iuris
Predpis je prenehal veljati. Nadomeščen z: Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1).
§ zakonZakon o varstvu potrošnikov (uradno prečiščeno besedilo) · ZVPot-UPB2 · ne velja od 26. 1. 2023

2. člen ZVPot-UPB2

Sodna praksa: 4 odločbe navajajo ta člen · zadnja 27. 5. 2020Vse odločbe ↓
  • VSL Sodba in sklep I Cp 1468/2019Višje sodišče v Ljubljani · 2020

    Parcialen prevod splošnih pogojev, ki predstavljajo avtonomno materialno pravo, ne more služiti kot materialnopravna podlaga za odločitev, saj vedno obstaja možnost, da preostali, neprevedeni del splošnih pogojev vsebuje določilo, ki v določenih primerih izključuje uporabo prevedenih členov oziroma omejuje njihovo uporabo. Četudi bi bili Splošni pogoji X. tožencu v celoti na voljo v slovenskem jeziku in bi iz njih izhajalo, da je banka X. imela pravico na njihovi podlagi enostransko spremeniti cene že opravljenih poslov za nazaj, Splošnih pogojev X. v navedenih delih v razmerju do toženca (potrošnika) ne bi bilo mogoče uporabiti zaradi njihove nepoštenosti in posledične ničnosti.

  • VSL Sodba in sklep II Cp 228/2019Višje sodišče v Ljubljani · 2019

    Splošni pogoji v tujem jeziku, ki niso prevedeni, potrošnika ne morejo zavezovati. Določilo, na podlagi katerega je dopustno, da pride do spremembe cen že sklenjenih poslov, torej do enostranskega spreminjanja pogojev v škodo potrošnika za nazaj, je nepošteno pogodbeno določilo, ki je nično.

  • VSRS sodba II Ips 150/2013Vrhovno sodišče RS · 2015

    Čas kot bistvena sestavina pogodbe je pravni standard, ki ga je treba vsebinsko določiti upoštevaje vse okoliščine posameznega pogodbenega razmerja. Sama določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi. Pri pogodbah iz 104. člena OZ mora biti namreč še posebej izražena volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena. Tak pomen časa izpolnitve pa mora sprejeti tudi nasprotna pogodbena stranka kot element svoje obveznosti.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 9. 9. 2004
Povezano: sklici 6Pokaži ▾

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

4 odločb navaja ta člen · zadnja 27. 5. 2020
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–4 od 4
  • VSL Sodba in sklep I Cp 1468/2019
    Višje sodišče v Ljubljani · 27. 5. 2020

    Parcialen prevod splošnih pogojev, ki predstavljajo avtonomno materialno pravo, ne more služiti kot materialnopravna podlaga za odločitev, saj vedno obstaja možnost, da preostali, neprevedeni del splošnih pogojev vsebuje določilo, ki v določenih primerih izključuje uporabo prevedenih členov oziroma omejuje njihovo uporabo. Četudi bi bili Splošni pogoji X. tožencu v celoti na voljo v slovenskem jeziku in bi iz njih izhajalo, da je banka X. imela pravico na njihovi podlagi enostransko spremeniti cene že opravljenih poslov za nazaj, Splošnih pogojev X. v navedenih delih v razmerju do toženca (potrošnika) ne bi bilo mogoče uporabiti zaradi njihove nepoštenosti in posledične ničnosti.

  • VSL Sodba in sklep II Cp 228/2019
    Višje sodišče v Ljubljani · 12. 6. 2019

    Splošni pogoji v tujem jeziku, ki niso prevedeni, potrošnika ne morejo zavezovati. Določilo, na podlagi katerega je dopustno, da pride do spremembe cen že sklenjenih poslov, torej do enostranskega spreminjanja pogojev v škodo potrošnika za nazaj, je nepošteno pogodbeno določilo, ki je nično.

  • VSRS sodba II Ips 150/2013
    Vrhovno sodišče RS · 11. 6. 2015

    Čas kot bistvena sestavina pogodbe je pravni standard, ki ga je treba vsebinsko določiti upoštevaje vse okoliščine posameznega pogodbenega razmerja. Sama določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi. Pri pogodbah iz 104. člena OZ mora biti namreč še posebej izražena volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena. Tak pomen časa izpolnitve pa mora sprejeti tudi nasprotna pogodbena stranka kot element svoje obveznosti.

  • VSRS Sodba X Ips 127/2004
    Vrhovno sodišče RS · 20. 11. 2008

    Tožeča stranka je dejansko stanje v tožbi sicer prerekala, ni pa predlagala, da se glavna obravnava opravi, niti ni predlagala izvedbe kakršnihkoli dodatnih ali drugih dokazov, prav tako pa ni navedla takih dejstev in okoliščin (tega pa ni predlagala in storila niti v pritožbi zoper prvostopenjski akt), ki bi lahko vplivale na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in na tej podlagi na drugačno odločitev sodišča prve stopnje.