VSL Sodba in sklep I Cp 1468/2019

I. Pritožbama se ugodi in se spremenita:

- sodba sodišča prve stopnje z dne 11. 4. 2019 v III. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 18.869,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 26.932,12 EUR od 16. 3. 2015 do 16. 6. 2017 in od zneska 18.869,81 EUR od 17. 6. 2017 do plačila, vse v roku 15 dni;

- sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 4. 2019 pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pravdne stroške v znesku 3.728,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v znesku 1.258,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano odločbo z dne 11. 4. 2019 je sodišče prve stopnje: (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 38842/2017-2 z dne 8. 5. 2017 tudi v 1. in 3. odstavku izreka, (II.) dopustilo spremembo tožbe z dne 10. 10. 2017, (III.) tožencu naložilo, naj tožnici v roku 15 dni plača znesek 18.869,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 26.932,12 EUR od 16. 3. 2015 do 16. 6. 2017 in od zneska 18.869,81 EUR od 17. 6. 2017 do plačila, ter (IV.) ustavilo pravdni postopek zaradi delnega umika tožbe za znesek glavnice 8.062,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 17. 6. 2017 do plačila.

2S sklepom z dne 16. 4. 2019 je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.183,20 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa.

3Zoper obe odločbi se pritožuje toženec.

4Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo toženčeve stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Sodišče je neutemeljeno in zmotno uporabilo Splošne pogoje banke X. Toženec, ki je potrošnik, ni bil v poslovnem odnosu z banko X. Vsa naročila je podal izključno tožnici, ki jih je naprej posredovala izpolnitvenemu pomočniku banki X. Tožnica je zato sprejela odgovornost za podana naročila in veljavnost sklenjenih poslov. Splošni pogoji banke X. niso bili v celoti prevedeni, kar pomeni, da je sodišče uporabilo zgolj selekcionirane, prevedene dele pogojev. Takšen parcialen prevod ne sme služiti kot vir materialnega prava in nanj sodišče ne sme opreti svoje odločitve, saj ni seznanjeno s celotnimi splošnimi pogoji. Splošni pogoji banke X. ne morejo imeti veljave med pravdnima strankama, saj niso bili predočeni tožencu niti slednji ni bil ustrezno obveščen, da ti sploh obstajajo. Poleg tega so bili dostopni zgolj v tujem jeziku. Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) jasno določa, da splošni pogoji v tujem jeziku ne morejo imeti veljave za potrošnika. Sodišče je zmotno in v nasprotju s prakso tujih nacionalnih sodišč zaključilo, da je v pristojnosti banke X., da spremeni vrednosti tečajev za že sklenjene posle na podlagi splošnih pogojev. Splošni pogoji banke X. ne dovoljujejo naknadne spremembe tečaja, saj iz predloženih členov izhaja, da je sprememba možna le, kadar pride do napak v cenah transakcije, ki jih kotira banka X. V tem primeru pa ni prišlo do napake glede cen, temveč je prišlo do specifičnih tržnih okoliščin, zato je edino sredstvo razveljavitev posla, kar bi bilo za toženca bolj ugodno, saj je nesporno, da so se cene tečajev po prisilnem zaprtju spet dvignile. Poleg tega bi morala banka X. spremeniti ali razveljaviti posle v razumnem času, sodišče pa ni pojasnilo, kaj je to razumni čas in ali se ga je banka X. držala. Toženec je izkazal, da je bil v času spremembe tečaj EUR/CHF že bistveno višji, tako da se je sprememba vršila precej pod ceno tržnega tečaja. Posledično sama sprememba tečajev ni bila opravljena v skladu z napotili splošnih pogojev. Tudi matično Višje sodišče na Danskem je odločilo, da je bila naknadna sprememba vrednosti tečajev nezakonita, do česar se sodišče ni opredelilo. Odločitev sodišča je v nasprotju z ustaljeno evropsko sodno prakso, kar je nedopustno. Splošne pogoje banke X. je treba presojati glede na določbe ZVPot, ki potrošnike varuje pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji. Določilo, ki tožnici oziroma njenemu poslovnemu partnerju omogoča, da samovoljno, brez opozorila in na podlagi lastnih, povsem nepreverljivih kriterijev naknadno spreminja ceno za že sklenjene posle, predstavlja nepošteno pogodbeno določilo, ki je nično. Sodišče ni dovolilo navzkrižnega vprašanja tožene stranke glede stališča priče D., kaj bi se zgodilo, če bi tožeča stranka vztrajala pri tožbi zoper banko X., kar kaže na pristranskost sodišča. Predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane. Med pravdnima strankama je nesporno, da je dodatno negativno stanje na računu toženca nastalo izključno zaradi naknadne spremembe tečajev že sklenjenih poslov. Nezakonite spremembe sklenjenih poslov toženec ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se ji tudi ne izogniti. Ker predmetni splošni pogoji za odločanje niso uporabljivi, saj njihova veljavnost med pravdnima strankama ni bila dogovorjena, tožencu tudi niso bili predočeni niti niso bili prevedeni, v ključnih delih pa so tudi sami po sebi nični, je treba dejanje banke X. oceniti na podlagi slovenske zakonodaje, pri čemer tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage, ki bi izkazovala veljavnost ravnanja banke X. po slovenskem pravu. Zaradi odsotnosti pravne podlage, ki bi banki X. omogočila, da enostransko spreminja tečaje že sklenjenih poslov v škodo toženca in ob izpolnjenosti ostalih pogojev po 240. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), tožencu ni mogoče očitati odgovornosti za domnevno nastalo škodo tožnici. Tožnica bi morala glede na nezakonitost ravnanja banke X. upoštevati vrednost tečaja ob opravljeni transakciji. Navedeno je tudi v skladu z načelom pacta sunt servanda. Uporabiti je treba tudi načelo volenti non fit iniuria, saj je tožnica sama dopustila nastanek škode s tem, ko je dopustila, da si je banka X. samovoljno vzela sredstva iz skupnega računa, čeprav je tožnica vedela ali pa bi morala vedeti, da je terjatev banke X. nezakonitega izvora. Tožnica oziroma njen izpolnitveni pomočnik je kršil načelo preprečitve nastanka ali povečanja škode, ker tečajev ni ponovno spremenil, ko se je tečaj EUR/CHF normaliziral in dvignil nad mejo, po kateri so se zgodile spremembe. Sodišče pripisuje večjo težo dopisu banke X. kot pa sodbam švicarskega in danskega višjega sodišča. Napačno je stališče sodišča, da naknadna sprememba sklenjenih poslov ne more predstavljati nepredvidljive situacije na trgu za povprečno izkušenega človeka. Priče so namreč povedale, da je šlo za povsem unikaten dogodek. Ker iz trditev tožnice izhaja, da je do škode prišlo, ker je banka X. posegla na račun tožnice, tožnica pa je morala iz lastnih sredstev pokriti izgubo, ki je nastala na njenem računu pri banki X., škoda ni nastala iz pogodbenega odnosa pravdnih strank, temveč na relaciji med tožnico in banko X. V razmerju med pravdnima strankama bi zato bilo treba uporabiti določila neposlovne odškodninske odgovornosti, tožnica pa trditev v tej smeri ni podala. Dejansko gre za obogatitveni zahtevek tožnice, ki ji je škoda nastala zaradi posega tretjega na njen račun. Tožencu zaradi tega ravnanja ni nastala nobena korist. Prišlo je izključno do koristi banke X. Glede višine zahtevka je sodišče napačno zaključilo, da je tožnica verodostojno izkazala negativno stanje toženca. Trditvena podlaga je glede višine zahtevka povsem nejasna in brez obrazložitve. Sodišče je slepo verjelo listinam, ki so nerazumljive in potrebne strokovne obravnave. Nasprotuje tudi zaključku sodišča o neutemeljenosti toženčevega ugovora slabega pravdanja. Končno nasprotuje neizvedbi dokaza z izvedencem ter temu, da sodišče ni pozvalo tožnice na predložitev več listin (pogodbe med tožnico in banko X. glede vodenja skupnega računa, tožbe tožnice zoper banko X. s prilogami, sporazuma o izvensodni poravnavi in seznama opravljenih transakcij na dan 15. 1. 2015, pred opravljenimi korekcijami tečajev). Priglaša pritožbene stroške.

6Tožnica je na pritožbo toženca zoper sodbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7Toženec je pritožbo zoper sklep o stroških vložil (zgolj) iz razloga, ker sodba še ni bila pravnomočna, zaradi česar naj ne bi bilo podlage za stroškovno odločitev.

8Odgovor na pritožbo tožnice na to pritožbo ni bil podan.

9Pritožbi sta utemeljeni.

Glede odločitve o glavni stvari

10Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 18.869,81 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je ugotovilo: - da je toženec s tem, ko na svojem računu ni zagotovil manjkajočega kritja, kršil svoje poslovne obveznosti do tožnice po Pogodbi o borznem posredovanju, posredovanju naročil in vodenju računov finančnih instrumentov z dne 4. 10. 2006 (v nadaljevanju Pogodba), katere sestavni del so bili tudi (večkrat spremenjeni) Splošni pogodbeni pogoji opravljanja storitev v zvezi z vrednostnimi papirji (v nadaljevanju Splošni pogoji tožnice), pa tudi Splošni pogoji poslovanja banke X. (v nadaljevanju Splošni pogoji X.); - da je bilo ravnanje banke X., ki je spremenila cene dne 15. 1. 2015 realiziranih poslov za nazaj, v skladu s Splošnimi pogoji X., ki so bili veljavni temelj obveznosti toženca; - da niso podani pogoji za oprostitev odgovornosti toženca po 240. členu OZ; in - da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo tožnice v višini 18.869,81 EUR.

11Takšno odločitev toženec s pritožbo utemeljeno izpodbija iz več razlogov.

12Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženec v okviru Pogodbe, ki jo je sklenil s tožnico, svoja naročila za nakup in prodajo finančnih instrumentov oddajal preko elektronske trgovalne platforme Y. Ta naročila je tožnica posredovala v izvršitev banki X., ki je bila izpolnitveni pomočnik tožnice na tujih trgih, kar ni bilo sporno. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodbe nadalje izhaja, da je toženec ob podpisu Pogodbe prejel tožničine Splošne pogoje, ki so bili sestavni del Pogodbe, kasneje pa tudi vse spremembe teh pogojev, ki napotujejo na uporabo Splošnih pogojev X., oziroma se je imel možnosti z njimi seznaniti. Splošni pogoji X. so bili ves čas, ko sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju, le v angleškem jeziku, kar ni bilo sporno. V angleškem jeziku jih je v tej pravdi predložila tudi tožnica hkrati z dopolnitvijo tožbe (priloga A6). Na opozorilo toženca (list. št. 37 spisa), naj zagotovi njihov prevod, je predložila overjen prevod v slovenski jezik le tistih členov Splošnih pogojev X., s katerimi je, kot je sama navedla, substancirala svoje trditve (priloga A53). Toženec je tudi zatem vztrajal, da naj tožnica zagotovi prevod celotnih pogojev, zato da jih bo lahko ustrezno pregledal in dal stališča o relevantnih določbah teh pogojev (list. št. 69 spisa), česar pa tožnica ni storila. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi oprlo na Splošne pogoje X., in sicer na prevedene člene, ter tudi ob upoštevanju njihove vsebine zaključilo, da je toženec poslovno odškodninsko odgovoren tožnici za nastalo izgubo. Toženec v pritožbi pravilno opozarja, da je takšno postopanje sodišča prve stopnje napačno. Parcialen prevod splošnih pogojev, ki predstavljajo avtonomno materialno pravo, ne more služiti kot materialnopravna podlaga za odločitev, saj vedno obstaja možnost, da preostali, neprevedeni del splošnih pogojev vsebuje določilo, ki izključuje uporabo prevedenih členov v določenih primerih oziroma omejuje njihovo uporabo. Ker tožnica v konkretnem primeru celotnega prevoda Splošnih pogojev X. ni zagotovila, kljub temu, da je toženec na to opozoril, se torej sodišče prve stopnje na prevedeni del Splošnih pogojev X. ne bi smelo opreti, uporaba splošnih pogojev v tujem jeziku pa ni dovoljena na podlagi drugega odstavka 226. člena ZPP. Nedokazanost vsebine Splošnih pogojev X. v konkretnem primeru pripelje do zavrnitve tožbenega zahtevka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

13Tožnica vtožuje od toženca izgubo, ki ji je nastala, ker na računu (poddepoju) toženca ni bilo dovolj kritja za sklenjene posle, pri katerih je za toženca posredovala (oziroma zanjo banka X.), za nastalo negativno stanje pa se je banka X. poplačala z dobroimetja na tožničinem skupnem računu. Toženec se je zahtevku upiral s trditvami, da je vtoževana izguba posledica nedopustnega ravnanja banke X., in sicer nedopustne spremembe cen pri že sklenjenih poslih, do katere je prišlo 15. 1. 2015. Glede na takšen ugovor toženca je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je vsa vtoževana izguba tožnice posledica/povezana s spremembo cen s strani banke X. z dne 15. 1. 2015. Tožnica je v dopolnitvi tožbe trdila, da je negativno stanje toženca na dan 15. 3. 2015 znašalo 28.731,66 EUR ter da je toženec že poravnal 1.799,54 EUR, kar je znesek njegovega dolga, ki ni izhajal iz poslov, povezanih z naknadno spremembo poslov z dne 15. 1. 2015¹, pri čemer je tudi pojasnila, da je začasno (pred vložitvijo obravnavane tožbe zoper toženca) zaradi tožbe zoper banko X., ki jo je vložila zaradi domnevno neupravičenega enostranskega spreminjanja že sklenjenih poslov posameznih poslov Y., zadržala izterjavo zneska v višini 26.923,12 EUR, iz česar izhaja priznanje tožnice, da je izguba v višini 26.923,12 EUR² nastala prav zaradi naknadne spremembe cen oziroma je z njo neposredno povezana. Navedeno sicer izhaja tudi iz tožničinega Poziva na plačilo vašega dolga na pogodbi Y. z dne 23. 7. 2015 (priloga A27) tožencu, v katerem je pojasnjeno, da je dolg v višini 26.932,12 EUR nastal zaradi naknadne enostranske spremembe že izvršenih poslov s strani banke X. Tožnica v odgovoru na pritožbo sicer opozarja, da ni bilo nesporno, da je negativno stanje (-26.923,12 EUR) na toženčevem računu nastalo izključno zaradi naknadne spremembe tečajev, saj je tožnica v tretji pripravljalni vlogi (opomba 16) zapisala, da se poravnava obveznosti iz obravnavanih poslov pred njihovo korekcijo ni zgodila in da zato ni uradnih izpisov banke X. glede poravnanih transakcij in stanja na dan 15. 1. 2015 pred opravljenimi korekcijami, vendar ker ni pojasnila, zakaj je prvotno štela, da je negativno stanje v višini 26.923,12 EUR na toženčevem računu, ki ga je očitno sama izračunala, glede na to, da uradnih podatkov banke X. o stanju pred opravljenimi korekcijami, kot sama trdi, ni bilo, nastalo prav zaradi naknadne spremembe cen, pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 214. člena ZPP šteje za priznano, da je negativno stanje v višini 26.923,12 EUR na toženčevem računu nastalo izključno zaradi naknadne spremembe cen s strani banke X.

14Čim je tako, bi tožnica morala dokazati, da ji je toženec dolžan povrniti izgubo, ki je nastala zaradi spremembe cen pri že sklenjenih poslih s strani banke X., kar je ta storila, kot je trdila tožnica, na podlagi Splošnih pogojev X. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno. Zaključilo je, da je bilo ravnanje banke X. (sprememba cen pri že sklenjenih poslih) v skladu s členoma 6.12 in 16.5 Splošnih pogojev X.,³ ki predstavljajo veljaven temelj obveznosti toženca, kar toženec utemeljeno graja. Tožnica namreč, kot je bilo predhodno pojasnjeno, zatrjevane vsebine Splošnih pogojev X., na katere napotujejo Splošni pogoji tožnice, ni dokazala, saj ni predložila njihovega celotnega prevoda. Posledično tožnica tudi ni dokazala, da je bilo ravnanje banke X. dopustno ter da je toženec, ki je imel sporno negativno stanje v višini 26.923,12 EUR na računu prav zaradi spremembe cen s strani banke X., temelječe na Splošnih pogojih X., preostalo trgovalno izgubo pa je že poravnal, kršil pogodbene obveznosti do tožnice⁴. To pa že zadošča za zaključek o neutemeljenosti zahtevka tožnice za povračilo lastne izgube, nastale zaradi navedenega negativnega stanja na toženčevem računu.

15Tožnica v odgovoru na pritožbo sicer navaja, da bi bilo treba strogo ločiti razmerje med njo in tožencem in razmerje med tožencem in njenim izpolnitvenim pomočnikom (banko X.) ter razmerje med pravdnima strankama presojati le po njenih lastnih splošnih pogojih, ne pa tudi po Splošnih pogojih X. (trdi torej, da Splošni pogoji X. niso relevantni za odločitev v tem sporu), kar pa ne drži, saj, kot pravilno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, njeni lastni pogoji napotujejo na Splošne pogoje X. in navajajo, da stranko (toženca) zavezujejo tudi ti, poleg tega pa nanje tudi tožnica opira svoj zahtevek⁵.

16Pri tem ne drži navedba toženke, da je toženec s tem, ko ni zagotovil kritja v vtoževani višini, kršil zgolj Splošne pogoje tožnice, konkretno 22. člen, v skladu s katerim je bil dolžan zagotoviti predujem oziroma kritje za nakup finančnih instrumentov. Toženec je namreč, kot že pojasnjeno, za sklenjene posle zagotovil le za 1.799,54 EUR prenizko kritje, kar je že poravnal, ne pa tudi za dodatnih 26.923,12 EUR. Za teh dodatnih 26.923,12 EUR je kritje postalo nezadostno šele, ko je banka X. za nazaj spremenila cene že zaključenih poslov. Ker je banka X. to storila na podlagi Splošnih pogojev X., njihove vsebine pa tožnica ni dokazala, saj ni predložila njihovega celotnega prevoda, je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, ne da bi se bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je bilo ravnanje banke X. dopustno oziroma ali so bili izpolnjeni pogoji za spremembo cen za nazaj na podlagi Splošnih pogojev X.

17Tožbeni zahtevek pa bi bilo treba v celoti zavrniti tudi, če bi tožnica predložila overjen prevod celotnih Splošnih pogojev X. in dokazala njihovo zatrjevano vsebino, in sicer, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, na podlagi določb ZVPot. Navedeni zakon, na katerega se je toženec skliceval že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče lahko (prvič) uporabilo, kljub temu, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nanj ni oprlo. Pravno relevantna dejstva z vidika ZVPot, o katerih sta se imeli obe stranki možnost izreči, namreč bodisi niso bila sporna bodisi izhajajo iz ugotovitev izpodbijane sodbe, pa tudi iz listinskih dokazov.

18Toženec je trdil, da je Pogodbo s tožnico sklenil kot potrošnik. To je razvidno iz Pogodbe, ki jo je sklenil v svojem imenu in za svoj račun kot fizična oseba (priloga A1), pri čemer tožnica niti ni trdila, da je Pogodbo sklenil znotraj svoje poklicne oziroma pridobitne dejavnosti (primerjaj drugi odstavek 1. člena ZVPot). Vprašanje, ali je bil toženec izkušen in dobro poučen v poslih, iz katerih izvira vtoževana terjatev, pri tem ni odločilno. V skladu s kogentno in jasno določbo 2. člena ZVPot mora podjetje s potrošniki poslovati v slovenskem jeziku. V skladu s četrtim odstavkom 22. člena ZVPot pa morajo bi pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. Toženec je trdil, da so bili Splošni pogoji X. (ves čas trajanja pogodbenega razmerja) v tujem jeziku in da jih ni razumel.⁶ Dejstva, da so bili navedeni splošni pogoji v tujem jeziku, tožnica ni prerekala, trdila pa je, da je toženec izvrševal Pogodbo vse od leta 2009, da je sklenil čez 50.000 poslov s finančnimi instrumenti preko banke X., pri tem pa ni izrazil, da ima težave pri razumevanju kakršnihkoli pravil in dokumentov. Navedeno za sklep, da je toženec razumel Splošne pogoje X. (v celoti oziroma vsaj člene, na katere se sklicuje tožnica), ne zadošča, saj tožnica ni trdila, da toženec brez razumevanja Splošnih pogojev X. finančnih poslov, ki jih je izvrševala banka X., ne bi mogel opravljati in zakaj. Posledično je treba šteti, da tožnica ni dokazala, da je toženec Splošne pogoje X. v tujem jeziku razumel. Toženca zato Splošni pogoji X., ki so mu bili na voljo le v tujem jeziku, ob upoštevanju citiranih določb ZVPot ne morejo zavezovati.⁷ To pa ob dejstvu, da negativno stanje na računu toženca, na kar se nanaša tožbeni zahtevek, temelji prav na Splošnih pogojih X., terja zaključek, da toženec pogodbenih obveznosti do tožnice ni kršil, zaradi česar tožbeni zahtevek ni utemeljen.

19Četudi bi bili Splošni pogoji X. tožencu na voljo v slovenskem jeziku in bi iz njih izhajalo, da je banka X. imela pravico na podlagi členov 6. 12 in 16. 5 spremeniti cene že opravljenih poslov za nazaj, Splošnih pogojev X. v navedenih delih v razmerju do toženca ne bi bilo mogoče uporabiti zaradi njihove nepoštenosti in posledične ničnosti (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se po prvem odstavku 24. člena ZVPot štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Po 6. alineji tretjega odstavka 24. člena ZVPot se šteje v primeru, če je izpolnjen katerikoli od navedenih pogojev po prvem odstavku 24. člena ZVPot, za nepošten pogodbeni pogoj zlasti določba, s katero se podjetju dovoljuje, da enostransko spremeni pogodbene pogoje, ki so bistveni za pogodbeno razmerje. Utemeljena je pritožbena navedba, da je določilo, na podlagi katerega je dopustno, da pride do enostranske spremembe cen že sklenjenih poslov, torej do enostranskega spreminjanja pogojev v škodo potrošnika za nazaj, po navedenih določbah ZVPot nepošteno pogodbeno določilo, ki je nično⁸.

20Ob upoštevanju vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnica ni dokazala, da je toženec kršil pogodbena določila, ki so ga zavezovala. Presoja sodišča prve stopnje, da toženec odgovarja tožnici za nastalo ji škodo, je posledično nepravilna (drugi odstavek 239. člena OZ). Ker tožnica ni dokazala, da toženec s tem, ko ni zagotovil manjkajočega kritja, ni izpolnil svojih (zapadlih) pogodbenih obveznosti, tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi šestega odstavka 333. člena OZ, v skladu s katerim ima upnik pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali z odpovedjo. Drugačno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo je zmotno.

21Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen ZPP).

22Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede pravdnih stroškov

23Sodišče prve stopnje je odločilo o pravdnih stroških s posebnim sklepom, zoper katerega se je pritožil toženec. Njegovi pritožbi je bilo treba ugoditi že iz razloga, ker je moralo pritožbeno sodišče zaradi spremembe odločitve o glavni stvari v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP na novo odločiti o pravdnih stroških.

24Ob upoštevanju, da delni umik tožbe ni bil posledica izpolnitve tožbenega zahtevka s strani toženca (158. člen ZPP), z neumaknjenim delom tožbe pa tožnica ni uspela, je treba šteti, da je tožnica v tej pravdi v celoti propadla, zaradi česar mora tožencu povrniti njegove potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

25Pritožbeno sodišče je tožencu v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) priznalo naslednje stroške: nagrado za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 600 točk, nagrado za pripravljalno vlogo z dne 13. 2. 2018 v višini 500 točk, nagrado za pripravljalno vlogo z dne 13. 8. 2018 v višini 500 točk, nagrado za pripravljalno vlogo z dne 8. 1. 2019 v višini 375 točk, nagrado za zastopanje na naroku dne 8. 1. 2019 v višini 500 točk, 120 točk urnine na poti na narok dne 8. 1. 2019, 50 točk urnine na naroku 8. 1. 2019, nagrado za pripravljalno vlogo z dne 13. 2. 2019 v višini 250 točk, nagrado za zastopanje na naroku dne 19. 3. 2019 v višini 250 točk, 120 točk urnine na poti na narok dne 19. 3. 2019, 200 točk urnine na naroku dne 19. 3. 2019, kar je skupaj 3.465 točk, skupaj z materialnimi stroški (2% oziroma 1% = 44,65 točk) pa je to 3.509,65 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR⁹ znaša 2.105,79 EUR, povišano za 22 % DDV pa 2.569,06 EUR. Potni stroški odvetnika zaradi prihoda na sodišče (2 x 320 km) znašajo 236,80 EUR, sodna taksa za ugovor 44,00 EUR in stroški prevoda 878,40 EUR, vsi stroški toženca tako znašajo 3.728,26 EUR. Tožencu ne gre nagrada za vsebinsko prazno pripravljalno vlogo z dne 6. 3. 2019, saj ne gre za potreben strošek.

26Ker je toženec s pritožbo v celoti uspel, mu je dolžna tožnica povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo nagrado za pritožbo v višini 625 točk ter 2 % materialne stroške, oboje povišano za 22 % DDV, kar znaša 466,65 EUR, ter 741,00 EUR za sodno takso za pritožbo zoper sodbo in 50,40 EUR za sodno takso za pritožbo zoper sklep, skupaj 1.258,05 EUR.

27Priznane stroške mora tožnica plačati tožencu v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

¹ V tej zvezi glej tudi opombo 14 dopolnitve tožbe.
² Tožnica je prvotno zahtevala ta znesek, potem pa je tožbo umaknila za znesek glavnice 8.062,31 EUR, ki ji ga je banka X. nakazala v zvezi z izgubo, nastalo iz naslova toženčevih poslov z dne 15. 1. 2015.
³ Tožnica je ravnanje banke X. oziroma njegovo dopustnost utemeljevala zgolj na Splošnih pogojih X. Trditev, ki bi omogočale sklep, da je bilo ravnanje banke X. dopustno tudi na drugi podlagi, ni podala.
⁴ Zgolj, če bi tožnica dokazala, da je bilo ravnanje banke X. dopustno, bi bil toženec ob predpostavki, da ga Splošni pogoji X. zavezujejo, dolžan zagotoviti manjkajoče kritje, ki je nastalo zaradi naknadne spremembe cen. Brez predložitve celotnih Splošnih pogojev X. v slovenskem jeziku pa tega tožnica ne more dokazati.
⁵ Tožnica je trdila, da je banka X. opravila spremembo cen, ki je imela za posledico negativno stanje na toženčevem računu in nato tudi na njem skupnem računu, na kar se nanaša tožbeni zahtevek, na podlagi Splošnih pogojev X.
⁶ Glej drugo pripravljalno vlogo toženca, točka 15.
⁷ Glej VSL sodbo in sklep II Cp 228/2019 z dne 12. 6. 2019, kjer je šlo za povsem primerljivo zadevo z obravnavano.
⁸ Ibidem.
⁹ Od 6. 4. 2019 dalje velja Sklep o spremembi vrednosti točke (Ur. l. RS, št. 22/2019), po katerem znaša vrednost točke po OT 0,60 EUR.