UPRS Sodba II U 349/2017-25

I. Tožbi se ugodi. Sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06113-799/2012/1120 z dne 4. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z v uvodu navedenim sklepom je bilo ugotovljeno, da so v nadaljevanju upravne izvršbe inšpekcijske odločbe po drugih osebah po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 06113-799/2012/61 z dne 26. 2. 2013, ki je potekala od 1. 10. 2016 do 31. 1. 2017, nastali stroški v znesku 402.319,89 EUR, te pa je dolžan plačati tožnik v roku 8 dni od vročitve tega sklepa. Iz obrazložitve izhaja, da se je nadaljevanje upravne izvršbe po zgoraj navedenem sklepu o dovolitvi izvršbe za odstranitev 79.365,5 m3 izrabljenih gum (odpadek s klasifikacijsko številko 16 01 03), ki niso prekrite z gramozom oziroma zemljino z zemljišč s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/6, vse k.o. ..., pričelo dne 21. 3. 2016. Izvršbo je izvajal A. s.p., ki je o izvedbi izvršbe z Inšpektoratom RS za okolje in prostor sklenilo pogodbo št. 2554-16-000020 z dne 14. 3. 2016. Predmet pogodbe je prevzem, prevoz in oddaja v predelavo 28.000 ton izrabljenih gum, ki so odložene na prej navedenih zemljiščih. V mesecu oktobru 2016 je bilo odstranjenih 120,60 ton izrabljenih gum skladno s pogodbo, pri tem pa so nastali stroški v višini 9.376,05 EUR, v novembru 2016 je bilo odstranjenih 2.689,795 ton izrabljenih gum in stroški v višini 209.118,12 EUR kot je razvidno iz računa št. FA 16000058-00001 z dne 29. 11. 2016, v mesecu decembru je bilo odstranjenih 1.281,29 ton izrabljenih gum in so nastali stroški v višini 99.613,83 EUR kot je razvidno iz računa št. FA 16000066-00001 z dne 17. 2. 2017 in v mesecu januarju 2017 je bilo odstranjenih 1.083,18 ton izrabljenih gum za katere so nastali stroški v višini 84.211,83 EUR kot je razvidno iz računa št. FA 16000006 z dne 17. 2. 2017, ki jih je vse izstavil izvajalec del, skupno torej 402.319,89 EUR. Denarna sredstva so bila nakazana na račun izvajalca. Vsi stroški, ki nastanejo v zvezi z izvršbo bremenijo, v skladu s 117. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavezanca v inšpekcijskem postopku, to je tožečo stranko.

2Tožeča stranka se je zoper navedeni sklepa pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Ministrstvo ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna, glede pritožbenih navedb pa pojasnjuje, da 132. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da se postopek izvršbe ali zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka prisilne poravnave, prekine z začetkom postopka prisilne poravnave, ne velja za izvršilne postopke, ki ne morejo vplivati na obseg stečajne mase.

3Organ druge stopnje ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan v postopku upravne izvršbe, predmet izpodbijanega sklepa pa je plačilo stroškov izvršbe, ki je potekala na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 26. 2. 2013, s katerim je bilo odločeno, da mora tožnik odstraniti 79.365,5 m3 izrabljenih gum, ta odločba pa je postala izvršljiva dne 31. 1. 2013. Iz tega izhaja, da poteka izvršba ukrepov odstranitve odpadkov, ki ne morejo biti predmet premoženja tožeče stranke, saj je treba le te odstraniti. Ker se izvršilni postopek ne nanaša na premoženje tožeče stranke in posledično ne vpliva na obseg njenega premoženja v postopku prisilne poravnave, ga ni treba ustaviti v skladu z določbo prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP, kot zatrjuje tožnica. Tudi določba prvega odstavka 161. člena ZFPPIPP, ki določa, da se nedenarna terjatev upnika do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvori v denarno terjatev po tržni vrednosti, ob začetku postopka prisilne poravnave, ne velja za vse nedenarne terjatve, temveč samo za tiste, ki neposredno vplivajo na premoženje insolventnega dolžnika in s tem na obseg stečajne mase. Predmetna nedenarna obveznost tožeče stranke, ki ji je bila naložena odstranitev izrabljenih gum, pa nima takšne narave. Glede na to drugostopenjski organ ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno nadaljeval izvršilni postopek in tožeči stranki naložil, da plača stroške izvršbe. Glede poplačila stroškov izvršbe, ki so bili določeni z izpodbijanim sklepom, pa organ druge stopnje meni, da bo moral organ, ki vodi izvršbo, poplačilo stroškov izvršbe prijaviti kot terjatev v postopku prisilne poravnave tožeče stranke.

4Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je bil nad njo s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju, št. St ... z dne 28. 1. 2016 v skladu z določbami ZFPPIPP pričet postopek poenostavljene prisilne poravnave. Poenostavljena prisilna poravnava učinkuje za terjatve navedene v posodobljenem seznamu terjatev. Prvotna denarna terjatev tožene stranke je zavedena v posodobljenem seznamu dolžnikovih navadnih upnikov na dan 28. 1. 2016 pod zaporedno številko 4. Predmetna poenostavljena prisilna poravnava nad tožečo stranko je potrjena in pravnomočno zaključena. V nadaljevanju tožeča stranka vztraja pri v postopku postavljenih navedbah, da je treba postopke izvršbe zoper zavezance, kot je tožeča stranka, prekiniti v času trajanja postopka poenostavljene prisilne poravnave, potem pa upoštevati izpolnjevanje obveznosti zavezanca le po načrtu finančnega prestrukturiranja, saj terjatev upnika izvira iz časa pred postopkom poenostavljene prisilne poravnave. Terjatev tožene stranke znižuje premoženje tožeče stranke, saj bo to terjatev dolžna plačati pod pogoji, v rokih in višini v skladu z načrtom finančnega prestrukturiranja. Izrabljene gume predstavljajo potencial in ekonomsko vrednost, iz katerega bi lahko tožeča stranka ustvarila dobiček, ki pa ga ni mogla, ker je bilo za to lokacijo gradbeno dovoljenje odpravljeno s strani Vlade RS in to iz drugih razlogov. Zoper Republiko Slovenijo teče tudi pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. VII Pg 2888/2014.

5Pri poenostavljeni prisilni poravnavi je namen obraten kot pri stečaju. Cilj postopka je omogočiti insolventnemu dolžniku, da se finančno prestrukturira, postane plačilno sposoben in tako nadaljuje svoje poslovanje. Tudi iz tega razloga bi bilo treba postopek izvršbe zoper tožečo stranko prekiniti. Razlog za prekinitev postopka prisilne poravnave je v tem, da ima dolžnik primeren čas, da sestavi posodobljen seznam terjatev. To pa pomeni, da ti terjatvi v času prekinjenega postopka ne bi mogli nastati, ker predmetni postopek izvršbe sploh ne bi smel teči. Glede na navedeno denarni terjatvi še ne bi mogli zapasti v plačilo. Razen tega tožeča stranka še dodaja, da je za presojo utemeljenosti obsega in višine zavezancu naloženih stroškov v izpodbijanih aktih naveden le izstavljen račun izvajalca, kar ne zadošča. Utemeljenosti obsega in višine z izpodbijanimi akti tožeči stranki naloženih stroškov tako ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijane akte odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7Tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih tudi v pripravljalni vlogi, kateri prilaga še mnenje Evropske komisije za Republiko Slovenijo št. 2012/4136 z dne 21. 3. 2013.

8Tožba je utemeljena.

9V času po končani prisilni poravnavi je bil, v času tega postopka, dne 16. 7. 2019 nad družbo B. začet stečajni postopek, zaradi katerega je sodišče s sklepom z dne 29. 8. 2019 postopek prekinilo in ga nadaljevalo 1. 10. 2019 po tem, ko je stečajna upraviteljica C.C. sporočila, da postopek prevzema.

10Tako so v skladu z določili prvega odstavka 208. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka v tem upravnem sporu.

11Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost dokončnih izdanih upravnih aktov (2. člen ZUS-1), in sicer v času ko so bili izdani, kar zagotavlja sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja upravnih organov v času odločanja.

12Kot izhaja iz podatkov spisa in registra objav v postopkih zaradi insolventnosti, se je zoper tožečo stranko začel postopek poenostavljene prisilne poravnave dne 28. 1. 2016, ta je bila končana dne 2. 6. 2016, odločitev o tem pa je postala pravnomočna dne 3. 8. 2016.

13Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, s katerim je tožeči stranki naloženo, da plača stroške izvršbe. Predmetna izvršba je bila dovoljena s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06113-799/2012/61 z dne 26. 2. 2013, s katerim je bilo ugotovljeno, da je dne 31. 1. 2013 postala izvršljiva točka 1.2 izreka odločbe Inšpektorja za okolje, št. 06113-799/2012/41 z dne 19. 10. 2012. S to odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da do 31. 1. 2013 s prej navedenih zemljišč odstrani vse izrabljene gume (odpadek s klasifikacijo št. 16 01 03), ki niso prekrite z gramozom oziroma zemljino v skupni količini 79.365,5 m3 ter jih odda ali prepusti zbiralcu odpadkov, odda izvajalcu obdelave odpadkov ali proda trgovcu odpadkov. S sklepom o dovolitvi izvršbe je bilo tožniku naloženo, da v naknadnem roku dveh mesecev od vročitve tega sklepa v celoti izpolni naloženo obveznost, v nasprotnem primeru bo to po preteku roka na njegove stroške opravil pooblaščeni izvajalec del.

14Kot izhaja iz prej navedenega, je tožeča stranka po izvršilnem naslovu in posledično sklepu o dovolitvi izvršbe dolžna odstraniti navedeno količino izrabljenih gum, ki predstavljajo odpadek (klasifikacija št. 16 01 03). Tega v danem roku ni storila, zato se je začela izvršba po drugih osebah po 297. členu ZUP. Ta določa, da se izvršba obveznosti, ki je zavezanec ne izpolni (obveznost pa je takšne narave, da jo lahko opravi tudi kdo drug), izvrši po drugi osebi na zavezančeve stroške.

15Dejstvo, da tožeča stranka obveznosti po izvršilnem naslovu ni izpolnila, ni sporno, tožeča stranka pa meni, da bi moral biti izvršilni postopek prekinjen zaradi začetka prisilne poravnave in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP.

16Zgoraj navedena inšpekcijska odločba, ki se izvršuje v tem izvršilnem postopku, je bila izdana na podlagi 156. in 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Gre torej za izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve odpadkov po ZVO-1. ZVO-1 ureja varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj in v tem okviru določa temeljna načela varstva okolja, ukrepe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana vprašanja (1. člen ZVO-1). S tem zakonom je bilo v pravni red Republike Slovenije prenešeno več direktiv Evropskih skupnosti (2. člen ZVO-1).

17Namen ZVO-1 je torej varstvo okolja, to pa je cilj, ki ga zasledujejo na podlagi ZVO-1 sprejete odločitve. Enako velja tudi za inšpekcijske ukrepe izdane na podlagi 156. in 157. člena ZVO-1. Zakon določa temeljna načela varstva okolja, med katerimi je tudi načelo odgovornosti povzročitelja (9. člen ZVO-1). Povzročitelj je tako odgovoren za odpravo vira čezmernega obremenjevanja okolja in njegovih posledic ter za preprečevanje in sanacijo nastale škode. Povzročitelj je odgovoren za obremenjevanje okolja tudi v primeru stečaja ali likvidacije v skladu z ZVO-1 (tretji odstavek 9. člena ZVO-1). Vprašanje stečaja povzročitelja obremenitve okolja ureja 29. člen ZVO-1.

18V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 nima nobenih določb, po presoji sodišča pa glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to (še toliko bolj) velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema in se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje (3. točka 136. člena ZVO-1).

19Sodišče pritrjuje stališču drugostopenjskega organa, da se v obravnavani zadevi postopek izvršbe z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine (kot sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg stečajne mase¹ V predmetni zadevi ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na podlagi določb ZVO-1. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje obsega stečajne mase, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki. Iz tega razloga se tudi določba prvega odstavka 161. člena ZVO-1, ki določa, da se nedenarne terjatve do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvorijo v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave, v predmetni zadevi ne uporabi.²

20Sodišče na tem mestu še pripominja, da je bil izpodbijani sklep izdan po pravnomočnosti zaključene poenostavljene prisilne poravnave nad tožečo stranko (t. j. 3. 8. 2016), saj so bili računi izdani za mesece oktober, november in december 2016. Stroški iz izpodbijanega sklepa tako v nobenem primeru ne morejo biti predmet poenostavljene prisilne poravnave, saj sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi učinkuje le za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev (četrti odstavek 221.b člena in četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP), in ne za terjatve, nastale po zaključku poenostavljene prisilne poravnave.

21K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da odstranitev odpadkov po postopku, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju, nalaga tudi Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv v 12. in 13. členu. Kršitev teh (in še nekaterih drugih) določb te direktive in Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. 4. 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih pa je bila tudi razlog za mnenje Evropske komisije št. 2012/4136 z dne 21. 3. 2013, ki je bilo izdano, ker je bil (do takrat) končni rezultat vseh postopkov zoper povzročitelja obremenitve - tožečo stranko, da nedovoljena obremenitev okolja ni prenehala.

22Po zgoraj obrazloženem je upravni organ pravilno nadaljeval z začeto upravno izvršbo, ker tožeča stranka kot inšpekcijski zavezanec svoje obveznosti ni izpolnila. Opravljena je bila izvršba po drugih osebah, stroške za tako opravljeno izvršbo pa nosi zavezanec, to je tožeča stranka (297. člen ZUP).

23Sodišče pa pritrjuje tožbi v delu, v katerem le ta navaja, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen in ga zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Za presojo utemeljenosti obsega in višine stroškov namreč ne zadošča zgolj sklicevanje na, s strani izvajalca izvršbe, izdan račun. Upravni organ se sicer sklicuje na pogodbo sklenjeno z izvajalcem izvršbe, vendar pa ne pojasni njene vsebine. Tako ne specificira, katera dela natanko so bila izvedena (vrsta del, uporabljena mehanizacija ipd.), kako dolgo so se izvajala, prav tako pa v upravnem spisu niso priloženi tehtalni zapisniki, za katere iz zapisnika inšpektorja z dne 29. 11. 2016, številka 06113-799/2012-1069 izhaja, da tudi ob njegovem pregledu niso bili na razpolago (inšpektorju bi naj bili predloženi 15. 12. 2016).³ Preizkus s sklepom ugotovljene višine stroškov tako ne po obsegu ne po višini ni mogoč.

24S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijana sklepa odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in odločitev o stroških ustrezno obrazložiti (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

25Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

¹ Enako Vrhovno sodišče RS št. II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011.
² Enako Višje sodišče v Ljubljani št. I Ip 5639/2013 z dne 26. 2. 2014.
³ Enako Upravno sodišče RS, št. I U 1932/2014 z dne 5. 3. 2015 in I U 1431/2015 z dne 12. 7. 2016.