156. člen ZVO-1-UPB1

Ker konkretne okoliščine v okviru določila 5. točke prvega odstavka 3. člena ZVO-1, da je odpadek snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči, niso bile ugotovljene niti ni bilo odgovorjeno na navedbe inšpekcijskih zavezancev, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zaključek v izpodbijani odločbi, da gre za odpadke, preuranjen ter nepreverljiv.

Sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi prvostopenjski organ zaključil, da je tožnica kot izvajalka javne službe dolžna družbam za ravnanje z odpadno embalažo oddati vso embalažo, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija, ne da bi, na kar s svojimi ugovori opozarja tožnica v tožbi (in kar je smiselno ugovarjala tudi v upravnem postopku), predhodno ugotovil oziroma obrazložil, kaj je v obravnavanem primeru šteti za ločeno zbrano frakcijo. Navedena okoliščina pa se v konkretnem primeru pokaže kot ključna, ker tožnica ne trdi, da nima odpadkov, pač pa, da nima ločeno zbranega odpadka s klasifikacijsko številko 15 01 01 (papirnata in kartonska embalaža).

Terjatev iz naslova stroškov, ki nastanejo v zvezi z odstranjevanjem odpadkov, je strošek stečaja in zato tudi strošek prisilne poravnave, v posledici česar potrjena prisilna poravnava na tako terjatev ni mogla učinkovati. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu.

Kot registriran predelovalec odpadkov in s tem kot povzročitelj obremenitve se tožnik šteje za imetnika odpadkov, ki je tako v času veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja, kot tudi po njegovem prenehanju dolžan upoštevati določbe o shranjevanju in skladiščenju odpadkov ter o njihovi obdelavi z namenom, da se prepreči okoljska škoda, ki grozi. Nadzor nad pravilnim ravnanjem z odpadki ter ustrezno ukrepanje pa je v pristojnosti inšpekcijskih služb.

V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 nima nobenih določb, po presoji sodišča pa glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to (še toliko bolj) velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema in se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje. Postopek izvršbe se z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine (kot sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg stečajne mase. V predmetni zadevi ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na podlagi določb ZVO-1. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje obsega stečajne mase, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki. Iz tega razloga se tudi določba prvega odstavka 161. člena ZVO-1, ki določa, da se nedenarne terjatve do insolventnega dolžnika z začetkom postopka

Določba 1. točke 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov dopušča ponovno uporabo zemeljskega izkopa za potrebe gradnje brez pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja, če so izpolnjeni vsi v njej določeni pogoji. Tožena stranka pa okoliščine glede vprašanja, ali je zadevno območje gradbišče ali ne, ni v zadostni meri raziskala in svoje odločitve v tem delu tudi ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Trditev, da predmetno območje ni območje gradbišča, je namreč utemeljila le s tem, da ni označeno z nobeno oznako, da gre za gradbišče. Sodišče meni, da zgolj dejstvo, da območje ni označeno kot gradbišče, še ne pomeni, da to tudi v resnici ni.

V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 nima nobenih določb, po presoji sodišča pa glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to (še toliko bolj) velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema in se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje (3. točka 136. člena ZVO-1). V predmetni zadevi ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na podlagi določb ZVO-1. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje obsega stečajne mase, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki. Iz tega razloga se tudi določba prvega odstavka 161. člena ZVO-1, ki določa, da se nedenarne terjatve do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvorijo v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave, v predmetni zadevi ne uporabi.

Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je pravno pomembno le vprašanje, ali je treba predmetno napravo obravnavati kot novo ali kot obstoječo. Toženka je to ugotovila, svoje ugotovitve ustrezno obrazložila, tožnik pa jih po vsebini niti ne izpodbija. Po teh ugotovitvah obravnavana naprava pomeni novo napravo, uporaba prehodnega režima iz 172. člena ZVO-1 pa je po izrecnem in nedvoumnem besedilu te določbe vezana na izključno obstoječe naprave. Tožnik bi torej lahko uspešno zahteval uporabo tega režima izključno v primeru, če bi izpodbil ugotovitve toženke o tem, da gre za novo napravo, česar ni storil.

Kot registrirani predelovalec odpadkov ter s tem kot povzročitelj obremenitve se tožnik šteje za imetnika odpadkov, ki je tako v času veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja kot tudi po njegovem prenehanju dolžan upoštevati določbe o shranjevanju in skladiščenju odpadkov ter o njihovi obdelavi z namenom, da se prepreči okoljska škoda, ki grozi. Ker je po ZVO-1 ukrepe za preprečitev okoljske škode, ki grozi, dolžan v prvi vrsti sprejeti povzročitelj obremenitve, ta pa je v obravnavanem primeru znan, je inšpektor ravnal pravilno, ko je ukrepe za preprečitev grozeče škode naložil tožniku kot povzročitelju obremenitve. Občina bi kot lastnica zemljišč bila dolžna na podlagi 157 a. člena ZVO-1 nositi stroške odstranitve odpadkov le v primeru, ko bi odpadke nezakonito odložil neznani povzročitelj obremenitve.

Nadzor nad izvajalcem dimnikarske službe, ali ta pri opravljanju storitev te službe ravna v skladu s predpisi in pravili stroke, izvaja ministrstvo. Inšpektorica za okolje v konkretni zadevi ni opravljala zgolj splošnega nadzora nad izvajanjem dimnikarske službe in določb Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, saj je preverjala ustreznost ravnanja izvajalca dimnikarske službe pri opravljanju posamezne storitve te službe. V tem primeru pa gre že za opravljanje strokovnega nadzora nad izvajalcem dimnikarske službe, ki je, kot rečeno, v pristojnosti ministrstva.

Inšpektorica za okolje v konkretni zadevi ni opravljala zgolj splošnega nadzora nad izvajanjem dimnikarske službe in določb Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, saj je preverjala ustreznost ravnanja izvajalca dimnikarske službe pri opravljanju posamezne storitve te službe. V tem primeru pa gre že za opravljanje strokovnega nadzora nad izvajalcem dimnikarske službe, ki je v pristojnosti ministrstva.

Ravnanje z odpadki je predpisano z 20. členom ZVO-1 in s podzakonskimi predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. To pomeni, da gre za protipravno ravnanje z odpadki, če ravnanje z njimi ni v skladu s predpisi. Nadzor nad izvajanjem določb ZVO-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov pa izvaja inšpekcija, pristojna za varstvo okolja.