VSC Sklep I Kp 1656/2020

Pritožbi zagovornice se ugodi, izpodbijani sklep o izreku varnostnega ukrepa se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu D. P. na podlagi prvega odstavka 70.a člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je v stanju neprištevnosti storil protipravna ravnanja, ki imajo zakonske znake kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena KZ-1, vseh v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Odločilo je, da se bo varnostni ukrep izvrševal v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo pri Univerzitetnem kliničnem centru v ..., pri čemer sme trajati najdlje pet let, sodišče pa bo po preteku vsakih šest mesecev znova odločilo, ali sta zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 mu je izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov in mu odvzelo zasežen izvijač, uporabljen pri storitvi protipravnega ravnanja, ki ima znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Obdolženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je še, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP potrebni izdatki in nagrada zagovornice, postavljene obdolžencu po uradni dolžnosti, bremeni proračun.

2Zoper sklep se pritožujeta obdolženec in zagovornica. Obdolženec ob smiselni uveljaviti pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predlaga razveljavitev sklepa o izreku mu varnostnega ukrepa.

Zagovornica se pritožuje, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in kazenski postopek zoper obdolženca ustavi. Podrejeno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa o varnostnem ukrepu tako, da se obdolžencu izreče ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Končno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba zagovornice je utemeljena, zaradi v tej pritožbi utemeljeno uveljavljene procesne kršitve, ki je narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa, pa utemeljenosti pritožbenih navedb obdolženca usmerjenih zoper v izpodbijanem sklepu ugotovljenega dejanskega stanja ni bilo mogoče preizkusiti.

4Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornica utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o izreku obdolžencu varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1. Pritrditi ji je namreč treba, da izpodbijani sklep nima razlogov o vseh pogojih, ki se zahtevajo za izrek obdolžencu izrečenega varnostnega ukrepa, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5Po tretjem odstavku 70. člena KZ-1 je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu mogoče izreči neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja le, če ni mogoče drugače zagotoviti varnosti ljudi. Po določbi prvega odstavka 70.a člena KZ-1 sodišče storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se sme zanj izreči kazen enega leta zapora ali več, izreče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motnosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom. Pri tem ukrepu, ki je izključno kurativne narave, mora sodišče, ko ugotovi, da je storilec storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti in upoštevajoč načelo sorazmernosti (drugi odstavek 70. člena KZ-1) ugotavljati ali obstaja tudi nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj, kar pomeni, da ne zadošča nevarnost ponavljanja katerih koli kaznivih dejanj, temveč se mora ta nevarnost nanašati na huda kazniva dejanja zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje (kvalificirana prognoza).

6Glede na določbo tretjega odstavka 492. člena ZKP, po kateri sodišče odloči o tem, ali naj obdolžencu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po zaslišanju povabljenih na podlagi izvida in mnenja izvedencev, ki jim je bilo zaupano izvedenstvo glede obdolženčeve prištevnosti, ima zagovornica prav, da je za ugotavljanje pritožbeno problematiziranih pogojev za izrek varnostnega ukrepa v konkretnem primeru bistvenega pomena mnenje pritegnjenega sodnega izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. M. K.

7Sodišče prve stopnje je opirajoč se na mnenje izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. M. K., katerega bistveno vsebino povzema v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da obdolženec vsa tri očitana mu protipravna ravnanja, ki imajo znake v tej odločbi že navedenih kaznivih dejanj storil v stanju, ko ni mogel razumeti pomena svojih dejanj in ni mogel imeti v oblasti svojih ravnanj zaradi duševne motnje - akutne faze trajne in hude duševne motnje paranoidne shizofrenije. V 12. točki obrazložitve sklepa je navedlo, da je izvedenec v mnenju pojasnil, da je pri obdolžencu podana nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, v kolikor ne bo zdravljen; da obdolženec zaenkrat še vedno potrebuje intenzivno zdravljenje, še toliko bolj, ker je še vedno odklonilen do zdravljenja in je prepričan, da zdravil ne potrebuje; da v kolikor bi bil zdravljen le ambulantno, obstaja velika verjetnost, da bi prekinil z uživanjem zdravil in bi se akutno stanje njegove bolezni spet ponovilo in da zato še vedno potrebuje bolnišnično zdravljenje, po zaključku bolnišničnega zdravljenja pa nadzorovano ambulantno zdravljenje.

8Zaključek, da so izpolnjeni vsi pogoji za izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1 sodišče prve stopnje torej opira na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, da je pri obdolžencu podana nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, torej kaznivih dejanj grožnje, nasilja v družini in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, na kar utemeljeno opozarja zagovornica. Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 je v 16. poglavju KZ-1 uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine. Kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 je v 21. poglavju KZ-1 uvrščeno med kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. Kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 299. členu KZ-1 pa je v 29. poglavju KZ-1 uvrščeno med kazniva dejanja zoper javni red in mir. Sodišče prve stopnje svojo odločitev o izreku varnostnega ukrepa po 70a. členu KZ-1 utemeljuje torej z mnenjem izvedenca v katerem ta govori o obdolženčevi nevarnosti ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, v kolikor ne bo zdravljen. To pa ne zadostuje za izrek obdolžencu varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1.

9Za izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1 mora sodišče ugotoviti, ali je obdolženec nevaren. Vsebina nevarnosti pa je verjetnost, da bo zaradi svoje duševne motenosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Pri tem je izvršeno kaznivo dejanje pomembna okoliščina, iz katere je mogoče sklepati na obstoj takšne nevarnost, ni pa zadosten pogoj zanjo. Ugotovljeno pa mora biti sicer tudi, da je navedeno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda. S tem, ko izpodbijani sklep ne vsebuje ugotovitve, da je podana nevarnost obdolženca, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, sklep o izreku varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1 nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki se zahtevajo za njegov pravilen in zakonit izrek. S tem pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena KZ-1, ki jo zatrjuje zagovornica in ki je takšne narave, da terja razveljavitev izpodbijanega sklepa.

10Nima pa zagovornica prav, ko v pritožbi uveljavlja, da po mnenju obrambe ukrepa po 70.a členu KZ-1 ni mogoče izreči za kaznivi dejanji grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. a člena KZ-1 in nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Pri takšnem stališču zagovornica izhaja iz videnja, da je varnostni ukrep po 70.a členu KZ-1 možno izreči le za tista kazniva dejanja pri katerih je predpisan zakonski minimum kazni eno leto zapora, kar pa ne drži. Z novelo KZ-1C je bil ta pogoj spremenjen ravno glede predpisane kazni zapora in sicer tako, kot skladno z zakonom v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da se za vsa obdolžencu očitana protipravna ravnanja, ki imajo znake kaznivih dejanj, vključno s kaznivim dejanjem grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135.a člena KZ-1, lahko izreče varnostni ukrep po 70.a členu KZ-1.

11S problematiziranjem opisa obdolžencu očitanega protipravnega ravnanja, ki ima znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 zagovornica ne uveljavlja, da dejanje zaradi katerega je zoper obdolženca podan predlog za izrek varnostnega ukrepa sploh ni kaznivo dejanje, torej smiselno kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, pač pa kot izhaja iz obrazložitve njene pritožbe izraža le nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki sodišča prve stopnje. Tako dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enaka ugotovitev velja tudi za zagovorničino mnenje, da glede obdolžencu očitanega protipravnega ravnanja, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena KZ-1 niso podani zakonski znaki po tretjem odstavku tega člena, s čimer meri na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člene ZKP. Dejansko se ne strinja le z dokazno oceno in dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in tako tudi v tem delu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Utemeljenosti tega pritožbenega razloga, ki ga sicer v svoji pritožbi uveljavlja tudi obdolženec, pa sodišče druge stopnje ni moglo preizkušati zaradi ugotovljene procesne kršitve, ki je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

12Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati pritegnjenega izvedenca psihiatrične stroke in z njegovo pomočjo ugotoviti, ali glede na težo obravnavanih protipravnih ravnanj in stopnjo obdolženčeve duševne motenosti obstaja nevarnost, da bi na prostosti obdolženec lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da bi tako nevarnost bilo mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem določenim z zakonom. Po ponoviti še preostalih že izvedenih relevantnih dokazov in njihovi oceni bo moralo nato ponovno odločiti, ali je predlog za izrek varnostnega ukrepa obdolžencu po 70.a členu KZ-1 utemeljen ali ne. Za sprejeto odločitev bo moralo navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih, s čimer bo odpravilo procesno kršitev, zaradi katere je bil izpodbijani sklep razveljavljen.