VSK Sodba II Kp 30848/2017

I. Pritožbi zagovornice obdolženega M.R.se ugodi in izpodbijana sodba glede obdolžene pravne osebe M M. d.o.o. tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženega M.R. in obdolženo pravno osebo M M. d.o.o. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

1. da M.R.kot direktor družbe M M. d.o.o., takrat s sedežem v G., zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in tako prikrajšal delavca za pravico, ki mu pripada, s tem, da v nasprotju z 44. členom in 126. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ni izplačal plač v višini dogovorjeni s pogodbo o zaposlitvi, v nasprotju z 79. členom ZDR-1 ni izplačal odpravnine, ki pripada delavcu ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer:

za delavca R.Z.

- ni v celoti izplačal bruto plač za obdobje maj 2013 do junij 2015 in sicer vsakokrat do 18. v mesecu za pretekli mesec,

- ob prenehanju delovnega razmerja 20. 6. 2015 ni izplačal odpravnine,

za delavca BB.V.

- ni v celoti izplačal bruto plač za obdobje maj 2015 do julij 2015, in sicer vsakokrat do 18. v mesecu za pretekli mesec,

- ob prenehanju delovnega razmerja 20. 7. 2015 ni izplačal odpravnine;

2. pravna oseba M M. d.o.o. zato, ker je M.R. storil kaznivo dejanje v njenem imenu, na njen račun in v njeno korist, ter je pridobila protipravno premoženjsko korist zaradi neplačanih plač, regresa in odpravnine;

s čimer naj bi M.R. storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ‑1), pravna oseba M M. d.o.o. pa naj bi bila kazensko odgovorna za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ‑1 v zvezi z 42. členom KZ‑1 ter 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD).

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca R.Z. in B.V. napoti, da lahko svoja premoženjskopravna zahtevka uveljavljata v pravdi.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in obdolžene pravne osebe ter potrebni izdatki in nagrada obdolženčeve zagovornice proračun.

1Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega, obdolžena pravna oseba pa za kazensko odgovorno za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ‑1. Obdolžencu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in s posebnim pogojem, da plača oškodovancu R.Z.u znesek 1.101,90 EUR in oškodovancu B.V. znesek 821,82 EUR. Obdolženi pravi osebi je prav tako izreklo pogojno obsodbo z določeno denarno kaznijo 10.000,00 EUR, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Obtožni predlog je na podlagi 1. in 4. točke 357. člena ZKP deloma zavrnilo. Oškodovanca je na podlagi 105. člena ZKP s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obeh obdolžencev in nagrada zagovornikov, kolikor so nastali v zvezi z zavrnilnim delom sodbe, bremenijo proračun, stroške in sodno takso v zvezi z obsodilnim delom sodbe, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, pa sta obdolženca dolžna plačati nerazdelno.

2Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče obdolženca in obdolženo pravno osebo oprosti obtožbe ter jima povrne stroške kazenskega postopka, podrejeno pa, da skrajša v pogojnih obsodbah določeno preizkusno dobo na eno leto.

3Pritožba obdolženčeve zagovornice je utemeljena, glede obdolžene pravne osebe pa je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

4Zagovornica v pritožbi navaja, da je imel obdolženec kot direktor obdolžene pravne osebe v sklenjenih pogodbah o zaposlitvi z obema oškodovancema podlago za znižanje ali zvišanje njunih plač za 20 %, tudi upoštevaje gospodarsko situacijo, tekoče poslovne rezultate družbe in/ali prispevka delavca k njim. Z nižjimi izplačili delavcem tudi ni bila odvzeta pravica do pravnega sredstva ali pritožbe, saj so bili z višino dejanskih izplačil sproti seznanjeni, pa temu niso nasprotovali niti niso uporabili pravnih sredstev ali podali prijav na ustrezne organe. Ker je obdolženec v kazenskem postopku izkazal, da so bili pogoji za znižanje izplačila, kot so bili določeni že s pogodbama o zaposlitvi, izpolnjeni zaradi slabe gospodarske situacije in tekočih poslovnih rezultatov družbe, bi morebitna kršitev obličnosti pri ugotavljanju izpolnitve teh pogojev lahko imela zgolj delovnopravne posledice, ne bi pa pomenila izpolnitve zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Delavcema je bila namreč vsak mesec izplačana plača v skladu s pogodbo o zaposlitvi, izplačani znesek pa tudi ni bil nižji od tistega iz kolektivne pogodbe in zakona o minimalni plači, za kar je obdolženec poskrbel tudi tako, da je družbi zagotovil lastna sredstva, sam pa prav tako ni prejemal plače, povračila potnih stroškov, odpravnine in je bil v slabšem položaju kot oškodovanca.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi primerjave mesečnih zneskov, ki so bili izplačani obema oškodovancema, s pogodbeno določenima plačama zaključilo, da jima plača ni bila vedno izplačana v celoti, torej v znesku, določenem s pogodbo o zaposlitvi (12. in 14. točka obrazložitve). Pritrdilo je navedbam obrambe, da sta pogodbi o zaposlitvi vsebovali določilo o dopustnem 20 % odstopanju pri izplačilih plač, vendar pa v tej zvezi zaključilo, da zgolj s strani obdolženca ugotovljene okoliščine in obvestilo delavcem o tem niso zadoščali za izplačila plač v znižanem znesku, temveč bi moral obdolženec znotraj gospodarske družbe sprožiti ustrezen postopek, na podlagi katerega bi se ugotavljal obstoj pogojev in bi se sprejela uradna odločitev o znižanju bruto plač delavcem, s čimer bi bilo tem omogočeno izpodbijanje teh ugotovitev ter pravno varstvo zaradi posegov v njihove plače. V nasprotnem primeru bi bile izigrane določbe delovnopravne zakonodaje, ki varujejo delavce kot šibkejšo stranko pogodbenega razmerja, saj bi bilo delodajalcem omogočeno samovoljno zniževanje plač mimo pogodbe o zaposlitvi (16. točka obrazložitve).

6Sprejeti zaključki v ugotovljenem dejanskem stanju nimajo podlage. Obdolženec je imel že v pogodbah o zaposlitvi podlago za znižanje ali zvišanje plač delavcem za do 20 %, kar pomeni, da je bilo takšno postopanje z oškodovancema vnaprej dogovorjeno v pisni obliki in da sta delavca v na tak način določeno plačo privolila. Izplačani zneski niso za več kot 20 % odstopali od dogovorjenega osnovnega zneska bruto plače,¹ prav tako pa niso znašali manj, kot je bilo to določeno v Kolektivni pogodbi za obrt in podjetništvo ter kot je znašala minimalna plača. Izplačila torej niso pomenila samovoljnega zniževanja plač oškodovancema, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč ravnanje, ki je imelo podlago v sklenjenih pogodbah o zaposlitvi in ki vsaj z vidika najnižje še dopustne plače ni nasprotovalo prisilnim predpisom. Iz izpodbijane sodbe izhajajo tudi prepričljivi zaključki o tem, da se je obdolžena pravna oseba najmanj v letu 2015 znašla v slabi finančni situaciji, že v letu 2014 pa so likvidna sredstva zagotavljali s krediti (16. in 17. točka obrazložitve). Poleg tega ni mogoče spregledati, da niso bila vsa izplačila R.Z. nižja od osnovnega zneska njegove plače, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je mesece, ko je prišlo do višjih izplačil, izločilo iz krivdoreka in v tem delu obtožbo zavrnilo (12. točka obrazložitve, zlasti zadnji odstavek). Zaradi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam zagovornice, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek, da bi obtoženec ravnal v nasprotju s predpisi o plači, kot to izhaja iz obtožnega predloga, in mu očitek v tem delu torej ni bil dokazan.

7Nadalje zagovornica navaja, da je bila R. Z. odpravnina izplačana v celoti, kar utemeljuje z izračunom na podlagi dejansko izplačanih plač. Sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo sodbi delovnega sodišča in ugotovilo, da je bila delavcu izplačana za 20,80 EUR prenizka odpravnina (22. točka obrazložitve). Glede na zgoraj obrazložene zaključke, da je imel delodajalec za izvedena izplačila v takšnih zneskih podlago v pogodbi o zaposlitvi oškodovanca, gre zaključiti, da je bila odpravnina, izračunana na podlagi izplačanih plač, ustrezna in očitek obdolžencu tudi v tem delu ni bil dokazan.

8Glede odpravnine B.V. v višini 369,73 EUR (iz izpodbijane sodbe izhaja znesek 411,20 EUR, gl. 23. točko obrazložitve) zagovornica pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ta ni bila izplačana. Kot razlog navaja finančne težave družbe, ugotovljene že v izpodbijani sodbi, in s tem objektivno nezmožnost izplačila. Obdolžena pravna oseba je tekoče obveznosti v tistem obdobju izpolnjevala iz sredstev, ki jih je zagotavljal obdolženec, na svojem bančnem računu pa je izkazovala negativno stanje in je bila nezmožna dodatno se zadolževati.

9Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je obdolžena pravna oseba kljub izkazani izgubi v letu 2015 (ta je znašala 298.928,00 EUR, gl. 16. točko obrazložitve) še vedno poslovala, znesek pa se je v naslednjih letih zmanjševal, pri čemer so delavci ves čas delali, bančnega računa pa družba ni imela blokiranega. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da bi izplačilo odpravnine zmogla (24. točka obrazložitve).

10Okoliščine, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, so prepričljive z vidika (očitno uspešnega) soočanja s težavami družbe, predvsem če na situacijo gledamo za nazaj, medtem ko je za obstoj kaznivega dejanja bistvenega pomena predvsem, ali je bila družba sposobna odpravnino plačati ob prenehanju delovnega razmerja oziroma ob njeni zapadlosti (v avgustu 2015, gl. 23. točko obrazložitve). Argumentov za takšno sklepanje, zlasti glede okoliščin, ki jih je izpostavila zagovornica, izpodbijana sodba ne vsebuje, kot tudi ne razlogov v smeri zaključka, da bi obdolženec dajal prednost ostalim upnikom družbe, kar bi dokazovalo, da je bila družba tedaj sposobna izpolnjevati vsaj določene obveznosti. Nasprotno: sodišče prve stopnje je zaključilo, da dokazi v smeri, da se je obdolženec trudil sanirati finančno stanje družbe in da pri tem ni dajal prednosti dobaviteljem, najemodajalcu poslovnih prostorov, bančnim obveznostim in lastni premoženjski koristi, niso tako relevantnega pomena za predmetni postopek (26. točka obrazložitve). Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zato ni mogoče sklepati, da bi obdolžena pravna oseba dejansko zmogla izplačati odpravnino delavcu ob njeni zapadlosti, zato obdolžencu očitek tudi v tem delu ni mogel biti dokazan.

11Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe po modificiranem obtožnem predlogu (prvi odstavek 394. člena ZKP). Ker so bili razlogi, zaradi katerih je takšno odločitev sprejelo, v korist tudi obdolženi pravni osebi, ki je bila kazensko odgovorna kot prejemnica protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja, je po uradni dolžnosti štelo, kot da se je pritožila tudi ta (387. člen ZKP), in sodbo na enak način spremenilo še zanjo.² Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), nepravilnosti ni pokazal.

12Zaradi izreka oprostilne sodbe je bilo treba oškodovanca s premoženjskopravnima zahtevkoma napotiti na pravdo (tretji odstavek 105. člena ZKP). Iz istega razloga stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in obdolžene pravne osebe ter potrebni izdatki in nagrada obdolženčeve zagovornice obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).

¹ V zvezi s plačo za mesec junij 2015 gre ugotoviti, da je bil R. Z. v družbi zaposlen do 20. 6. 2015 in mu je torej za ta mesec pripadal le sorazmerni del plače (gl. 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
² Zagovornica je v pritožbi sicer navedla, da zastopa tudi obdolženo pravno osebo, za kar pa ni podlage v podatkih v spisu (pooblastilo z dne 28. 8. 2018 v prilogi B1 je podal obdolženec sam) niti takšno zastopanje ne bi bilo dopustno na podlagi določbe tretjega odstavka 36. člena ZOPOKD.