VSL Sodba in sklep I Cpg 302/2020

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper zamudno sodbo se delno ugodi in se prvostopenjska zamudna sodba delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 210.856,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2016 naprej do plačila, in tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 97.320,00 EUR od 7. 4. 2016 naprej do 31. 1. 2016.

Glede preostanka (plačila 97.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2019 naprej) pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške obeh postopkov v višini 1.057,12 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te odločbe.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER SKLEP

1Prvostopenjsko sodišče je izdalo zamudno sodbo. Tožena stranka je zato predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je prvostopenjsko sodišče zavrnilo s sklepom z dne 31. 1. 2020.

2Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila tožba vročena toženi stranki, ki je bila označena s skrajšano firmo O. d. o. o., Ulica, L. in ne s (polno) firmo „O. trgovina, d. o. o., L.“. Tožba je bila vročena pravi stranki in na pravi naslov. Na istem naslovu (Ulica 7, L.) kot tožena stranka posluje tudi družba „O. gradbeništvo d. o. o., L.“. Njena skrajšana firma je „O. d. o. o., L.“.

3Skrajšani firmi obeh družb sta si zelo podobni, zato lahko pride pri njunem razlikovanju do pomote. Za sortiranje pošte je za obe družbi zadolžena ista oseba. Tožena stranka je po svojih lastnih trditvah ravnala tako, da če je bila pošta naslovljena na družbo O. trgovina d. o. o. ali če sta bili na pošiljki navedeni besedi „O.“ in „trgovina“, se je pošta zadržala na sedežu tožene stranke. Vso preostalo pošto pa se je neodprto poslalo na naslov računovodstva O. d. o. o., L., torej pravne osebe, ki ni bila tožena stranka v tem postopku. Zaradi podobnosti obeh firm pa sortiranje pošiljk zgolj po besedah „O.“ in „trgovina“ po presoji prvostopenjskega sodišča ni bilo dovolj skrbno. Posebej še ne, ker je šlo za sprejem sodne pošiljke, na kateri je bilo označeno, da gre za tožbo s prilogami in pozivom. Prvostopenjsko sodišče je še dodalo, da ker je bil zakoniti zastopnik obeh družb z omejeno odgovornostjo isti, bi se moral seznaniti s poštno pošiljko celo, če bi bila zmotno poslana nepravi od obeh družb.

4Zoper sklep je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je trdila, da se zaveda podobnosti firm obeh družb z omejeno odgovornostjo, ki imata sedež na naslovu Ulica 7, L. Po svojem mnenju pa je ravnala skrbno, ker je poskrbela v organizacijskem smislu za ustrezno notranjo ureditev sprejemanja in razvrščanja pošte. Kljub skrbni organizaciji, opozarjanju zaposlenih in pozivanju k previdnemu ravnanju s pošto, naj bi bile napake mogoče. V tej zadevi se naj bi dogodila pomota po naključju. Od stranke se naj ne bi moglo zahtevati nezmotljivega ravnanja, temveč le takšnega, kot bi ga pokazal subjekt povprečnih lastnosti v enakih okoliščinah.

5Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe. Zahtevala je povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

6Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

7Upravičen vzrok za zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo ni podan. S tem pa ena od predpostavk za vrnitev v prejšnje stanje ni izpolnjena. Ne glede na to, da so vse ostale predpostavke izpolnjene, vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna (1. odstavek 116. člena ZPP).

8Že prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bila tožba pravilno vročena. Tega tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Tožena stranka tudi priznava, da je razlog za zamudo roka za odgovor na tožbo nastal v njeni sferi. Bistvo njenih pritožbenih navedb pa je, da je bodisi ravnala dovolj skrbno, bodisi da gre za naključje.

9Presoja pritožbenega sodišča je drugačna. Skrajšani firmi dveh pravnih oseb, ki sta obe imeli sedež na istem naslovu (Ulica 7, L.), sta bili zelo podobni. Pri izredni podobnosti obeh skrajšanih firm je lahko skrbna tožena stranka vnaprej računala z nevarnostjo napake, ki bi nastala zaradi zamenjave obeh firm pri sortiranju pošte. Te nevarnosti se je tožena stranka po lastnih trditvah celo zavedala. V bistvu se je sortiranje pošte odvijalo tako, da je uslužbenka, ki je sortirala pošto, zadržala na O. trgovina d. o. o. naslovljeno pošto na Ulici 7, L. Ostalo pošto pa je po lastnih trditvah sortirala po dveh ključnih besedah „O.“ in „trgovina“. Če teh dveh besed v firmi ni bilo, jo je poslala neodprto računovodstvu pravne osebe, ki ni bila tožena stranka v tem postopku.

10Takšno sortiranje ne pomeni dovolj skrbnega ravnanja. Beseda „o.“ se namreč pojavlja v vseh firmah, „polnih“ in skrajšanih. Beseda „trgovina“ pa se ne pojavlja v nobeni od obeh skrajšanih firm. Obeh skrajšanih firm po tem merilu med seboj sploh ni mogoče razlikovati. Izročitev pošte nepravi pravni osebi je bila zaradi izredne podobnosti obeh firm in pri opisanem ravnanju s pošto vseskozi ne le mogoča, temveč celo verjetna. Ni šlo za naključje, saj ni bilo nepredvidljivo in bi ga bilo mogoče preprečiti. Pri tako veliki podobnosti firm pa zgolj naročilo uslužbenki, naj ravna skrbno s pošto, ne zadošča. Ne pomeni namreč izkazovanja dovolj velike skrbnosti.

11Pritožba ni pojasnila, kaj v notranji organizaciji tožene stranke naj bi kazalo na to, da je tožena stranka ravnala tako, da naj bi kazalo na njeno zadostno skrbnost. S takšno pritožbeno navedbo se zato pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

12Zgolj povsem splošna graja, da prvostopenjsko sodišče ni razpisalo naroka za glavno obravnavo, ne zadošča. Tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, ki ga nosi v pritožbi (1. odstavek 339. člena ZPP). Pritožnica namreč v pritožbi ni navedla, katero dejstvo naj bi bilo nepravilno ugotovljeno zaradi tega, ker prvostopenjsko sodišče ni opravilo predlaganega naroka za glavno obravnavo. Še manj pa je graja razumljiva, če se upošteva, da je prvostopenjsko sodišče pri svoji presoji tako ali tako kot resnično predpostavilo vse trditve, ki jih je tožena stranka dala. Kakšnega zase bolj ugodnega dejanskega stanja tožena stranka tako ali tako ne bi mogla doseči.

13Ker s pritožbo ni uspela, mora pritožnica sama nositi svoje pritožbene stroške, kolikor so se nanašali na postopek s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje in z njim povezanimi vlogami. Tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).

14Ker je odločitev o pritožbi zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje zgolj procesni sklep, lahko tožeča stranka zahteva le povrnitev stroškov po tar. št. 21 (2) OdvT. Tožena stranka ji mora povrniti 1.000 OT, mat. stroške v višini 20 OT in pa DDV od vsote prejšnjih dveh postav. Tožena stranka mora povrniti 746,64 EUR.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER SODBO

15Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 308.176,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2016 naprej. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je prvostopenjsko sodišče izdalo zamudno sodbo.

16V zamudni sodbi je odločilo, da sta stranki tega spora 6. 10. 2015 sklenili predpogodbo. V njej se je tožena stranka zavezala, da bo z glavno pogodbo prodala tožeči stranki natančno naštete nepremičnine za vnaprej določeno kupnino. V členu 1.5 predpogodbe sta ugotovili, da je za uresničitev namena, ki ga je s predpogodbo zasledovala tožeča stranka, potreben tudi nakup drugih, prav tako natančno naštetih zemljišč.

17Tožeča stranka je opravila različna opravila za pridobitev idejnega projekta in izdelavo OPPN. Tožeča stranka je pripravila osnutek aneksa k predpogodbi. Tožena stranka si je v času od 17. 5. 2016 do 17. 6. 2016 premislila glede sklenitve posla s tožečo stranko, ker je našla novega kupca za nepremičnine. Tožena stranka je v odgovoru na e-pošto z dne 17. 6. 2016 navedla, da odstopa od ponudbe glede sklenitve aneksa z dne 17. 5. 2016 in je tožena stranka v tej pošti tudi navedla, da je bila predpogodba razdrta že z 7. 4. 2016, ker tožeča stranka ni sklenila pogodb iz člena 1.5 predpogodbe (priloga na A6).

18Člen 5.4 PP določa, da mora tožena stranka v primeru odstopa od predpogodbe povrniti tožeči stranki stroške, ki so nastali do odstopa od pogodbe. Temelj tožbenega zahtevka je podan.

19Tožeča stranka je zahtevala znesek, ki predstavlja povečanje vrednosti zadevnih nepremičnin zaradi opravljenih storitev, ki jih je izvedla tožeča stranka. Poročilo o oceni povečane vrednosti nepremičnin zaradi vlaganj tožeče stranke, je sestavil cenilec nepremičnin. Ta znesek je znašal 308.176,00 EUR. ZZO pripadajo tožeči stranki od 7. 4. 2016 naprej.

20Zoper zamudno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Navajala je dva, vsebinsko različna sklopa pritožbenih razlogov. V prvem je trdila, da bi tožeča stranka lahko zahtevala kvečjemu povrnitev stroškov, ne pa tudi povečanja vrednosti nepremičnin. Člen 5.4 predpogodbe naj bi namreč izrecno določal, da lahko zahteva tožeča stranka v primeru predčasnega odstopa tožene stranke od predpogodbe le stroške z izvedbo projekta. Tožbeni zahtevek tožeče stranke naj bi bil v nasprotju s čl. 5.4 predpogodbe. Prvostopenjsko sodišče naj bi prisodilo tožeči stranki znesek, ki ustreza povečanju vrednosti nepremičnin. Višine stroškov naj bi tožeča stranka niti ne trdila. Ti pa so bili v oceni cenilca nepremičnin navedeni, in naj bi znašali 97.320,00 EUR. Tožba naj bi bila nesklepčna. Tožeča stranka naj bi niti ne zatrjevala vseh predpostavk neupravičene obogatitve, še zlasti pa ne odsotnosti pravnega temelja. Pravni temelj za opravljene storitve pa je obstajal v predpogodbi, torej ni bilo obogatitve brez pravnega temelja.

21V drugem sklopu pritožbenih razlogov pa je tožena stranka zanikala veljavnost predpogodbe po 6. 4. 2016. Navedla je, da je tožeča stranka v tožbi trdila, da v roku 6 mesecev, t. j. do 6. 4. 2016, ni sklenila predpogodb v zvezi z nepremičninami tretjih. Torej glede na njene lastne trditve ni izpolnila čl. 1.5 in to ima za posledico uporabo čl. 1.6. Tožena stranka naj bi od predpogodbe ne odstopila. Da je tožena stranka odstopila od pogodbe, naj bi tožeča stranka niti ne trdila. Toda tudi če bi odstopila, je pravni temelj za zahtevke v čl. 5.4, in ta je omejen na povrnitev stroškov.

22Tožena stranka je poleg tega navedla še različne razloge, zaradi katerih naj bi bila nepravilna ocena povečanja vrednosti nepremičnin. Grajala je tudi neobrazloženost odločitve prvostopenjskega sodišča o obrestnem zahtevku. Ker rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen, bi tožeči stranki pripadale ZZO kvečjemu na temelju čl. 299 odstavka 2 OZ. Tožeča stranka pa naj ne bi postavila trditev, da bi tožečo stranko pred vložitvijo tožbe kadarkoli pozvala k plačilu.

23Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. V odgovoru na pritožbo je navedla, da naj bi po njenem mnenju zaradi nedopustnih ravnanj tožene stranke odpadel pravni temelj, to se pravi predpogodba. Tožeča stranka naj bi zato zahtevala povečano vrednost nepremičnin. Tožeča stranka naj bi v tožbi celo pojasnila, da naj bi bila izpolnitev pogoja iz člena 1.6 predpogodbe nemogoča, torej naj bi bil pogoj neveljaven (60. člen OZ). Tožeča stranka je tudi izrazila svoje pravno mnenje, da lahko tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek na temelju 3. odstavka 190. člena OZ „uveljavljanju katerega se nobena od strank predpogodbe ni odpovedala“.

24Pritožba ni utemeljena, kolikor se nanaša na terjatev v višini 97.320,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 31. 1. 2019 naprej. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo, zamudno sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP). V preostanku pa je utemeljena, in je vodila do zavrnitve tožbenih zahtevkov na plačilo obresti glede preostanka glavnice in zakonskih zamudnih obresti (358. člen ZPP).

25Pri izdaji zamudne sodbe se trditve tožeče stranke štejejo za priznana dejstva. Na predloge tožeče stranke glede pravilne uporabe materialnega prava sodišče ni vezano. O pravilni uporabi materialnega prava namreč odloča po uradni dolžnosti kot pri vsaki drugi sodbi.

26Med strankama je bila nedvomno 6. 10. 2015 sklenjena predpogodba. Le-ta 7. 4. 2016 ni bila razvezana. Iz določb predpogodbe je bilo jasno razviden namen tožeče stranka za njeno sklenitev. To pa je bila izgradnja trgovskega centra. Za dosego tega namena je tožeča stranka želela kupiti v čl. 1.1 predpogodbe natančno določene nepremičnine za vnaprej določeno ceno. Obe stranki je zavezovala. V členu 1.5 je bilo v njej navedeno, da mora tožeča stranka za dosego svojega namena („realizacijo projekta“) kupiti tudi še druge nepremičnine, ki so bile prav tako natančno naštete. V členu 1.6 predpogodbe je bilo določeno, da je predpogodba razdrta brez obveznosti prodajalca do kupca, če kupec v 6 mesecih od podpisa predpogodbe ne sklene predpogodb za v členu 1.5 navedena zemljišča. V členu 1.6 določeni razvezni pogodbeni pogoj je bil nemogoč, ker ga je bilo iz pravnih razlogov nemogoče uresničiti. Kot takšen se je štel za neobstoječega (2. odstavek 60. člena OZ). Tožeča stranka je namreč v tožbi navedla, da predpogodb glede v 1.5 navedenih zemljišč iz pravnih razlogov ni mogla skleniti in da je toženo stranko o tem obvestila.

27Predpogodba je torej veljala tudi še po 7. 4. 2016. Po trditvah tožeče stranke in glede na čl. 12.1 predpogodbe je bila namreč sklenjena za čas 18 mesecev. Veljala je tudi še v juniju 2016, v času izmenjave elektronskih pošt. V tem času sta jo bili obe stranki dolžni izpolnjevati vestno in pošteno (1. odstavek 5. člena OZ). To sicer ni pomenilo, da bi morala tožena stranka skleniti aneks k obstoječi pogodbi; tega sicer prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi niti ni menilo. Toda ker je tožena stranka odsvojila nepremičnine, naknadno ni več mogla izpolniti predpogodbe. Tožena stranka je namreč po trditvah tožeče stranke našla drugega kupca za nepremičnine, ki mu jih je odsvojila. Celo če bi takšno ravnanje v pravnem smislu pomenilo povzročitev naknadne nemožnosti izpolnitve glavne pogodbe, bi kvečjemu pripeljalo do odškodninske odgovornosti tožene stranke (3. odstavek 117. člena OZ).

28Toda ravnanje tožene stranke je bilo takšno, da je iz njega bilo mogoče zanesljivo sklepati, da odstopa od pogodbe (1. odstavek 18. člena OZ). Odsvojila je nepremičnine in tožeči stranki tudi izrazila pravno mnenje, četudi nepravilno, da predpogodba ne zavezuje več. Za primer odstopa tožene stranke od predpogodbe pa sta stranki sami določili pravno posledico v členu 5.4 predpogodbe. Ta je bila zgolj v povrnitvi stroškov tožeče stranke, kar ustreza povrnitvi negativnega pogodbenega interesa. S predpogodbo je tožeča stranka pristala na takšno pravno posledico, in ji kaj drugega ne gre. Tožeča stranka že zato ni mogla zahtevati povrnitve obogatitve na temelju 1. in 3. odstavka 190. člena OZ. Ni utemeljeno njeno mnenje v odgovoru na pritožbo, da se uveljavljanju svojega zahtevka na tem temelju ni odpovedala. Mnenje tožeče stranke bi pomenilo, da bi lahko prosto izbirala med pravnimi temelji ne glede na drugačen pogodbeni dogovor.

29Da ne more, so pritožbeno sodišče poleg samega člena 5.4 predpogodbe prepričali še naslednji premisleki. Pravna posledica odstopa od pogodbe je naknaden odpad pravnega temelja za dajatve in storitve obeh strank. Morebitne opravljene dajatve ali storitve je treba vrniti. Odstop od pogodbe zavezuje le k vrnitvi danega in ne koristi (2. odstavek 111. člena OZ). Prikrajšanja zaradi kršitve pogodbe se kvečjemu nadomestijo z odškodnino (gl. npr. 2. odstavek 239. člena OZ), in to velja tudi za vsak primer odstopa od pogodbe, ne glede na vzrok. Glede tega gl. npr. 1. odstavek 111. člena in 3. odstavek 117. člena OZ; zadnja določba se nanaša na zakrivljeno naknadno nemožnost izpolnitve. Teh določb, ki predpostavljajo kršitev pogodbe, se ne more obiti tako, da zahteva pogodbi zvesta stranka namesto odškodnine povrnitev neupravičene obogatitve. Ni razloga, da bi pri pogodbeno dogovorjeni pravici do odstopa od pogodbe veljalo kaj drugega.

30Tožeča stranka se je v svoji tožbi sklicevala na „Poročilo o oceni povečane vrednosti nepremičnin zaradi vlaganj“. To listino je tudi priložila. Takšna listina je vsebovala vrsto trditev, med katerimi je bila na str. 7 (pod 4.2) tudi trditev o višini vrednosti stroškov. Ti so znašali 97.320,00 EUR. Takšno sklicevanje zadošča (gl. odločbo VS RS, opr. št. III Ips 51/2019). Ta znesek dolguje tožena stranka tožeči stranki.

31Zakonske zamudne obresti so začele teči šele od vložitve tožbe naprej (2. odstavek 299. člena OPZ). Začele so torej teči s 31. 1. 2019. Rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen. Tožeča stranka ni navedla, da bi od tožene stranka kadarkoli zahtevala izpolnitev njene obveznosti na temelju predpogodbe. Šele vložitev tožbe dne 31. 1. 2019 je tako sprožila začetek teka obresti.

32V preostanku, torej glede glavnice v višini 210.856,00 EUR (308.176,00 EUR - 97.320,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sta zahtevka tožeče stranke neutemeljena. Neutemeljen je tudi zahtevek glede teka zakonskih zamudnih obresti od 97.320,00 EUR za čas do 31. 1. 2019.

33Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških celotnega postopka, ki je vodil do odločitve v glavni stvari (2. odstavek 165. člena ZPP).

34Tožeča stranka je v tem postopku uspela s 31,5 %, tožena stranka pa z 68,5 %.

35Stroški tožeče stranke so (do izdaje prvostopenjske sodbe) znašali 6.336,94 EUR. V zvezi s pritožbo so ji nastali še dodatni stroški z odgovorom na pritožbo, in sicer gre za nagrado za delo pooblaščenca. Ti stroški znašajo 2.500 OT. Poleg tega je tožena stranka imela še materialne stroške v višini 35 OT in strošek z DDV od vsote obeh prej navedenih postavk. Skupaj znašajo stroški tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo še dodatnih 1.855,62 EUR. Skupni stroški tožeče stranke znašajo 8.192,56 EUR. Upravičena je do povrnitve 31,5 % od tega zneska, kar znaša 2.580,66 EUR.

36Tožena stranka je imela stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v višini 2.500 OT, z materialom v višini 35 OT in z DDV od obeh prej navedenih postavk. Ti stroški so povsem enaki kot pri tožeči stranki in tudi pravni temelji. Znašajo 1.855,62 EUR. Poleg tega je tožena stranka upravičena do povrnitve sodne takse. Ta znaša 4.545,00 EUR. Skupaj znašajo stroški tožene stranke 6.400,62 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 4.384,42 EUR.

37Pritožbeno sodišče je pobotalo v zvezi z odločitvijo o sklepu nastale stroške s tistimi, ki so nastali v zvezi z glavno stvarjo.

38Tožeča stranka lahko zahteva povrnitev 746,64 EUR in 2.580,66 EUR, skupaj torej 3.327,30 EUR. Tožena stranka lahko zahteva povrnitev 4.384,42 EUR. Po pobotu obeh zneskov se izkaže, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki razliko, ki znaša 1.057,12 EUR. Ta znesek mora plačati v 15 dneh od vročitve te odločbe. V primeru zamude bo morala dolžnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).