219. člen SPZ

Že splošne življenjske izkušnje povedo, da mora biti služnostna pot za vožnjo z vsemi vozili utrjena do mere, ki omogoča varno vožnjo. Zadevna pot pred sporno sanacijo tega po prepričljivi dokazni ugotovitvi sodišča ni omogočala: na njej so bile globoke blatne kolesnice, peska pa skoraj nič več, tako da so avtomobili obtičali. Da bi bilo pot mogoče usposobiti z milejšim posegom kot z nasutjem, tožnik ni trdil. Zadevni poseg ni čezmeren, pot tudi po nasutju ostaja kolovoz, na katerem se že spet razrašča trava. Vse od ustanovitve služnosti je poleg služnostne poti v uporabi še druga pot, a služnostna ostaja koristna, saj je preprostejša od druge poti in zahteva manj napora. Primerjavo obeh poti je sodišče prav opravilo glede na nujno normalno stanje, to pa je stanje služnostne poti ob pravno dopustnem vzdrževanju.

Dejstvo, da neka stavba do javne poti nima dostopa drugje kot po določeni obstoječi poti, po kateri se zatrjuje priposestvovana služnost, ne pomeni, da mora biti po tej (edini) dostopni poti ugotovljena služnost vožnje z vsemi vozili. Če bi bilo npr. ugotovljeno, da se je do nekega objekta dostopalo v času priposestvovalne dobe po cesti zgolj peš, služnost vožnje ne bi bila priposestvovana. Po drugi strani je jasno, da mora imeti vsaka nepremičnina dostop do javne poti, a je (če pot ni urejena na drugačen način) temu namenjen drug pravni institut: nujna pot.

Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve v obravnavani zadevi ustrezno izhajalo iz izhodišča, da tožnik izvršuje posest kot služnostni upravičenec, služnostnemu upravičencu pa je posestno varstvo zagotovljeno le v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. Stvarna služnost pomeni poseg v lastninsko pravico vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, zato jo je treba izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 219. člena SPZ), vsak poseg v njeno izvrševanje s strani lastnika služeče nepremičnine pa ne upravičuje posestnega varstva. Služnostni upravičenec je upravičen do posestnega varstva le, če dejanje lastnika služeče nepremičnine preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje služnosti.

V skladu z ustaljeno sodno prakso lastniki služečih nepremičnin niso nujni in enotni sosporniki. Sodišče je drugi toženki pravilno vročilo tožbo in jo opozorilo na posledice, če nanjo ne bo odgovorila. Tudi če je nepremišljeno štela, da njen položaj varuje že odgovor na tožbo prvega toženca ali seznanjenost sodišča z okoliščinami glede poti iz drugih postopkov, ne gre za opravičljivo zmoto, zato mora posledice opustitve odgovora na tožbo nositi sama.

Nalaganje predmetov s strani toženca in njegovih družinskih članov ob cesto ni takšno, da bi pomenilo bodisi preprečevanje ali pomembnejše oteževanje izvrševanja služnostne pravice.

Bistveno vprašanje je, ali je kljub postavitvi ovir na in ob poti možna uporaba poti s strani tožnikov, torej izvrševanje služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnine, oziroma, ali postavitev ovir predstavlja motenje služnosti do te mere, da sta tožnika upravičena do sodnega varstva na podlagi 212. člena SPZ že v okviru postopka za izdajo začasne odredbe.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

O sporu o pravici izvrševanja služnosti je treba odločiti v drugi pravdi in ne v pravdi zaradi motenja posesti. Samovoljno postavljanje ovir na dostopno pot zaradi nestrinjanja toženke z dosedanjim načinom uporabe nepremičnine na način, kot ga je uporabljal tožnik, je protipravno. Utemeljuje zahtevano sodno varstvo posesti.

Sodišče prve stopnje je razumljivo pojasnilo, da je bil dostop do garaže pred ustanovitvijo služnosti možen, možen je tudi sedaj, vendar zaradi cipres in nivojskih razlik zelo otežen. Če bi bile ciprese odstranjene in nivojske razlike odpravljene, bi bilo vzpostavljeno enako stanje, kot je bilo pred ustanovitvijo služnosti. Bistveno je, da se okoliščine niso spremenile, torej ni izpolnjen eden od pogojev po 222. členu SPZ. Kot je že izpostavilo sodišče prve stopnje, mora biti nekoristnost objektivna in popolna, pri tem pa je treba v celoti izhajati iz potrebe gospodujočih zemljišč. Ker je dokazni postopek prepričljivo pokazal, da tudi po odstranitvi nadstrešnice z javne ceste ni mogoč dostop na parcelo 0000 61/5, oziroma ni mogoče parkiranje v garaži v stavbi št. 172, ne moremo zaključiti, da je služnost za gospodujočo nepremičnino postala nekoristna. Enak dostop je namreč v uporabi od ustanovitve služnosti naprej, torej gospodujoči nepremičnini ves čas koristi v enaki meri.

Listine, na katere se sklicujeta tožnika, kot na podlago za pravno poslovno ustanovitev služnosti, ne predstavljajo zavezovalnega pravnega posla, torej dogovora o ustanovitvi služnosti, ker v njih ni jasno izražena zaveza lastnika služeče nepremičnine, da bo na svoji nepremičnini za potrebe gospodujoče nepremičnine ustanovil stvarno služnost. (215. člen SPZ).

Pri presoji, da se toženca neutemeljeno sklicujeta na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je bila ključna ugotovitev, da je bilo izvrševanje služnosti navzven zaznavno. Na podlagi zunanjih znakov o uporabi (to so: zvonec ob vhodu na severni strani tožničine hiše, nadstrešek nad tem vhodom, predvsem pa v naravi vidna enotno tlakovana pot, ki se ne zaključi pred vhodom v hišo tožencev, temveč se nadaljuje proti vhodu v tožničino hišo) bi morala toženca podvomiti o pravilnosti zemljiškoknjižnih podatkov (glede neobremenjenosti nepremičnine). Hiša tožencev je del četvorčka, torej hiša s podobno arhitekturno zasnovo kot hiša tožnice, kar pomeni, da jima je bilo ob nakupu znano, da iz garaže do stanovanjskih prostorov vodijo strme in ozke stopnice (kar vzbuja dvom o tem, da gre za edini vhod oziroma dostop). Situacija v naravi je torej tožencema nalagala večjo skrbnost pri nakupu in temeljitejše poizvedovanje o (ne)skladnosti zemljiškoknjižnega in posestnega stanja (v smeri, čemu/komu je namenjena pot, ki poteka po parceli 107/11 in se nadaljuje na tožničino parcelo). Posebej ob upoštevanju dejstva, da dobre vere nista mogla črpati iz zagotovila prodajalca, da lahko pot uporablja le o

Ni bistveno, kakšna je namenska raba gospodujočega zemljišča (in morebitne bodoče potrebe takega zemljišča), ampak je bistveno, da se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje stvarna služnost v priposestvovalni dobi izvrševala (le) zaradi košnje travnika in zaradi sečnje oziroma spravila lesa. Ni izključeno, da je H. H. po sporni poti vozil tudi z običajnim osebnim vozilom, a tega očitno ni počel na zaznaven način. Tako izvrševanje služnosti ne more pripeljati do priposestvovanja, saj lastniku služeče nepremičnine ne omogoča, da se izvrševanju upre. Izvrševanje služnosti mora biti ne le navzven zaznavno, ampak praviloma redno in se mora izvajati ves čas teka priposestvovalne dobe. Ugotovljeno stvarno služnost opredeljuje način uporabe (hoja in vožnja), vrsta prevoznih sredstev (motorna kosilnica, terensko (osebno) vozilo in manjši traktor s prikolico ali brez nje), območje izvrševanja (obstoječa dovozna pot, ki je delno asfaltirana, delno utrjena s peskom, delno pa tlakovana in poteka od odcepa s poti na nepremičnini ID znak 0000 91/1 preko severovzhodnega dela parcele 91/5 in vzhodnega dela parcele 91/6, delno ob meji s nepremičnino ID znak 0000 91/4, delno pa tudi po

Glede na to, da lahko lastnik gospodujoče nepremičnine priposestvuje služnostno pot le v obsegu, kot jo je dejansko izvrševal, jo je tožnica po presoji sodišča druge stopnje lahko priposestvovala le v dolžini 15 m. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je upoštevalo dolžino celotne parcele namesto dolžine dejansko izvrševane poti, zmotno uporabilo materialno pravo. To pomeni, da ima lastnik gospodujočega zemljišča pravico sanirati služnostno pot, vendar je pritrditi pritožbi, da je treba to pravico izvrševati v luči prvega odstavka 219. člena SPZ, v skladu s katerim se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar. Služnostna pravica namreč pomeni poseg v lastninsko pravico vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, zato so sestavni del lastninske pravice tudi tista služnostna načela, ki težijo k njenemu najmanjšemu možnemu omejevanju.

Stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti. Zato mora biti oboje natančno opisano. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pravilno pozvalo k popravi tožbenega zahtevka v smislu opisa služnostne poti. Tožnika sta pri postavljenem zahtevku vztrajala, sodišče prve stopnje pa je nato odločilo, da gre pravica vseh vrst voženj in hoje za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča v breme vsakokratnega lastnika zemljišča, to je celotnih dveh parcel v lasti tožencev. Kot se je slikovito izrazilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 32/2022, bi imel s tem lastnik služeče nepremičnine (toženca) v zemljiški knjigo vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti in utesnjevanje njegove lastninske pravice. Umanjka namreč opis prostorskih meja služnosti oziroma prostora, na katerem se izvršuje služnost, kar je v nasprotju z načelom restriktivnosti služnosti (prvi odstavek 219. člena SPZ). Le z natančnim opisom je namreč omogočeno varstvo služnostnega

Stvarna služnost je lahko le v korist gospodujoče stvari kot celote, ne pa posameznega solastniškega deleža. Solastniki gospodujoče nepremičnine služnost izvršujejo kot to zahtevajo potrebe gospodujoče nepremičnine. Po 219. členu SPZ se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje stvar. Zato tudi 19. člen ZZK-1 določa, da se v primeru, ko je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti je natančna opredelitev te stvarne pravice - tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja. Poleg prostorskih mej izvrševanja služnosti na služeči nepremičnini bi morale namreč biti glede na ugotovitev, da je bila služnost ustanovljena in priposestvovana le v korist določenega dela stavbe, razjasnjene okoliščine, potrebne za natančen opis gospodujoče stvari (določenega dela stavbe), v korist katere jo ima vsakokratni lastnik pravico izvrševati.

Izvrševanje služnosti je pravno urejeno v določbi 219. člena SPZ. Po prvem odstavku navedene zakonske določbe se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Zato je lahko izvrševanje dejanske oblasti nad služečo stvarjo predmet posestnega varstva le v takšnem obsegu. Po ustaljeni sodni praksi vsako poseganje v stvarno služnost še ne (more) pomeni(ti) tudi posega, ki bi opravičeval sodno varstvo. To je (lahko) le takšno ravnanje, ki služnostnega upravičenca znatneje ovira pri izvrševanju njegove omejene stvarne pravice; poseg mora biti takšen, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje vsebine služnosti. Zato se za pravno upoštevno motenje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v dotedanji način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva; vsaka (neznatna) sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motenja ali odvzema posesti v pravnem smislu (32. člen SPZ).

Obstoj dogovora o dejanskem obsegu služnosti, ki se je tudi izvajal, je v nasprotju s tezo tožnikov o nedoločljivosti predmeta obveznosti in posledični ničnosti služnostne pogodbe. Služnostni upravičenec mora svojo pravico izvrševati v dogovorjenem obsegu. Razširjanje služnosti ni dopustno. Čezmerno izvrševanje služnosti predstavlja nedopusten poseg v lastninsko pravico. Ker je toženka pri izvrševanju služnosti prekoračila svoja upravičenja, je zahteva lastnikov služeče nepremičnine za pravno varstvo utemeljena. Namen stvarne služnosti je v koristi, ki omogoča izvrševanje lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Kar pa ne pomeni, da spremenjene potrebe gospodujočega zemljišča opravičujejo razširitev stvarne služnosti, niti, da imajo interesi služnostnega upravičenca avtomatično prednost pred interesi služnostnih zavezancev.

Prekritje sončne elektrarne s PVC folijo, ki se nadaljuje tudi po koncu testa za ugotovitev mest ponovnega zamakanja in je ob vložitvi pritožbe trajalo že dve leti, je predolgo. Pri podaljšanju uporabe tega ukrepa je toženka nekritično prezrla, da je njena lastninska pravica omejena s stvarno služnostjo, kar zahteva od nje določene prilagoditve. Seveda ji ne gre oporekati pravice do vzdrževanja in varovanja svojega premoženja, vendar pa sme glede na sočasni obstoj služnostne pravice na nepremičninah (za razliko od lastnika neobremenjenih nepremičnin) uporabiti le takšne vzdrževalne ukrepe (popravila), ki so dejansko učinkoviti, trajajo čim manj časa in čim manj obremenjujejo imetnika služnostne pravice. Prekritje strehe s PVC folijo ne ustreza navedenim kriterijem. Iz začasnega vzdrževalnega ukrepa je prešlo v dolgotrajen ukrep ter postalo samovoljno ravnanje. Dokler je tožnica imetnica služnostne pravice, ji je lastnik služeče stvari dolžan omogočiti njeno izvrševanje ali pa se mora temu upreti na zakonsko ustrezen način. Če po vročitvi konfesorne tožbe pride do spremembe lastništva bodisi na gospodujočem bodisi na služečem zemljišču, to ni ovira za nadaljevanje in

Služnostni upravičenec zgolj na podlagi dejstva, da obstoji služnost ali nujna pot, še nima pravice izvajati del za izgradnjo oziroma realizacijo služnostne poti, in mora v zvezi s tem biti tudi služnostnemu zavezancu dana možnost izjave. Če je služnostna pot določena, vendar zaradi stanja v naravi ni primerna za uporabo in jo je torej šele treba usposobiti (zgraditi), ima služnostni upravičenec na voljo dve pravni možnosti: Lahko že v sklepu o ustanovitvi nujne poti izposluje odločitev o lastnikovi obveznosti dopustiti vzpostavitev poti: taka odločitev mora vsebovati konkretno opredeljeno stanje v naravi in konkretno opredeljene posege za vzpostavitev poti. Druga možnost je tožba zoper lastnika zemljišča z zahtevkom za dopustitev (konkretiziranih) dejanj vzpostavitve poti. Sklep o ustanovitvi nujne poti daje tožencu pravni naslov le za uporabo nujne poti, ne pa za kakršnakoli dela, ki bi bistveno spreminjala obstoječe stanje v naravi (na primer utrjevanje, tlakovanje, asfaltiranje, izgradnja škarp ipd.). Tudi temeljno pravno načelo izključnosti lastninske pravice veleva, da je za poseg v tujo lastnino potreben pravni naslov. Toženec takega naslova zaenkrat še nima. Zato j