221. člen ZFPPIPP

Dolžnik lahko domnevo trajnejše nelikvidnosti iz prve alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP izpodbije le, če izkaže, da ima dovolj likvidnih sredstev za poplačilo svojih obveznosti in ne katerega koli premoženja, kot to meni pritožnik. Tega pa dolžnik ni izkazal.

Namen ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave je vsakemu upniku zagotoviti enako varstvo pravic, kot bi jih imel v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V primeru obstoja razlogov iz 2., 3., 4. ali 5. točke 172. člena ZFPPIPP sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP). V tem okviru je z ugovornim postopkom zoper vodenje postopka prisilne poravnave v celoti varovana pravica vsakega upnika do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, tako da mu je zagotovljen enak položaj kot v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Vsak upnik insolventnega dolžnika nima pravice vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave, niti naknadnega načrta finančnega prestrukturiranja in tudi ne more zahtevati spremembe načrta finančnega prestrukturiranja.

Sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da se v obravnavani zadevi z začetkom postopka prisilne poravnave postopek izvršbe ne prekine (kot to sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg premoženja tožeče stranke.

Vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, je v konkretnem primeru v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva, saj načrt finančnega prestrukturiranja vsebuje ukrepe, ki so očitno neutemeljeni oziroma neizvedljivi ter posledično ne morejo doseči ciljev, ki jih poenostavljena prisilna poravnava zasleduje.

Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da vsota terjatev upnikov predlagateljev upniške ponovne prisilne poravnave dosega 50 odstotkov vsote vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev v postopku prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Ni pojasnjeno, kakšno je razmerje med terjatvami upnikov predlagateljev ponovne prisilne poravnave v razmerju vseh preizkušenih ter priznanih in verjetno izkazanih terjatev po sklepu o preizkusu terjatev. Pritožnikova terjatev je bila v postopku prisilne poravnave priznana.

V konkretnem primeru je bila tožeči stranki v postopku prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju St 392/2014 na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave priznana terjatev in ločitvena pravica na poslovnem deležu dolžnika v družbi D.L. d.o.o. Dejstvo je, da je upraviteljica prijavljeno ločitveno pravico tožeče stranke priznala, prerekal je tudi ni nihče od upnikov, zato, kot pravilno navaja tožeča stranka, ima ravnanje dolžnika oziroma upravitelja v postopku prisilne poravnave enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.

Ker se v tem postopku upniški odbor ne oblikuje, ni potrebna navedba ovir za vsakega posameznega upnika za imenovanje za člana upniškega odbora. Tudi če dolžnik tega upnika ni navedel kot osebe, ki o poenostavljeni prisilni poravnavi ne more glasovati, bo upnik te razloge lahko uveljavljal šele ob morebitni pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, v tej fazi postopka pa to ni pomembno in se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo, prav tako pa se v tej fazi postopka s tem ne more ukvarjati višje sodišče. V fazi začetka postopka (katere koli) prisilne poravnave se ne preverja, ali so vsi v listinah navedeni podatki tudi pravilni. Nenavedba posameznega upnika v seznam terjatev bi torej lahko kazala na zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave, vendar pa bi ta morala biti dokazana, da bi bila upoštevana. Iz podanih navedb pa kaj takega ne izhaja. Verjetnost uspeha prestrukturiranja mora tu presoditi vsak upnik sam, ki se tudi sam odloči, kako bo glasoval. V postopku poenostavljene prisilne poravnave ne velja načelo absolutne prednosti iz 1. točke 136. člena ZFPPIPP.

Bistvena razlika med (redno) prisilno poravnavo in poenostavljeno prisilno poravnavo je v tem, da se v primeru slednje dolžnik z upniki sam zunajsodno dogovori o prestrukturiranju svojih obveznosti, v vsakem primeru pa se odloča o uveljavitvi (iste) upnikove terjatve. S priznanjem terjatve v postopku poenostavljene prisilne poravnane, do česar pride že z uvrstitvijo terjatve v seznam terjatev, je ravnanje dolžnika vsebinsko enako kot pripoznava zahtevka. Gre za procesno dispozicijo z zahtevkom, po kateri je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti. V posledici priznanja terjatve v postopku poenostavljene prisilne poravnave je moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, glede na to, da tožena stranka v umik tožbe ni privolila. Tožena stranka zato ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, ne glede na zavrženje tožbe, v takem primeru pa tudi ni mogoče govoriti o neuspehu tožeče stranke.

Nad dolžnikom ni mogoče voditi dveh (vzporednih) postopkov zaradi insolventnosti. Pri obeh predlogih upnikov gre za dva enaka predloga - obe skupini upnikov predlagata, naj se nad dolžnikom potrdi prisilna poravnava. Vendar iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da nameravajo upniki vložiti dva (bistveno) različna naknadna predloga za prisilno poravnavo, hkrati pa drug drugemu odrekajo procesno legitimacijo za vložitev predloga. ZFPPIPP ne ureja konkurence upniških predlogov za naknadno prisilno poravnavo, temveč le konkurenco predlogov, ki ju podajo upniki in dolžnik. Nasprotje interesov strank v postopkih zaradi insolventnosti v resnici ni odločilnega pomena in še manj gonilo tega postopka. Edini cilj postopka prisilne poravnave je namreč izvedba finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema, ki zagotavlja najugodnejše poplačilo upnikov za poplačilo njihovih terjatev ter nadaljevanje poslovanja dolžnikovega podjema.

Drži pritožbeni očitek, da iz zemljiške knjige ni razvidno, da bi bil ID znak 000 kakorkoli povezan z nepremičninami, na katerih je upniku priznana ločitvena pravica. Take številke pritožbeno sodišče pri pregledu zemljiškoknjižnih izpiskov za omenjene nepremičnine ni našlo. Zato je sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic v izpodbijani 2. točki izreka glede ID znaka 000 razveljavilo.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave se ne zahteva revidiranje poročila o dolžnikovem finančnem položaju. Upnik ne more poenostavljati pogodbenih razmerij, ki jih ima dolžnik pri sklenjenem kratkoročno danem posojilu, ki bi ga po upnikovem mnenju lahko z dezinvestiranjem oziroma odpoklicem spremenil v takojšnja denarna sredstva, s katerimi bi se poplačale vse obveznosti do dobaviteljev oziroma upnikov.

Posodobljeni seznam terjatev in dolžnikova izjava ni sestavni del sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, zato tudi trenutek predložitve tega seznama ne povzroči podaljšanja pritožbenega roka na način, kot to predlaga pritožba. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sklep o začetku postopka prisilne poravnave izdalo in objavilo 21. 5. 2014. Rok za pritožbo zoper navedeni sklep je 15 dni in je tekel za pritožnika (upnika) od dneva objave sklepa in se je iztekel 5. 6. 2014. Upnikova pritožba, vložena 11. 7. 2014, je tako prepozna, zato jo višje sodišče v skladu s 128. členom ZFPPIPP zavrglo.