VSC Sodba Cp 260/2017

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki II. izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, s katerim je zahtevala, da je tožena stranka H. d.o.o., dolžna opuščati vsa dejanja, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo opisane steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi dostopa svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, zavrne in

- v točki IV. izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zniža na 1.858,07 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 537,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna odstraniti oba zidova na parc. št. 324/6 k.o. ..., ki sta bila zgrajena ob stekleni pregradni steni in ob vhodu v poslovni prostor – lepotilni salon tožeče stranke B. na naslovu ... na parc. št. 324/16 k.o. ..., parc. št. 324/17 k.o. ... in parc. št. 324/18 k.o. ..., kot je označeno na skici situacije izvedenca geodetske stroke B. N. z naroka dne 3. 12. 2013, skupaj z vrati med njima ter skupaj z leseno oblogo na zunanjem zidu z napisom G., vse pod izvršbo (točka I. izreka izpodbijane sodbe), nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna opuščati postavljanje zidov na parc. št. 324/6 k.o. ... ob stekleni pregradni steni in ob vhodu v poslovni prostor-lepotilni salon tožeče stranke B. na naslovu ... na parc. št. 324/16 k.o. ..., parc. št. 324/17 k.o. ... in 324/18 k.o. ..., kot tudi opuščati vsa dejanja, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo opisane steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi dostopa strank in zaposlenih, svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka II. izreka izpodbijane sodbe), tožbeni zahtevek v točki I. v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala odstranitev reklamnih materialov ″welness centra hotela tožene stranke″ je zavrnilo (točka III. izreka izpodbijane sodbe) in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 6.572,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi sodbe toženi stranki dalje do plačila (točka IV. izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, sodbo izpodbija v prisodilnem delu (t.j. v točkah I. in II. izreka) in v stroškovnem delu (t.j. v točki IV. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške tega postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa navaja, da je izrek I. točke izpodbijane sodbe nejasen in nedoločljiv. Sodišču prve stopnje očita, da se v izreku sklicuje na skico situacije izvedenca geodetske stroke B. N. z naroka z dne 13. 12. 2013, ki pa ni opredeljena kot del izreka izpodbijane sodbe, niti ni skica k izpodbijani sodbi priložena. Izpostavlja, da morajo biti obveznosti in pravice strank z izrekom sodbe jasno določene, tako da jih je mogoče izvršiti zgolj na podlagi izreka. Zgolj iz izreka mora biti strankam kot tudi vsakemu tretjemu nedvomno jasno, kaj je stranka dolžna storiti oz. opustiti. Ker se sodišče prve stopnje sklicuje na neko skico, ki ni del izreka sklepa in je k sodbi niti ne priloži, je po mnenju tožene stranke izrek sodbe povsem nedoločen in ga niti ni mogoče preizkusiti. Na podlagi izreka sklepa sploh ni mogoče ugotovili, na katera zida se izrek sklepa nanaša, saj skica ni del izreka sklepa. Izrek sodbe je tako povsem neizvršljiv, nejasen in nedoločen. Nadalje tožena stranka še navaja, da je izrek sodbe neizvršljiv tudi v delu, ki se nanaša na označbe parcelnih številk prostorov tožene in tožeče stranke, saj v času odločanja sodišča prve stopnje, na dan zadnje glavne obravnave 14. 12. 2016, te parcele niso več obstajale. Tožena stranka zato meni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti. Ob tem še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo na dopolnitev in določnejšo opredelitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je to po pozivu sodišča storila, vendar je njen zahtevek kljub dopolnitvi ostal nedoločen in neizvršljiv, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje v tem delu zavrniti. Posledično temu pa je sedaj zaradi ugoditve tožbenemu zahtevku nejasen izrek izpodbijane sodbe. Če je zahtevek nejasen in ga stranka na poziv sodišča ustrezno ne dopolni, ga mora sodišče zavrniti, saj samo ne sme spreminjati zahtevka. Ker pa sodišče prve stopnje nejasnega zahtevka ni zavrnilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izdalo nejasno sodbo, ki sploh ni izvršljiva. Tožena stranka sodišču prve stopnje nadalje še očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je dovolilo spremembo tožbe, kljub temu, da je tožena stranka spremembi nasprotovala. Sklicuje se na to, da ne gre za primer po 1. odstavku 185. člena ZPP, ko bi bila sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, saj je spremenjeni zahtevek še bolj nejasen kot prvotni. Razmerja med strankama zaradi spremenjenega zahtevka ne bodo dokončno urejena in sprememba tožbe zato ni bila smotrna. Sodišču prve stopnje nadalje tožena stranka očita tudi protispisnost ugotovitve, da je med strankami nesporno, da je tožena stranka na notranji strani zidu namestila vrata, ki jih ni mogoče odpirati od zunaj, saj je bilo dejstvo, ali je vrata mogoče odpirati z zunanje stvari, med strankama sporno in bi sodišče moralo to dejstvo ugotavljati na podlagi izvedenega dokaznega postopka in svojo ugotovitev obrazložiti. Ali je vrata mogoče odpirati z zunanje strani ali ne, je očitno pravno pomembno vprašane in eden izmed razlogov, da je sodišče tožbenemu zahtevku v točki I. ugodilo (točka 17. obrazložitve, zadnji stavek), saj je na podlagi tega, da vrat ne bi bilo mogoče odpirati od zunaj, sodišče prve stopnje ugotovilo vznemirjanje služnostne pravice. Tožena stranka nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi naj zaradi stene pred salonom vanj prihajalo manj gostov, saj je takšna ugotovitev dokazno nepodprta in gre zgolj za trditve tožeče stranke, ki jim je tožena stranka nasprotovala. Vse dokaze v zvezi z dokazovanjem upada števila gostov je tožeča stranka umaknila in jih ni predložila, v izvedenih dokazih pa sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za takšno ugotovitev. S tem, ko je sodišče prve stopnje to ugotovilo, pa je po mnenju tožene stranke zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V delu, ki se nanaša na vznemirjanje služnostne pravice, tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da pri odločanju ni upoštevalo določbe 219. člena SPZ, v skladu s katero se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo, da tožena stranka s postavljenima zidovoma, vrati med njima in leseno oblogo na zidu vznemirja služnostno pravico tožeče stranke. Izpostavlja še, da ima tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. P 77/2011 z dne 6. 3. 2014 služnostno pravico uporabe hodnika v lasti tožeče stranke (pravilno: tožene stranke). Iz citirane sodbe izhaja, da se služnostna pravica nanaša na dostop tožeče stranke do njenega poslovnega prostora po hodniku- nepremičnini tožene stranke pare. št. 324/6, k.o. ... . Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima tožeča stranka služnostno pravico uporabe hodnika tožene stranke za dostop strank in zaposlenih, pri odločanju o zahtevku tožeče stranke pa ni upoštevalo zgoraj obrazloženega temeljnega načela stvarnega prava. V kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevalo načelo, da se služnostna pravica izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, bi moralo ugotoviti, da tožena stranka s postavitvijo zidov in vrat ter namestitvijo lesenih oblog ni vznemirjala tožeče stranke pri njenem izvrševanju služnosti in ji ni bistveno oteževala izvrševanja služnosti. Tožeča stranka ima navkljub postavitvi zidov in vrat med njima nemoten dostop do svojega poslovnega prostora. Tožeča stranka je s postavitvijo zidov na svoji nepremičnini zgolj izvrševali svoja lastniška upravičenja. Zaradi obstoječe služnostne pravice pa tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) s postavitvijo zidov toženi stranki (pravilno: tožeči stranki) ni onemogočila dostopa do njenega poslovnega prostora (kar bi lahko naredila, če tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) ne bi imela služnostne pravice) ampak je med zidoma naredila prehod in vgradila vrata, ki niso zaklenjena ter so zmeraj odprta. S tem je tožeči stranki omogočila neoviran dostop do njenega poslovnega prostora. Tožena stranka se ob tem sklicuje na sodno prakso (npr. sodba VSM I Cp 118/2007), da izvrševanje lastninskih upravičenj na služečem zemljišču, kot je npr. postavitev lesene ograje s snemljivimi vrati na služnostno pot za služnostnega upravičenca ne prestavlja takšne obremenitve, da bi bil upravičen do posebnega varstva. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da ni upoštevalo osnovnega dejstva, da ima tožeča stranka kljub postavljenima zidoma (postavljanje zidov in vrat na nepremičnini tožene stranke predstavlja izvrševanje lastninskih upravičenj tožene stranke in samo po sebi ne more biti sporno, niti tožena stranka zato ne potrebuje kakršnegakoli razloga) še zmeraj prost dostop do svojega lokala. Vrata med zidoma so odprta, niso zaklenjena. Če pa jih kdo zapre, pa jih tožeča stranka lahko vedno sama odpre. Zato ne potrebuje nobene pomoči in nobenega dovoljenja. Prost dostop ji je zagotovljen, kaj več pa v okviru služnosti tožeča stranka ne more zahtevati. Služnost tožeče stranke ne zahteva, da bi moral biti lokal viden tretjim (gostom oz. komurkoli drugemu). Gre za fizični dostop. Ker lahko kdorkoli, vključno s tožečo stranko, nemoteno in brez kakršnekoli ovire navkljub postavljenim zidovom uporablja hodnik za dostop do salona tožeče stranke, pa oviranje služnostne pravice ni podano. Gre za tako majhno spremembo načina izvrševanja (do salona tožeče stranke se zaradi postavitve zidov dostopa skozi novonastali hodnik na hodniku tožeče stranke namesto naravnost iz hodnika v salon tožeče stranke, vse pa je še zmeraj v istem ogrevanem in toplem hodniku), ki skladno z veljavno sodno prakso ni upravičena sodnega varstva, zato tožena stranka meni, da bi bilo potrebno iz tega razloga tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožeča stranka odstraniti oba zida, vrata med njima in zidne obloge z napisom G. je v nasprotju z načelom restriktivnega izvrševanja služnosti (in s tem tudi restriktivne razlage pravnega varstva) poseglo v tožnikovo (pravilno tožene stranke) lastninsko pravico in tožeči stranki nudilo prekomerno varstvo njene služnostne pravice uporabe hodnika za dostop. Dodatno pa ji je nudilo še varstvo pravice, ki je tožeča stranka sploh nima, to je pravice do razgleda. Tožena stranka nadalje še navaja, da v skladu s 1. odstavkom 99. člena SPZ za sodno varstvo služnosti ni nujno potrebna popolna vzpostavitev prejšnjega stanja, da sodišče na podlagi obstoja služnosti ne more ugoditi zahtevku za odstranitev vzrokov vznemirjanja služnostne pravice, če je vznemirjanje mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi. Pri tem meni, da bi v okviru pravilne uporabe materialnega prava (v okviru varstvu služnosti) moralo za vsakega izmed zahtevanih elementov katerih odstranitev zahteva tožeča stranka, sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj postavitev posameznega elementa ovira izvrševanje služnosti in zakaj ga je potrebno (ali pa tudi ne) odstranili (tako kot je odločilo, da reklamnega materiala ni potrebno odstraniti) in zakaj v primeru odstranitve vzroka vznemirjanja ni mogoče odpravili na drugačen način, za vsako izmed očitanih protipravnih ravnaj posebej pa bi moralo ugotavljati, ali ima naravo protipravnega posega glede na ugotovljeno vsebino služnosti (in tudi glede na zatrjevane imisije), torej ali predstavlja takšno obremenitev, da bi bila tožeča stranka upravičena do posebnega varstva stvarne služnosti oz. varstva pred imisijami, na kar je sodišče prve stopnje opozorilo že sodišče druge stopnje v sklepu z dne 6. 10. 2016. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da dejanskega stanja v tej smeri (koliko krajša stena zakriva in ovira vhod v tožničin salon) ni niti raziskovalo niti obrazložilo, pa bi ga glede na trditve tožene stranke, da postavljena zidova ne ovirata izvrševanja služnosti, moralo. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Gre za različne elemente, ki so med sabo ločeni in jih je potrebno obravnavati ločeno. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da bi v okviru varstva služnosti sodišče prve stopnje lahko ugodilo zahtevku tožeče stranke po odstranitvi kvečjemu enega (ali daljšega ali krajšega) zidu in vrat. Sam krajši zid vstopa lokal tožeče stranke ne ovira in ne spreminja in s tem niti teoretično ne vznemirja služnostne pravice tožeče stranke; sam daljši zid pa zgolj minimalno spreminja vhod v poslovni prostor tožeče stranke. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da se do teh pravno relevantnih navedb tožene stranke sploh ni opredelilo, dejansko stanje v tem delu pa je napačno ugotovljeno. Sodišču prve stopnje nadalje še očita, da sploh ni upoštevalo dejstva, da vhod v tožničin salon zakriva le daljša stena, krajša stena ob stekleni steni pa ne, kar izhaja tudi iz skice izvedenca B. N. O tem, da sta zida sta postavljena tako, da je krajši zid postavljen ob stekleni steni in sega do vrat, daljši pa je od nje odmaknjen, tako da skupaj tvorita hodnik do vstopa v salon tožeče stranke, sam krajši zid pa v ničemer ne spreminja vstopa v salon tožeče stranke, niti ga ne zakriva, sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov. Tožena stranka pa meni, da bi že zgolj z odstranitvijo daljšega zidu bil vhod vzpostavljen v povsem enako stanje, kot je bil preden je tožena stranka postavila zidova. Prav tako pa bi že zgolj z odstranitvijo daljšega zidu odpadla oba argumenta sodišča prve stopnje, s katerima je obrazložilo vznemirjanje služnostne pravice. Z odstranitvijo vrat odpade njihov odpiranje ali zapiranje, z odstranitvijo daljšega zidu pa je salon tožeče stranke in vhod viden neposredno s hodnika tožene stranke in z njega neposredno dostopen (čeprav pravice biti viden tožeča stranka nima). Tudi zgolj z odstranitvijo krajšega zidu ob stekleni steni in vrat med zidoma bi bil vstop do lokala tožeče stranke spremenjen minimalno, saj ne bi bilo več hodnika med zidovoma. Neposredno s hodnika tožene stranke bi bila vidna steklena stena tožeče stranke in s tem njen lokal, odpadla bi vrata med zidovoma, pa še svetloba bi prehajala v lokal tožeče stranke. Tudi zgolj z odstranitvijo krajšega zidu in vrat bi odpadli vsi argumenti sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljevalo vznemirjanje služnostne pravice. Zaradi omogočanja dostopa in vrnitve dostopa v salon tožeče stranke v stanje kot je bilo pred postavitvijo zidov, tako po mnenju tožene stranke ni potrebno odstraniti obeh zidov, vrat med njima in lesenih oblog na zidih. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da bi moralo, če je že štelo, da vrata in zidova ovirajo služnostno pravico tožeče stranke, ob pravilni uporabi materialnega prava ugotavljati, kateri so tisti ukrepi, ki kar najmanj posegajo v lastninsko pravico tožeče stranke in hkrati omogočajo neovirano izvrševanje služnostne pravice tožeče stranke ter jih obrazložiti oz. obrazložiti ugotovitev, zakaj je vznemirjanje mogoče odpraviti zgolj z odstranitvijo obeh zidov, vrat med njima in lesenih oblog na zidih. Sodišče prve stopnje bi tudi glede na načelo restriktivnega izvrševanja služnosti po prepričanju tožene stranke moralo v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotavljati, ali je res nujno potrebno, da se za namen izvrševanja služnosti odstranita obe zidova, vrata zidov in lesena obloga zidov ali pa je dovolj, da se odstrani zgolj ena stena (zunanja daljša stena) in vrata, krajša stena ob stekleni steni pa ne ali pa da se odstrani krajša stena in vrata zunanja pa ostane. Sodišču prve stopnje tožena stranka še očita, da je z ugoditvijo zahtevku po odstranitvi obeh zidov varovalo pravice, ki jih tožeča stranka nima, to je pravico do razgleda. Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi očita, da je zaradi neupoštevanja načela restriktivnega izvrševanja služnosti in v nasprotju z njim ugotovilo, da je služnostna pravica tožeče stranke ovirana s tem: ko so med zidovoma nameščena vrata, ki se z zunanje strani ne dajo odpirati, saj je na njih nameščena bunka, ker gostom sploh ni znano, da se zidoma nahaja lepotilni salon tožeče stranke. Če bi pravilno uporabilo določbo l. odstavka 99 člena SPZ, pa bi moralo ugotoviti, da postavljena zida, vrata med njima in lesena zidna obloga z napisom G. ne vznemirjajo služnostne pravice tožeče stranke in je ne ovirajo. Izpostavlja še pravno in dejansko zmotnost argumenta sodišča prve stopnje, da je pri izvrševanju služnostne pravice bistveno, da vrata (in s tem dostop do salona tožeče stranke) niso vidni in zmotnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni bistveno ali so vrata odprta ali zaprta, pač pa da je bistveno, da je njihovo odpiranje omejeno, saj je po mnenju tožene stranke bistveno, da se služnostna pravica lahko nemoteno izvršuje. To pa je pri odprtih vratih in vratih, ki se jih da odpreti s pritiskom na kljuko, vedno omogočeno. Tožena stranka še navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ko je (sicer napačno) ugotovilo, da vrata med zidoma ovirajo služnostno pravico, ob pravilni uporabi materialnega prava ugotavljati, kateri so tisti ukrepi ki najmanj posegajo v lastninsko pravico in hkrati omogočajo izvrševanje služnostne pravice. Če je že ugotovilo, da je služnost ovirana, ker se vrata z ene strani naj ne bi dala odpreti, bi moralo po njenem mnenju ugotoviti, da za nemoteno izvrševanje služnosti dostopa zadostuje že odstranitev bunke na vratih in njena nadomestitev s kljuko, ki bi omogočala odpiranje z strani. Ker tožeča stranka tega ni zahtevala, odstranitev vrat pa za izvrševanje služnostne pravice ni nujno potrebna in tako presega pravno varstvo, bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke tožbeni zahtevek zavrniti ali pa v okviru materialno procesnega vodstva na to opozoriti tožečo stranko. S tem bi odpadel en argument sodišča prve stopnje, s katerim je utemeljilo oviranje služnosti. Sodišču prve stopnje nadalje še očita zmotnost dejanske ugotovitve, da z zunanje strani vrat ni kljuke in se vrata ne dajo odpreti, ker naj bi bila ta ugotovitev v nasprotju z izvedenimi dokazi in sicer z ogledom. Pri tem se sklicuje na to, da je vrata na ogledu zaprl g. Z., ob prihodu pa so bila odprta. Tožena stranka pa tudi trdi, da ne najde niti trditvene podlage tožeče stranke, da bi bila vrata zaklenjena in je to dejstvo sodišče ugotavljalo po uradni dolžnosti, kar pa predstavlja bistveno kršitev ZPP. Sodišču prve stopnje tožena stranka nadalje še očita, da z ugotovitvijo, da je oviranje služnosti podano tudi z razloga ker gostom sploh ni znano, da se za zidovoma nahaja lepotilni salon tožeče stranke, služnost dostopa povezuje in meša s pravico biti viden oz. s pravico razgleda, ki pa je povsem druga in drugačna pravica, ločena od služnostne pravice, ki jo ima tožeča stranka. Gre dejansko za negativno služnost prepovedi postavljanja zidov in pravico zahtevati biti viden z nepremičnine tožeče stranke (pravilno: tožene stranke), ki pa je tožeča stranka nima. Sodišču prve stopnje očita, da je tako neutemeljeno pravico uporabe za dostop povezalo s pravico do razgleda in biti viden. Za takšno ravnanje pa ni imelo podlage ne v prisojeni služnosti ne v veljavni zakonodaji, saj tožena stranka tožeči stranki v okviru služnosti ni dolžna zagotavljati gostov in ji ni dolžna zagotavljati, da gostje vidijo salon. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da zmotno enači (in meša) pravico do uporabe hodnika (ki pomeni, da lahko človek hodi po hodniku, kar tožena stranka dopušča) in pravico do zaznave, ki je vsebinsko in praktično enaka pravici do „razgleda“ (ki pa ne obstaja in ji tožena stranka nasprotuje). Da bi nezmožnost zaznave lokala tožeče stranke, hodnika in vhoda lahko predstavljalo poseg v služnostno pravico, bi morala obstajati dolžnost tožene stranke zagotavljati zaznavo hodnika in vhoda, to pa pomeni, da bi tožeča stranka morala imeti negativno služnost, ki bi tožeči stranki prepovedovala postavitev zidu. Ker je bila nezmožnost zaznave vhoda v tožničin prostor eden izmed odločilnih razlogov, zaradi katerega je sodišče ugodilo zahtevku, zaznava poslovnega prostora tožeče stranke pa ni del služnostne pravice uporabe hodnika, sodišče prve stopnje iz tega razloga po mnenju tožene stranke zahtevku ne bi smelo ugoditi. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita zmotnost pravnega silogizma, da dejstvo, da obiskovalec s hodnika ne vidi salona pomeni, da zaradi tega hodnika in vhoda v salon ne more uporabljati, saj možnost neposredne zaznave vhoda v salon, torej zaznave iz hodnika, v ničemer ne vpliva na možnost uporabe hodnika in vhoda. Tožeča stranka (pravilno tožena stranka) glede na vsebino služnostne pravice toženi stranki (pravilno tožeči stranki) ni dolžna zagotavljati superluksuznega dostopa po željah tožeče stranke, ampak samo in zgolj dostop do njenega poslovnega prostora. Tožeča stranka pa nima negativne služnosti razgleda, ki bi ji dajala pravico biti viden z nepremičnine tožene stranke. Tožena stranka nadalje še meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odstranitev lesene obloge na zunanjem delu zidu z napisom G. zavrniti že iz procesnih razlogov, saj glede njega ni podanih nobenih trditev, ki bi omogočala sklepanje na njegovo utemeljenost. Tožeča stranka niti ni podala nobenih trditev o lesenih oblogah, ob spremembi tožbenega zahtevka je v zahtevek zgolj dodala zahtevo po odstranitvi lesenih oblog, brez kakršnekoli obrazložitve. Pri tem tožeča stranka v zahtevku ni zgolj natančneje konkretizirala zidu, ampak je po spremembi zahtevala od tožene stranke odstranitev dodatne stvari, brez da bi sploh obrazložila zakaj po spremembi zahteva tudi odstranitev lesene obloge. Tožeča stranka ni niti navedla, da je lesena obloga neločljiv del zidu in je to dejstvo sodišče prve stopnje ugotavljalo samo, brez ustrezne trditvene podlage strank, zakaj bi bilo potrebno odstraniti zid, zato tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo kršitev razpravnega načela in kot tako kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP. V kolikor namreč ne bi sodišče dejstev samo ugotavljalo, bi moralo zahtevek tožeče stranke po odstranitvi lesene obloge z napisom G. zavrniti. V zvezi s tem tožena stranka sodišču prve stopnje še očita, da ni strokovno usposobljeno presojati, ali je lesena obloga samostojen konstrukcijski element ali pa je z zidom trajno spojen, tako da predstavlja del zidu, zato njegova ugotovitev nima podlage v izvedenem postopku, izvedenih dokazih in podanih trditvah tožeče stranke. Ker sploh ni trditvene podlage, je ta del zahtevka treba zavrniti pri odločanju o tej pritožbi na drugi stopnji. Tožena stranka pa nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede prepovedanih imisij. Očita mu, da je napačno ugotovilo, da povzroča postavitev zidov, vrat med njima in lesenih oblog na zidih prepovedane imisije. Izpostavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaradi postavljenih zidov ni več viden salon tožnice, ne prehaja svetloba, niso vidni napisi na steni, ki označujejo tožničino dejavnost in obvestila za stranke in zaključek, da naj bi bila dejavnost tožeče stranke vsakemu obiskovalcu neposredno zaznavna in predstavljena, saj gre za storitveno dejavnost. Tožena stranka opozarja, da bi sodišče prve stopnje za ugoditev temu dela zahtevka na podlagi 75. čl. SPZ moralo ugotoviti in obrazložiti: da gre za vznemirjenje, da gre za vplivanje, ki presega krajevno običajne vplive, ter da vznemirjenja ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Navaja še, da sodišče prve stopnje dejansko ugotavlja, da je tožeča stranka za oglaševanje svoje dejavnosti uporabljala toženkino nepremično na način, da je ta bila vidna z nepremičnine tožene stranke, tožena stranka pa je s postavitvijo zidov to preprečila. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo najprej opredeliti do vprašanja ali je tožena stranka sploh dolžna dopuščati uporabo svoje nepremičnine tako, da se mimoidoči na hodniku seznanjajo z dejavnostjo tožeče stranke in obvestili tožeče stranke, nato bi moralo ugotavljali ali preprečitev seznanjanja pomeni vznemirjanje tožeče stranke in zakaj. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da sploh ni obrazložilo, zakaj pomeni preprečevanje razgleda na steno tožeče stranke in preprečevanje prehajanja svetlobe vznemirjanje in sploh ne obrazloži pojma vznemirjanja. Gre za pravni standard, ki ga je potrebno obrazložiti in zapolniti v vsakem konkretnem primeru. Če bi ugotovilo, da pomenijo dejanja tožene stranke vznemirjanje, pa bi moralo nadalje ugotoviti, ali je to vznemirjanje večje kot je krajevno običajno, nato pa še ugotavljati, ali vznemirjanja ni mogoče odpraviti drugače kot z odstranitvijo njegovega vzroka. Šele, če bi sodišče ugotovilo vsa zgoraj navedena dejstva, bi lahko zahtevku tožeče stranke ugodilo. Sodišču prve stopnje nadalje tožena stranka očita, da povsem spregleda, da je steklena stena postavljena na zemljišču tožene stranke (pravilno tožeče stranke) in tožeča stranka lahko na steno lepi karkoli želi in ji tega tožena stranka ne preprečuje in ji ni preprečevala. Ne more pa zahtevati, da so te reklame vidne z nepremičnine tožeče stranke. Dejansko gre za pravico biti viden in v zvezi s tem za negativno služnost prepovedi postavljanja zidov. Tožeča stranka dejansko zahteva, da ji tožena dopusti oglaševanje tožničine dejavnosti tako, da bodo reklame vidne na nepremičnini tožene stranke. Tožena stranka nadalje meni, da ne predstavlja vznemirjenja lastninske pravice tožeče stranke, če tožena stranka ne dopusti, da so napisi in označbe na stekleni steni tožeče stranke vidni z nepremičnine tožene stranke, saj v tem primeru ne gre za oteževanje uporabe nepremičnine v lasti tožeče stranke (njena raba ni z ničemer otežena), ampak za onemogočanje uporabe nepremičnine tožene stranke s strani tožeče stranke. Dejansko gre za vplivanje nepremičnine tožeče stranke na nepremičnino tožene stranke, ki ga je tožena stranka s postavitvijo zidov preprečila. V okviru varstva pred imisijami tožeča stranka ne more terjati dopustitve vplivov svoje nepremičnine na nepremičnino tožene stranke. Postavitev zidu (ali česarkoli drugega pred stekleno steno na nepremičnini tožene stranke) tako po oceni tožene stranke sploh ne pomeni vznemirjanja tožeče stranke, saj lahko svojo stekleno steno nemoteno uporablja, prav tako pa lahko v njej nemoteno opravlja svojo dejavnost. Zid tožene stranke je postavljen na nepremičnini tožene stranke in se steklene stene tožeče stranke sploh ne dotika. Preprečitev pogleda na stekleno steno iz razloga, ker niso vidne reklame in obvestila za stranke tožeče stranke, po mnenju tožene stranke sploh ni vznemirjanje, niti ne gre za imisije. Sodišču prve stopnje tožena stranka nadalje očita tudi napačnost ugotovitve glede prehajanja svetlobe, saj je steklena stena postavljena v notranjosti objekta, na hodniku tožene stranke, sodišče prve stopnje pa samo ugotavlja, da je na hodniku tožene stranke naravne svetlobe manj in je potrebna uporaba luči. V hodniku je umetna svetloba in tožeča stranka (pravilno tožena stranka) toženi stranki (pravilno tožeči stranki) ni dolžna z lučmi zagotavljati osvetljenosti njenega poslovnega prostora. Steklena stena tožeče stranke sploh ni v bližini oken na hodniku in je bila osvetljena izključno zaradi luči na hodniku, ne pa zaradi naravne svetlobe, katere prehajanje bi naj zida preprečila. Odtegnitev umetne svetlobe, ki jo na svojem hodniku zagotavlja tožena stranka, pa ne predstavlja prepovedanih imisij. To je isto, kot če bi tožena stranka ugasnila luč na svojem hodniku. Rezultat bi bil isti. Tožena stranka poudarja, da ni dolžna tožeči stranki osvetljevati vhoda v njen poslovni prostor in ji osvetljevati stene niti tožeča stranka ne more tega zahtevati, ne v okviru varstva pred vznemirjanjem služnosti ne v okviru varstva pred imisijami. Poslovni prostor tožeče stranke ima steklene stene na vseh straneh, o čemer se je sodišče lahko prepričalo na ogledu in svetloba prehaja v poslovni prostor tudi od zunaj (ne zgolj skozi stekleno steno, ki meji na hodnik tožene stranke). Tožena stranka (pravilno tožeča stranka) ima dovolj naravne svetlobe. Iz tega razloga niti ne gre za odtegnitev svetlobe tožeči stranki. Postavitev zidov po mnenju tožene stranke v ničemer ne vpliva na dostop svetlobe in osvetljenost poslovnega prostora tožeče stranke, vpliva zgolj na vidnost reklam in obvestil tožeče stranke z nepremičnine tožene stranke, kar pa niso nedovoljene imisije in tožena stranka (pravilno tožeča stranka) v okviru varstva pred imisijami ne more zahtevati, da tožena stranka tožnici omogoča reklamiranje. Zagotavljanje dejavnosti tožeče stranke na način, da zahteva vidnost svojega poslovnega prostora z nepremičnine tožeče stranke (pravilno tožene stranke) namreč presega varstvo pred imisijami, saj gre za pravico biti viden, ki je tožeča stranka nima niti takšna pravica ne sodi v okvir varstva pred imisijami. Sodišču prve stopnje tožena stranka še očita, da je odločalo o zahtevku tožeče stranke tudi na podlagi določbe 75. čl. SPZ brez ustrezne trditvene podlage. Vplivi gradnje in ravnanj sosedov na sosednjo nepremičnino niso prepovedani per se, če ne presegajo krajevno običajne mere. Vsako poseganje v lastninsko pravico s sosednje nepremičnine zato še ne pomeni protipravnega posega, ki bi opravičeval sodno varstvo. Poseg postane protipraven šele, ko preseže določen tolerančni prag. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjenjem zgolj v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine zaradi posega otežkočena preko mere, ki je glede na naravo nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Vprašanje krajevno običajnih razmer je pravno pomembno vprašanje, brez katerega ni mogoče ugotoviti utemeljenosti zahtevka tožeče stranke na opustitev ravnanj, s katerimi bi se ovirala nemotena uporabo steklene stene ob opisanem vhodu zaradi dostopa svetlobe, razgleda, in postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke ter obvestil za stranke, ki se nanašajo na poslovni prostor - lepotilni salon tožeče stranke. V kolikor vplivi z nepremičnine tožene stranke ne presegajo krajevno običajnih razmer, vznemirjenja ni in je zahtevek tožeče stranke v tem delu neutemeljen. Tožena stranka meni, da tožeča stranka niti ni podala trditvene podlage, kakšne so običajne krajevne razmere in v čem jih stanje pred njenim lokalom presega, saj je pojem krajevnih razmer opredelila zgolj z navedbo v oklepaju tj. z lokacijo v hotelu, ni pa opisala razmer v hotelu, niti jih ni primerjala z razmerami pred svojim lokalom. Za svoje trditve niti ni podala ustrezne trditvene podlage, sploh pa ni navajala, da je potrebno upoštevati stanje pred drugimi lokali v istem hotelu. Sodišče ne sme ugibati, kaj bi naj tožeča stranka s svojimi nepopolnimi navedbami implicitno hotela povedati, saj je z upoštevanjem takšnih pavšalnih in nepopolnih navedb nasprotni stranki odvzeta možnost učinkovite obrambe (kršeno razpravno načelo, nanje pa niti ni mogoče konkretizirano odgovarjati). Iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje opisalo, kakšne so razmere pred drugimi lokali na hodniku, čeprav tega ni predlagala nobena stranka. Tožeča stranka tekom postopka ni podala navedb o tem, kakšno jo stanje pred drugimi lokali tega hotela, zaradi česar sodišče tega ne bi smelo samo ugotavljati. S tem, ko je ugotavljalo to dejstvo, pa je kršilo razpravno načelo in vezanost sodišča na navedbe strank. Sodišču prve stopnje tožena stranka še očita, da sploh ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ugotavljalo stanje pred lokali v hotelu tožeče stranke, gre pa za ugotavljanje pomembnega dejstva, saj je sodišče stanje pred temi lokali upoštevalo kot krajevno običajne razmere, zato bi moralo obrazložiti, na podlagi katerih dokazov je takšno dejstvo ugotovilo. Že zgolj to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Če pa je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo na podlagi ogleda, pa ga je ugotovilo samo brez dokaznega predloga pravdnih strank, saj nobena od strank ogleda ni predlagala z namenom ugotavljanja krajevno običajnih razmer, zaradi česar le-teh sodišče prve stopnje ni smelo ugotavljali s tem dokazom. Sodišče prve stopnje je samoiniciativno in brez dokaznega predloga pravdnih strank z ogledom ugotavljalo, kakšno je stanje pred drugimi lokali na spornem hodniku, čeprav sta pravdni stranki sta ogled predlagali zaradi ugotavljanja motenja služnosti dostopa in ne ugotavljanja krajevno običajnih razmer. Sodišču prve stopnje zato tožena stranka očita, da je povsem samovoljno in mimo navedb pravdnih strank in mimo dokaznih predlogov strank primerjalo razmere pred drugimi lokali v hotelu in toženkinim lokalom, poleg tega pa tudi ni upoštevalo, da so ostali lokali v pritličju toženkinega hotela v lasti tožene stranke, da gre za notranjo ureditev nepremičnine tožene stranke, ki ne more biti merodajna za presojanje krajevno običajnih razmer med nepremičninami v lasti različnih lastnikov. Sodišču prve stopnje očita, da svoje odločitev pri ugotavljanju krajevno običajnih razmer zato tudi iz tega razloga ne bi smelo opreti na stanje pred drugimi lokali. Opreti pa je ni bi smelo tudi zato, ker tožeča stranka o stanju pred drugimi lokali ni podala nobenih dokazov. Stanje pred drugimi lokali je ugotovilo sodišče izključno na podlagi ogleda, ki pa ni bil predlagan zaradi ugotavljanja stanja pred drugimi lokali. To pomeni, da je sodišče stanje pred drugimi lokali ugotavljalo samoiniciativno, kar ponovno predstavljal kršitev razpravnega načela. Tožena stranka sodišču prve stopnje še očita, da sploh ni ugotavljalo, ali je vznemirjanje mogoče preprečiti tudi s kakšnimi drugimi ukrepi, ne le z odstranitvijo zidov, vrat in lesene obloge. Pri tem pa izpostavlja, da tožeča stranka sploh ni zatrjevala, da je odstranitev navedenega edini možni ukrep za odpravo imisij. Odstranitev vzroka imisij pa je ultima ratio ukrep in le subsidiarna sankcija, ki se uporabi zgolj, če nevarnosti ni mogoče odpraviti na drug način (npr. sodba VS RS II Ips 272/2008). Glede na to, da je tožeča stranka zahtevala odstranitev zidov in opustitve drugih ravnanj, bi morala zatrjevati in dokazati, da imisij ni mogoče preprečiti na noben drug način, sodišče prve stopnje pa bi svojo odločitev glede odstranitve moralo obrazložiti tudi glede tega vprašanja. Ker tožena stranka (pravilno tožeča stranka) ni niti zatrjevala, da vznemirjenja ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi, bi sodišče prve stopnje moralo zahtevek tožeče stranke zavrniti. Sodišče prve stopnje v sodbi ne navede, zakaj je edini možen ukrep rušitev zidov oz. zakaj je tožena stranka dolžna opuščati postavljanje zidov. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 18. obrazložitve, da je poseg protipraven, saj v celoti zakrije stekleno steno. Tožena stranka meni, da zgolj zakritje cele stene ni protipravno ravnanje, protipravne bi lahko bile kvečjemu posledice tega zakritja, vendar pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali bi za prehajanje svetlobe in za vidnost obvestil in reklam tožeče stranke (čeprav to za ta postopek sploh ni pomembno) morebiti zadostovalo že zgolj to, da se toženi stranki naloži odstranitev npr. enega zidu, drugi zid pa ostane. Ugotavljati bi moralo tudi, kateri zid odstraniti - daljšega ali krajšega ali oba in svojo odločitev tudi pojasniti. Pojasniti pa bi tudi moralo, zakaj imisij ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi. Ker vsega tega pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo in je tudi v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede opustitvenega dela tožbenega zahtevka na podlagi uporabe 75. člena SPZ. Tožena stranka najprej uveljavlja, da je tudi izrek točke II. izpodbijane sodbe nedoločen, saj je toženi stranki naloženo tako opuščanje postavljanja zidov ob stekleni pregradni steni in ob vhodu v poslovni prostor - lepotilni salon tožeče stranke B. na naslovu ... kot tudi opuščanje vseh dejanj s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo opisane steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi dostopa strank in zaposlenih, svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno štelo, da je zahtevek v točki II. v delu, v katerem tožeča stranka zahteva opuščanje vseh dejanj, dovolj določno postavljen. Zahtevek na opuščanje določenih ravnanj mora biti konkretiziran in bi moral vsebovati opis ravnanj, ki naj bi jih bila dolžna tožena stranka opuščati. Izrek sodbe mora biti primeren, kar pomeni, da mora biti naslovniku jasno, kakšna je vsebina njegove obveznosti, točka II. izreka izpodbijane sodbe pa je v delu, kjer toženi stranki nalaga opuščanje vseh dejanj, ki bi ovirala nemoteno uporabo steklene pregradne stene in vhoda v poslovni prostor tožeče stranke, povsem splošna. Iz tega dela izreka ne izhaja, katera dejanja naj bi bila tožena stranka dolžna opuščati. Iz njega ne izhaja, česa tožena stranka ne sme početi niti kaj lahko počne. Izrek je tako splošen, da se lahko kot oviranje uporabe šteje že npr. postavitev lestve in menjava žarnice pred stekleno steno in vhodom v poslovni prostor tožeče stranke ali pa postavitev označbe tožeče stranke na hodniku. Tožeča stranka bi morala v zahtevku točno navesti, katera dejanja je tožena stranka dolžna opuščati (tako kot je to zahtevala za opuščanje postavljanja zidov). Del II. točke izreka, ki se nanaša na opuščanje vseh dejanj, je vsebinsko povsem enak zahtevku in isto nedoločen, za katerega je Višje sodišče v Celju že naložilo sodišču prve stopnje, da od tožeče stranke zahteva konkretizacijo zahtevka. Tožeča stranka je nato po pozivu sodišča v zahtevek pod točko II. dodala zahtevo po opuščanju postavljanja zidov. Še zmeraj pa je v zahtevku vztrajala pri nedoločnem zahtevanju opuščanja vseh dejanj. Sodišče prve stopnje bi glede na tako postavljen zahtevek in ob upoštevanju odločitve Višjega sodišča v Celju moralo zavrniti najmanj tisti del zahtevka tožeče stranke, ki se na naša na opuščanje vseh dejanj. Takšen izrek tudi ni izvršljiv in bi ga moralo sodišče prve stopnje v tem delu zavrniti že iz tega razlaga. Je pa po oceni tožene stranke ta zahtevek tožeče stranke glede opustitev poleg tega, da je nejasen in preveč splošen, tudi neutemeljen in je odločitev sodišča prve stopnje napačna tudi iz tega razloga. Sodišče bi lahko toženi stranki odredilo le opuščanje tistih dejanj, za katera že je ugotovilo, da bi naj z njimi tožena stranka povzročala prepovedane imisije. Odreditev opuščanja dejanj bi lahko bilo kvečjemu utemeljeno zgolj za dejanja, s katerimi bi naj bile povzročene imisije, ne pa tudi za neka nedoločena možna bodoča ravnanja, za katera sploh ni gotovo ali bodo izvršena ali ne. Zgolj za dejanja, ki bi naj že povzročala imisije, je gotovo, da bodo tudi v bodoče povzročala imisije in ima tožeča stranka interes, da se jih prepove (navedeno sicer ne pomeni, da tožena stranka priznava, da zida, vrata in lesena obloga povzročajo prepovedane imisije). Tožeča stranka pa ne more imeli pravnega interesa za prepoved nekih nedoločnih bodočih dejanj tožene stranke, za katera ni gotovo ali bodo povzročala prepovedane imisije ali pa sploh ne. Ob koncu svoje pritožbe pa se tožena stranka pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka. Meni namreč, da je le-ta napačna, ker je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari. Če bi sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, bi moralo tudi zavrniti zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov, toženi stranki pa priznati vse stroške postopka. Sodišču prve stopnje pa tudi sicer tožena stranka očita, da njegove odločitve ni mogoče preizkusiti, saj praktično sploh ni obrazložena in je zato tudi pri odločanju o stroških postopka zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče niti ni navedlo, katere stroške je tožeča stranka priglasila in v kakšnem znesku in katere stroške in v kolikšnem znesku ji je sodišče prve stopnje priznalo. Sodišče prve stopnje je navedlo zgolj katerih stroškov tožeči stranki ni priznalo in celoten znesek priznanih stroškov. To pa ni obrazložitev, ki bi zadostovala standardom obrazloženosti sodbe. Obrazložitev odločitve je namenjena temu, da so stranka lahko prepriča o pravilnosti in razlogih odločitve, ki izhaja iz izreka in da ji lahko argumentirano nasprotuje. V konkretnem primeru pa zaradi pomanjkljive obrazložitve to ni možno. Je pa po mnenju tožene stranke odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka napačna tudi če bi šteli, da je sicer odločitev o glavni stvari pravilna (pa ni). Tožeča stranka je zahtevala, da tožena stranka odstrani reklamne materiale wellness centra hotela tožene stranke in pri tem delu zahtevka ne gre zgolj za neznatni del zahtevka, kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pravdni stranki sta nasprotovanju oz. zagovarjanju odstranitve reklamnih materialov in s tem onemogočanju reklamiranja dejavnosti tožene stranke na nepremičnini tožene stranke namenili veliko navedb in je bilo odločanje o zahtevku za odstranitev reklamnih materialov iz nepremičnine tožene stranke oz. njihovo zadržanje na hodniku eden izmed pomembnejših delov pravde za obe stranki. Sodišče prve stopnje bi po mnenju tožene stranke to moralo upoštevali pri določitvi uspeha v pravdi in toženi stranki priznati vsaj 50% uspeh v pravdi in temu primerno odločiti o stroških.

3Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. V odgovoru na pritožbo se zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

4Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6Tožeča stranka v tej pravdni zadevi od tožene stranke zahteva odstranitev obeh zidov, ki jih je tožena stranka postavila na svoji nepremičnini neposredno ob stekleni pregradni steni in ob vhodu v poslovni prostor tožeče stranke, skupaj z vrati med njima ter skupaj z leseno oblogo na zunanjem zidu z napisom G. ter reklamnih materialov Wellness centra hotela tožene stranke G., opuščanje postavljanja zidov na svoji nepremičnini ob stekleni pregradni steni in ob vhodu v poslovni prostor tožeče stranke, kot tudi opuščanje vseh dejanj, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo opisane steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi dostopa strank in zaposlenih, svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke. Te svoje zahtevke pa tožeča stranka utemeljuje tako na podlagi pravnih pravil o sodnem varstvu stvarnih služnosti po določilih SPZ kot tudi na podlagi določil SPZ in OZ, ki urejajo sodno varstvo pred imisijami.

7Po izvedenem dokaznem postopku¹, je sodišče prve stopnje zaključilo, da za potrebe gospodujočih nepremičnin, ki so v naravi poslovna stavba z zemljiščem, v kateri se nahaja poslovni prostor – lepotilni salon tožeče stranke, obstoji v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica uporabe obstoječega hodnika v G., ki poteka ob notranjem bazenu tega hotela do sosednjega objekta Z. vse do vhoda v opisani lepotilni salon tožeče stranke, ki se nahaja v stekleni pregradni steni, kot tudi služnostna pravica uporabe tega vhoda iz opisanega hodnika, namestitev obeh zidov in vrat na nepremičnini tožene stranke pa predstavlja dejanje, ki znatno vpliva na možnost vstopa in s tem uporabo hodnika, saj so zakrivanje vhoda s steno in namestitev vrat dejanja, zaradi katerih je uporaba hodnika za dostopanje v salon tožeče stranke bistveno otežena. Če obiskovalec s hodnika vhoda v salon ne vidi, hodnik za dostop nima funkcije, saj salon kot gospodujoča nepremičnina tistemu, ki se nahaja na hodniku, ni zaznaven. Nikjer na hodniku ni mogoče ugotoviti, da je z njega možen vstop v salon tožeče stranke in da je na tej lokaciji sploh njen salon. Zaključilo je še, da se je z zidovoma in vrati bistveno spremenil dostop do lepotilnega salona, ki je pomembno oviran, saj je do vhoda mogoče priti le skozi ozek prehod in zgrajen hodnik, ki je temen, pred njim pa so še vrata, ki se ne dajo odpirati iz zunanje strani. Zaradi takšnega spremenjenega stanja hodnika je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi varstva služnosti in toženi stranki na tej podlagi naložilo odstranitev spornih zidov, vrat in ostalih elementov, razen reklamnih materialov tožene stranke, za katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da sami po sebi ne predstavljajo protipravnega posega v izvrševanje služnosti, pa tudi opuščanje dejanj, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo hodnika in vhoda za potrebe dostopanja strank in osebja tožeče stranke v lepotilni salon². V zvezi z zahtevkom na opuščanje dejanj, s katerimi bi tožena stranka ovirala nemoteno uporabo steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi dostopa svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti in obvestil za stranke, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ta zahtevek tožeče stranke utemeljen na stvarnopravni podlagi (75. člen SPZ), saj je ugotovilo, da postavljena zidova v celoti zakrijeta stekleno steno salona tožeče stranke, onemogočata pogled skozi steno in prehajanje svetlobe in zaključilo, da je takšna postavitev zidov pred stekleno steno izven meja krajevno običajnega in v nasprotju z načelom mirnega sosedskega sobivanja, da gre pri odtegnitvi svetlobe za neposredno vplivanje na tožničino nepremičnino in nedovoljeno imisijo, pa tudi, da je pomembno dejstvo, da tožeča stranka ves čas uporablja nepremičnino za opravljanje storitvene dejavnosti, ravnanje tožene stranke pa o dejavnost bistveno otežuje. Ker je sodišče prve stopnje na ogledu ugotovilo, da pred nobenim poslovnim prostorom in trgovino, ki se tudi nahajajo v pritličju hotela tožene stranke in na hodnik prav tako mejijo s stekleno steno, v kateri so vhodna vrata, ni postavljenega nobenega zidu in nameščenih vrat, je zaključilo, da je ravnanje tožene stranke protipravno in je zato toženi stranki tudi naložilo, opuščanje postavljanja zidov ob stekleni pregradni steni in opuščanje dejanj, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo steklene pregradne stene in vhoda v poslovni prostor tožeče stranke zaradi dostopa strank in zaposlenih, svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke. Ocenilo je, da je zahtevek tožeče stranke v tem delu ustrezen, saj je po naravi stvari čezmerne imisije v obravnavanem primeru možno storiti z različnimi dejanji, ne le s postavitvijo zidov, zato je je prepovedni del zahtevka glede opuščanja bodočih ravnanj mogoče postaviti tudi tako, da ni povsem določen³.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari:

8Neutemeljeni so očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe tožeče stranke, kljub temu, da je tožena stranka spremembi nasprotovala, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v konkretnem primeru ne gre za primer iz 1. odstavka 185. člena ZPP, ko bi bila sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Ta očitek utemeljuje z navedbo, da je spremenjeni zahtevek še bolj nejasen kot prvotni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2016 sploh ni spremenila tožbe, temveč je že postavljeni tožbeni zahtevek v skladu s pozivom sodišča prve stopnje z dne 26. 10. 2016⁴ zgolj dopolnila oziroma popravila, zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa zato, ker je po oceni tožene stranke tako dopolnjen in popravljen tožbeni zahtevek še bolj nejasen, ni podana.

9Neutemeljen je nadalje tudi očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost. Sodišču prve stopnje očita, da naj bi protispisnost zagrešilo s tem, da je sprejelo napačen zaključek, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožena stranka na notranji strani zidu namestila vrata, ki jih ni mogoče odpirati od zunaj, pa tudi s tem, ko je ugotovilo, da naj bi zaradi stene pred salonom vanj prihajalo manj gostov, ker je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje dokazno nepodprta in gre zgolj za trditev tožeče stranke, ki ji je tožena stranka nasprotovala. Zatrjevani kršitvi pa ne predstavljata protispisnosti kot kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Za protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo. V teh primerih pa sta zatrjevani protislovji rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja, da je neko dejstvo med pravdnima strankama nesporno oz. da obstaja. V prvem primeru gre tako kvečjemu za nepravilno uporabo določbe 214. člena ZPP, ki pa lahko predstavlja zgolj relativno kršitev pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ta pa ni podana, saj pritožnik ni pojasnil vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. V drugem primeru pa gre kvečjemu za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa tudi ni podana, saj je sodišče prve stopnje dejstvo, da zaradi stene pred salonom vanj prihaja manj gostov, ugotovilo na podlagi izpovedi zakonite zastopnice tožeče stranke⁵.

10Ni pritrditi toženi stranki, da je izrek v točki I. izpodbijane sodbe nedoločen, nejasen in neizvršljiv in ga ni mogoče preizkusiti, ker se sklicuje na skico situacije izvedenca geodetske stroke B. N. z dne 13. 12. 2013, ki ni opredeljena kot del izreka izpodbijane sodbe, niti ni k izpodbijani sodbi priložena. Čeprav za skico v samem izreku izpodbijane sodbe res ni izrecno navedeno, da je sestavni del te sodbe in sodbi tudi ni bila priložena, pa to še ne pomeni, da je izrek nedoločen, nejasen in neizvršljiv. Tudi če se izpodbijana sodba ne bi sklicevala na omenjeno skico, bi bil zahtevek v tem delu ustrezno določen, jasen in izvršljiv, saj pravdni stranki prav dobro vesta, na katera zidova skupaj z leseno oblogo na zunanjem zidu in vrata med njima se sodba v tem delu nanaša. Z navedbo skice situacije izvedenca geodetske stroke z dne 13. 12. 2013 je tožeča stranka ta zahtevek, ki je bil torej že brez tega dovolj določen in izvršljiv, le še dodatno opredelila. Tudi dejstvo, da skica ni bila priložena izpodbijani sodbi, ne vpliva na določnost, jasnost in izvršljivost zahtevka tožeče stranke in izreka sodbe. Bistveno je namreč to, da pravdni stranki to skico poznata, obe sta bili z njo seznanjeni in z njo razpolagata, v tem postopku pa se je končno tudi prebrala kot dokaz, zato je strankama nedvomno jasno, katera zidova in vrata med njima je tožena stranka dolžna odstraniti. Iz istega razloga (ker je pravdnima strankama povsem jasno, kaj je predmet odstranitvenega zahtevka v točki I. izreka izpodbijane sodbe) so neutemeljeni tudi očitki tožene stranke o neizvršljivosti sodbe v točki I. izreka v delu, ki se nanaša na označbe parcelnih številk prostorov tožeče stranke in tožene stranke iz razloga, ker v času odločanja, t.j. na dan zadnje glavne obravnave dne 14. 12. 2016 te parcele niso več obstajale. Neobstoj (ali nepravilnost) označb nepremičnin (poslovnih prostorov) strank iz izreka sodbe namreč lahko predstavlja absolutno neizvršljivost izreka sodbe samo v primerih, ko gre za zahtevke, ki se izvršijo z vpisom kakšne pravice ali pravnega dejstva v zemljiško knjigo neposredno na podlagi pravnomočne sodbe. V tem konkretnem primeru pa ne gre za tovrstni zahtevek. Tudi sicer pa je tožena stranka to dejstvo, da v času odločanja sodišča prve stopnje označbe parcel poslovnih prostorov strank ne obstajajo več, prvič uveljavljala šele v pritožbi (najprej v pritožbi zoper sodbo opr. št. P 716/2013 z dne 14. 12. 2015, nato pa ponovno v tokrat obravnavani pritožbi), pri tem pa ni navedla razlogov, zakaj brez svoje krivde tega dejstva ni mogla navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP), zato je to novo dejstvo šteti kot nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče nit ne sme upoštevati. Ker je izrek sodbe v točki I. določen, jasen, razumljiv in izvršljiv, sodišče prve stopnje z ugoditvijo takšnemu zahtevku tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

11Pravilno pa tožena stranka opozarja na neustreznost zahtevka tožeče stranke v točki II. izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na opuščanje dejanj zaradi varstva tožeče stranke pred nedovoljenimi imisijami. Imisije so, kot to pravilno v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje, nedovoljene (protipravne), če poseg, ki vpliva na nepremičnino soseda, preseže tolerančni prag oz. ko vpliv otežkoča uporabo druge nepremičnine čez krajevno običajno mero, ali povzroča znatnejšo škodo. Te pogoje je potrebno ustrezno upoštevati tudi pri oblikovanju opustitvenega zahtevka. V tem konkretnem primeru, ko je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke opustitev prav vseh dejanj, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo opisane steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke, pa je povsem očitno, kar pritožbeno pravilno izpostavlja tudi tožena stranka, da pri oblikovanju zahtevka tožeča stranka kljub opozorilom tožene stranke in pozivu sodišča na ustrezno dopolnitev oz. popravo tožbenega zahtevka ni upoštevala temeljnega načela, da je poseg (dejanje) protipraven (predstavlja nedovoljeno imisijo) le, če presega krajevno običajno mero, ali povzroča znatnejšo škodo. Tožeča stranka namreč ne more doseči opustitve vseh dejanj, ki bi eventuelno lahko ovirale ″nemoteno″ uporabo opisane steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor zaradi svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke, temveč le tistih, ki bi lahko ″prekomerno″ ovirale uporabo nepremičnine tožeče stranke. Zaradi neustreznosti oblikovanja opustitvenega zahtevka v zgoraj opisanem delu, je moralo pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo v točki II. izreka spremeniti tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Ob tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da opustitveni del tožbenega zahtevka, kolikor se nanaša na prepovedane imisije, ni ustrezno oblikovan tudi iz razloga, ker predmet varovanja (zahtevanega sodnega varstva) ni nepremičnina (poslovni prostor) tožeče stranke kot taka, temveč tožeča stranka s sodnim varstvo zahteva varovanje (nemoteno uporabo) zgolj steklene pregradne stene (v kateri je tudi vhod v poslovni prostor), ki pa je v skladu s 1. odstavkom 16. člena SPZ le sestavina nepremičnine⁶. Ker sestavina v skladu z 2. odstavkom 16. člena SPZ ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari, tudi ne more biti samostojen predmet sodnega varstva pred nedovoljenimi imisijami. Tudi iz tega razloga bi zato bilo potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na prepovedane imisije, zavrniti in sicer tako po določbi 75. člena SPZ kot tudi po določbi 133. člena OZ.

12Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke v delu, ki se nanaša na prepovedane imisije, že zaradi neustreznosti postavljenega opustitvenega tožbenega zahtevka in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, se do preostalih obširnih pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na prepovedane imisije, ne bo posebej opredeljevalo.

13Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstaja za potrebe salona tožeče stranke služnostna pravica uporabe obstoječega hodnika v G. vse do vhoda v salon tožeče stranke, ki se nahaja v stekleni pregradni steni, kot tudi služnostna pravica uporabe tega vhoda iz opisanega hodnika, prav tako tudi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dne 25. 6. 2011 ob stekleni pregradni steni in vhodu v tožničin salon zgradila dva zidova iz betonskih zidakov, nato pa na zunanji strani zidu namestila oblogo z reklamnim napisom in reklamne materiale za svoj wellness center, na notranji strani zidu pa namestila vrata, da obstoječa zidova iz smeri hodnika popolnoma zakrivata stekleno steno z vrati salona tožeče stranke in s tem vhod v salon tožeče stranke, da je ob desnem zidu med zidom in sporno steno ozek prehod, takoj za tem pa hodnik, ki ga tvorita obe sporni steni in po katerem se sicer pride v salon. Dokazno podprta pa so tudi nadaljnje sicer pritožbeno izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in njegovi zaključki, da se pride v salon tožeče stranke po tem hodniku le, če so vrata med obema spornima zidovoma odprta, ker z zunanje strani vrat ni kljuke in se z zunanje strani vrata ne dajo odpreti in da je namestitev obeh sten (zidov) in vrat dejanje, ki znatno vpliva na možnost vstopa v lokal tožeče stranke in s tem uporabe hodnika za ta namen, da je uporaba hodnika za dostopanje v salon tožeče stranke z namestitvijo obeh zidov in vrat med njima bistveno otežena, saj se je bistveno spremenil dostop do lepotilnega salona tožeče stranke in je pomembno oviran. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo z ogledom, t.j. z lastnim zaznavanjem, kot enim izmed najmočnejših dokaznih sredstev. Pravilnosti teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tožena stranka ne more izpodbiti z lastnim videnjem spremenjenega stanja pred lokalom tožeče stranke in z vztrajanjem pri svojih lastnih trditvah, da ima tožeča stranka navkljub postavitvi obeh zidov in vrat med njima še vedno nemoten dostop do svojega poslovnega prostora, da tožena stranka z njihovo postavitvijo tožeči stranki ni onemogočila dostopa do njenega poslovnega prostora, ampak je med zidoma naredila prehod in vgradila vrata, ki niso zaklenjena ter so zmeraj odprta, saj vse te trditve tožene stranke nimajo podlage v izvedenih dokazih. Pri tem pa za odločitev v tej zadevi tudi ni bistveno, kar izpostavlja pritožba, ali so bila sporna vrata med obema zidoma v času ogleda sodišča odprta ali zaprta ter kdaj in kdo jih je v času trajanja ogleda zaprl, saj je za odločitev bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v primeru, če so vrata med zidoma zaprta, le-ta z zunanje strani, torej iz obstoječega hodnika, na katerem ima tožeča stranka služnost, ne dajo odpreti, ker na tej strani vrata nimajo kljuke.

14Pritožbene navedbe tožene stranke, da za varstvo služnosti v tem primeru ni nujno potrebna popolna vzpostavitev prejšnjega stanja, da ni mogoče ugoditi zahtevku za odstranitev vzrokov vznemirjanja služnosti, če je mogoče vznemirjanje služnosti odpraviti z milejšimi ukrepi, nadaljnje pritožbeno obširno in natančno razčlenjevanje možnosti odprave vzroka vznemirjanja z odstranitvijo zgolj enega od postavljenih elementov ter obširne pritožbene navedbe tožene stranke o prekomernosti posega v lastninsko pravico tožene stranke in o potrebnosti ugotavljanja ukrepov, ki najmanj posegajo v lastninsko pravico lastnika služeče nepremičnine in hkrati omogočajo izvrševanje služnosti, predstavljajo v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožena stranka ni navedla razlogov, zakaj vseh teh navedb brez svoje krivde ni podala pravočasno pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP). Vsa ta dejstva je namreč tožena stranka prvič podala šele v pritožbi (najprej v pritožbi zoper sodbo opr. št. P 716/2013 z dne 14. 12. 2015, nato pa ponovno v tokrat obravnavani pritožbi). Ta dejstva bi sicer lahko bila pomembna za odločitev v tej zadevi, če bi se izkazala za resnična, vendar jih sodišče brez ustrezne trditvene podlage strank ne more ugotavljati. Ker gre za ugovore tožene stranke, je tožena stranka tista, na kateri je tudi trditveno breme, da navede vsa dejstva za utemeljitev teh svojih ugovorov, s katerimi nasprotuje tožbenemu zahtevku tožeče stranke (7. in 212. člen ZPP). Tega pa tožena stranka v konkretnem primeru ni (pravočasno) storila, zato se tudi v pritožbi nanje ne more uspešno sklicevati. Ker gre za nedopustne pritožbene novote, so neutemeljeni tudi očitki tožene stranke, da se sodišče prve stopnje do teh njenih navedb ni opredelilo.

15Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni sprejelo dejanskega ugotovitve, da bi bila vrata med zidoma zaklenjena, zato ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje s takšno ugotovitvijo kršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), ker tožeča stranka tega dejstva ni navajala v sklopu svoje trditvene podlage in da je to dejstvo sodišče prve stopnje ugotavljalo po uradni dolžnosti, s čimer je tožena stranka smiselno zatrjevala tudi obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa torej ni podana.

16Neutemeljeni so tudi očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno pravico uporabe hodnika za dostop povezalo s pravico do razgleda in biti viden. Te očitke tožena stranka utemeljuje s sklicevanjem na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je oviranje služnosti podano tudi iz razloga, ker gostom sploh ni znano, da se za zidoma nahaja lepotilni salon tožeče stranke in da bi morala imeti tožeča stranka za takšno pravico ustanovljeno negativno služnost, ki pa je nima. Kot izhaja iz celotne obrazložitve sodišča prve stopnje, je takšen zaključek sprejelo zgolj kot enega izmed razlogov, ne pa kot bistven in odločilen razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku za varstvo služnosti. Bistven in odločilen razlog za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka (na odstranitev zidov skupaj z vrati med njima in skupaj z leseno oblogo na zunanjem zidu) je namreč ta, da se je z namestitvijo zidov in vrat bistveno spremenil dostop do lepotilnega salona tožeče stranke, ki je pomembno oviran in v pomembni meri otežuje izvrševanje služnostne pravice uporabe hodnika⁷.

17Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da namestitev obeh zidov in vrat med njima, ki na zunanji strani nimajo kljuke in se z zunanje strani ne dajo odpreti, pomeni dejanje, ki znatno vpliva na možnost vstopa v salon tožeče stranke in uporabo hodnika za dostopanje v salon tožeče stranke, da se je z zidovoma in vrati bistveno spremenil dostop do lepotilnega salona, le-ta je pomembno oviran, posledično pa je pravilen tudi nadaljnji materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s postavitvijo obeh zidov in vrat med njima v pomembni meri otežila izvrševanje obstoječe stvarne služnosti uporabe hodnika vse do vhoda v lepotilni salon tožeče stranke in uporabe tega vhoda iz navedenega hodnika. Prav gotovo ne gre za tako majhno spremembo načina izvrševanja služnosti, ki ni upravičena do sodnega varstva, kot to pravno zmotno navaja pritožba. Četudi je res, da lahko vrata med zidoma, če so zaprta, tožeča stranka z notranje strani odpre sama brez pomoči ali dovoljenja tožene stranke, pa je dostop v lokal tožeče stranke iz obstoječega hodnika z zunanje strani zaradi nameščenih vrat, ki se od zunaj ne dajo odpreti, ker nimajo kljuke, pomembno oviran in pomeni takšna nova ureditev dostopa v salon tožeče stranke bistveno spremembo dosedanjega načina in pomeni pomembno in neutemeljeno oviranje oz. motenje izvrševanja obstoječe stvarne služnosti. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je zaradi takšne spremembe stanja pred salonom tožeče stranke in vhodom vanj v skladu z 212. členom v zvezi z 99. členom SPZ utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za varstvo služnosti, s katerim je toženi stranki naloženo, da odstrani oba sporna zidova skupaj z vrati med njima in skupaj z leseno oblogo na zunanjem zidu, naloženo pa ji je tudi opuščanje postavljanja zidov ob stekleni pregradni steni in ob vhodu v poslovni prostor tožeče stranke kot tudi opuščanje vseh dejanj, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi dostopa strank in zaposlenih.

18Lesena obloga z napisom G. se, kar je med pravdnima strankama očitno nesporno, nahaja na zunanjem zidu, katerega odstranitev je toženi stranki naložena zaradi varstva služnosti tožeče stranke. Skupaj z odstranitvijo tega zidu bo tako avtomatično odstranjena tudi ta lesena obloga, zato so povsem nepomembne in za odločitev o pritožbi tudi povsem nebistvene in neodločilne pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na zaključek sodišča prve stopnje, da je lesena obloga sestavni del zunanjega zidu, da ni ločena in samostojna, pač pa je spojena z zidom in z njim tvori celoto in da zato namestitve obloge ni mogoče presojati kot samostojnega protipravnega ravnanja v zvezi z izvrševanjem služnosti. Do teh nebistvenih pritožbenih navedb tožene stranke se zato pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

19Pritožba tožene stranke se tako izkaže za delno utemeljeno, zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi zoper točko II. izreka izpodbijane sodbe delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 351. člena ZPP v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, s katerim je zahtevala, da je tožena stranka H d.o.o., dolžna opuščati vsa dejanja, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo opisane steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi dostopa svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke, zavrnilo. V preostalem delu pa je, saj ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo (t.j. v celoti v točki I. in v preostalem delu točke II. izpodbijane sodbe).

Glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje:

20Neutemeljen je sicer pritožbeni očitek tožene stranke, da odločitve sodišča o stroških postopka ni mogoče preizkusiti, saj praktično sploh ni obrazložena in da je s tem sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je sicer res zelo skopo obrazložena, vendar pa vseeno skupaj s spisovnim gradivom vsebuje dovolj podatkov, da jo je mogoče preizkusiti. Sodna praksa in pravna teorija sta namreč že večkrat zavzeli stališče, da obrazložitev same odmere stroškov po posamičnih postavkah, torej po njihovi višini, ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledno in tako, da je mogoč njen preizkus, opravilo že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa⁸. Takšen pa je tudi ta konkreten primer, ko je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi stroškovne odločitve navedlo, da je stroške odmerilo na podlagi zahteve tožeče stranke za povrnitev stroškov (t.j. na podlagi vloženega stroškovnika, ki je sestavni del spisovnega gradiva), da od priglašenih stroškov ni priznalo materialnih stroškov v višini 60,00 EUR, pač po tarifni številki 6002 v višini 40,00 EUR, pa tudi da za ponovni postopek tožeči stranki ne pripada nagrada in so ti stroški neutemeljeno priglašeni, ostali stroški pa so bili priglašeni pravilno in jih je sodišče odmerilo v znesku 6.572,58 EUR. Na pravilnost uporabe materialnega prava pa mora pritožbeno sodišče tudi glede stroškovne odločitve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP tako ali tako paziti po uradni dolžnosti.

21Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku pa je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje je ugotoviti, da znaša nov uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje cca 2/3 (skoraj v celoti (razen v delu, ki se je nanašal na odstranitev reklamnih materialov) je bilo ugodeno odstranitvenemu delu tožbenega zahtevka, opustitvenemu delu tožbenega zahtevka pa je bilo ugodeno približno do polovice, t.j. v delu, ki se je nanašal na opuščanje postavljanja zidov in vseh dejanj, s katerimi bi se ovirala nemotena uporaba vhoda v poslovni prostor tožeče stranke zaradi dostopa strank in zaposlenih), uspeh tožene stranke pa 1/3. Kot izhaja iz obrazloženega stroškovnika tožeče stranke na listni številki 173 spisa, iz stroškovnika tožeče stranke v odgovoru na prvo pritožbo tožene stranke na listni številki 222 spisa in dodatnega obrazloženega stroškovnika na listni številki 261 spisa, je sodišče prve stopnje v skladu s 155. členom ZPP materialnopravno pravilno kot potrebne pravdne stroške tožeči stranki, upoštevaje pri tem Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), priznalo naslednje pravdne stroške (kjer je upoštevalo seštevek vrednosti obeh zahtevkov): nagrada po Tar. št. 3100 (za postopek) 1.089,40 EUR, nagrada po Tar. št. 3102 (za narok v prvem sojenju) 1.005,60 EUR, nagrada po Tar. št. 3102 (za narok v drugem sojenju) 1.005,60 EUR, nagrada po Tar. št. 6002 (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev za prvo in drugo sojenje) 2 x 20,00 EUR, nagrada po Tar. št. 3210 (za prvi postopek z rednim pravnim sredstvom) 1.340,80 EUR, stroški za 22% DDV po Tar. št. 6007 skupaj 985,91 EUR, stroški kilometrine za prihod pooblaščenca na naroke skupaj 64,50 EUR (3 x 21,50 EUR) in parkirnine skupaj 8,00 EUR (1 x 4,00 EUR in 2 x 2,00 EUR) ter sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje 939,00 EUR, skupaj torej 6.478,81 EUR. Tožeči stranki pa ne pripada še nadaljnjih 3 x 20,00 EUR priglašenih materialnih stroškov in kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ne še nadaljnjih 1.089,40 EUR nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje v novem sojenju, saj je po 4. točki opombe 3 ZOdvT v zvezi s priznavanjem nagrade za postopek po tarifni številki 3100 določeno, da se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek všteje v nagrado za postopek po ponovljenem postopku⁹. Glede na uspeh v pravdi (2/3) je tožeča stranka tako upravičena do povračila 4.319,21 EUR pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje.

22Toženi stranki pa je upoštevaje 155. člen ZPP in ZOdvT priznati naslednje pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje: nagrada po Tar. št. 3100 (za postopek) 1.089,40 EUR, nagrada po Tar. št. 3102 (za narok v prvem sojenju) 1.005,60 EUR, nagrada po Tar. št. 3102 (za narok v drugem sojenju) 1.005,60 EUR, nagrada po Tar. št. 6002 (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) 20,00 EUR, nagrada po Tar. št. 3210 (za prvi postopek z rednim pravnim sredstvom) 1.340,80 EUR, stroški za 22% DDV po Tar. št. 6007 skupaj 981,51 EUR, stroški kilometrine za prihod pooblaščenca na naroke skupaj 195,36 EUR, stroški kilometrine za zakonitega zastopnika tožene stranke na relaciji L.-Š. in nazaj v višini 18,36 EUR (1 x 204 km x 0,09 EUR) in na relaciji L. – C. in nazaj v višini 55,80 EUR (4 x 155 km x 0,09 EUR) ter sodna taksa za prvo pritožbo 1.671,00 EUR, skupaj torej 7.383,43 EUR. Toženi stranki pa ne pripadajo priglašeni stroški nagrade za posel po Tar. št. 2200 ZOdvT v višini 2.095,00 EUR, saj tega izvensodnega posla ni izkazala, nadalje ji v tem postopku tudi ne pripadajo priglašeni stroški, ki se nanašajo na drugo zadevo, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah opr. št. P 77/2011, nadalje tudi ne priglašeni stroški v zvezi s pritožbo z dne 4. 3. 2014, saj je o teh stroških bilo že odločeno s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 243/2014 z dne 24. 7. 2014 in s katerim je bilo odločeno, da tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka, prav tako tudi ne še nadaljnjih nadaljnjih 1.089,40 EUR nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje v novem sojenju, saj je po 4. točki opombe 3 ZOdvT v zvezi s priznavanjem nagrade za postopek po tarifni številki 3100 določeno, da se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek všteje v nagrado za postopek po ponovljenem postopku. Prav tako ji ne pripada še nadaljnjih priglašeni 1.340,80 EUR nagrade za postopek z odgovorom na pritožbo, saj je za postopek z rednim pravnim sredstvom predvidena enotna nagrada za celoten postopek z rednim pravnim sredstvom in ni pomembno koliko vlog v tem postopku vloži posamezna stranka, prav tako pa ji ne pripada niti nagrada v višini 20,00 EUR po Tar. št. 6000 ZOdvT za pavšalni znesek za fotokopiranje in tiskanje, saj se ta nagrada prizna le v primeru, če je bilo potrebno izdelati več kot 100 strani dokumentov za nasprotno stranko, tega pa tožena stranka ni niti trdila niti izkazala. Nenazadnje pa toženi stranki tudi ne pripada nadaljnjih 208,08 EUR priglašenih stroškov za prevoz zakonitega zastopnika stranke na relaciji L. – Š. in nazaj ter nadaljnjih 173,60 EUR za prevoz zakonitega zastopnika stranke na relaciji L. – C. in nazaj, saj je na relaciji L. – Š. in nazaj v tem pravdnem postopku zakoniti zastopnik potoval le enkrat (dne 1. 10. 2015) in ne trikrat, poleg tega pa je pravdna stranka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku v zvezi z Zakonom o uravnoteženju javnih financ upravičena do povračila potnih stroškov le v višini 8% vrednosti enega litra 95-oktanskega bencina za opravljen kilometer, kar v času zadnje glavne obravnave znaša 0,09 EUR na kilometer. Glede na uspeh v pravdi (1/3) je tožena stranka tako upravičena do povračila 2.461,14 EUR pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje. Po medsebojnem pobotanju mora tako tožena stranka tožeči stranki povrniti (namesto 6.572,58 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji) 1.858,07 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji (4.319,21 EUR-2.461,14 EUR), zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka na prvi stopnji, in sodbo sodišča prve stopnje v točki IV. izreka spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, znižalo na 1.858,07 EUR.

23Tožena stranka je s pritožbo zahtevala zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo zavrnitev njene pritožbe v celoti, uspela pa je tožena stranka s približno 1/3 svoje pritožbe, kar pomeni, da znaša njen pritožbeni uspeh 1/3, pritožbeni uspeh tožeče stranke pa 2/3, zato sta obe stranki upravičeni do povračila pritožbenih stroškov v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP v uspehu ustreznem delu potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo naslednje utemeljeno priglašene pritožbene stroške: nagrada po Tar. št. 3210 1.340,80 EUR (za ta postopek z rednim pravnim sredstvom), nagrada po Tar. št. 6002 (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) 20,00 EUR in stroški za 22% DDV po Tar. št. 6007 299,38 EUR, skupaj torej 1.660,18 EUR pritožbenih stroškov. Tožena stranka je tako glede na njen uspeh v pritožbenem postopku (1/3) upravičena do povračila pritožbenih stroškov v višini 553,39 EUR. Tožeči stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo naslednje utemeljeno priglašene pritožbene stroške: nagrada po Tar. št. 3210 1.340,80 EUR (za ta postopek z rednim pravnim sredstvom) in stroški za 22% DDV po Tar. št. 6007 294,98 EUR, skupaj torej 1.635,78 EUR pritožbenih stroškov. Tožeča stranka je tako glede na njen uspeh v pritožbenem postopku (2/3) upravičena do povračila pritožbenih stroškov v višini 1.090,52 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tako tožena stranka tožeči stranki povrniti 537,13 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe v točki 16.
³ Primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe v točki 18.
⁴ Primerjaj dopis sodišča prve stopnje z dne 26. 10. 2016.
⁵ Primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe v točki 14.
⁶ Glej M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 118-121.
⁷ Primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe v točki 16.
⁸ Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2010, str. 54-60.
⁹ Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1095/2014 in II Cp 3068/2016, ter Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 238/2017.