VSRS Sklep X Ips 59/2017

I. Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. II U 461/2015-10 z dne 14. 12. 2016, razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33140-15/2013 z dne 6. 11. 2015 (I. točka izreka). S to odločbo je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33140-15/2013/16 z dne 2. 7. 2013 (v nadaljevanju odločba o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013), s katero so bila tožeči stranki odobrena nepovratna sredstva programa razvoja podeželja iz naslova ukrepa - Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnosti informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključene v sheme kakovosti hrane - ukrep 133, v višini do 200.000,00 EUR. Z II. točko izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za izplačilo sredstev pravilna iz razloga, ker tožeča stranka nima statusa združenja pridelovalcev s pravno osebnostjo. Odločitev je oprlo na določbi 52. in 53. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 – 2013 v letih 2010 – 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) ter pogoje V. Javnega razpisa za ukrep 133 (v nadaljevanju Javni razpis), ki med drugim določajo, da morajo biti vlagatelji zahtevkov, ki so upravičeni do podpore za izvedene aktivnosti ukrepa 133, skupine proizvajalcev, ki so pravne osebe. Sklicevalo se je še na dvanajsti odstavek 121. člena Uredbe PRP, Uredbo Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (v nadaljevanju Uredba Komisije 1974/2006) in 56. člen Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Poleg tega je, sklicujoč se na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, sledilo tudi utemeljitvi upravnega akta, da je tožeča stranka kršila Uredbo PRP in pogoje Javnega razpisa.

3Zoper to sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila pravočasno revizijo. Njeno dovoljenost je utemeljeval s sklicevanjem na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljal je revizijska razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno je predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih pa naj toženki naloži plačilo njegovih potrebnih stroškov, tudi za revizijo.

4Toženka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka

O dovoljenosti revizije

5Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,¹ saj gre za zadevo, v kateri je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost dokončnega upravnega akta (zavrnjenega zneska za izplačilo) pa presega 20.000,00 EUR. Z odločbo, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je bil namreč zavrnjen revidentov zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 148.250,89 EUR.

Vsebinska presoja revizije

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 83. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Ugotovljeno dejansko stanje

8Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katerega je revizijsko sodišče vezano na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1, izhajajo naslednja dejstva: (1) revident je v sodelovanju s petimi drugimi proizvajalci vina oziroma pridelovalci grozdja kandidiral na Javnem razpisu za ukrep 133, pri čemer je vlogo za odobritev sredstev vložil revident, (2) v tej vlogi sta bila kot zastopnika vlagatelja in kot nosilca projekta navedena M. H. in T. K., (3) projekt, s katerim je revident kandidiral na javnem razpisu, je bil namenjen izvedbi promocij kakovostnih in vrhunskih vin z oznako ZGP iz Ljutomersko-ormoškega vinorodnega okoliša, (4) toženka je revidenta štela za upravičenega vlagatelja (torej za stranko v postopku) in mu z odločbo o pravici do sredstev za navedeni projekt priznala pravico do nepovratnih sredstev do višine 200.000,00 EUR in (5) revident je vložil zahtevek za izplačilo sredstev, ki ga je toženka z izpodbijano odločbo, sklicujoč se na 56. člen ZKme-1, zavrnila z obrazložitvijo, da projekt ni bil izveden s predpisanimi zahtevami.²

Presoja obravnavane zadeve

9Izpodbijana sodba temelji na stališču, da je treba pred izplačilom sredstev po 56. členu ZKme-1 ponovno preveriti, ali je zahtevek v skladu s pogoji iz predpisov in javnega razpisa, torej tudi, ali ima revident tak status, da izpolnjuje pogoje za vlagatelja oziroma upravičenca do izplačila nepovratnih sredstev. Po 52. členu in prvi točki 53. člena Uredbe PRP so lahko vlagatelji zahtevkov, ki so upravičeni do podpore za izvedene aktivnosti ukrepa 133, le skupine proizvajalcev, ki so pravne osebe in združujejo proizvajalce v eni od upravičenih shem kakovosti za kmetijske proizvode ali živila ter uporabljajo določene simbole oziroma zaščitne znake. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da revident takega statusa nima, je tožbo zavrnilo.

10Revident je navedel, da je bilo o tem, da izpolnjuje pogoj glede statusa vlagatelja, odločeno že s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013. Niti Uredba PRP niti Javni razpis pa ne določata, da je treba ta pogoj preverjati tudi ob vložitvi zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev. Zato je sodišču prve stopnje očital zmotno uporabo materialnega prava, konkretno določb 53. in 56. člena ZKme-1, 52. in 53. člena Uredbe PRP in pogojev Javnega razpisa.

11Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku.³ Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt je odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo (prva faza postopka). Dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo (druga faza postopka), med drugim od resničnosti navedenih izdatkov, nastalih z izvedbo odobrenega projekta, in preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo.

12Glede na navedeno je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se status vlagatelja preverja v okviru materialnopravnih pogojev za dodelitev pravice do sredstev in je s tem predmet preverjanja v postopku, ki se je v obravnavanem primeru končal s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013, ali pa se preverja v okviru pogojev za izplačilo sredstev in je s tem predmet odločanja v postopku, ki se je končal z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisna presoja zatrjevane kršitve zmotne uporabe materialnega prava. Posledično pa tudi presoja, ali je prišlo do kršitve načela pravnomočnosti iz 158. člena Ustave Republike Slovenije⁴ (v nadaljevanju Ustava RS).

13V 53. členu ZKme-1 je določeno, da pristojni organ strankam, katerih vloge izpolnjujejo prepisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, izda odločbo o pravici do sredstev. V četrtem odstavku 56. členu ZKme-1 pa je določeno, da organ z odločbo zavrne zahtevek za izplačilo, če je zahtevek v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev.

14Predpis, ki ureja izvajanje ukrepov 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije 2007-2013, je Uredba PRP (prvi odstavek 1. člena te uredbe). Z njo so med drugim, tudi za izvajanje Uredbe 1698/2005/ES, določeni upravičenci, upravičeni in neupravičeni stroški, pogoji za upravičenost, merila za izbor, postopki za izvajanje posameznih ukrepov in nadzor nad izvajanjem ukrepov. Iz navedenega je razvidno, da ta Uredba določa tako pogoje za pridobitev sredstev kot tudi pogoje za upravičenost izplačila stroškov.

15Pogoji, ki jih mora vlagatelj izpolnjevati za pridobitev sredstev, torej ob oddaji vloge na javni razpis, so določeni v 52. in 53. členu Uredbe PRP. Eden izmed njih je, da je vlagatelj lahko le skupina proizvajalcev, ki je pravna oseba in ki združuje proizvajalce, ki sodelujejo v eni od upravičenih shem kakovosti in je ustanovljena tudi za ta namen.⁵ Gre torej za t. i. vstopni pogoj, o izpolnjevanju katerega se odloči z odločbo o pravici do sredstev. Uredba PRP pa ne določa, da je treba izpolnjevanje tega pogoja ponovno preveriti pri izplačilu denarnih sredstev.⁶ To ne izhaja niti iz dvanajstega odstavka 121. člena Uredbe PRP, ki določa, da se morajo vsi predračuni, računi in druga dokazila glasiti na upravičenca. Po 2. točki 3. člena Uredbe PRP se namreč za upravičenca šteje fizična ali pravna oseba, ki je vložila vlogo na javni razpis in ji je bila izdana odločba o pravici do sredstev. Skladno z navedenim se morajo torej računi glasiti na osebo, kateri je bila izdana odločba o pravici do sredstev (slednja je bila v obravnavani zadevi izdana revidentu).

16Tudi Uredba Komisije 1974/2006, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ne določa, da je treba status vlagatelja ponovno preverjati pri izplačilu sredstev. V prvem odstavku 23. člena te Uredbe je določeno le, kdo se šteje za skupino proizvajalcev, ni pa v njej določeno, kateri pogoji so predmet preverjanja v prvi fazi (odobritev sredstev) oziroma drugi fazi postopka (izplačilo sredstev). Podrobna pravila za izvajanje kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi s sofinanciranimi ukrepi podpore za razvoj podeželja je namreč urejala Uredba Komisije (EU) št. 65/2011/EU o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU).⁷ Iz nje neposredno ne izhaja, v kateri fazi postopka se preverja status vlagatelja oziroma upravičenca. Je pa iz 24. člena te Uredbe razvidno, da razmejuje med elementi, o katerih se odloča v povezavi z zahtevkom za dodelitev podpore, in elementi, o katerih se odloča v povezavi z zahtevkom za izplačilo. Pri tem pa je iz 3. točke 24. člena te Uredbe razvidno, da pri odločanju o zahtevku za izplačilo ne gre več za odločanje o temelju zahtevka.⁸

17Glede na predhodno navedene razloge torej splošne zakonske zahteve iz četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, da mora zahtevek stranke za izplačilo izpolnjevati pogoje iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, ni mogoče razumeti tako, da se pri preverjanju pogojev za izplačilo sredstev ponovno preverja tudi pogoj, ki se nanaša na status vlagatelja/upravičenca. O tem se namreč odloči z odločbo o pravici do sredstev. Ta odločba pa je v obravnavanem primeru že pravnomočna.⁹ Drugačna razlaga bi bila v nasprotju tudi z institutom pravnomočnosti, katerega pomen poudarja Ustava RS v 158. členu. Zato je utemeljen revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi z zahtevkom za izplačilo sredstev preverjalo, ali revident izpolnjuje pogoj glede statusa vlagatelja oziroma upravičenca. Posledično je kršilo tudi 158. člen Ustave RS.

18Z odločbo z dne 2. 7. 2013 je bilo pravnomočno odločeno o pravnem temelju zahtevka za izplačilo, torej o obstoju same pravice, ki je pri revidentu ustvarila upravičeno pričakovanje, da mu bo za naložbo v odobreni predmet podpore povrnjen vsaj del z izvedbo nastalih upravičenih stroškov. Ali je revident upravičen do izplačila sredstev, pa je odvisno od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo, med drugim tudi od tega, ali je bil projekt izveden v skladu s prepisanimi zahtevami.¹⁰ To pa je bilo, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, v obravnavanem primeru tudi sporno.

19Toženka je ugotovila, da je revident v promocijskem gradivu promoviral lastne blagovne znamke. Ker je torej ocenila, da projekt ni bil izveden v skladu s prepisanimi zahtevami, je zahtevek na izplačilo sredstev zavrnila. Na podlagi drugega odstavka V. poglavja Javnega razpisa in 23. člena Uredba Komisije 1974/2006 se namreč podpore ne dodelijo za dejavnosti v zvezi s promocijo blagovnih znamk.¹¹ Poleg tega je revidentu očitala tudi kršitev prvega odstavka 54. člena ZKme-1.¹² Revident je že v tožbi trdil, da so bila v promocijskih gradivih (skladno z odobrenim projektom) promovirana kakovostna in vrhunska vina ZGP Štajerska, ne pa njegove blagovne znamke. Trdil je tudi, da je toženka s tem, ko je z upravnimi akti vsakokrat posebej odobrila vsebino informiranja, pravnomočno določila vsebino informiranja. Zato je menil, da ni mogel in ni smel oglaševati drugače, da bi izpolnil zahteve sofinanciranja. V dokaz teh dejstev se je skliceval na predlagane listinske dokaze, in sicer na vsebino priloženega promocijskega gradiva ter na predloženo dokumentacijo, za katero je trdil, da je sestavljena iz upravnih aktov in elektronskih sporočil, s katerimi je bila s strani toženke določena (odobrena) vsebina promocijskega materiala. Poleg tega je smiselno zatrjeval, da okoliščina, da toženke ni obvestil o tem, da je bil eden izmed članov izbrisan iz sodnega registra, drug pa je v stečajnem postopku, na izplačilo denarnih sredstev ne vpliva, saj prva članica kot fizična oseba še vedno obstaja, član, ki je v stečajnem postopku, pa ima še vedno pravice in obveznosti iz odobrenega projekta.

20V reviziji revident sodišču prve stopnje očita, da se do teh odločilnih tožbenih navedb ni opredelilo. Zato naj bi kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. S tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov in glavne obravnave, pa naj bi kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 22. člen Ustave RS.

21Kot izhaja 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje do zgoraj obravnavanih tožbenih navedb ni izrecno opredelilo, ampak je na podlagi pooblastila z drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledilo utemeljitvi izpodbijane upravne odločbe, da je tožeča stranka kršila Uredbo PRP in Javni razpis.

22Iz obrazložitve sodišča prve stopnje v upravnem sporu mora biti razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za prepričanje sodišča o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in pravne subsumpcije le-tega pod uporabljene norme materialnega prava. V vsakem primeru pa mora biti iz sodbe jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih tudi opredelilo, kar je sestavni del pravice do obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS. Drži, da sodišču skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Vendar pa v tej zadevi ni mogoče šteti, da se je sodišče prve stopnje s tem, ko se je le pavšalno sklicevalo na utemeljitev iz upravnega akta, opredelilo tudi do odločilnih dejstev glede sporne vsebine promocijskega gradiva oziroma ustreznosti izvedenega projekta. Iz 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče prve stopnje obrazložitvi izpodbijane upravne odločbe ni sledilo zato, ker bi že toženka utemeljeno zavrnila revidentove ugovore, ampak ji je sledilo zato, ker je ocenilo, da tožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev.¹³ Zakaj ne morejo vplivati na drugačno odločitev, sodišče prve stopnje ni pojasnilo. Glede na navedeno izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zato je utemeljen revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.

23Ker je torej že iz tega razloga podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, je Vrhovno sodišče na podlagi 93. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi novo sojenje; do ostalih revizijskih očitkov pa se ni podrobno opredeljevalo. Sodišče prve stopnje bo moralo ob upoštevanju napotkov Vrhovnega sodišča v tem sklepu opredeliti do zgoraj navedenih tožbenih navedb, posledično pa opraviti tudi presojo, ali so dokazi, predlagani v tej zvezi, pravočasni, substancirani oziroma taki, da jih je treba izvesti. V tem primeru bo moralo po opravljeni glavni obravnavi (saj so pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama očitno sporna) ponovno oceniti izvedene dokaze in s tehtanjem vseh dokazov in revidentovih ugovorov, utemeljiti svojo odločitev. V nasprotnem primeru bo moralo izvedbo dokazov ustrezno in argumentirano zavrniti.

K II. točki izreka

24Odločitev o stroških postopka je pridržana za končno odločbo na podlagi določb tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Iz izpodbijane upravne odločbe izhaja: (1) da je revident kršil določbo prvega odstavka 54. člena ZKme-1 s tem, ko ni sporočil, da je bil eden izmed članov skupine izbrisan iz sodnega registra, niti da se je nad drugim izmed njih začel stečajni postopek, posledično pa je namerno vložil napačno prijavo (2) da projekta ni izvedla skupina proizvajalcev, (3) da je bil ves promocijski material namenjen promociji revidenta in njegovih blagovnih znamk, ne pa tudi vin ostalih članov skupine proizvajalcev in (4) da iz računov ni razvidno, da se nanašajo na skupino proizvajalcev.
³ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 20/2014 z dne 18. 11. 2015 (11. točka obrazložitve), X Ips 404/2016 z dne 17. 10. 2018 (13. točka obrazložitve) in X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019 (17. točka obrazložitve).
⁴ 158. člen Ustave RS določa: Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.
⁵ Da mora vlagatelj ta pogoj izpolnjevati ob oddaji vloge na javni razpis, izhaja tudi iz pogojev Javnega razpisa.
⁶ Prim. 127. člen Uredbe PRP, ki ureja vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev in omejitev sredstev za izvedbo te uredbe.
⁷ Uredba 65/2011/EU je veljala do 31. 12. 2014, ko jo je razveljavila Delegirana uredba Komisije (EU) št. 640/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, pogojev za zavrnitev ali ukinitev plačil in za upravne kazni, ki se uporabljajo za neposredna plačila, podporo za razvoj podeželja in navzkrižno skladnost. Vendar pa slednja določa, da se Uredba 65/2011/EU še vedno uporablja za zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leto 2014, torej tudi v tej zadevi.
⁸ Tretja točka 24. člena Uredbe 65/2011/EU določa: Administrativni pregledi zahtevkov za plačilo vključujejo zlasti, in če je to ustrezno glede na obravnavani zahtevek, preverjanje: (a) zagotavljanja sofinanciranih proizvodov in storitev; (b) resničnosti navedenih izdatkov; (c) zaključene dejavnosti v primerjavi z dejavnostjo, za katero je bil predložen in odobren zahtevek za podporo.
⁹ Vrhovno sodišče je že v zadevi X Ips 337/2017 pojasnilo, da je v ZKme-1 predvideno posebno izredno pravno sredstvo – poseben primer odprave odločbe prve stopnje v drugem odstavku 42. člena ZKme-1, ki se uporablja tudi za izvajanje ukrepov politike razvoja podeželja (49. člen istega zakona). Po navedeni določbi, veljavni v času izdaje odločbe o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013, je pristojni organ, kadar je na podlagi dokončnega poročila ali drugega končnega akta pristojnega nadzornega ali revizijskega organa ugotovil, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije ali predpisi Unije niso bili v celoti pravilno uporabljeni, svojo odločbo v roku petih let od dokončnosti odločbe odpravil in jo nadomestil z novo odločbo oziroma svojo odločitev iz drugega odstavka 56. člena tega zakona v roku petih let od zadnjega izplačila sredstev odpravil in jo nadomestil z odločbo.
¹⁰ Prim. tudi 17. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019.
¹¹ Smiselno isto izhaja iz tretjega odstavka 53. člena Uredbe PRP, ki določa da dejavnosti, v zvezi s promocijo blagovnih znamk, kot glavno sporočilo promocije, niso upravičene do podpore.
¹² Prvi odstavek 54. člena ZKme-1 določa: Po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, lahko stranka vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, pristojni organ strankinemu zahtevku za spremembo ugodi.
¹³ Drugi odstavek 71. člena ZUS-1 sicer ne postavlja nobenih omejitev glede obsega sklicevanja na razloge upravnega akta. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pa mora biti pri takem sklicevanju razvidno, v zvezi s katerimi tožbenimi ugovori se sodišče sklicuje na izpodbijani akt ter kakšna je zato vsebina povzete utemeljitve. Logična omejitev uporabe navedene možnosti pa je ta, da lahko sodišče to možnost uporabi le za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so zgolj ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.