VSL Sodba II Cp 478/2018

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih tožena stranka dolguje tožeči stranki, zniža za 265,96 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni vrniti v neposredno posest objekte in zemljišča na parc. št. 3652/0, 3653/0, 3654/0, 3655/0, 3656/0, 3657/0, 3658/0, 3661/0, 3662/0, 3663/0, 3664/0, 3685/0, 3672/0, 3673/0, 3678/0, 3684/0, 3845/2, 3845/1, vse k.o. X, vse svojih stvari prosto in opustiti kakršnokoli poseganje vanje (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper II. točko izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj v tem delu izpodbijano odločitev spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Trdi, da ima toženka predmetne nepremičnine v svoji dejanski oblasti in da je zato dolžna tožnici stvar vrniti prosto vseh oseb in stvari. Toženka je sama povedala, da je od leta 2009 po potrebi sklenila tudi dogovor z drugimi uporabniki A., ki sicer delujejo na nehierarhičnem principu. V letu 2014 je začela injicirati tudi kompletno prenovo cirkuškega prostora in v C. deluje kot organizatorka, tehničarka, pedagoginja in performerka. Potrdila je, da ima odprte termine za udeležence svojih delavnic. Zaradi navedenega je dolžna poskrbeti, da se udeleženci teh dogodkov v A. v prihodnje več ne udeležujejo. Materialnopravno je zmotna odločitev sodišča, da njen odnos ni take narave, da bi imela možnost zahtevati od drugih, naj zapustijo oz. izpraznijo te nepremičnine. Če toženka dogodkov ne bo več organizirala, tudi tretje osebe, s katerimi sodeluje, ne bodo več vstopale v prostor nekdanje tovarne A. Po večinskem stališču sodne prakse se zahtevki za izselitev in izpraznitev nepremičnine glasijo tako, da je tožena stranka dolžna izročiti nepremičnino v posest, prosto vseh stvari in oseb. Izpodbijana odločitev odstopa od te sodne prakse. Toženka je tudi v pravdi zaradi motenja posesti in v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da je izključna posestnica. Toženka deluje kot neke vrste organizatorica, saj drugim omogoča, da vstopajo v prostore in jih uporabljajo. Posledično je dolžna poskrbeti, da tudi druge osebe v bodoče ne bodo prihajale na sporne nepremičnine. V tej pravdi bi moralo biti upoštevano, da Višje sodišče v Ljubljani v zadevi IV Ip 2069/2016 uporabnikom ni priznalo enotne pravdne sposobnosti. Posledično tožnica nikdar ne bo mogla s tožbo zajeti vseh uporabnikov, saj toženka in drugi tožniki iz spora zaradi motenja posesti hkrati zatrjujejo izključno posest in omogočajo uporabo tretjim osebam. S podatki oseb, ki posegajo v lastninsko pravico tožnice, ne razpolaga niti policija. Zato gre za kršitev 22. in 23. člena Ustave (Up-94/95, Up-118/95 in Up-107/96). Ker se sodišče ni opredelilo do njenih trditev glede izročitve nepremičnin, prostih vseh oseb, je pravno varstvo ostalo navidezno, tožničina pravica do učinkovitega sodnega varstva pa neučinkovita.

3Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Trdi, da je v osmi točki svoje prve pripravljalne vloge navedla, da izvaja dejavnost plesa izključno v prostoru C. Ker je ta trditev ostala neprerekana, se mora šteti za priznano. Ker ne zaseda vseh osemnajstih nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka, temveč zgolj prostor, ki ga je izkazala s predloženo skico, je zahtevek v ostalem delu neutemeljen.

Ker nepremičnine niso označene, kot je določeno v 12. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), je sodba neizvršljiva.

Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti glede odločilnih dejstev, ker so med seboj v nasprotju, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje po eni strani navede, da niso prepričljive njene trditve o dovoljenju za uporabe prostorov s strani tožnice, po drugi strani pa zaključi, da je šlo za posodbeno pogodbo.

Ugotovitev sodbe, da gre za posodbeno pogodbo, nima podlage v trditvah pravdnih strank. Tožnica je celo zatrjevala, da pravne podlage sploh ni bilo in ni navedla temeljnih sestavin takega pravnega posla iz 579. člena OZ. Trditveno in dokazno breme za izkaz utemeljenosti izpraznitvenega in vrnitvenega zahtevka je bilo na tožnici. Tožnica ni dokazala pogojev, zaradi katerih je posel prenehal veljati.

Ker je tožnica lokalna skupnost in ne pravna oseba zasebnega prava, so njena lastninskopravna upravičenja drugačna in je napačno sklicevanje na 33. člen Ustave. Toženka izvaja dejavnost, ki je v skladu z namenom tožničinih lastninskih upravičenj, zato se kot občanka lahko upre. V skladu s 67. členom Ustave izpolnjuje socialno funkcijo lastnine. Ker toženka nima zagotovila, da bo lahko po izvedbi gradbenih del s svojo dejavnostjo nadaljevala, je bil z ugoditvijo zahtevku kršen 67. člen Ustave.

Priznanih 1900 točk za drugo pripravljalno vlogo ni skladnih z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), po kateri se druga obrazložena vloga vrednoti v višini 75 % vrednosti točk iz tar. št. 18, torej 1425 točk.

4Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka ni odgovorila na tožničino pritožbo.

5Pritožbi tožnice in toženke zoper odločitev o zahtevku nista utemeljeni. Toženkina pritožba zoper odločitev o stroških je utemeljena.

Glede dejanskega in pravnega stanja

6Tožnica je lastnica osemnajstih nepremičnin v centru Ljubljane, ki v naravi predstavljajo nekdanjo tovarno A. Na temelju svoje lastninske pravice od toženke zahteva vrnitev teh nepremičnin v neposredno posest in opustitev nadaljnjega poseganja v te nepremičnine. V letu 2006 je prostore tovarne sprva začela uporabljati skupina študentov arhitekture, pozneje pa tudi številni drugi uporabniki, med katerimi je bila tudi toženka, ki je prostore občasno uporabljala od leta 2009, dnevno pa od leta 2014. Uporabniki so tovarno uredili in jo vzdrževali ter v njej opravljali različne dejavnosti, tožnica pa v tem času ni zahtevala izselitve ali izročitve teh nepremičnin. Z uporabniki je sodelovala, v letu 2016 pa je izrazila namero, da objekte poruši. Temu so nekateri uporabniki tovarne nasprotovali. Kot neposredni posestniki so se uprli in zahtevali sodno varstvo pred motenjem posesti. Hkrati tako potekata dve pravdi, motenjska¹ in predmetna petitorna.

7Sodišče prve stopnje, ki je v pretežnem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, se je postavilo na stališče, da je šlo med pravdnima strankama za prekarij kot posebno obliko posodbene pogodbe in da je bil ta najpozneje z vložitvijo tožbe v tej zadevi preklican (583. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Ugotovilo je, da je šlo s strani uporabnikov za neodplačno in začasno rabo izposojene stvari, tožnica pa je v tak način uporabe privolila in posodbeni dogovor s konkludentnimi ravnanji sprejela.

8Materialnopravno izhodišče tako predstavljajo določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), predvsem v 37., 92., 93. in 99. členu (pojem lastninske pravice, vrnitveni zahtevek, posestnikovi ugovori in prepoved vznemirjanja lastninske pravice), in določbe OZ o naravi posodbene pogodbe (579. člen in 583. člen OZ).

O tožničini pritožbi

9Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna izročiti predmetne nepremičnine tožnici tako, da bodo proste tudi vseh drugih oseb. Odločitev je prepričljiva, jedrnata (zadostna) in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbena navedba, da so tovrstni izreki ("prosto vseh oseb in stvari") v sodni praksi pogosti, sicer drži, vendar drugačna odločitev v obravnavani zadevi še ne utemeljuje zaključka, da gre za odstop od sodne prakse. Odločitev je namreč pomembna od ugotovljenih dejstev, pritožnica pa ne zatrjuje, da so bile zadeve, na katere se (sicer nedoločno) sklicuje, v dejanskem pogledu podobne obravnavani.

10V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženka na spornih nepremičninah izvajala dejavnost učenja posebne vrste akrobatskega plesa in da so se treninga udeleževale različne osebe. Po stališču sodišča odnos med toženko in udeleženci treningov ni take narave, da bi imela možnost zahtevati od njih in doseči, da zapustijo sporne nepremičnine, še manj pa lahko to zahteva od drugih uporabnikov nepremičnin (bodisi organizatorjev drugih dejavnosti bodisi obiskovalcev teh dejavnosti).

11Pritožbene navedbe ne vzpostavljajo dvoma o pravilnosti zaključka izpodbijane sodbe, da toženkin položaj ni tak, da bi lahko od drugih uporabnikov (bodisi izvajalcev dejavnosti bodisi obiskovalcev teh dejavnosti) zahtevala prenehanje uporabe oziroma da bi ji lahko naložili breme neizpolnitve take tožničine zahteve. Pritožnica ne izpodbija, da je toženka le ena izmed mnogih uporabnikov predmetnih nepremičnin. Iz zbranega procesnega gradiva pa izhaja, da je tovarna A. večji gradbeni kompleks na osemnajstih zemljiških parcelah, kjer se (lahko) začasni uporabniki A. prepletajo brez medsebojnih interakcij, niti niso te za njihovo (so)bivanje potrebne oz. nujne. To je razvidno iz njihove vsebinske, krajevne in časovne neodvisnosti. Da gre za skupino ljudi brez stroge, enotne, hierarhične in trajne opredeljenosti, izhaja tudi iz Pravil začasne uporabe prostorov bivše tovarne A. 1.0 z dne 3. 4. 2007, ki jih je v dokaznem postopku predložila tožnica.² Sklep, da uporabniki delujejo relativno spontano, nepovezano, s fleksibilno strukturo medsebojnih odnosov, kot tudi neenotno v razmerju do predmetnih nepremičnin in drug drugega, utemeljujejo tudi pritožbene navedbe v delu, v katerem se tožnica sklicuje na sklep sodišča o zavrnitvi priznanja lastnosti pravdne stranke vsem začasnim uporabnikom tovarne A. Tudi iz tega sklepa izhaja, da uporabniki nimajo vodje oziroma pooblaščenega predstavnika, niti ni mogoče identificirati posameznih članov skupščine ali uveljavljati pravil o zastopanju. Poleg tega pritožnica tudi sama priznava, da poimensko ne pozna vseh uporabnikov tovarne A., njihova identiteta pa ni znana niti policiji. Izpovedba toženke o njeni vlogi "organizatorke, tehničarke, pedagoginje in performerke", na katero se sklicuje pritožba, utemeljuje opisano povezanost med toženko in drugimi uporabniki spornih nepremičnin in ne daje podlage za utemeljenost pritožbenega stališča o materialnopravni zmotni zavrnitvi dela zahtevka. Da toženka ni edina in izključna posestnica teh nepremičnin, nenazadnje izhaja tudi iz njene vloge v pravdi zaradi motenja posesti. Tožničina zahteva, da je toženka dolžna izprazniti predmetne prostore, ki bi bili prosti vseh oseb oz. drugih uporabnikov, ki te prostore uporabljajo neodvisno od toženke, zato ni utemeljena.

12Pritožbeno sodišče še dodaja, da ugoditev zavrnjenemu delu zahtevka ("prosto vseh oseb") ne bi pomenila, da bi tožnica na podlagi te sodbe lahko od toženke zahtevala izpraznitev vseh nepremičnin tudi v razmerju do drugih uporabnikov. Tožnica bi lahko zahtevala izročitev nepremičnine proste tistih oseb, ki sodijo v toženkino sfero (ki uporabljajo nepremičnino na podlagi njenega dovoljenja). Ker ni dokazala, da take osebe obstajajo, je bil zahtevek v izpodbijanem delu utemeljeno zavrnjen. Prenehanje prihajanja udeležencev tožničine dejavnosti pa bo toženka dosegla že z izvršitvijo ugodilnega dela sodbe. Očitek o neučinkovitosti sodnega varstva se po navedenem pokaže kot posplošen in neutemeljen.

O toženkini pritožbi

13Izpodbijana sodba je jasna in glede dovoljenja za uporabo prostorov ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek izpodbijane sodbe, da je šlo za posodbeno pogodbo do preklica (prekarij), ni protisloven. Tožnica je (konkludentno) privolila in soglašala z dejstvom, da so uporabniki koristili prostore nekdanje tovarne A., toženki pa ni uspelo dokazati, da je s tožnico sklenila dogovor, ki bi utemeljeval nepreklicljivo trajnost glede uporabe teh prostorov. Ugotovitve sodbe ne puščajo dvoma o tem, da je bila uporaba prostorov tovarne A. od samega začetka začasna in da je bila tožnica s preklicem dovoljenja upravičena do vračila predmetnih nepremičnin v svojo posest.

14Neutemeljen je očitek o nespornosti trditve, da toženka uporablja le majhen del tovarne A., ki se imenuje "C.", ker da tožnica te njene navedbe, podane v pripravljalni vlogi, ni zanikala. Ta navedba iz pripravljalne vloge, na katero se sklicuje pritožnica, se nanaša na predstavitev njene plesne dejavnosti v tovarni A. in ne na izključnost njene uporabe. Nenazadnje toženka v posestnomotenjski pravdi nastopa kot ena izmed neposrednih posestnikov tovarne A., ki je z vidika začasnih uporabnikov vsebinsko zaključena celota, vključno z vsemi prehodi in dostopi do notranjih kapacitet, in je zato ni mogoče drobiti na posamične, katastrsko in zemljiškoknjižno neobstoječe dele, ki jih uporabljajo posamezni začasni uporabniki. Pravilno je zato stališče sodbe, da je toženka tista, ki ni zanikala tožbenih navedb, da je uporabnica v izreku navedenih parcel. V odgovoru na tožbo je to dejstvo smiselno priznala, ko je navedla: "(...) Tožena stranka namreč nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, uporablja že vrsto let (…)". Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v zvezi z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da toženka uporablja predvsem C., torej ni podana.

15Neutemeljen je očitek o kršitvi razpravnega načela, ker nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da je šlo za prekarij. Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti. ZPP v tretjem odstavku 180. člena določa, da je pravna kvalifikacija konkretnega življenjskega primera naloga sodišča, tudi če je tožeča stranka ne navede oz. jo opredeli drugače (prim. z odločbo US RS Up-108/04 z dne 8. 9. 2005).³ Sodniški silogizem sestoji iz sinteze zgornje in spodnje premise. V okviru spodnje sodišče ugotovi pravnorelevantna odločilna dejstva, v okviru zgornje premise pa zakonski dejanski stan s pravno posledico. Šele izoblikovanje in prepletanje obeh premis sodišču omogoča, da napravi ustrezen pravni zaključek. Glede na s strani tožnice opisani življenjski primer in trditve toženke, da je s tožnico sklenila pravni posel, ki ji je omogočal uporabo predmetnih nepremičnin, je pravna kvalifikacija v izpodbijani sodbi v okviru življenjskega primera, zatrjevanega v tožbi, in zato v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP).

16Ni utemeljen očitek, da tožnica ni dokazala utemeljenosti izpraznitvenega zahtevka. Tožnica je stvar opredelila, na njej dokazala svojo lastninsko pravico in dejansko oblast toženke. Ker je bilo ugotovljeno, da trajanje in namen uporabe izposojene stvari nista bila določena, je sodišče pravilno zaključilo, da gre za prekarij. Ob nadaljnji ugotovitvi, da ga je tožnica preklicala, toženka pa kljub temu tožnici nepremičnin ni izročila v neposredno posest, je zahtevek utemeljen. Dokazno breme, da je imela toženka pravico do časovno neomejene uporabe prostorov tovarne A. in brez možnosti preklica, pa je bilo na toženki in ne na tožnici (93. člen SPZ).

17Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvi 67. člena Ustave, ker ni bilo upoštevano, da je tožnica lokalna skupnost, ki je svojo lastnino zavezana izvrševati v skladu z njeno socialno funkcijo. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožnica v razmerju do toženke ne nastopa kot oblastveni subjekt, temveč kot subjekt, ki uveljavlja zakonita upravičenja na podlagi svoje lastninske pravice. Ustava ne omejuje socialne funkcije lastnine le na lastnino lokalnih skupnosti, ampak na vsako lastnino, hkrati pa jo veže z zakonskim pridržkom. Niti SPZ niti Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) ne dajeta podlage za sklep, da občina ne bi imela pravice izvrševati lastninskih upravičenj glede obravnavanih nepremičnin v uveljavljenem obsegu. SPZ v 37. členu določa, da je lastninska pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, omejitve teh upravičenj pa lahko določi samo zakon. ZLS izrecno določa, da imajo občine pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja (7. člen) in ji daje pristojnost za upravljanje s premoženjem (21. člen). Omejitve, ki bi nudila podlago pritožbenemu stališču, zakon ne določa. Za odločitev v zadevi zato tudi ni pomembno, kakšni so tožničini načrti glede bodoče uporabe spornih nepremičnin.

18Toženka ne more imeti pravnega interesa za uveljavljanje morebitne neizvršljivosti sodbe. Ne glede na to očitek ni utemeljen. Nepremičnine, ki so individualizirane z navedbo katastrske občine in parcelnimi številkami, so označene ustrezno in določno. Identifikacijski znak, o katerem govori toženka, je prav tako kombinacija katastrske občine in parcelne številke, le zapisana je v strnjeni številki z vezaji (4. točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1).

19Utemeljen je toženkin pritožbeni očitek glede odločitve o stroških postopka. Ker je druga pripravljalna vloga v skladu s tar. št. 19 OT ovrednotena v višini 75 % vrednosti po tar. št. 18, je tožnica za tako vlogo namesto do 1900 točk upravičena do 1425 točk (75 % od 1900 točk). Pravilen skupni znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna toženka povrniti tožnici, je tako 4.707,44 EUR, kar je za 265,96 EUR manj od prisojenih. Pritožbeno sodišče je v tem obsegu zaradi napačne uporabe materialnega v III. točki izreka spremenilo stroškovno odločitev (peta alineja 358. člena ZPP).

20Sicer pa se pritožbeni očitki pravdnih strank izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. člen ZPP).

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožničin odgovor pa glede na to, da ni dodal bistveno novih argumentov v primerjavi s sodbo, ni bil potreben strošek (155. člen ZPP), sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka je sicer uspela v zanemarljivem delu glede pravdnih stroškov postopka, ki pa so že po naravi akcesorni, zato to dejstvo ne vpliva na stroškovno odločitev (prvi odstavek 151. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Okrajno sodišče v Ljubljani je v zadevi IV P 1476/2016 z dne 30. 3. 2018 nepravnomočno ugodilo tožbenemu zahtevku glede motenja posesti, o čemer je tožnica obvestila pritožbeno sodišče.
² Tudi iz Pravil začasne uporabe prostorov bivše tovarne A.1.0 z dne 3. 4. 2007 izhaja, da so ta pravila zgolj smernice za lažje organiziranje in sodelovanje med začasnimi uporabniki in služijo za lažje in bolj pregledno uporabo prostorov, podpisali pa so jih zgolj navzoči uporabniki. Prostori so bili odprti vsem uporabnikom brez pogojevanj. Uporaba prostorov je bila brezplačna, uporabniki pa so po lastni vesti skrbeli za delovanje in razvoj skupnosti oz. infrastrukture.
³ Točka 9: "Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogajanja. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede."