VSRS Sodba in sklep II Ips 330/2016

I. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Prvi toženec je dolžan tožniku povrniti 2.542,48 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 37.557,00 EUR (I. točka izreka). Prvemu tožencu je naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.443,00 EUR (II. točka izreka), v presežku (do zneska 79.000,00 EUR) je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (III. točka izreka). Prvemu tožniku je naložilo plačilo odškodnine za izgubo zaslužka, in sicer za obdobje od 15. 6. 2009 do 5. 7. 2011 znesek 9.113,40 EUR, za obdobje od 15. 7. 2011 do 31. 12. 2013 znesek 9.145,65 EUR in mesečne zneske po 306,78 EUR za obdobje od januarja 2014 do vključno maja 2015 (IV. točka izreka), v presežku je zahtevek iz naslova preteklega izgubljenega zaslužka zavrnilo (V. točka izreka). Za obdobje od vključno junija 2015 dalje je prvemu tožencu naložilo plačilo 91,52 EUR mesečne rente (VI. točka izreka), v presežku do zneska 633,00 EUR mesečno je zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka). Prvemu tožencu je naložilo povrnitev premoženjske škode iz naslova prevoznih stroškov 234,60 EUR (VIII. točka izreka), v presežku do zneska 354,00 EUR je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (IX. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za povrnitev škode zaradi plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanja tožnikove žene v znesku 216,00 EUR (X. točka izreka). Tožencema in stranskemu intervenientu je naložilo solidarno povrnitev pravdnih stroškov tožnika (XI. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo (naložen v plačilo prvemu tožencu) v II. točki izreka sodbe zvišalo na znesek 19.443,00 EUR, znesek odškodnine za izgubo zaslužka 9.145,65 EUR v IV. točki izreka sodbe je zvišalo na 17.358,61 EUR, znesek odškodnine za izgubo zaslužka 306,78 EUR iz iste točke izreka sodbe je zvišalo na 633,00 EUR, znesek 91,52 EUR mesečne rente zaradi izpada dohodka iz samostojne dejavnosti iz VI. točke izreka sodbe je zvišalo na 633,00 EUR, zvišalo je tudi znesek pravdnih stroškov, ki so jih toženca in stranski intervenient dolžni povrniti tožniku. V ostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbi tožencev in stranskega intervenienta zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožencema in stranskemu interevenientu je naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožnika.

3Prvi toženec je zoper navedeno sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Odgovornost prvega toženca za nezgodo naj ne bi bila podana, saj naj do nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik nosil zaščitna očala in ne bi gledal v smeri kotne brusilke. Zmotno naj bi bilo stališče, da ni realna zahteva, da tožnik nosi delovno zaščito pred morebitnimi delovnimi nezgodami, ki se pripetijo na delu tretjim delavcem. Enako kot naj bi bile dolžne nositi varovalno čelado vse osebe, ki se iz kakršnegakoli razloga mudijo na gradbišču, kjer obstaja možnost padca predmetov na glavo, tako naj bi bil tudi toženec dolžan uporabljati zaščitna očala. Dokler se je tožnik nahajal v prostoru tik ob delavcu A., bi moral nositi zaščitna očala. Podano naj bi bilo nasprotje v razlogih sodbe, saj naj bi sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bila na stranskega intervenienta s pisnim sporazumom prenesena tudi skrb za varnost delovnega procesa, nato pa naj bi zapisalo, da pritožbene navedbe, da je bil za varnost delovnega okolja in procesa zadolžen stranski intervenient, niso utemeljene. Slednji zaključek drugostopenjskega sodišča naj tudi ne bi držal. Stranski intervenent naj bi na delovišču opravljal delo s svojimi delavci in z delavci prvega toženca. Ti naj bi delo opravljalo po navodilih stranskega intervenenienta, ta je tudi z B. d. d. podpisal sporazum o skupnih ukrepih zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Direktor prvega toženca naj bil bil na gradbišču približno enkrat na mesec, skrb za varen delovni proces pa zahteva vsakodnevni nadzor, ki ga je s podpisom sporazuma prevzel stranski intervenient. Do škodnega dogodka naj ne bi prišlo, ker delavci prvega toženca niso imeli ustreznega orodja, ampak ker so delavci odstranili varovalo, zaradi česar se je razletela prevelika rezalna plošča. Do te okoliščine je prišlo v sferi stranskega intervenienta, ki je nadziral delovni proces. Ugotovitev sodišča, da se stranski intervenient v tehnično brezhibnost strojev in orodja ni spuščal, naj ne bi imela podlage v dokazni podlagi. Enako naj bi veljalo za ugotovitev, da je imela prva toženka s tem, ko je dostavljala orodje znaten vpliv na varnost delovnega procesa. Prevelike rezalne plošče naj bi delavcem zagotavljal stranski intervenent. Opozarja na odločbe višjih sodišč in Vrhovnega sodišča, iz katerih naj bi izhajalo, da odgovornost prvega toženca ni podana, saj ni imel nobenega vpliva na organizacijo njihovega dela, niti tega ni nadzoroval. Sodišči naj bi previsoko odmerili odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnik naj bi se lahko zaposlil v številnih poklicih, kjer ni dela na višini ali globini in kjer se ne zahteva globinski vid. Prav tako naj bi bilo treba pri odmeri upoštevati tožnikovo nagnjenost k depresiji. Ta naj bi bila predvsem posledica njegove brezposelnosti in ne poškodbe očesa in naj prva toženka za tožnikove depresivne motnje zaradi nezmožnosti pridobitve zaposlitve, ki je posledica trenutne gospodarske situacije v Sloveniji, ne bi mogla odgovarjati. Ne drži stališče, da tudi strah za izid zdravljenja v kontekstu strahu pred izgubo zaposlitve, strah za prihodnost in preživetje družine, predstavlja pravno priznano škodo. Zmotno naj bi bilo stališče drugostopenjskega sodišča, da tožniku pripada odškodnina za skaženost, ker naj bi od delovne nezgode do namestitve začasne proteze minilo šest let, zaradi česar skaženost ni bila le začasna. Odškodnina iz tega naslova naj bi pripadala le za obdobje od zaključka zdravljenja dalje. Glede skaženosti po namestitvi proteze naj v spisu ne bi bilo nobene fotografije po 6. 7. 2015, niti naj se sodišče druge stopnje ne bi samo prepričalo glede izgleda tožnika, s čimer naj bi zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj naj bi o dejstvih glede obstoja skaženosti odločilo zgolj na podlagi tožnikovih navedb, ne pa na podlagi morebitnih fotografij ali neposredne zaznave. Glede premoženjske škode naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v nasprotju z mnenjem izvedenca oftalmologa in Odločbo ZPIZ zapisalo, da je tožnik nezaposljiv. Če naj bi bil tožnik res nesposoben za vsakršno pridobitno delo, bi mu bila priznana prva stopnja invalidnosti, nasprotno pa naj bi bil sposoben za delo in prejemati vsaj minimalno plačo. Zmotno naj bi bilo stališče, da naj ne bi bilo življenjsko pričakovati, da naj bi se tožnik prekvalificiral. Skladno z zakonodajo naj bi imeli invalidi tretje stopnje pravico do poklicne rehabilitacije do 65. leta. Tožnik naj bi bil dolžan poskrbeti za zmanjšanje posledic škodnega dogodka oziroma najti ustrezno zaposlitev. Naj ne bi obstajala vzročna zveza med nezgodo ter tožnikovo nesposobnostjo pridobiti kakršnokoli zaposlitev tudi za vsaj minimalno plačo. Opozarja na odločbo II Ips 765/2007, ki se naslanja na teorijo o adekvatni vzročnosti. Pravilno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik vsaj od meseca julija 2011 dalje lahko zaslužil vsaj minimalno plačo. Lahko naj bi se zaradi predvidene gospodarske rasti možnost zaposlitve tožnika povečala in tudi realizirala, zaradi česar bi bil lahko tožnik neupravičeno obogaten. Zato naj bi sodišče druge stopnje pri izračunu izgubljenega dobička in rente zmotno neupoštevalo znesek minimalne plače. Zmotno naj sodišči od osnove za izračun čistega dobička tudi ne odšteli dohodnine, ki bi jo moral tožnik plačati. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o pravdnih stroških.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožniku, ki je v odgovoru nanjo predlagal njeno zavrnitev.

5Na revizije je odgovoril tudi stranski intervenent. Z odgovorom na revizijo ima nasprotna stranka (stranka, ki ni vlagatelj revizije) možnost uveljaviti pravico do izjave v postopku z revizijo. Stranski intervenient, ki je vložil odgovor na revizijo prvega toženca, v pravdi interevenira na strani tožencev; v pravdi torej nastopa na isti strani kot vlagatelj revizije. Stranski intervenient torej ni na nasprotni strani (nasprotnik) prvega toženca, zaradi česar mu pravica do odgovora na njegovo revizijo v smislu 375. člena ZPP ne pripada. Zato Vrhovno sodišče njegovih navedb v odgovoru na revizijo ni upoštevalo.

Presoja dovoljenosti revizije

6Revizija je delno nedovoljena.

7Revident med drugim izpodbija odločitev o stroških postopka. Ker sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, ta tudi ne more biti predmet revizijskega preizkusa (prvi odstavek 384. člena ZPP). V presojo o utemeljenosti razlogov, s katerimi revident izpodbija odločitev o pravdnih stroških, se zato ni bilo treba spuščati. Zavrženje revizije v tem (nedovoljenem) delu temelji na določbi 377. člena ZPP.

Presoja utemeljenosti revizije

8V ostalem revizija ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske obveznosti

9Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- tožnik je bil 15. 6. 2009 poškodovan (izgubil je vid na desnem očesu), ko je delal kot podizvajalec na delovnem mestu varilca, in sicer na skupnem delovišču, kjer so svoje delo med drugim opravljali tudi delavci stranskega intervenienta kot glavnega izvajalca ter delavci prvega toženca kot njegovega podizvajalca;

- okoli 14.05 ure si je začasno snel masko, da bi si odpočil in se nadihal, ko mu je z oddaljenosti okoli 6 metrov v oko priletel del rezalne plošče kotne brusilke, ki jo je uporabljal delavec prvega toženca (A.);

- slednjemu je razneslo rezalno ploščo zaradi tehnične neustreznosti kotne brusilke - ker je bila kotna brusilka brez ustrezne tovarniške zaščite (varovala) in je imela nameščeno preveliko rezalno ploščo;

- delavec A. je bil s strani svojega delodajalca (prvega toženca) napoten na delo pri stranskem intrvenientu, na katerega je bila s pisnim sporazumom prenesena tudi skrb za varnost delovnega okolja in procesa ter je delo opravljal pod njegovim vodstvom in nadzorom;

- prvi toženec je na skupno delovišče dostavil tudi svoje stroje in orodje (med njimi tudi sporno kotno brusilko); njegov direktor je enkrat mesečno prišel na delovišče preveriti, ali delavci kaj potrebujejo in poskrbel za delovanje orodja in strojev;

- tožnik je svoje delo opravljal samostojno, krajevno oddaljeno in nepovezano z delom delavca prvega toženca;

- prvi toženec je imel v času dogodka zavarovano svojo splošno civilno odgovornost pri drugem tožencu.

Presoja sodišč prve in druge stopnje

10Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je delo na gradbišču morda res nadzoroval glavni izvajalec - stranski intervenient, vendar le v segmentu tehnično pravilnega dela, pri čemer se v tehnično brezhibnost strojev in orodja, s katerimi so delali delavci podizvajalca (prvega toženca), ni spuščal in je bila ta skrb v celoti prepuščena podizvajalcu. Ravno zaradi samostojnosti pri dostavi in uporabi delovnega orodja je imel prvi toženec vsaj v tem delu znaten vpliv na varnost delovnega procesa. Še posebej glede na to, da je prvi toženec posodil tako svoje delavce, kot svoje stroje oziroma orodje. Protipravnost ravnanja delavca prvega toženca je podana, ker je ta delo opravljal z neustreznim, tehnično neprimernim orodjem, delodajalec pa dela s tem orodjem ni preprečil, niti nadzoroval, niti ni s kakšnimi ukrepi poskrbel, da bi delavec operiral z ustreznim orodjem. Ocenilo je tudi, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

11Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji, da je podana predpostavka protipravnosti upoštevaje, da prvi toženec, ki je skrbel za tehnično ustreznost strojev in orodja ter je imel zaradi samostojnosti pri dostavi in uporabi orodja vpliv na varnost delovnega procesa, ni preprečil dela s tehnično neprimernim orodjem, niti ni nadzoroval, ali delavec ustrezno ravna z orodjem. Strinjalo se je tudi z oceno, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Poudarilo je, da poškodbe ni povzročil razžarjeni opilek, temveč kos rezalne plošče, zato ne drži, da je tožnik prispeval k nastanku škode, ko je kljub iskram gledal proti kotni brusilki. Neživljenjsko je stališče, da bi tožnik moral predvideti raztrganje rezalne plošče drugega delavca, ki je posledica tehnične neustreznosti orodja. Od tožnika tudi sicer ni mogoče pričakovati, da bo pozornost posvečal tehnični ustreznosti orodja drugih delavcev, ki v bližini opravljajo samostojno, nepovezano delo. Zahteva, da tožnik nosi zaščito pred morebitnimi delovnimi nezgodami, ki se pripetijo ob delu tretjim delavcem, ni realna. Enako velja za stališče, da bi moral tožnik nositi varnostno opremo tudi ko ne opravlja svojega dela, saj se morajo delavci (varilci) pogosto odpočiti in nadihati zraka.

Presoja Vrhovnega sodišča

12Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni ter ustrezno konkretizirani in argumentirani. Na dovoljene revizijske razloge Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V fazi revizijskega preizkusa je v celoti nedovoljeno izpodbijati tako pravilnost kot tudi popolnost na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13Revident neutemeljeno nasprotuje presoji o tem, da je podana predpostavka nedopustnosti ravnanja prvega toženca. Revizijska kritika kot pravilen ponuja sklep, da je zaradi svojega protipravnega ravnanja lahko odškodninsko odgovoren le glavni izvajalec (stranski intervenient), pri čemer jo utemeljuje na predpostavkah, da naj do škodnega dogodka ne bi prišlo zaradi tehnične neustreznosti orodja in da naj prvi toženec ne bi imel vpliva na varnost delovnega procesa. Opozoriti je treba, da ti nista sestavni del ugotovljenega dejanskega stanja, zato revident s takšnim uveljavljanjem napačne uporabe materialnega prava ne more uspeti. Ne drži tudi revizijski očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo drugostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, da je ugotovilo, da je bila na stranskega intervenienta s pisnim sporazumom prenesena tudi skrb za varnost delovnega procesa, nato pa zapisalo, da pritožbene navedbe, da je bil za varnost delovnega okolja in procesa zadolžen stranski intervenient, niso utemeljene. Zatrjevanega nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe ni; revident v preobleki procesnih kršitev v resnici nasprotuje pravilnosti materialnopravne presoje, in sicer kot bo pojasnjeno v nadaljevanju neutemeljeno.

14Vrhovno sodišče pritrjuje oceni o protipravni opustitvi prvega toženca, ki je v tem, da ni preprečil dela s tehnično neprimernim orodjem upoštevaje ugotovljene okoliščine, da je skrbel za tehnično ustreznost strojev in orodja ter je imel zaradi samostojnosti pri dostavi in uporabi orodja vpliv na varnost delovnega procesa. Prvi toženec se v reviziji skuša razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na protipravno ravnanje stranskega intervenienta in njegovih delavcev ter na določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in z njo povezano sodno prakso), vendar neutemeljeno. Vrhovno sodišče poudarja, da se v obravnavanem postopku presoja odškodninska obveznost prvega toženca (in obveznost njegove zavarovalnice po sklenjeni zavarovalni pogodbi), pri čemer velja opozoriti, da prvi toženec, kot je bilo opredeljeno zgoraj, odgovarja za svoja lastna protipravna ravnanja (131. člen OZ) in ne po pravilih o odškodninski odgovornosti za drugega (147. členu OZ). Pojasniti pa velja, da sprejeta presoja ne izključuje odškodninske (so) odgovornosti ostalih izvajalcev na skupnem delovišču. S strani revidenta ponujeni zaključki o protipravnem ravnanju stranskega intervenienta in njegovih delavcev vodijo kvečjemu do solidarne odškodninske odgovornosti prvega toženca po pravilih iz 186. člena OZ, kar pomeni, da v razmerju do tožnika na podlagi prvega odstavka 395. člena OZ odgovarja za celotno nastalo škodo. Razmerja med morebitnimi solidarnimi odškodninskimi zavezanci se presojajo po določbah iz 188. člena OZ, ki v razmerju do tožnika niso pomembna.¹

15Revident nadalje neutemeljeno nasprotuje presoji, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, in sicer z argumentoma, da naj ne bi smel gledati v smeri kotne brusilke in da naj bi moral nositi zaščitna očala. Na v reviziji zgolj ponovljene očitke iz pritožbe je v celoti in pravilno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče, z njegovimi razlogi pa se tožnik niti ne sooči (prvi odstavek 371. člena ZPP). V reviziji je dodana zgolj graja pojasnila sodišča druge stopnje, da je nerealna zahteva, da naj bi moral tožnik nositi zaščito pred morebitnimi delovnimi nezgodami, ki se pripetijo pri delu tretjim delavcem. Revident neutemeljeno ponuja primerjavo z dolžnostjo nošenja varovalne čelade vseh oseb, ki se mudijo na gradbišču, kjer obstaja možnost padca predmetov na glavo. Poudariti namreč velja, da v obravnavanem primeru ni šlo za gibanje po prostoru, kjer bi bilo razumno pričakovati tak dogodek glede na dela, ki so se opravljala in način njihove izvedbe, predvsem pa upoštevaje oddaljenost tožnika od delavca prvega toženca (6 metrov). Zlasti slednjo okoliščino revident povsem zanika z utemeljevanjem soprispevka na dejstvu, da se je tožnik nahajal tik ob delavcu prvega toženca, s čimer v revizijskem postopku ne more biti uspešen (tretji odstavek 370. člen ZPP).

O višini nepremoženjske škode

16Tožnik se v reviziji zavzema za znižanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem preizkusu je Vrhovno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj glede posameznih oblik nepremoženjske škode (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so v konkretnem primeru razvidne iz razlogov na deveti do štirinajsti strani drugostopenjske sodbe. Tudi na tem mestu je zato treba poudariti, da so revizijske navedbe, ki tem ugotovitvam kakorkoli nasprotujejo, neupoštevne.

17Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ).

18Tožnik (star 46 let) je v delovni nezgodi 15. 6. 2009 utrpel utrpel hudo poškodbo, in sicer prebojno rano desnega zrkla z raztrganjem beločnice in izpadom steklovine ter popolno osušitev desnega zrkla. Zaradi poškodbe je bil dvakrat operiran in hospitaliziran, zdravljenje je neposredno po nezgodnem dogodku trajalo od 15. 6. 2009 do 26. 3. 2010, saj je tožnik zaradi poškodbe trpel tudi psihične težave - razvoj psihoreaktivne simptomatike s prevladujočo depresivno simptomatiko, ki je terjala devetmesečno psihiatrično zdravljenje in nato še pojav prilagoditvene motnje. Sedanje stanje je dokončno in vida na desnem očesu ni mogoče vzpostaviti. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče druge stopnje tožniku odmerilo odškodnino 12.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 36.000,00 EUR, za skaženost pa odškodnino v višini 6.000,00 EUR.

19Vrhovno sodišče ugotavlja, da je revizija v delu, kjer nasprotuje prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, dobeseden prepis pritožbenih navedb. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo druge stopnje, zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te odločbe. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more voditi do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje v celoti prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Odgovore na svoje revizijske (ponovljene pritožbene) navedbe je torej revident že dobil. Drugostopenjsko sodišče mu je razložilo, da je bila pri odmeri odškodnine v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti ustrezno upoštevana tožnikova starost, izvedenčeva ocena o 35 % zmanjšanju življenjskih aktivnosti in tožnikovo izrazito poslabšanje na poklicnem področju zaradi nezmožnosti opravljanja dela visoko kvalificiranega varilca, ki je privedlo do depresivnih motenj. Pojasnilo mu je tudi, da je depresija posledica škodnega dogodka in da je zmotno njegovo stališče, da je treba pri odmeri upoštevati tudi tožnikovo nagnjenost k tej. V zvezi s pojasnilom sodišča druge stopnje, da je treba oškodovanca vzeti takšnega, kot je, je treba dodati, da depresija življenjsko sprejemljivo niti ni neobičajna posledica škodnega dogodka, kot je obravnavani, zato jo je temu mogoče pripisati že po teoriji o adekvatni vzročnosti. Nadalje mu je sodišče druge stopnje odgovorilo tudi, zakaj nobeden od judikatov, na katere se je skliceval v pritožbi (in v reviziji), ni ustrezen za primerjavo z obravnavano zadevo. Nobenega od teh argumentov revident konkretizirano ne izpodbija, zato zadostuje pojasnilo, da so (iz pritožbe prepisane) revizijske navedbe v tem delu neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v tč. 12 do 15 obrazložitve drugostopenjske sodbe.

20V zvezi z odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti revident zgolj pavšalno navaja, da prisojena odškodnina presega odškodnine v podobnih primerih. Glede kritike stališča sodišča druge stopnje o sekundarnem strahu je treba pojasniti, da prisojeno odškodnino iz naslova strahu utemeljuje že ugotovljeni primarni strah.² V zvezi s presojo o skaženosti tudi ni zatrjevane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo revident utemeljuje z navedbami, da naj bi sodišče druge stopnje s tem, ko je o dejstvih glede obstoja skaženosti odločilo zgolj na podlagi tožnikovih navedb, ne pa na podlagi morebitnih fotografij ali neposredne zaznave. Ta procesna kršitev (tako imenovana protispisnost) je namreč podana zgolj takrat, ko sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb (prič in strank), omenjeni revizijski očitki pa te kršitve očitno ne utemeljujejo.

21Sodišče druge stopnje je za tožnikovo nepremoženjsko škodo skupno odmerilo odškodnino v znesku 57.000,00 EUR, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe (september 2015), 59,30 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Ta tudi po oceni Vrhovnega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode.

O višini izgubljenega zaslužka (preteklega in bodočega)

22Ne drži očitek, da bi moralo sodišče druge stopnje pri izračunu izgubljenega dobička odšteti znesek minimalne plače, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Zaradi delno ohranjene delovne zmožnosti prvi toženec tožniku oporeka pravico do polne odškodnine, vendar tudi po oceni Vrhovnega sodišča neutemeljeno.

23Podlago presoji zahtevka za povrnitev škode zaradi izgubljenega zaslužka v obliki mesečne rente tvori poleg določbe drugega odstavka 174. člena OZ tudi določba tretjega odstavka 168. člena OZ, po kateri se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Merilo "normalen tek stvari" odseva načelo polne odškodnine, uporabljati pa ga je treba tudi pri povrnitvi škode v primerih telesne poškodbe ali prizadetega zdravja.³ Vrhovno sodišče je že poudarilo,⁴ da je pogoj za prisojo denarne rente, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari,⁵ gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Gre torej za hipotetično kategorijo, pri čemer se upoštevajo tudi vse druge okoliščine v zvezi z oškodovančevo sposobnostjo pridobivanja dohodka (tudi preostala delovna zmožnost, nadomestila iz naslova socialnih zavarovanj, itd). Ob tem obstaja tudi dolžnost oškodovanca, da stori vse, kar je v njegovi moči, da se škoda ne bi povečala oziroma, da bi se zmanjšala, vendar se v sodni praksi poudarja, da od njega ni mogoče zahtevati nesorazmernih naporov ali žrtvovanja.⁶

24Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je tožnik od škodnega dogodka dalje brez zaposlitve, da dela ne dobi brez lastne krivde zaradi slepote in da so njegove preostale delovne zmožnosti praktično izničene, ob tem da je ob upoštevanju njegovega zdravstvenega stanja, starosti in zaposlitvenih razmer praktično nezaposljiv. Sodišči nista ugotovili, da bi tožnik v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek, niti ni prvi toženec tega konkretizirano trdil. Ob takih dejanskih ugotovitvah tudi po oceni Vrhovnega sodišča oškodovancu ni mogoče očitati, da ne ravna v skladu z bremenom zmanjševanja škode. Podlage za zniževaje ugotovljenega obsega izgubljenega dobička za znesek minimalne plače torej ni in je bil pojem "normalen tek stvari" v konkretnem primeru pravilno napolnjen. Glede na revizijske navedbe je treba še dodati, da ima prvi toženec v primeru spremembe delovnopravnega statusa tožnika podlago za spremembo prisojene rente v 175. členu OZ.

25Nazadnje niso utemeljene tudi revizijske navedbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička odšteti znesek dohodnine, ki bi jo moral plačati tožnik. Prvi toženec je dolžan tožniku povrniti dobiček, ki bi ga tožnik prejel, če mu tega ne bi preprečil škodni dogodek. Tožnik pa bo sam plačal davek oziroma dohodnino od tako prejete odškodnine v skladu z veljavno davčno zakonodajo.⁷ Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, je davčna obveznost predmet razmerja med tožnikom in državo oziroma v njenem imenu davčnih organov, ne pa predmet razmerja med tožnikom in prvim tožencem.

26Po obrazloženem je revizija neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

27Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Prvi toženec z revizijo ni uspel, zato mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

¹ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015.
² Tožnik je doživel hud eksistenčni strah, ko ga je tujek nepričakovano z veliko močjo zadel v oko in je začel intenzivno krvaveti, zbal se je, da bo izgubil oko in da gre za hujšo poškodbo glave; trajal je ves dan oziroma do naslednjega dne, ko mu je bila predočena izguba očesa.
³ Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 306/2016 z dne 24. 8. 2017.
⁴ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 306/2016, II Ips 323/2011 z dne 6. 2. 2014, II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012 in II Ips 352/95 z dne 4. 12. 1996.
⁵ Gre za obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno oziroma za mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 100/2011).
⁶ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 86/2015 z dne 21. 1. 2017.
⁷ Iz določbe 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) izhaja, da se dohodnina plača tudi od prisojene odškodnine za izgubljeni dohodek.