VSL Sodba II Cp 49/2020

I. Pritožbama se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 80 %.

II. Sicer se pritožbi zavrneta.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila tako toženec (upravnik in večinski lastnik stavbe) kot toženka (zavarovalnica). Kot pritožbena razloga oba uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj po razveljavitvi zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Razlogi v sodbi so si med seboj v nasprotju. Na eni strani je ugotovljeno, da je zdrs snega s strme strehe predvidljiv, glede tožnika pa, da ga ni pričakoval. Ker je zdrs snega za povprečno skrbnega človeka predvidljiv, je z njim moral računati tudi tožnik.

Zmotno je stališče, da je zavarovalna polica sklenjena za zavarovanje odgovornosti vseh etažnih lastnikov in da zato toženka odgovarja za celotno škodo. Zavarovana je bila le toženčeva odgovornost zaradi odškodninskih zahtevkov tretjih proti njemu in ne tudi proti drugim lastnikom stanovanj.

Zmotno je stališče, da je toženec kot upravnik stavbe zadolžen za njeno vzdrževanje in da iz tega razloga odgovarja za celotno škodo. Za posle v zvezi z rednim upravljanjem je potrebno soglasje več kot polovice solastnikov, upravnik pa zgolj izvršuje njihove sklepe.

4Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa, naj odloči o tožnikovi soodgovornosti.

Tožnikove navedbe in dokazi, podani po vložitvi tožbe (zlasti v vlogi z dne 20. 2. 2017), so prepozni. Sodišče je te navedbe upoštevalo, ni pa upoštevalo toženkinih navedb, da je do škodnega dogodka prišlo na površini, ki ni v lasti njenega zavarovanca niti etažnih lastnikov, ampak v lasti družbe R., d.o.o., in je glede 40 % opredeljena kot cesta.

Stališče sodbe o toženkini odgovornosti je v nasprotju s sodno prakso (VSL sodba II Cp 3183/2011). Ker ni šlo za označena parkirišča, je zmotno stališče v sodbi, da bi moral njen zavarovanec pričakovati, da bo na tistem mestu parkirano vozilo, ter da je bilo potrebno dodatno opozorilo. Ker je tožnik malomarno parkiral na neoznačenem mestu, je v celoti ali vsaj v večji meri prispeval k nastanku škode (tako tudi VSL sodba III Cp 928/2015).

Sodišče ni upoštevalo, da je bilo med 30. 1. in 27. 2. 2014 v Sloveniji obilno sneženje, ki je imelo razsežnosti naravne nesreče, in je zato šlo za neobvladljiv dogodek, na katerega zavarovanec ni mogel vplivati in ga obvladati. Napačna je ugotovitev v sodbi, da se predložena opozorila ARSO niso nanašala na Zasavje in da je šlo v glavnem za dež in žled. Tožnik bi lahko že ob običajni skrbnosti preprečil škodni dogodek tako, da ne bi parkiral na nedovoljenem mestu, četudi ni bilo posebnih opozoril. Sklicevanje na VSL sodbo II Cp 500/2015 ni umestno, ker je obravnavani primer drugačen.

Sodišče ni upoštevalo, da ni izpolnjen pogoj nastanka škode in vzročne zveze.

Zmotno je stališče, da toženec odgovarja kot upravnik. Upravnik je dolžan skrbeti le za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti, sem pa ne sodi čiščenje snega s strehe stavbe ali izvajanje drugih potrebnih ukrepov za zavarovanje pred padcem snega s strehe. Toženec lahko odgovarja le kot lastnik v okviru svojega solastninskega deleža.

5Tožnik ni odgovoril na pritožbi tožencev.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7Tožnik v tej pravdi od tožencev zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe njegovega avtomobila, na katerega je zdrsnil sneg s strehe večstanovanjske stavbe, pod katero je bil parkiran. Trdi, da toženec odgovarja za škodo kot upravnik in večinski etažni lastnik večstanovanjske stavbe, toženka pa kot toženčeva zavarovalnica.

8V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je sodbo mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9Oba toženca sodišču prve stopnje očitata nasprotje v razlogih sodbe. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi bili razlogi sodbe tako pomanjkljivi, nejasni ali nasprotujoči si, da sodbe sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. V konkretnem primeru pa je v sodbi navedenih dovolj jasnih in logičnih razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso tako nepovezani ali neskladni, da bi bil onemogočen pritožbeni preizkus, kar velja tudi za tisti del sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnik ni mogel pričakovati, da bo sneg s strehe padel na njegov avto. Omenjeni dokazni zaključek je podprt s prepričljivo argumentacijo, res pa je (kot bo pojasnjeno in korigirano v nadaljevanju), da ta zaključek izhaja le iz parcialne ocene ugotovljenih dejanskih okoliščin (sodišče je presojalo tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka zgolj z vidika, ali je tožnik izbral neustrezno mesto za parkiranje, ni pa ocenilo tudi, ali bi tožnik glede na letni čas in vremenske razmere ob ustrezni skrbnosti moral in mogel pričakovati zdrs snega na kritičnem mestu).

10Ni mogoče pritrditi pritožbeni graji toženke, da v sodbi ni bilo odločeno o ugovoru pasivne legitimacije. Sodišče prve stopnje se je do tega ugovora, ki je bil s strani obeh tožencev podan zelo nedoločno (brez navedbe, v kakšni vlogi je bil toženec zavarovan pri toženki, in brez predložitve zavarovalne police), glede na podane navedbe strank in vrsto postopka opredelilo v zadostni meri (12. točka obrazložitve sodbe), zaradi česar smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V kakšnem svojstvu je imel toženec sklenjeno zavarovanje pri toženki (kot upravnik ali kot večinski etažni lastnik večstanovanjske stavbe), se toženka v postopku ni izjasnila, zaradi česar je njeno zavzemanje za zmanjšanje odgovornosti na delež lastništva toženca na objektu neutemeljeno.¹ Enako velja za pritožbeno kritiko toženca, za katerega gre poleg tega ugotoviti, da sploh nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve glede soodgovornosti toženke.

11Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri sprejemu odločitve nezakonito upoštevalo tožnikove prepozne navedbe. Gre namreč za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (kršitev 451. in 453. člena ZPP), ki v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato so pravno neupoštevne vse pritožbene navedbe toženke v zvezi s prekluzijo tožnikovih navedb in dokaznih predlogov, podanih po vložitvi tožbe, to je zlasti v vlogi z dne 20. 2. 2017 (pripravljalna vloga tožnika po odgovoru tožencev na tožbo). V zvezi z neupoštevanjem toženkinih navedb in dokazov v njeni prvi pripravljalni vlogi (smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pa gre pojasniti, da namembnost in lastništvo parcele, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, nista pravno pomembna. V okoliščinah konkretnega primera nevarnosti za nastanek škodnega dogodka ni bil dolžan odvrniti lastnik zemljišča, na katero je padel sneg s strehe, temveč lastniki oziroma upravnik stavbe, s strehe katere je zdrsnil sneg. Vzrok za nastanek škodnega dogodka namreč izvira iz stavbe, ne iz zemljišča, na katerem je nastala škoda.

12V izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje, na katero je pritožbeno sodišče vezano,² je sledeče:

- tožnikov avto je bil 7. 2. 2014 poškodovan zaradi padca snega s strme strehe večstanovanjske stavbe na naslovu ...,

- ni dokazano, da bi tedaj v Zasavju obilno snežilo in da bi bila zaradi tega povečana možnost zdrsa snega s streh,

- sneg zunaj je že skopnel, zaradi otoplitve pa se je na strehi talil in zdrsnil na tla,

- tožnikov avto je bil parkiran na mestu, ki sicer ni bilo označeno kot parkirno mesto, vendar pa so stanovalci tam običajno (dnevno) parkirali,

- na strehi so bili nameščeni snegolovi,

- toženec je bil upravnik stavbe in njen večinski etažni lastnik,

- vsi etažni lastniki so imeli sklenjeno zavarovanje za primer odgovornosti s toženko.

13Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je treba odgovornost toženca presojati po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (krivdna odgovornost po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)). Zavzelo je stališče, da je bil zdrs snega s strehe predvidljiv, prav tako pa tudi nastanek škodne posledice, to je poškodovanje v bližini strehe parkiranih avtomobilov. Navedeno je tožencu kot lastniku in upravniku narekovalo, da stanovalce, ki so dnevno parkirali pred svojimi domovi in niso imeli drugje urejenega parkirišča, obvaruje pred drsenjem snega s strehe. Ker snegolovi očitno niso zadostovali za preprečitev škode, bi moral toženec kot upravnik poskrbeti za dodatne zaščitne ukrepe ali z opozorili (npr. opozorilnimi tablami) doseči, da se vsakdo lahko izogne območju nevarnosti. Glede tožnika je po drugi strani ocenilo, da ni prispeval k nastanku škode, saj je svoj avto parkiral na običajnem prostoru za parkiranje in ni bil seznanjen z obstojem nevarnosti. Poleg toženca za celotno škodo (solidarno) odgovarja tudi toženka kot odgovornostna zavarovalnica vseh etažnih lastnikov.

14Iz povzetih materialnopravnih zaključkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo toženkine navedbe o spornosti temelja (do teh navedb se je opredelilo), vendar jim ni pritrdilo kot pravilnim. Da je tožencu mogoče utemeljeno očitati opustitev dolžnih ravnanj za preprečitev nastanka škode, ki ni bila nepričakovana in neobvladljiva,³ glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera (na katere je vezano) ocenjuje tudi pritožbeno sodišče. Toženec je opustil zakonsko določene obveznosti v zvezi z rednim vzdrževanjem in obratovanjem skupnih delov upravljane večstanovanjske stavbe (118. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) v zvezi s 25. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1)). Za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti na skupnih delih je upravnik dolžan skrbeti tekoče in za to niti ne potrebuje soglasja etažnih lastnikov (51. člen SZ-1). Med takšna dela, ki so v zimskem času nujna za zagotavljanje osnovne varnosti ljudi pri dostopanju do večstanovanjskih stavb in gibanju v njihovi bližini, nedvomno sodi skrb za čiščenje snega in ledu, ta nevarnost pa ne preti le s pohodnih površin, temveč tudi s strani samih stavb (to je z njihovih streh, napuščev, nadstreškov, okenskih polic). Upravnik je tisti, ki je dolžan poskrbeti za ustrezne ukrepe na skupnih delih stavbe,⁴ med drugim tudi za snegolove na strehi; če ti (kakor je bilo v konkretnem primeru) ne zadoščajo, pa tudi za dodatne varnostne in zaščitne ukrepe. Takšno je tudi stališče sodne prakse.⁵ Po škodnem dogodku sprejeti ukrepi, ki izhajajo iz povzetih izpovedi prič (opozorilna tabla, napeljan trak kot tehnična ovira za parkiranje v bližini stavbe), še dodatno potrjujejo, da bi toženec lahko bolje poskrbel za varnost okolice upravljane stavbe v zimskem času in s tem preprečil nastanek škodnega dogodka.

15Glede na ugotovitev sodišča, da je bil tožnikov avto parkiran na mestu, kjer se je zaradi prostorske stiske običajno (dnevno) parkiralo, ni utemeljeno pritožbeno poudarjanje, da ni šlo za označeno parkirno mesto in da toženec zato ni bil dolžan pričakovati, da bo tam kdo parkiral.⁶ Seveda bi bilo neživljenjsko zahtevati, da se povsod tam, kjer ne gre za označeno parkirišče, postavi še dodatno opozorilo glede prepovedi parkiranja, vendar pa v konkretnem primeru ni šlo za tak primer. Ugotovljeno je bilo, da se je na mestu škodnega dogodka redno parkiralo in da je bilo to tožencu tudi vseskozi znano. S postavitvijo opozorilnih tabel glede nevarnosti zdrsa snega s strehe stavbe bi toženec kot upravnik lahko preprečil parkiranje na kritičnem mestu in s tem tudi nastanek škodnega dogodka. Njegova opustitev zadostnih varnostnih ukrepov je bila v vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo.

16Pritožbeno vztrajanje pri podobnosti z zadevama VSL II Cp 3183/2011 in VSL III Cp 928/2015 ni utemeljeno. V čem se ta dva primera razlikujeta od situacije v obravnavani zadevi, je bilo v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnjeno (9. in 10. točka obrazložitve), zato teh razlogov ne gre ponavljati.

17Utemeljeno pa toženca opozarjata, da je sodišče prve stopnje napravilo materialnopravno zmoten zaključek glede odsotnosti vsakršnega tožnikovega soprispevka k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)). Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil nastanek škode za toženca objektivno predvidljiv (čas otoplitve in taljenja snega, strma streha stanovanjskega bloka, v bližini dnevno parkirani avtomobili stanovalcev), ni pravilna ocena, da tožnik ni z ničemer prispeval k nastanku škode. Ta ocena namreč temelji zgolj na ugotovitvah sodišča glede (slabih) možnosti stanovalcev za parkiranje v bližini škodnega dogodka (pomanjkanje označenih parkirnih mest, običajno parkiranje neposredno pod streho bloka), ne upošteva pa dejstva, da gre za splošno znano, v zimskem času pričakovano nevarnost (nahajanje v neposredni bližini območja, kjer se tali sneg, povečuje tveganje za nastanek škode⁷), za oceno katere ni pomembno, kje običajno parkirajo stanovalci na nekem območju. Popolno ovrženje očitka tožniku, da je izbral neustrezno mesto za parkiranje, zato pri presoji tožnikovega soprispevka k nastanku škode (kljub ugotovljeni stiski s parkiranjem) po navedenem ni pravilno. Tožnik sicer res ni mogel z gotovostjo pričakovati, da bo sneg s strme strehe padel (ravno) na njegov avto, moral in mogel pa je računati s tem, da se s parkiranjem pod napuščem v času taljenja snega izpostavlja takšnemu tveganju.

18Primerjava soprispevkov tožnika in toženca k nastanku škode pokaže, da je bil soprispevek toženca bistveno višji,⁸ zaradi česar pritožbeno sodišče ocenjuje tožnikov soprispevek k nastali škodi kot 20 %.⁹ To narekuje delno ugoditev pritožbama obeh tožencev kot solidarnih dolžnikov in spremembo izpodbijane vmesne sodbe, po kateri je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen le do 80 % (5. alineja 358. člena ZPP).

19V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi tožencev zavrnilo kot neutemeljeni, pri čemer je potrditveni del glede na način oblikovanja izreka izpodbijane vmesne sodbe odpadel¹⁰ (353. člen ZPP).

20Končni uspeh pravdnih strank v tej fazi postopka še ni znan, kajti s sprejeto odločitvijo je bilo pravnomočno odločeno le o temelju odškodninskega zahtevka. Ker je v konkretnem primeru pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

¹ Da je imel toženec pri toženki sklenjeno zavarovanje odgovornosti kot edini večinski etažni lastnik in le za svoj delež na stavbi, v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno.
² Pritožbene navedbe, s katerimi toženca izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje (kot npr. glede obsega zavarovanja odgovornosti in glede vremenskih razmer v času škodnega dogodka), so glede na vrsto predmetnega postopka (spor majhne vrednosti) pravno neupoštevne (prvi odstavek 458. člena ZPP).
³ Kot je bilo v zadevi VSL sodba II Cp 38/2019 z dne 24. 4. 2019, kjer je bil dokazan obstoj katastrofalnih in izrednih okoliščin (akutno poslabšanje vremenskih razmer v kratkem času), zaradi česar ni bilo mogoče pričakovati, da se bo zdravo drevo podrlo na parkiran avto.
⁴ Primerjaj VSL sodbo II Cp 2689/2015 z dne 9. 3. 2016 v 18. točki obrazložitve in VSL sodbo II Cp 1087/2015 z dne 8. 7. 2015 v 10. točki obrazložitve.
⁵ Glej sodbo VSL II Cpg 324/2018 z dne 20. 11. 2018 in VSL sklep I Cp 2179/98 z dne 28. 6. 2000.
⁶ Podobno v zadevi VSL sodba II Cpg 1030/2015 z dne 19. 8. 2015 – glej 8. točko obrazložitve.
⁷ Glej VSL sodbo II Cpg 1030/2015 z dne 19. 8. 2015, kjer je v 12. točki obrazložitve poudarjeno, da je v vremenskih razmerah odjuge in taljenja snega nevarnost zdrsa snega s streh objektivno predvidljiva in celo večja kot v času sneženja, ko se sneg še sprijema.
⁸ Parkiranje na za to neoznačenem mestu ni primerljivo z dolžnostjo upravnika stavbe, da zavaruje ljudi in njihova vozila pred nevarnostjo zdrsa snega s strehe.
⁹ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 215/2004 z dne 29. 12. 2004 in sodbo VSL II Cpg 324/2018 z dne 20. 11. 2018, kjer je bil prav tako ugotovljen 20 % soprispevek oškodovanca. Glej tudi VSL sodbo II Cp 3610/2009 z dne 10. 3. 2010, kjer je bil soprispevek oškodovanca ocenjen višje kot v obravnavani zadevi (na 40 %), saj je oškodovanec parkiral poleg kupa snega, za katerega ni bilo mogoče izključiti, da je že prej padel s cerkvene strehe.
¹⁰ Glej VSL sodbo III Cp 2491/2016 z dne 9. 11. 2016 v 13. točki obrazložitve.