VSL Sodba I Cpg 390/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 808,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila, 1.074,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila, 1.091,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011, 1.145,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila, 1.203,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 do plačila in 1.263,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2013 do plačila (I. točka izreka). V presežku, za plačilo vtoževanih zneskov (skupaj 4.124,97 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 1. 2005 do 1. 1. 2009 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je solastnica nepremičnine s parc. št. ... k. o. ... (ID znak ...) do deleža 75661/92849, ki v naravi predstavlja njivo. Tožena stranka je navedeno nepremičnino oddajala v zakup, čeprav je bila v zemljiško knjigo kot lastnica (oziroma pred tem imetnica pravice uporabe) vpisana tožeča stranka. Tožeča stranka zato od tožene stranke zahteva plačilo zneskov plačil, ki jih je le-ta na račun zakupne pogodbe št. ... z dne 4. 8. 1994 (A13) prejela v obdobju od 2004 do 2013. Zahtevek temelji na neupravičeni obogatitvi zaradi oddajanja tuje stvari v zakup.

6Odločitev o utemeljenosti zahtevka je odvisna od vprašanja, ali je bila tožena stranka dobroverna ali nedobroverna pri oddajanju sporne nepremičnine v zakup oziroma kdaj je postala nedobroverna. Nedobroverni posestnik je namreč na podlagi določila 96. člena SPZ dolžan lastniku stvari vrniti vse plodove, obrane in tiste, ki jih je že porabil, odtujil ali uničil, kot tudi vrednost neobranih plodov, medtem ko je na podlagi določila prvega odstavka 95. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik dolžan vrniti stvar lastniku le s plodovi, ki še niso obrani.

7Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da je sporno nepremičnino lastninila na podlagi prvega odstavka 74. člena Zakona o zadrugah (ZZad), ki je določal, da premoženje obstoječih zadrug in delovnih organizacij kooperantov, temeljnih organizacij v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljenih zadrug in zadružnih zvez, postane zadružno premoženje. Glede na to je trdila, da je lastnino na sporni nepremičnini pridobila na podlagi samega zakona (39. člen SPZ) in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo (prim. 7. člen).

8Po 74. členu ZZad je vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so z dnem uveljavitve ZZad postala last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je bil ustanovljen z Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) in vanj so se v rokih in po postopku, določenem s tem zakonom, prenesla tudi kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije po drugih predpisih, torej tudi po prej omenjeni določbi 74. člena ZZad. Upravljavci so morali kmetijska zemljišča in gozdove prenesti na Sklad in predložiti bilanco po stanju 31. decembra 1992 oziroma na dan uveljavitve ustreznega predpisa o lastninjenju skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča in gozdove (prvi odstavek 16. člena in drugi odstavek 14. člena ZSKZ). Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine.¹ To Navodilo v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Ker navedeno Navodilo velja za vse nepremičnine, za katere upravljalec (13. točka sklepa VS RS II Ips 149/2013 z dne 9. 4. 2015) ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine, kot to določa 9. točka 5. člena Navodila, je dokazno breme za dejstvo načina pridobitve nepremičnine (torej ali je šlo za odplačen ali neodplačen prenos) na tožeči stranki.² Ker tožeča stranka v pritožbi ni trdila, da je toženi stranki posredovala dokumentacijo o načinu pridobitve navedenih nepremičnin, njene pritožbene navedbe, da je tožena stranka slaboverna ves čas oddajanja sporne nepremičnine v zakup, niso utemeljene, razlaga, ki jo ponuja v pritožbi v zvezi s 74. členom ZZad, pa zmotna.

9Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožena stranka vedela, da oddaja tujo stvar iz razloga, ker je bila tožeča stranka pri nepremičninah vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica (prej imetnica pravice uporabe). Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da ima zemljiškoknjižni vpis v postopku lastninjenja družbenega premoženja lahko le deklaratorni učinek (prim. sodbo VSL II Cp 1333/2018 z dne 7. 11. 2018, točka 9 – B8 in sodbo VSL II Cp 2638/2017 z dne 15. 3. 2018, točka 8 - B9). Glede na navedeno pritožnica s ponavljanjem trditev, da je bila tožeča stranka vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica, ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki nedobrovernost nastopila s trenutkom, ko je Republika Slovenija vložila lastninsko tožbo, tožeča stranka pa zatrjevala, da je sporno nepremičnino pridobila odplačno. Od tega trenutka namreč tožena stranka kot sklad za upravljanje nepremičnin v lasti Republike Slovenije ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica sporne nepremičnine Republika Slovenija (ker naj bi nepremičnina po samem zakonu prešla v njeno premoženje). Samega dejstva vložitve lastninske tožbe s strani Republike Slovenije in trenutka vložitve le-te pa tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala.

10Glede na zgoraj navedeno pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava in posledični zmotni ugotovitvi dejanskega stanja niso utemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 32/1993.
² Prim. sodba VSL II Cp 2638/2017 z dne 15. 3. 2018.