepremičnine dolžnice, ki je v lasti upnika, medtem ko obravnavana zadeva nanaša na plačilo odvoza gum, ki so v lasti tožeče stranke. Terjatev po sklepu št. II Ips 215/2014 je torej še vedno nedenarna, terjatev tožene stranke pa denarna.

7Pri poenostavljeni prisilni poravnavi je namen postopka obraten, kot pa je namen stečaja. Cilj postopka poenostavljene prisilne poravnave je, da se insolventnemu dolžniku omogoči, da se finančno presktukturira, postane plačilno sposoben in nadaljuje s poslovanjem. Upniki imajo v teh postopkih večjo moč in boljše pogoje za poplačilo kot pa v primeru osebnega stečaja. V sklepu št. II Ips 215/2014 je bilo pojasnjeno, da zakonska določba o prekinitvi izvršilnega postopka s pričetkom postopka osebnega stečaja ne velja za izvršilne postopke, ki tečejo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve, ki ne more vplivati na obseg stečajne mase in je zato v postopku osebnega stečaja tudi ni treba prijaviti. To pa ne velja za konkretni postopek, saj je terjatev tožene stranke na seznamu terjatev in je denarna terjatev. Sodna praksa, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, zato za konkretni primer ni relevantna, gre pa tudi za sodno prakso iz časa pred uveljavitvijo instituta poenostavljene prisilne poravnave po dopolnjenih določbah ZFPPIPP.

8V konkretnem primeru je poenostavljena prisilna poravnava nad tožečo stranko pravnomočno zaključena. Namen prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP je, da ima dolžnik primeren čas, da sestavi posodobljen seznam terjatev, kar narekuje prekinitev vseh postopkov izvršbe. To izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Celju, št. II Ip 216/2015. Tožena stranka je to prezrla in ni upoštevala, da je predmetna terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in da bo dobila celotno poplačilo, le da bo to poplačilo izvršeno kasneje zaradi dejanskega zastoja v postopku. S tem je tožena stranka opustila pravilno uporabo materialnega prava. Terjatev v času že prekinjenega postopka ni mogla nastati, zlasti ne na način, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in zato predmetni postopek ne bi smel teči. Terjatev tožene stranke je postala denarna terjatev do tožeče stranke najkasneje z dnem pričetka poenostavljene prisilne poravnave in še ni mogla zapasti v plačilo, in to že zaradi nujne prekinitve postopka, kot tudi zaradi sestave posodobljenega seznama terjatev navadnih upnikov, torej tudi terjatev tožene stranke. Iz sklepa št. ... med drugim izhaja, da če je terjatev upnika zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, na katere učinkuje prisilna poravnava, takšen seznam pa vsebuje izjavo dolžnika, sestavljeno v obliki notarskega zapisa, da seznam prikazuje resnično in pošteno stanje terjatev navadnih upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave, preneha upnikova pravica uveljavljati v sodnem postopku terjatev v višjem deležu, kot je določen v potrjeni prisilni poravnavi ali z višjimi obrestmi in pred potekom rokov za plačilo, ki so določeni v potrjeni prisilni poravnavi. To pomeni, da izterjava predmetne terjatve ne more potekati na način, kot ga je uporabila tožena stranka. Iz izpodbijano odločitvijo je torej tožena stranka ob napačni uporabi materialnega prava kršila tudi določbe postopka.

9V konkretnem primeru je ključna ugotovitev, da se je predmetna izvršba v letu 2013 po sklepu o dovolitvi izvršbe glasila na nedenarno terjatev, to je na odstranitev izrabljenih gum. Treba je razlikovati nedenarne terjatve, denarne terjatve in denarne terjatve, ki izvirajo iz nedenarne terjatve in predstavljajo dodatno terjatev, če se denarna terjatev spremeni iz nedenarne terjatve in s tem nedenarna terjatev ugasne. Tega razlikovanja v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi ni mogoče razbrati in preizkusiti. Višina terjatve tožene stranke je po začetku poenostavljene prisilne poravnave postala denarna terjatev, ki je enaka višini vtoževanih stroškov. Tožeča stranka je terjatev priznala v višini, kot izhaja iz posodobljenega seznama, kolikor pa tožena stranka meni drugače, bi morala izbrati drug postopek izpodbijanja višine terjatve. Tožena stranka je utemeljenost obsega in višine stroškov po izpodbijanem sklepu ugotavljala le na podlagi računov, ki jih je izstavil izvajalec, kar pa ne zadošča, pač pa bi morali imeti ti stroški podlago v pogodbi, sklenjeni s prvostopenjskim organom oziroma drugim organom. Četudi se je prvostopenjski organ skliceval na pogodbo, pa ni pojasnil njene vsebine oziroma cenika, na podlagi katerega je izvajalec izstavil račun in zato preizkus stroškov ni mogoč. Tako stališče je sodišče zavzelo v zadevi št. I U 1932/2014.

10Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

11Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2018 pojasnila, da je zoper toženo stranko sprožila več upravnih sporov. V zadevi št. II U 370/2016 je sodišče zavzelo stališče, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na terjatve iz naslova stroškov postopka, da je zavezanec dolžan plačati le stroške, določene po potrjeni prisilni poravnavi, saj bi organ moral terjatev ugotoviti ob začetku postopka prisilne poravnave in da za konkretni primer veljajo posledice iz 217. člena ZFPPIPP. Iz tega izhaja, da terjatev tožene stranke, ne glede na višino, kot jo sedaj zahteva na podlagi več izdanih sklepov o nadaljnjih stroških izvršbe, znaša le 55.727,02 EUR in bi jo bila tožeča stranka dolžna plačati v skladu s sklepom po potrditvi poenostavljene prisilne poravnave št. St ....

K točki I izreka:

12Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge in pravne podlage za svojo odločitev, to pa je natančneje argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu o stroških izvršbe in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

14Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijani sklep, s katerim je prvostopenjski organ tožeči stranki naložil, da mora plačati stroške nadaljevanja upravne izvršbe inšpekcijske odločbe po drugih osebah. Izvršbo je prvostopenjski organ dovolil s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06113-799/2012/61 z dne 26. 2. 2013, potekala pa je v času od 1. 8. 2017 do 13. 11. 2017. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu ugotovil, da so v nadaljevanju izvršbe nastali stroški v znesku 696.505,78 EUR, ki jih mora poravnati tožeča stranka kot inšpekcijska zavezanka. Gre za stroške zaradi odstranitve odpadkov, in sicer 79.365,5 m3 izrabljenih gum, ki niso bile prekrite z zemljino, z zemljišč s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/6, vse k.o. .... Ker teh izrabljenih gum tožeča stranka ni odstranila, četudi jo je k temu zavezovala inšpekcijska odločba, je prvostopenjski organ začel izvršbo po drugih osebah v skladu z 297. členom ZUP. Ta določa, da se izvršba obveznosti, ki je ne izpolni zavezanec, obveznost pa je takšne narave, da jo lahko opravi tudi kdo drug, izvrši po drugi osebi na zavezančeve stroške.

15V zadevi ni sporno, da je bila zoper tožečo stranko začeta in tudi pravnomočno končana poenostavljena prisilna poravnava in tudi ni sporno, da tožeča stranka obveznosti po izvršilnem naslovu ni izpolnila. Tožeča stranka meni, da bi moral biti izvršilni postopek zaradi začetka poenostavljene prisilne poravnave prekinjen, kar utemeljuje z določbo prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP, ki določa, da se postopek izvršbe ali zavarovanja, ki je bil začeti proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka prisilne poravnave, prekine z začetkom postopka prisilne poravnave; nadalje z določbo prvega odstavka 157. člena ZFPPIPP, po kateri pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku postopka prisilne poravnave; ter z določbo prvega odstavka 161. člena ZFPPIPP, ki določa, da se nedenarna terjatev upnika do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvori v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave. Iz objav v postopkih zaradi insolventnosti na spletnih straneh AJPES je razvidno, da se je postopek poenostavljene prisilne poravnave zoper toženo stranko začel dne 28. 1. 2016, ta pa je bila pravnomočno zaključena dne 3. 8. 2016.

16Sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da se v obravnavani zadevi z začetkom postopka prisilne poravnave postopek izvršbe ne prekine (kot to sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg premoženja tožeče stranke (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011; enako tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. II U 186/2017-16 z dne 3. 4. 2019, ki je bila prav tako izdana po tožbi tožnika, s katero je izpodbijal dva sklepa o stroških izvršbe, izdana na podlagi istega sklepa o izvršbi kot je izdan sporni izpodbijani sklep, in sicer za izvršbo, ki je potekala po drugih osebah v času od 1. 6. do 30. 6. 2016 in od 1. 7. do 30. 9. 2016). V predmetni zadevi namreč ne gre za obveznost tožeče stranke do upnika, tako kot to zatrjuje v tožbi, ampak za njeno obveznost, določeno z inšpekcijsko odločbo, da kot inšpekcijski zavezanec odstrani odpadke - izrabljene gume. Taka obveznost pa ne more biti predmet poenostavljene prisilne poravnave, saj ne gre za vprašanje obsega premoženja dolžnika v postopku poenostavljene prisilne poravnave, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki.

17Varstvo okolja pred obremenjevanjem z odpadki ureja Zakonu o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki določa tudi inšpekcijske ukrepe za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona (165. in 157. člen ZVO-1). Zakon določa temeljna načela varstva okolja, med njimi je tudi načelo odgovornosti povzročitelja (9. člen ZVO-1). Povzročitelj je odgovoren za odpravo vira čezmernega obremenjevanja okolja in njegovih posledic ter za preprečevanje in sanacijo nastale škode, in to tudi v primeru stečaja ali likvidacije (tretji odstavek 9. člena ZVO-1). Vprašanje stečaja povzročitelja obremenitve okolja ureja 29. člen ZVO-1. V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 sicer nima nobenih določb, po presoji sodišča pa, glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to enako velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema, ki zagotavlja, da se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje (3. točka 136. člena ZVO-1).

18Sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da se v obravnavani zadevi nedenarna terjatev, to je obveznost odstranitve iztrošenih gum, z začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave ni pretvorila v denarno terjatev. Pretvorbo nedenarnih v denarne terjatve ureja 161. člena ZFPPIPP, ki pa se ne uporablja za vse nedenarne terjatve, temveč le za tiste, ki neposredno vplivajo na premoženje insolventnega dolžnika (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 5639/2013 z dne 26. 2. 2014). Kot pa je sodišče že pojasnilo, nedenarna terjatev tožeče stranke na odstranitev odpadnih gum nima takšne narave, da bi vplivala na obseg premoženja tožeče stranke v postopku poenostavljene prisilne poravnave.

19V skladu z navedenim sodišče ugotavlja, da sporna terjatev ni mogla biti uvrščena na posodobljen seznam terjatev ter kot taka postati predmet poenostavljene prisilne poravnave, kot to zatrjuje tožeča stranka. V postopku poenostavljene prisilne poravnave, v nasprotju z drugimi insolvenčnimi postopki, sicer dolžnik sam sestavi seznam terjatev, za katere bo učinkovala poenostavljena prisilna poravnava (četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP), upniki, katerih terjatve se nahajajo na seznamu, pa nato z glasovanjem predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo sprejmejo ali zavrnejo (221.e člen ZFPPIPP). Da bi bila sporna terjatev res uvrščena na seznam, tožeča stranka ni dokazala, poleg tega pa bi moral prvostopenjski oziroma drugostopenjski organ kot upnik z glasovanjem potrditi ali zavrniti to terjatev, kar pa bi bilo razvidno iz notarskega zapisnika, v obliki katerega mora biti sestavljena pogodba o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave (četrti odstavek 221.e člen ZFPPIPP). Do tega pa, kot izrecno poudarja drugostopenjski organ, glede tožnikove obveznosti odstranitve izrabljenih gum ni prišlo, hkrati pa tudi dvomi v istovetnost terjatve, saj je višina terjatve, ki je navedena v seznamu, nižja kot so dejanski stroški izvršbe. Sodišče zato navedbe tožeče stranke, da bi naj bila sporna terjatev uvrščena na posodobljen seznam terjatev, zavrača kot neutemeljene.

20Sodišče nadalje še ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep o stroških postopka izdan po pravnomočnosti zaključene poenostavljene prisilne poravnave nad tožečo stranko. Izpodbijani sklep je bil namreč izdan dne 30. 1. 2018, poenostavljena prisilna poravnava pa pravnomočno zaključena že dne 3. 8. 2016. To pomeni, da stroški iz izpodbijanega sklepa tudi sicer ne morejo biti predmet te poenostavljene prisilne poravnave, saj sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi učinkuje le za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev (četrti odstavek 221.b člena in četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP), in ne za terjatve, nastale po zaključku poenostavljene prisilne poravnave.

21Tožeča stranka izpodbijanemu sklepu o stroških postopka ugovarja tudi zato, ker meni, da obsega in višine stroškov, ki so ji s tem sklepom naloženi v plačilo, ni mogoče preizkusiti. Trdi namreč, da je izvajalec za opravljen odvoz izrabljenih gum zgolj izstavil račune, stroški pa da bi morali imeti podlago v pogodbi, sklenjeni s prvostopenjskim ali drugim organom, vsebina pogodbe, na katero se tožena stranka sklicuje, pa da v sklepu ni pojasnjena niti ni pojasnjen cenik, na podlagi katerega je izvajalec izstavil račune. Sodišče ugotavlja, da je bilo že v sodbi Upravnega sodišča RS št. U 2307/2008 z dne 25. 3. 2010 sprejeto stališče, da ne upravni organi ne sodišče ne morejo podrobno ugotavljati oziroma preverjati vsebine vsake posamezne postavke stroškov izvršbe, tudi ne ekonomske utemeljenosti načina izvajanja izvršbe oziroma racionalnost izvedbe posameznih opravil, saj podatki prvostopenjskega upravnega organa za kaj takega ne dajejo nobene podlage, prav tako pa stroški upravne izvršbe tudi niso posebej urejeni v predpisih. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se zato omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen ter zagotavlja prepoznanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi odločba, s katero je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogla biti pravilna in zakonita.

22Po presoji sodišča je v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi obstoj in višina posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložena in utemeljena z računi, zapisnikom in pogodbo. Sodišče ugotavlja, da so po posameznih mesecih, v katerih se je izvajala izvršba po drugih osebah, navedeni količina odstranjenih gum ter cena, kolikor EUR/tono znaša njihov prevzem, odvoz in oddaja v predelavo. Tožena stranka je pojasnila, da je bila cena dogovorjena s pogodbo, ki jo je sklenila z izvajalcem, izbranim na podlagi javnega razpisa, količino odstranjenih in v predelavo oddanih izrabljenih gum pa je ugotovila z zapisniki. Ti so bili sestavljeni ob predložitvi delovnega dnevnika izvajalca, podatki iz teh dnevnikov pa preverjeni s podatki iz evidenčnega lista v Prilogi VII in s podatki iz pripadajočih tehtalnih listov. Zapisnike je podpisala uradna oseba - inšpektor ter se nahajajo v predloženem upravnem spisu, zato sodišče vanje ni podvomilo. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka stroške, tako glede njihovega obstoja, kot tudi glede količin in višine, ustrezno obrazložila. V zadevi št. I U 1932/2014, na katero se sklicuje tožeča stranka, niti pogodba niti cena za izvedeno storitev niso bili pojasnjeni, pač pa se je upravni organ zgolj skliceval na račun, kar pa za obravnavani primer ne velja – ravno nasprotno, obrazložitev izpodbijanega in drugostopenjskega sklepa sledi napotkom sodišča v tej zadevi. Obrazložitev izpodbijanega sklepa zato sodišču dopušča oceno, da je tožena stranka ustrezno ugotovila dejanske stroške izvršbe in na tej podlagi izdala izpodbijani sklep. Tudi pri preizkusu, ali so posamezne stroškovne postavke navedene v obrazložitvi sklepa v skladu z listinami v upravnem spisu, sodišče nepravilnosti, zaradi katerih bi moralo poseči v izpodbijani sklep, ni ugotovilo.

23Sodišče še dodaja, da odstranitev odpadkov po postopku, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju, nalaga tudi Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv v 12. in 13. členu. Kršitev teh (in še nekaterih drugih) določb te direktive in Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. 4. 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih je bila sicer razlog za mnenje Evropske komisije št. 2012/4136 z dne 21. 3. 2013, na katerega se sklicuje tožeča stranka. To mnenje je bilo izdano zato, ker je bil (do takrat) končni rezultat vseh postopkov zoper povzročitelja obremenitve (tožečo stranko) tak, da nedovoljena obremenitev okolja ni prenehala.

24Skladno z vsem navedenim sodišče zaključuje, da je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno nadaljevala z začeto upravno izvršbo, ker tožeča stranka kot inšpekcijski zavezanec svoje obveznosti odstranitve iztrošenih pnevmatik, ki niso bile pokrite z zemljino, ni izpolnila. Ker tožnik naložene obveznosti odstranitve iztrošenih pnevmatik ni izvršil, je bila izvršba opravljena po drugih osebah, stroške za tako opravljeno izvršbo pa nosi zavezanec, torej tožeča stranka (297. člen ZUP). Odločitev tožene stranke je zato pravilna in utemeljena na zakonu, sodišče pa tudi ni našlo drugih nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo izpodbijanega sklepa in je zato tožbo pa na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega akta (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso bila navedena nova dejstva in dokazi, ki bi bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

25Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.