161. člen ZFPPIPP

Začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave vplivata le na navadne terjatve upnikov. Navadne terjatve upnikov v primeru potrditve prisilne poravnave zapadejo v plačilo šele pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Na drugi strani pa zavarovane terjatve upnikov z začetkom postopka prisilne poravnave ne zapadejo v plačilo, prav tako ne zapadejo v plačilo s potrditvijo prisilne poravnave. Zavarovane terjatve tako tudi po začetku in potrditvi prisilne poravnave zapadejo v plačilo v skladu z določili temeljnega obligacijskega posla iz katerega izhajajo. Ko so nastale in še vedno nastajajo terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., te najprej za t. i. "juridično sekundo" zastanejo v premoženju tožene stranke nato pa takoj zaživijo učinki fiduciarne cesije in se terjatev avtomatično prenese v premoženjsko sfero družbe F d. o. o. Ko nato pride na vrsto učinkovanje drugega zavarovanja po vrsti (ustanovitev zastavne pravice tožene stranke na bodočih terjatvah) tožeča stranka nima več pravice razpolaganja, saj je bila terjatev že predhodno prenesena v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Zato na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih na terjatva

Sodišče presoja zakonitost delovanja organov po zakonodaji in vsebini listinskega gradiva, ki je veljala v času odločanja. Kolikor pa se kasneje izkaže, da je bil posamezni izvršilni naslov odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, lahko stranka v nadaljevanju predlaga ustavitev davčne izvršbe in odpravo oziroma razveljavitev že opravljenih dejanj v predmetnem postopku izvršbe v smislu 155. člena ZDavP-2.

Terjatev iz naslova stroškov, ki nastanejo v zvezi z odstranjevanjem odpadkov, je strošek stečaja in zato tudi strošek prisilne poravnave, v posledici česar potrjena prisilna poravnava na tako terjatev ni mogla učinkovati. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu.

Pritožnika (v zvezi s sprejetim stališčem) utemeljeno opozarjata, da se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ne uporablja tako kategorično oziroma ne velja tako absolutno, kot je njegovo uporabo in veljavnost razumevalo sodišče prve stopnje. To nenazadnje izhaja tudi iz stališč sodne prakse, na katere se sklicujeta (že) pritožnika. Odločbe sodišč, predvsem odločbi UPRS II U 147/2018 z dne 14. 5. 2020 in VSRS II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011, se sicer nanašajo na prekinitev postopkov izvršbe zaradi insolventnosti dolžnika po 132. členu ZFPPIPP, a jih je (glede na namen, ki ga zasledujejo) povsem mogoče aplicirati tudi na postopke zavarovanja in na določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP.

Sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da se v obravnavani zadevi z začetkom postopka prisilne poravnave postopek izvršbe ne prekine (kot to sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg premoženja tožeče stranke.

V obravnavani zadevi se postopek izvršbe z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine, ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg premoženja tožeče stranke. V predmetni zadevi namreč ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na odstranitev odpadkov. Gre za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki.

Na potek enoletnega roka za sodno uveljavljanje zahtevka sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor stranke. Ker tožena stranka v pritožbi ni trdila, da je tak ugovor pred sodiščem prve stopnje podala oziroma kdaj ga je podala, v pritožbi pa je z njim prepozna, pritožbene navedbe o nepravočasnosti tožbe niso utemeljene. Sodišče je ugotovilo, da je glavni vzrok zamakanja v pomanjkljivi izvedbi tlaka in hidroizolacije na terasi ter konzoli objekta, kjer niso bili izvedeni zaključki, vsi ostali vzroki pa bi bili lahko vzrok za zamakanje poleg glavnega vzroka. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da od sanacije terase dalje do zamakanja ne prihaja več. Glede na ugotovitev, da se pri sanaciji v konstrukcijo lože ni posegalo in kasneje montirana balkonska vrata niso bila odstranjena, je torej očitno, da je bil vzrok zamakanja drugje (in ne v izgradnji lože), tako kot je to ugotovil izvedenec. Napake v solidnosti gradnje obsegajo napake na vseh tistih vitalnih delih objekta, ki bi morali opravljati svojo funkcijo v desetletnem roku, ne da bi se začele kazati napake zaradi običajne dotrajanosti oziroma uporabe objekta. Poleg napak na konstrukcijskih

V tožbi in sodbi označen tožnik A. O. je fizična oseba, zato dejstvo, da iz poslovnega registra ni razvidno, da obstaja subjekt A. O. s.p., ni pomembno. Enako ni pomembno za presojo, ali je določena fizična oseba lahko pravdna stranka, če je v uvodu sodbe ob imenu in priimku fizične osebe še navedeno, da je določena fizična oseba dr., odvetnica, zdravnik ali zdravnica, oziroma če je dodano še ime določene vrste ordinacije. Zaradi začetega postopka prisilne poravnave nad toženo stranko, ki je bila pozvana k odpravi napak (prvi odstavek 637, člena OZ), je postalo jasno, da napak v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku ne bo več odpravila sama, pač pa da jih bodo tožeče stranke odpravile na njen račun (tretji odstavek 639. člena OZ). Čim pa je tako, ni več pomembno, da je bil balkon stanovanja št. 40 tekom pravde saniran in je zmotno pritožbeno stališče, da zato tožeča stranka ni upravičena do denarnega zahtevka, ki se nanaša na odpravo napake za ta balkon.

Tožniki s tožbo zahtevajo odpravo napak na skupnih delih večstanovanjskih stavb v stanovanjsko poslovnem naselju P. Legitimacija prvo tožeče stranke (upravnika) temelji na določilu 29. člena ZVKSES. Legitimacija etažnih lastnikov, ki so hkrati solastniki skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ oziroma četrti odstavek 3. člena SZ-1), pa temelji na 100. členu SPZ, po katerem imajo pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari in tudi za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov na skupnih delih po obligacijskem pravu. Zahtevek tožeče stranke za odpravo napak je zahtevek za izpolnitev nedenarne terjatve, ki se po prvem odstavku 161. člena ZFPPIPP z začetkom postopka prisilne poravnave nad insolventnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave). Glede na to, da je zahtevek tožeče stranke mogoče pretvoriti v denarno terjatev, ne gre za terajtev, ki ne bi vplivala na premoženje drugo tožene stranke oziroma na stečajno maso, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Sodni depozit ni namenjen zavarovanju terjatve, ampak so temu namenjeni drugi instituti izvršilnega prava.

Zahtevek za ugotovitev neveljavnosti računa in situacije je neutemeljen že iz razloga, ker ne gre za zahtevek, ki bi ga bilo po prvem odstavku 181. člena ZPP mogoče uveljavljati z ugotovitveno tožbo. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Ta zahtevek pa ni zahtevek, s katerim bi tožeča stranka kot stečajni upnik zoper toženo stranko kot stečajno dolžnico uveljavljala terjatev. Gre za zahtevek, s katerim se tožeča stranka brani pred terjatvijo, ki jo zoper njo uveljavlja toženka v izvršilnem postopku. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki tožbenega zahtevka v tem delu nista meritorno obravnavali, je zato napačna.

Samo nedenarne terjatve upnika do insolventnega dolžnika, ki neposredno vplivajo na premoženje insolventnega dolžnika in s tem na obseg stečajne mase, se z začetkom postopka prisilne poravnave pretvorijo v denarne.