VSL Sodba VII Kp 26785/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso 200,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je v ponovljenem sojenju z v uvodu navedeno sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ji je naložilo v plačilo vse stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso, kar vse bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo so se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožili obdolženkini zagovorniki, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti krivde in ji povrne stroške kazenskega postopka, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Po preučitvi pritožbe, izpodbijane sodbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožniki ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je določno in popolno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov, dokazno oceno je pojasnilo logično in skladno do take mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje. Ker v postopku in izpodbijani sodbi tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Uvodoma pritožbeno sodišče zaradi časovnega prepletanja postopka na ZPIZ in zdravljenja obdolženke povzema naslednje relevantne dogodke:

- 17. 6. 2011 obdolženka na svojo željo pregledana pri psihiatrinji dr. B. B. na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa - diagnoza organska duševna motnja F 07.0 in predlog za invalidsko upokojitev I. kategorije;

- 23. 6. 2011 obdolženkin osebni zdravnik C. C. na invalidsko komisijo poda predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja - zaradi ocene delovne zmožnosti s prošnjo za oceno v I. kategorijo;

- 13. 9. 2011 invalidska komisija I. stopnje;

- 14. 10. 2011 odločba ZPIZ št. ... o razvrstitvi obdolženke v I. kategorijo invalidnosti in priznanju invalidske pokojnine od 13. 9. 2011 dalje, od slednjega datuma se izplačuje akontacija;

- 21. 10. 2011 vročitev odločbe z dne 14. 10. 2011 obdolženki na domu;

- 21. 11. 2011 pregled obdolženke v triažni ambulanti Onkološkega inštituta Ljubljana (OILJ);

- 12. 12. 2011 ZPIZ izvede izredno nakazilo akontacije pokojnine;

- 13. 12. 2011 pokojninska nakaznica obdolženki (osebno) akontacije z dne 12. 12. 2011;

- 13. - 19. 12. 2011 hospitalizacija in operacija obdolženke na OILJ;

- 28. 12. 2011 obisk obdolženke v kirurški ambulanti OILJ;

- 29. 12. 2011 pokojninska nakaznica obdolženki (osebno) akontacije z istega dne;

- 19. 1. 2012 ambulantna kemoterapija obdolženke OILJ;

- 27. 1. 2012 glavna obravnava z drugim zaslišanjem obdolženke kot stranke in seja senata z odločbo v delovnopravni zadevi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 000/2010 z ugotovitvijo trajanja delovnega razmerja do 27. 1. 2012;

- 1. 2. 2012 pokojninska nakaznica obdolženki (osebno) akontacije z dne 31. 1. 2012;

5Pritožniki očitajo sodišču prve stopnje kršitev materialnega prava. Stranka v delovnem postopku z zamolčanjem ne more storiti očitanega kaznivega dejanja. Očitek, da bi stranka morala izpovedati o nečem, je tudi v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stranka ni dolžna izpovedati ničesar. Stranke v pravdnem postopku se same odločajo, katera dejstva in dokaze bodo predložile sodišču, katero skladno z drugim odstavkom 7. člena ZPP le sledi trditveni in dokazni podlagi obeh strank in izven trditvene podlage stranki niti ne dovoli izpovedovanja. Če stranka nečesa ni navajala v okviru trditvene podlage, tudi izpovedovati o tem ne more. Delovnopravni postopki so še nekoliko bolj specifični, urejeni v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki v 34. členu vsebuje preiskovalno načelo, ki delovnemu sodišču dovoljuje, da samo opravi poizvedbe.

6Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je zavarovana dobrina obravnavanega kaznivega dejanja integriteta sodnih (in drugih pravnih) postopkov. Namen inkriminacije je omogočiti izvedbo postopka dokazovanja tako, da se kar najbolj omogoči ugotovitev resničnih pravno relevantnih dejstev ter s tem organu odločanja omogoči, da ugotovi resnično dejansko stanje. Le-to je pogoj za pravilno uporabo materialnega prava ter nadalje za pravično in pravilno odločitev organa odločanja. Storilec pa z izvršitvijo tega kaznivega dejanja onemogoči ugotovitev resničnega dejanskega stanja in s tem organu odločanja onemogoči pravilno in pravično odločitev v postopku¹. Res je, da je izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja le krivo izpovedovanje, torej prikazovanje dejanskega stanja drugače od resničnega, medtem ko neizpovedovanje dejanskega stanja sploh ne prikazuje. Glede na obliko izvršitvenega ravnanja tedaj krivo ne izpoveduje nekdo, ki molči². A vendar tudi teorija dopušča možnost, da se kaznivo dejanje, ki ga je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma izvrši z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejstva neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana³.

7Stališče pritožnikov, da stranka v delovnem postopku z zamolčanjem ne more storiti očitanega kaznivega dejanja, ni pravilno. Pritožbeno sodišče vztraja pri svojem stališču, da kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 lahko stori stranka v pravdnem postopku ob zaslišanju strank, ko se odloči, da bo izpovedovala, a pri tem zamolči bistvene podatke, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Po 19. členu ZDSS-1 se v delovnih sporih uporabljajo določbe ZPP, če zakon ne določa drugače. V pritožbenih navedbah pritožniki zabrišejo mejo med navedbami stranke in izpovedbo stranke, ki je zaslišana v dokazne namene, čeprav je ta razmejitev bistvenega pomena. V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Navedbe so del trditvenega gradiva, ki ga sodišče vzame za podlago za svojo odločbo in so izraz procesne volje stranke. Navedbe ali trditve začrtujejo temo sojenja. Tema oziroma trditve strank pa se preverjajo z dokazi, med katere poleg listin, ogleda, prič in izvedencev sodi tudi izpovedba stranke. Slednja je strankina izjava vednosti, s katero se lahko dokazujejo navedbe ali trditve stranke o dejstvih. Zaslišanje strank in zaslišanje priče nista ista vrsta dokaza, a se po svojih značilnostih obe zaslišanji v marsičem prekrivata, zato 263. člen ZPP določa, da določbe o dokazovanju s pričami veljajo tudi za dokazovanje z zaslišanjem strank, če za slednje zakon ne določa drugače. Tako sta posebej za zaslišanje strank poleg privilegija zoper samoobtožbo značilni načeli obojestranskega zaslišanja in neposrednosti. Splošna dolžnost pričanja, ki je izraz pravice do sodnega varstva, vsebuje troje dolžnosti: 1) dolžnost odzvati se vabilu na zaslišanje, 2) dolžnost izpovedati in 3) dolžnost govoriti resnico. Pri zaslišanju strank za to splošno dolžnost pričanja iz 229. člena ZPP veljajo nekatere izjeme, določene v 262. členu ZPP, ki so posledica privilegija zoper samoobtožbo, in sicer niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, prav tako se stranke ne more prisiliti k izpovedbi. Za razliko od priče za zaslišanje strank torej ne veljata dolžnost prihoda in dolžnost pričanja. Stranka lahko tako kadarkoli prekine svojo izpovedbo, ne more pa umakniti že dane izpovedbe. A če ne gre za izjeme, ki veljajo tudi za priče, iz 230., 231. in 233. člena ZPP (pravna nesposobnost za zaslišanje, pravica privilegiranih prič odreči pričanje in pravica odkloniti odgovor na posamezna vprašanja), lahko ravnanje stranke, ki se ne odzove vabilu ali noče izpovedovati, pomeni močan indic, na podlagi katerega sme sodišče sklepati, da trditve takšne stranke niso resnične. Stranka, ki je zaslišana v dokazne namene, lahko torej tako kot priča v kazenskem postopku odreče odgovor na posamezna vprašanja, če bi sebe ali zakonsko določene kategorije njej bližnjih oseb s svojim odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali v kazenski pregon. Bistveno za obravnavano izvršitveno obliko kaznivega dejanja krive izpovedbe pa je, da če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že 9. člen ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resnico in pošteno uporabljajo pravice, ki jim gredo po ZPP. Strankam se pri navajanju dejstev namreč tolerira, da svoj dvom o posameznih dejstvih lahko prevedejo v afirmacijo, stranka, zaslišana v dokazne namene, pa mora tak dvom ali negotovost jasno izraziti. Dolžnost govoriti resnico ne pomeni le, da priča ali zaslišana stranka tistemu, kar ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Prav tako je pomembno, da pravica stranke, da odkloni izpovedbo, nikakor ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva. Če torej stranka privoli v zaslišanje, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Nikakršnega nasprotja ni v slednji trditvi v primerjavi s predhodno trditvijo, da lahko stranka stori obravnavano kaznivo dejanje z zamolčanjem. Nasprotno, kadar se stranka odloči pričati, ne sme zamolčati pomembnega dejstva, kajti takšen zavesten molk izkrivi sporočilno vrednost izpovedanega do te mere, da ima enak učinek, kot če bi zatrdila, da to pomembno dejstvo ne obstaja, a bi objektivno obstajalo in stranka bi to tudi vedela. Pri tem dolžnosti zaslišane stranke govoriti resnico ne more razbremeniti niti določba 34. člena ZDSS-1. V navedenem členu je zapisano preiskovalno načelo, ki omogoča delovnemu sodišču, da lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar le tedaj, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Obdolženkina trditev, ko je bila 27. 1. 2012 zaslišana kot stranka, da je vse od odpovedi brezposelna, podkrepljena še z navajanjem mnogoštevilnih prijav za službo, je povsem jasna in posledično se sodišču razumljivo ni porajala potreba po spraševanju o morebitni upokojitvi in preverjanju podatkov pri ZPIZ na podlagi preiskovalnega načela.

8Pritožniki izpostavljajo, da obdolžena ni bila poučena o dolžnosti pričanja in o krivi izpovedbi. Ni prosto izpovedovala, temveč je v zvezi s (tedaj veljavnim) 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) zgolj po resnici odgovarjala na vprašanja. Ker delovno sodišče obdolženke o okoliščini upokojitve ni vprašalo, je po mnenju pritožnikov jasno, da ta okoliščina za sodišče ni bila pomembna in iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča I Pd 000/2010 ne izhaja, na katero izpovedbo ali zamolčanje obdolžene naj bi se sodna odločba oprla. Manjka torej zakonski znak, da se je sodna odločba oprla na izpovedbo stranke. Ker manjka zakonski znak kaznivega dejanja, očitano dejanje ni kaznivo dejanje, zato je podana kršitev materialnega prava.

9Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve pravilno ugotovilo, da obdolženka pred zaslišanjem ni prejela pravnih poukov za pričo iz 233. in 238. člena ZPP v zvezi z 263. členom ZPP. A ta procesna kršitev predsednice senata delovnega sodišča ni bila bistvena. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu, pravni pouk priči ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave in predstavlja psihični pritisk na zaslišano stranko, ki je že po 9. členu ZPP dolžna govoriti resnico. Zato v primerih, ko to opozorilo ni bilo dano ali zgolj ni bilo vpisano v zapisnik, to še ni ovira, da se sodna odločba ne bi smela opirati na tako izpovedbo stranke. Dejstvo, da obdolženka pravnih poukov ni dobila, je zato samo po sebi ne more razbremeniti krivde, zlasti še, ker podani pravni pouk v drugem odstavku 284. KZ-1 ni določen kot zakonski znak kaznivega dejanja. Del pravne teorije celo meni, da kljub izostanku pravnega pouka v primerih, ko procesna pravila predvidevajo, da organ odločanja ne sme opreti odločbe na tak dokaz (npr. 237. člen ZKP), priča lahko izvrši kaznivo dejanje po 284. členu KZ-1⁴.

10Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27. 1. 2012 v prvem delu zaslišanja obdolženke vprašanja sicer niso zapisana, temveč le obdolženkini odgovori. Tematika zaslišanja pa se nanaša, kot izhaja iz zapisnika, na zahtevek v zvezi s 118. členom tedaj veljavnega ZDR, to je na okoliščine, pomembne za ugotovitev trenutka prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je zadnji možni trenutek prenehanja trenutek, ko sodišče prve stopnje sprejme odločitev. Že iz navedenega se izkaže kot povsem neutemeljena pritožbena trditev, da okoliščina o upokojitvi za delovno sodišče ni bila pomembna, zaradi česar naj posledično ne bi bil izpolnjen zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Da je bila ta okoliščina pomembna, je razvidno že iz izreka odločbe I Pd 000/2010 z dne 27. 1. 2012, saj je kot dan prenehanja delovnega razmerja določilo prav 27. 1. 2012, kar je imelo zelo otipljive finančne posledice za nekdanjega obdolženkinega delodajalca. Obdolženkine izpovedi o tem, da je bila vse od odpovedi nezaposlena, delovno sodišče nikakor ni spregledalo, kot je razvidno iz drugega odstavka obrazložitve na strani 17 navedene sodbe. Da je bilo dejstvo o upokojitvi bistveno, je razvidno tudi iz točke 17. obrazložitve odločbe o obnovi postopka Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 000/2014 z dne 11. 3. 2015, v kateri je zapisalo, da predstavlja upokojitev tožnice (obdolženke) novo dejstvo, ki bi, če bi bilo znano v prejšnjem postopku, vplivalo na odločitev.

11Četudi je obdolženka le odgovarjala na vprašanja, ne drži, da je na vse odgovorila po resnici, kajti trditev, da je ves čas od odpovedi (pogodbe o zaposlitvi) nezaposlena, ni bila skladna z resnico, saj ji je bila priznana invalidska pokojnina od 13. 9. 2011 dalje, do zaslišanja 27. 1. 2012 pa je prejela tudi že akontaciji pokojnine. Pri tem je poleg dejstva, da ji je bil ta njen status poznan, potrebno upoštevati še, da obdolženka ni bila neizobražen človek, temveč visoko izobražena in je bila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaposlena na delovnem mestu vodje finančno računovodske službe, zato je že na tem mestu pritrditi sodišču prve stopnje, da je kljub njenemu psihofizičnemu stanju na glavni obravnavi, kaznivo dejanje storila z direktnim naklepom.

12Pritožniki izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje v prvi sodbi zapisalo, da bi obdolžena glede na stanje, v kakršnem je bila, še toliko bolj potrebna pravnega pouka. V izpodbijani sodbi pa zaključuje, da to ni bilo potrebno, a ne obrazloži, zakaj sedaj meni drugače, zato se sodbe po mnenju pritožnikov v tem delu ne da preizkusiti.

13Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v prvem sojenju pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo primarno iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker je ocenilo, da opis dejanja ne vsebuje vseh potrebnih znakov očitanega kaznivega dejanja. V nadaljevanju je ocenilo še, da kaznivo dejanje tudi ni dokazano, torej oprostilo obdolženko še po 3. točki 358. člena ZKP. A sodba v tem delu ni vsebovala skrbne ocene vsakega izvedenega dokaza posebej in skupne ocene dokazov in tako ni bilo mogoče zaključiti, da ima sodba vse potrebne razloge. V ponovljenem postopku pa je v točkah 6 in 18 obrazložitve navedlo prepričljive razloge, zakaj se je obdolženka kljub temu, da ni dobila ustreznih pravnih poukov, ki pa so le opozorilne narave, kot je že opozorilo pritožbeno sodišče, zavedala, da mora govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati. Čeprav je v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje zavzelo drugačno stališče, je zanj navedlo prepričljive razloge, ki omogočajo preizkus sodbe tudi glede vprašanja pomena pravnega pouka, upoštevaje obdolženkino tedanje psihofizično stanje, zato ne trži trditev pritožnikov, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

14Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po mnenju pritožnikov podana, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako naj bi obdolženka vedela, kaj mora izpovedati. Obrazloži zgolj, da je obdolžena vedela, da je upokojena. Obdolženka je namreč povedala, da odločbe (o upokojitvi) ni prejela. Četudi bi jo, se ni zavedala njenega pomena, še manj, kako to vpliva na njen delovnopravni postopek. Priča Č. Č., obdolženkina pooblaščenka v delovnem postopku, je povedala, da obdolženki ni pojasnila, da je za postopek pomembno, če se upokoji. Krive izpovedbe pa ni, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil tako, kot ga pojasnjuje.

15Zatrjevana kršitev kazenskega postopka ni podana. Pritožniki vztrajajo pri tezi, da obdolženka ni prejela odločbe o upokojitvi, kar ne drži. To tezo je sodišče prve stopnje argumentirano ovrglo in v točkah 8 - 15 obrazložitve prepričljivo utemeljilo oceno, da je obdolženka prejela tako odločbo ZPIZ z dne 14. 10. 2011 o priznani pravici do invalidske pokojnine, kot tudi nakazili akontacije pokojnine dne 13. in 29. 12. 2011, a o tem ni povedala ne D. D., ne E. E., ne svoji takratni odvetnici Č. Č., ter v točki 16 in zlasti 18 prepričljivo obrazložilo, da se je dejstva svoje upokojitve zavedala tudi na glavni obravnavi 27. 1. 2012, kjer se je zavedala, da je v zvezi z uveljavljanjem nadomestil plač pomembno povedati za priznanje pravice do invalidske pokojnine in prejetje akontacije pokojnine, saj je to nedvomno v okviru trditvene podlage, pa je to dejstvo zamolčala. Zato posebno opozorilo o morebitni upokojitvi s strani tedanje odvetnice ni bilo potrebno. Obdolženke ne ekskulpira niti odsotnost pravnega pouka o dolžnosti govoriti resnico in ničesar zamolčati. Obdolženka, čeprav v nezavidljivem psihofizičnem stanju, dodatno načetim z nesramnim napadom odvetnice tožene stranke, je namreč med zaslišanjem kot stranka povsem zavestno svoj status prikazovala kot status brezposelne osebe, čeprav to ni bila več že nekaj mesecev, in zavestno zamolčala svoj dejanski status upokojenke. Na njeno naklepno zamolčanje, ki nikakor ni posledica odsotnosti pravnega pouka, kaže tudi njeno ravnanje izven glavne obravnave, ko o svojem dejanskem statusu ni povedala ne prijateljem ne svoji takratni odvetnici, nato pa še nasprotovala obnovi postopka pred delovnim sodiščem.

16Pritožniki poudarjajo, da je bila obdolženka ob zaslišanju v hudi stiski, celotnega obdobja se slabo spominja, motnje spomina in kognitivne motnje je imela že od prej, kar dokazujejo zdravstvena dokazila, a je sodišče prve stopnje navedlo, da to ni pomembno, ni pa pojasnilo, zakaj obdolženi ne verjame, da je imela motnje spomina, zato sodba v tem delu ni obrazložena in se je ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev postopka.

17Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da je bila obdolženka v času glavne obravnave v veliki stiski zaradi zdravljenja hude bolezni in tudi siceršnjih psihičnih težav. Vendar je sklicevanje na slab spomin po oceni pritožbenega sodišča manever obdolženke, s katerim se želi razbremeniti krivde za obravnavano kaznivo dejanje, ki pa ne prestane kritične presoje. Sodišče prve stopnje je povsem jasno obrazložilo, zakaj meni, da se je obdolženka zavedala svojega ravnanja, kar na drugi strani pomeni, da v kritičnem času ni imela motenj spomina, ko se je v točkah 16 in 18 obrazložitve upravičeno oprlo na mnenje sodne izvedenke za psihiatrijo dr. F. F., da je bila obdolženkina sposobnost razumevanja in obvladovanja v kritičnem času bistveno ohranjena, na visoko inteligenčno sposobnost obdolžene, na pričanje D. D., da je obdolženka kljub bolezni vztrajala, da gre na glavno obravnavo, in vedela, kam gre, na okoliščini, da je sama prevzela odločbo ZPIZ in akontaciji pokojnine, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi se obdolženka ali njena tedanja odvetnica sklicevali na njeno slabo zdravstveno stanje, obdolženka pa je pričala in jasno odgovarjala na zastavljena vprašanja. Zato sodišče prve stopnje, ko je v točki 19 navedlo, da ostale predložene listine s strani obrambe, ki jih sodišče ni posebej omenilo, niso bile pomembne za ugotavljanje dejanskega stanja, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka. Pritožniki niti ne konkretizirajo zdravstvenih dokazil, ki bi izpodbili prepričljivo oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša prav na kritično obdobje in ne na morebitno predhodno časovno obdobje. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, obdolženkine psihične težave, ki so povzročile njeno nesposobnost za poklicno delo, nikakor ne izključujejo njene sposobnosti sodelovanja v postopku in izpovedovanja v dokazne namene.

18Zakaj bi obdolžena zamolčala, če bi vedela, da se je upokojila, sodišče prve stopnje prezre, navajajo pritožniki in ocenjujejo, da je naklep povsem neizkazan. Obdolženka bi morala imeti motiv, ki ni niti zatrjevan niti izkazan, škoda pa je nastala zgolj obdolženki. Grajajo oceno sodišča prve stopnje, da je bila obdolženka jezna na delodajalca in se hotela finančno okoristiti z njimi. To ni smiselno, saj ji je delodajalec uničil zdravje in življenje. Pri očitku, da delodajalcu še ni vrnila denarja, pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je sklenila dogovor o obročnem odplačevanju, zato je takšno sklepanje sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi.

19Neutemeljeno pritožniki ocenjujejo, da je obdolženkin naklep povsem neizkazan. Že v predhodnih točkah je obrazložilo, zakaj ne dvomi v obdolženkino prištevnost, nato pa je sodišče prve stopnje navedlo v točki 19 obrazložitve prepričljive razloge za svojo oceno, da je obdolženka storila kaznivo dejanje z direktnim naklepom. Ni mogoče odreči razumnosti in prepričljivosti oceni, da se kaznivosti krivega pričanja zaveda vsak povprečen človek, toliko bolj obdolženka z visokimi intelektualnimi sposobnostmi, kljub njeni takratni hudi bolezni in siceršnjem psihofizičnem stanju. A se je za zamolčanje zavestno odločila. Kot je obrazložilo že v točki 18, tega dejstva ni zamolčala le sodišču, temveč tudi prijateljem in takratni odvetnici, motiv za storitev pa je sodišče prve stopnje upravičeno videlo v obdolženkini jezi do bivšega delodajalca in želji po pridobitvi čim več denarja. Iz izida delovnega spora z bivšim delodajalcem, ki je bil obdolženki vsaj v pretežnem delu v korist, je razvidno, da je bila obdolženka na bivšega delodajalca lahko upravičeno jezna, zaradi dolgega obdobja, ko je bila v veliki finančni negotovosti in so ji pri preživljanju pomagali prijatelji in sorodniki, pa je tudi razumljivo, da je želela s pomočjo delovnega spora pridobiti čim več denarja. Sodišče prve stopnje nikakor ni prezrlo, čemu bi obdolženka zamolčala dejstvo upokojitve. V zaključku točke 18 obrazložitve je navedlo, da je bila jezna na nekdanjega delodajalca in želela tudi pridobiti večja finančna sredstva, v tem je našlo motiv za storitev kaznivega dejanja. Pritožniki zato neutemeljeno menijo, da motiv ni niti zatrjevan niti izkazan. Za storitev obravnavanega kaznivega dejanja sicer ni bistveno, ali je motiv zatrjevan, ga je pa sodišče prve stopnje kljub temu pravilno ugotovilo. Pritožnikom se ne zdi smiselno, da bi bila obdolženka jezna na delodajalca in se hotela finančno okoristiti z njim, ko pa ji je delodajalec uničil zdravje in življenje, a ravno pripisovanje vzroka za slabo zdravstveno stanje ter za neupravičeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi bivšemu delodajalcu je pri obdolženki razumljivo povzročilo jezo do delodajalca. Pri tem ne drži trditev pritožnikov, da je škoda nastala le obdolženki. S storitvijo kaznivega dejanja je bila namreč prizadeta integriteta sodnega postopka, saj je bilo dejansko stanje ugotovljeno napačno, kar pa je imelo za bivšega delodajalca kot toženo stranko povsem konkretne finančne posledice. Res je, da je obdolženka sklenila dogovor o obročnem odplačevanju, a ni spregledati njenega zagovora z dne 4. 4. 2019, da se je dogovorila za obročna plačila po 100 EUR, pri čemer bi s plačevanjem morala pričeti že 1. 4. 2019, na glavni obravnavi 4. 6. 2019 pa je dodala še, da zaenkrat še ni plačala nič, poleg tega pa dogovor o obročnem plačevanju nima posebne teže, ker je očitno, da pred tem bivšemu delodajalcu kar nekaj let denarja ni vrnila, čeprav je bilo že sredi leta 2015 jasno, da je po končani obnovi postopka dolžna vrniti določen znesek bivšemu delodajalcu, a ga prostovoljno ni vrnila, zato je bivši delodajalec jeseni 2015 vložil zoper njo tožbo zaradi neupravičene obogatitve.

20Da je obdolženka sama nesla predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ni v zvezi s tem, ali je dejansko brala svojo pošto in ali jo je razumela, kot po mnenju pritožnikov nelogično in neobrazloženo zaključuje sodišče prve stopnje. Ko je bila na invalidski komisiji, je to namreč dojemala na način, da bo napotena na zdravljenje, ne pa, da bo upokojena. Komisija zavarovancu nikoli ne pove že na sami komisiji, kakšna bo njihova odločitev. Ker se odločbe izdajajo dalj časa, obdolžena pa je imela pregled septembra 2011, je jasno, da je lahko sklepala, da odločba januarja 2012 še ni izdana.

21Tudi po oceni pritožbenega sodišča je logično sklepati, kakor je to storilo sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve, da je obdolženka prebrala odločbo, ko pa je sama nesla predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja s predlogom za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine. Obdolženka je imela namreč interes, da izve za odločitev ZPIZ, kar je tudi razumljivo, saj ima odločitev o upokojitvi dolgoročne posledice, tudi finančne, obdolženka pa je bila tedaj v finančni stiski. Že pred izdajo odločbe je obdolženka tudi podpisala predlog osebnega zdravnika, iz katerega je razvidno njegovo mnenje o popolnoma izgubljeni delovni zmožnosti obdolženke in da je zaprošena ocena za I. kategorijo (invalidnosti), zato ni prepričljiv zagovor o dojemanju na način, da bo napotena na zdravljenje. Tega ne spremeni niti pregled pri psihiatrinji dr. B. B. na Kliničnem inštitutu za medicino dela nekaj dni pred podajo predloga osebnega zdravnika. Pregled pri dr. B. B. je bil opravljen na obdolženkino željo, ki takrat še ni imela diagnoze, da je zbolela za rakom ..., predlog dr. B. B. pa je bil prav tako invalidska upokojitev I. kategorije. Tudi ne prestane kritične presoje teza, da zaradi daljšega časovnega obdobja med pregledom pri komisiji in izdajo njene pisne odločbe obdolženka januarja 2011 še ni pričakovala odločbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je obdolženka prejela tako odločbo ZPIZ o invalidski upokojitvi v oktobru 2011 kot tudi akontaciji pokojnine v decembru 2011 in bila s svojim statusom upokojitve v januarju 2012 nedvomno že seznanjena.

22Glede na zgoraj navedeno tudi ni utemeljena pritožba v delu, kjer pritožniki trdijo, da je izvedenka dr. F. F. svoje mnenje oprla na domneve, kar je nedopustno, ker je menila, da je obdolženka aktivno sodelovala v postopku invalidskega upokojevanja, kar po mnenju pritožnikov ne drži. Zdravstveni pregled na medicini dela pri dr. B. B. je želela opraviti zaradi zaposlitve na ladji in ne upokojitve. Sodišču prve stopnje obisk pri dr. B. B. ni važen, pritožnikom pa je, ker dokazuje, da se obdolženka ni zavedala resnosti svojega zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da motiv obdolženke za obisk pri dr. B. B. ni odločilen. Verjame sicer obdolženki, da se ni želela sprijazniti s svojim zdravstvenim stanjem, vendar je potrebno poudariti, da je bil pregled pri dr. B. B. opravljen v juniju 2011 in že tedaj je dr. B. B. predlagala invalidsko upokojitev I. stopnje, kot je kasneje predlagal še obdolženkin osebni zdravnik, katerega predlog je podpisala in ga nato sama nesla pristojnemu organu.

23Pritožniki trdijo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zaslišanje dr. G. G., ki je podal mnenje, da je bil upad sposobnosti razumevanja obdolženke izrazit, češ da je v spisu mnenje sodnega izvedenca, kar ne zadošča za obrazložitev, zakaj temu dokazu obrambe ne sledi. Sodišče prve stopnje se do dokaza, pisnega mnenja dr. G. G., sploh ni opredelilo in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, kršilo je tudi obdolženkini pravici do poštenega sojenja in do aktivne obrambe.

24Res je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 3. 9. 2019 zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje dr. G. G. kot nepotrebnega, ker je bila že postavljena sodna izvedenka, ki je podala mnenje o obdolženkinem takratnem (psihičnem) stanju. Vendar je nato v izpodbijani sodbi v točki 3 obrazložitve ne le navedlo zavrnitev dokaznega predloga, temveč se je v točki 17 do mnenja dr. G. G. še argumentirano opredelilo, pritožbeno sodišče pa pritrjuje takšni obrazložitvi, saj je tudi po njegovi oceni sodna izvedenka, ki je pregledala vso razpoložljivo zdravstveno in sodno dokumentacijo, kar iz mnenja dr. G. G. ni razvidno, prepričljivo izpodbila zaključek dr. G. G., zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev kazenskega postopka ni podana.

25Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je mnenje dr. G. G. obrambna navedba, ki jo je sodišče prve stopnje preizkušalo ne le z izpovedbami prič in branjem listin, temveč zlasti s sodno izvedenko dr. F. F., katere ugotovitve so sodišče prve stopnje očitno v celoti prepričale. Utemeljitev obrambe, zakaj bi, kljub pisnemu in ustnemu mnenju sodne izvedenke, bilo potrebno zaslišanje dr. G. G., pa je bila skromna, čeprav bi morala pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Po določbi 17. člena ZKP mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva za izdajo zakonite odločbe in pazljivo preizkusiti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kot dejstva, ki so mu v korist. Pravica sodišča, da presoja, če je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na posebna formalna dokazna pravila in z njimi tudi ni omejena (18. člen ZKP, v okviru navedenih zakonskih določb pa sodišče odloča tudi o dokaznih predlogih strank). Določba 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije obdolžencu zagotavlja pravno varstvo izvajanja dokazov v njegovo korist, vendar navedene določbe ni moč razlagati tako, da ima obdolženec pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga in da je njegova pravica do obrambe neomejena ter kršena vedno, ko sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov. Iz ustavnih odločb št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 izhajajo merila, ki sodišče zavezujejo pri odločanju, če naj bo določen dokazni predlog izveden ali ne. Glede na omenjeno načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in na kakšen način bo presojalo njihovo verodostojnost; sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni; obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče pa ga mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče je tako dolžno izvesti tiste dokaze, ki se nanašajo na pravnorelavantna dejstva, za katere obramba obstoj in pravno pomembnost dokaza, katerega izvedbo predlaga, tudi utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti in utemeljenosti. Izvedbo dokaza pa sodišče zavrne, če je očitno, da gre za predlagan dokaz, ki je neprimeren za dokazovanje oziroma ugotavljanje določenega dejstva, če je predlagan dokaz za ugotovitev nekega že dokazanega dejstva ali če je dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja. V okviru navedenih meril je o dokaznem predlogu za zaslišanje dr. G. G. odločalo tudi sodišče prve stopnje in utemeljeno presodilo, da izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna, obdolženki pa zaradi tega ni bila kršena pravica do obrambe. Presoji potrebnosti podanega dokaznega predloga pritožbeno sodišče pritrjuje, upoštevaje tudi ustavno odločbo Ustavnega sodišča Up 234/2013, da je obdolženka imela zagotovljeno možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, tudi v delu, ko je s pomočjo strokovnjaka po lastni izbiri aktivno sodelovala v dokaznem postopku, kar ji je bilo dopuščeno, saj je bilo mnenje strokovnjaka tudi predočeno sodni izvedenki dr. F. F. in se je ta do njega tudi opredelila.

26Pritožniki ocenjujejo, da niso nelogične obdolženkine navedbe v zvezi s prejemanjem denarja, saj obdolženka v kritičnem obdobju na to ni bila pozorna, pri preživljanju so ji pomagali sestra in prijatelji. Obdolženka je prepričana, da podpisi na poštnih povratnicah niso njeni. Ključe stanovanja so imeli tudi sosedje in možno je, da so od poštarja sprejemali denar. Tudi izvedenka za pisave ni z gotovostjo ugotovila, da so podpisi na vročilnicah obdolženkini, obstoji zgolj verjetnost, kar ne zadostuje za gotovost. Tudi po mnenju izvedenke, katerega je v spis vložila obdolženka, ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za podpise obdolženke. Obstoji torej dvom, v dvomu pa je treba obdolženko oprostiti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so podpisi obdolženkini, je zato arbitrarna, mimo sodne izvedenke, do dokaza obrambe pa se sploh ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka in kršilo pravico do obrambe, tudi zato, ker ne drži, da obdolženka ni zatrjevala ponarejenih podpisov.

27Čeprav iz mnenja sodne izvedenke za preiskave rokopisov in podpisov H. H. ne izhaja, da bi z gotovostjo ugotovila, da je podpis in rokopis (zapis datuma) na vročilnici z dne 21. 10. 2011 napisala obdolženka, pa je bistveno, da te možnosti ne ovrže, nasprotno, rezultati preiskave šibko podpirajo predpostavko, da je navedeno napisala obdolženka. Podobno velja za podpise na kopijah pokojninskih nakaznic z dne 13. 12. 2011 (list. št. 319) in 29. 12. 2011 (list. št. 320), kjer rezultati šibko podpirajo predpostavko, da je podpise napisala obdolženka, medtem ko so rokopisi na kopijah pokojninskih nakaznic nedokazljivi. Strokovnjakinja I. I., ki jo je angažirala obdolženka, pa je glede fotokopije vročilnice z dne 21. 10. 2011 (označena kot S1) podala sklepno ugotovitev, da je podpis podal isti pisec kot nesporne podpise od N2 - N5 (podpisi obdolženke na pooblastilih z dne 19. 1. 2010 in 16. 12. 2013, osebni izkaznici in zahtevi z dne 3. 6. 2010), nato pa podala mnenje, da za podpis S1 preiskava ni mogoča, ker je med materialom najti tako podobnosti kot razlike, to pa onemogoča, da bi lahko potrdili ali ovrgli predpostavko, da je sporni in primerjalni rokopis napisala ista oseba, oziroma da ga ni napisala ista oseba. Zapisano pomeni, da tudi strokovnjakinja I. I. ni ovrgla možnosti, da je podpis na vročilnici z dne 21. 10. 2011 obdolženkin. Sodišče prve stopnje se je do mnenja strokovnjakinje I. I. na kratko, pa vendar, opredelilo na koncu točke 14 obrazložitve in pravilno zapisalo bistveno, namreč, da mnenja sodne izvedenke v bistvenem ne izpodbija preliminarno mnenje strokovnjakinje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji pritrjuje tudi pritožbeno, da so podpisi na vročilnici 21. 10. 2011 in pokojninskih nakaznicah z dne 13. in 29. 12. 2011 obdolženkini, pa ni arbitrarna, saj sodišče prve stopnje pri svoji presoji ni upoštevalo le izvedenskega in strokovnega mnenja, temveč se je oprlo tudi na pričanji obdolženkinih prijateljev D. D. in E. E., ki sta sicer prevzemala vsaj del obdolženkine pošte, a o odločbi ZPIZ in akontacijah pokojnine nista vedela nič. Nadalje, da je bila odločba vročena po ZUP in gotovo ni bila kar puščena v poštnem nabiralniku, temveč je bila osebno prevzeta, upoštevaje odgovor Pošte Slovenije (list. št. 205-206), na kopijah pokojninskih nakaznic z dne 13. in 29. 12. 2011 pa je poleg podpisa zapisano „(osebno)“ in „(osebno znan)“. Poleg tega je bila obdolženka 13. 12. 2011 v jutranjem času, ko je splošno znano, da pismonoše dostavljajo pošto, še doma, iz odgovora OI LJ (list. št. 167) pa tudi ne izhaja, da bi bila obdolženka 29. 12. 2011 na OI LJ. Glede ponarejanja podpisov pa obdolženka v zagovoru ni povedala nič določnega.

28Po mnenju pritožnikov obdolženka denarja gotovo ni prejela 13. 12. 2011. Tega dne je bila sprejeta v bolnišnici, dan pred tem je ni bilo doma, ključe od stanovanja so imeli tudi sosedje, katere je poštar brez dvoma poznal in jim vročal pošiljke za obdolženo.

29Z navedenimi pritožbenimi navedbami pritožniki ne morejo izpodbiti pravilne ocene sodišča prve stopnje, da je obdolženka 13. 12. 2011 prejela izredno nakazilo. Kot je pojasnilo v točkah 9. in 10. obrazložitve, sta priči E. E. in D. D. zanikali, da bi prejeli kakšen denar, na pokojninski nakaznici je ob podpisu napisana beseda „osebno“, pri čemer se je obdolženka domov vrnila že dan prej in bila v bolnici sprejeta 13. 12. 2011 okoli 10.30 ure, tedaj je bila zjutraj, ko prihajajo pismonoše, še doma na naslovu stalnega bivališča, kamor je prišlo tudi izredno nakazilo. V izvedenem dokaznem postopku pa ni podlage za tezo, da bi poštar tovrstno pošto vročal kar sosedom.

30Pritožniki poudarjajo, da obdolženka ne bi iskala nove zaposlitve, če bi vedela, da je upokojena in prejema invalidsko pokojnino. Šele, ko je okrevala, se je seznanila z odločbami ZPIZ in prenehala iskati zaposlitev. Dejstvo, da nihče od obdolženkinih bližnjih ni vedel, da je upokojena, dokazuje, da tega ni vedela niti sama. Izvedenka dr. F. F. je izvedenka psihiatrične stroke in ne o tem, koliko ljudi se vključi nazaj v delo potem, ko so invalidsko upokojeni, zato sodba o tem, da je obdolženka vedela za upokojitev, temelji na sklepanjih in ne na izvedenih dokazih.

31Pritožbeno sodišče tudi v tem delu ne pritrjuje pritožnikom. Dejstvo, da je obdolženka še po invalidski upokojitvi iskala zaposlitev, ne dokazuje, da za upokojitev ni vedela, saj je slednje dejstvo sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, kot je bilo že navedeno zgoraj, pač pa, da svoje upokojitve ni sprejemala, temveč jo je doživela kot ponižanje, kot izhaja iz zagovora, zato je tudi razumljivo, da o njej drugim ni govorila. Izvedenka dr. F. F. seveda ni strokovnjakinja za vprašanja zaposlenosti predhodno invalidsko upokojenih delavcev. A njeno mnenje o tem, da ni neobičajno, da se želijo številni pacienti s statusom invalidnosti rehabilitirati in si poiskati zaposlitev, je razumeti s psihološkega vidika. Invalidnost namreč ni status, ki bi si ga bilo želeti, saj je posledica psihične in/ali fizične hibe posameznika, zaradi katere ni sposoben za delo, kot bi ga bil, če bi bil zdrav. Razumna je želja vsakega človeka, da bi bil zdrav, vsakega delavnega človeka pa tudi, da bi lahko opravljal delo, tako tudi obdolženke, ki je, kot je pokazal dokazni postopek, bila že od rane mladosti predana delu in svoji strokovni rasti.

32Po 386. členu ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede izrečene kazenske sankcije. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki izhajajo iz točke 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, in se je utemeljeno odločilo, da obdolženki izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo blizu splošnega minimuma in krajšo preizkusno dobo.

33Ker obdolženka s pritožbo ni uspela, a prejema pokojnino okrog 1.300,00 EUR, je po prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso 200,00 EUR, ki je odmerjena upoštevaje zapletenost primera in obdolženkine premoženjske razmere po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

¹ Tako Gregor Dugar in Barbara Zobec, 284. člen v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 292.
² Idem, str. 295 in 299.
³ Idem, str. 295 in 298 ter tudi Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 697.
⁴ Idem, str. 296.