VSL Sklep II Ip 428/2020

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. II. in V. točki potrdi.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa drugi dolžnici v roku osmih dni od vročitve te odločbe plačati nadaljnje stroške izvršilnega postopka v znesku 1.493,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: I) ugodilo ugovoru A. A. (v nadaljevanju: druga dolžnica) in sklep o izvršbi glede nje razveljavilo ter izvršbo proti njej ustavilo; II) pri solastnem deležu druge dolžnice na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo, razveljavilo izvršilno dejanje zaznambe sklepa o izvršbi; III, IV) zavrglo predlog druge dolžnice za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in zavrglo njeno zahtevo za obnovo postopka ter V) upnici naložilo, da drugi dolžnici povrne stroške ugovornega postopka v višini 1.493,28 EUR s pripadki.

2Upnica se je pritožila proti I., II. in V. točki sklepa. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da ugovor zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 170. člena in četrti odstavek 24. člena ZIZ ter zmotno uporabilo odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-128/03. Bistvo pritožbe je, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva, da se v tem postopku izterjuje obveznost, ki predstavlja skupen dolg obeh zakoncev, sedaj dolžnikov.

3Na pritožbo sta odgovorila oba dolžnika. Prvi dolžnik se s pritožbo strinja, druga dolžnica je predlagala njeno zavrnitev. Druga dolžnica v bistvenem navaja, da je lastninsko pravico na predmetu izvršbe pridobila originarno na podlagi pravil o skupnem premoženju in to pred zaznambo izvršbe. Pritožnica proti dolžnici nima sodne odločbe, ki bi ji v izreku nalagala plačilo v tem postopku izterjevane obveznosti.

4Pritožba ni utemeljena.

5Procesno stanje te izvršilne zadeve je pomembno za odgovor na pritožbene argumente, zato ga višje sodišče v nadaljevanju povzema.

Druga dolžnica je postala stranka izvršilnega postopka šele med postopkom. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6. 11. 2018 nadaljevalo izvršilni postopek tako, da je glede predmeta izvršbe, natančneje: solastnega deleža 2/5 na predmetu izvršbe, nadaljevalo izvršilni postopek proti drugi dolžnici kot zemljiškoknjižni lastnici obremenjene nepremičnine. Sklep je bil posledica spremembe zemljiškoknjižnega stanja. Druga dolžnica je namreč na podlagi sodne odločbe in z učinkom od zaznambe spora, tj. od 30. 4. 2018 postala tudi zemljiškoknjižno vpisana (so)lastnica nepremičnine. Pred tem je bil izključni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine prvi dolžnik. Do sklepa z dne 6. 11. 2018 je bil dolžnik v tem postopku zgolj on, torej prvi dolžnik (tako ga bo višje sodišče tudi v nadaljevanju imenovalo zaradi jasnosti obrazložitve). Izvršilni postopek se je začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Upnica je kot dolžnika označila le prvega dolžnika. Le on je dolžnik iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 8. 5. 2017. Prvi dolžnik proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni ugovarjal. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je pravnomočen (potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 29. 5. 2017 na list. št. 7). Na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je bila v zemljiški knjigi vpisana zaznamba izvršbe in hipoteka po uradni dolžnosti – takrat je bil prvi dolžnik zemljiškoknjižno edini lastnik nepremičnine. Pred tem pa je bila v zemljiški knjigi vknjižena hipoteka upnice za zavarovanje iste terjatve. Zaradi uspele izbrisne tožbe (sodba in sklep VSL II Cp 1606/2017) druge dolžnice proti upnici in prvemu dolžniku je bila hipoteka kasneje, to je po sklepu izvršbi na podlagi verodostojne listine in po zaznambi izvršbe, izbrisana iz zemljiške knjige. Taisti pravni posel je bil na podlagi taiste sodbe Višjega sodišča v Ljubljani ugotovljen za ničnega, listina o tem pravnem poslu pa je v tem postopku predstavljala verodostojno listino. Predhodna odločitev sodišča prve stopnje, da se zato (zaradi ugotovljene ničnosti pravnega posla) izvršilni postopek ustavi ob smiselni uporabi 76. člena ZIZ, je bil v tem izvršilnem postopku pravnomočno razveljavljena (VSL sklep II Ip 2208/2018 z dne 3. 10. 2018; gl. II. točko izreka in razloge v 14. do 16. točki obrazložitve).

6Ob pravilnem upoštevanju učinkov spremembe zemljiškoknjižnega stanja po zaznambi izvršbe je sodišče prve stopnje drugo dolžnico pravilno pritegnilo v postopek na podlagi drugega odstavka 170. člena in četrtega odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ (gl. razloge Ustavnega sodišča v odločbi št. Up 2324/08 z dne 16. 12. 2010). Ker je bila vloga druge dolžnice, to je ugovor tretjega, ko je v tem izvršilnem postopku nastopala (še) izključno kot tretja udeleženka, zavržena, je druga dolžnica izločitev njenega deleža na nepremičnini upravičeno zahtevala z ugovorom dolžnika po 56.a členu ZIZ. V takšnem ugovoru druga dolžnica lahko uveljavlja tudi razloge, ki se nanašajo na prisilno hipoteko, nasprotno pritožbeno stališče ni pravilno.

7Upnica je v tem izvršilnem postopku upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatev le iz premoženja prvega dolžnika, kar bo višje sodišče razložilo v nadaljevanju.

8Pritožnica ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je nepremičnina spadala v skupno premoženje, delež druge dolžnice na skupnem premoženju pa znaša (4/10). Končno, to je sodišče ugotovilo na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa VSL II Cp 1606/2017, ki je bila izdana po tožbi druge dolžnice proti upnici in prvemu dolžniku zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja (med dolžnikoma) in neveljavnosti sporazuma (sklenjenega med upnico in prvim dolžnikom). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati ne samo, da je nepremičnina skupno premoženje, temveč tudi kakšna je narava dolga, katerega poplačilo pritožnica zahteva v izvršilnem postopku s prodajo nepremičnine. Pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo prava, tj. odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-128/03 z dne 27. 1 .2005, vendar neutemeljeno. To bo razloženo v nadaljevanju, že sedaj pa višje sodišče dodaja, da je bilo stališče Ustavnega sodišča zavzeto v postopku ustavne pritožbe po postopku po tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kar za višje sodišče v tem postopku ni pomembna razlika, ker je glavno vprašanje v obeh postopkih enako.

9Drži, da je Ustavno sodišče v 11. točki obrazložitve citirane odločbe zapisalo, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti tudi naravo dolga, katerega poplačilo zahteva upnik v izvršilnem postopku s prodajo nepremičnine (ali gre za dolg enega od zakoncev ali za skupen dolg zakoncev), vendar pa višje sodišče na takšne razloge v tej izvršilni zadevi ni vezano. Zakonodajni učinek odločb Ustavnega sodišča velja v primeru abstraktne presoje ustavnosti predpisov, medtem ko pri odločbah o ustavni pritožbi govorimo o precedenčnem učinku odločb Ustavnega sodišča. Na zgoraj navedeno stališče je bilo torej vezano sodišče v tistem konkretnem postopku, v ostalih postopkih ima odločba učinek precedensa (prim. odločba Up-1676/06 z dne 22. 10. 2009). Pri tem pa je pomembno še to, da razlogi Ustavnega sodišča v delu, ki je pritožbeno izpostavljeno (ali gre za dolg enega od zakoncev ali za skupen dolg obeh zakoncev), predstavljajo napotilo sodišču v ponovnem sojenju in nimajo narave ratio decidendi. Citirana odločba Ustavnega sodišča z učinkom precedensa veže v podobnih zadevah, vendar v pravnem stališču, ki je za odločitev neposredno odločilno (ratio decidendi), kar pa je sodišče prve stopnje pravilno spoštovalo, in sicer: da je v neskladju z ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) stališče, da ima pravica do poplačila terjatve, ki sta jo upnika pridobila z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, prednost pred pritožničino na originaren način pridobljeno lastninsko pravico. Druga pravna stališča, to je pravna stališča, ki za odločitev niso bila bistvena (obiter dictum), nimajo učinka precedensa (prim. Aleš Galič, Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa do sodne prakse, Revus, št. 1, 2003).

10Zmotno je pritožničino materialnopravno stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker ne upošteva, da upnica v tem postopku izterjuje obveznost, za katero odgovarjata oba zakonca (drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). O tem izvršilno sodišče v tej fazi postopka ne sme razpravljati. V izvršilnem postopku, ki se vodi na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (ki ima torej moč izvršilnega naslova), izvršilno sodišče ne sme več razpravljati, ali je poleg prvega dolžnika materialnopravno zavezana za plačilo terjatve tudi druga dolžnica, in sicer na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR (sedaj prvi odstavek 82. člena Družinskega zakonika – DZ). Da bi upnica v tem postopku to dosegla, bi morala v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine zajeti tudi drugo dolžnico in proti njej doseči pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (prim. sodba VSRS II Ips 452/2010, razlogi v 17. točki obrazložitve). Tega ni storila. Subjektivne meje pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ki ima pravno moč izvršilnega naslova, zavezujejo zgolj prvega dolžnika (prvi odstavek 319. člena ZPP). Drugačno stališče bi pomenilo kršitev pravila o subjektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe in ustavne pravice druge dolžnice do sodelovanju v postopku iz 22. člena Ustave (prim. A. Galič v Lojze Ude … [et al.]; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič, PRAVDNI postopek : zakon s komentarjem, Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije : GV Založba, 2005 <2009>, 3. knjiga, str. 173 in nadaljnje). Proti drugi dolžnici bi sodišče smelo nadaljevati izvršilni postopek le, če bi obveznost prešla nanjo na podlagi materialnopravnih pravil, ob dodatnem materialnopravnem pogoju, da je prišlo do spremembe dolžnika med postopkom, ter ob dodatnem procesnem pogoju, da je takšna sprememba izkazana z listinami iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ (načelo stroge formalne legalitete). Na to druga dolžnica v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja. Pritožnica sicer zatrjuje, da dejstvo, da je druga dolžnica zavezanka za plačilo obveznosti na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR, izhaja iz sodbe in sklepa VSL II Cp 1606/2017, vendar višje sodišče odgovarja, da z zatrjevanim pritožnica ne more uspeti. Pritožnica s tem ne izkazuje zgoraj omenjenih pogojev. Višje sodišče v Ljubljani o tem ni odločilo v izreku. Pritožnica sama navaja, da gre za ugotovitev sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve (druga dolžnica sicer v odgovoru navaja, da gre za povzetek njenih navedb, kar pa ni bistveno za ta izvršilni postopek zaradi pravkar povedanega). Tudi v tem delu so stališča, ki jih je druga dolžnica dala v odgovoru na pritožbo, v bistvenem pravilna.

11Zmotno je torej pravno stališče pritožnice, da bi moralo izvršilno sodišče v tej fazi postopka presojati, ali je druga dolžnica tudi materialnopravna zavezanka za izpolnitev pritožničine terjatve.

12Na pritožničino stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti po pravilu iz drugega odstavka 62. člena ZIZ, če je že menilo, da verodostojna listina ne more biti podlaga za izvršbo proti drugi dolžnici, ne pa odločiti samo tako, da je ugovoru ugodilo iz izvršilni postopek ustavilo, višje sodišče odgovarja, da takšno pravno stališče nima podlage v zakonu. Zakaj, je višje sodišče odgovorilo zgoraj (zlasti razlogi v 10. točki obrazložitve).

13Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene argumente, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, ker tudi ne obstojijo pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 38. člena ZIZ), mora pa drugi dolžnici povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče je stroške odmerilo na podlagi pravilno priglašenih stroškov v odgovoru na pritožbo, zato podrobnejša obrazložitev stroškovne odločitve ni potrebna.