VSRS Sodba I Ips 12630/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 12630/2016 z dne 21. 5. 2018 spoznalo za kriva obsojenega G. P. storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena in 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je izreklo kazen sedem let zapora, vanjo pa vštelo čas prestan v priporu od 6.23 ure od dne 31. 3. 2016 dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je odvzelo nož na preklop skupne dolžine 21 cm in dolžine rezila 10 cm. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter po prvem odstavku 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti polovico potrebnih izdatkov oškodovanca M. B. in polovico nagrade in potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je še odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

Obdolženega J. F. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 282. člena KZ-1, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso ter polovico potrebnih izdatkov oškodovanca M. B. in polovico nagrade ter potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 12630/2016 z dne 6. 2. 2019 ob odločanju o pritožbah, pritožbi zagovornikov obtoženega J. F. ugodilo in na podlagi 358. člena ZKP J. F. oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 282. člena KZ-1, po prvem odstavku 56. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki odpadejo na ta del sodbe, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun. Pritožbo zagovornika G. P. je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, G. P. pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik, odvetnik Bernard Zupanc, ki kot uvodoma navaja, uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih očitkov obrambe, nadalje uveljavlja kršitev materialnega prava (prvega odstavka 115. člena KZ-1) ter kršitev določb o pravici do svobode in varnosti iz 5. člena EKČP in 19. člena Ustave RS. Navedene kršitve v obrazložitvi zahteve prepleta in medsebojno povezuje, pri čemer z njimi vsebinsko izpodbija: ugotovitev o storitvi kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zakonitost glavne obravnave z dne 17. 5. 2018 z vidika obsojenčeve sposobnosti za sodelovanje ter pravico do obrambe z zagovornikom po lastni izbiri.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podal odgovor vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Uvodoma navaja, da bi podajanje odgovora na vsako posamezno navedbo, s katero zagovornik razčlenjuje podlage zatrjevanih očitkov (in s tem utemeljuje kršitve zakona) vodilo do nepotrebnega ponavljanja obsežnih razlogov, ki jih glede navedenega podaja sodba sodišča prve stopnje (na skupaj 53 straneh) in pritožbenega sodišča (na skupaj 20 straneh), zato se je v odgovoru osredotočil na nosilne vsebinske razloge v obeh sodbah.

Glede stopnje (ne)prištevnosti v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. Branka Brinška navaja, da so podlage za oceno sposobnosti obsojenca glede razumevanja in obvladovanja v času storitve kaznivega dejanja razvidne iz celote obrazložitev, ki jih v tem delu razčlenjeno, jasno in pregledno podajata obe sodišči (na prvi stopnji v točkah 32 do 39 in 45 in na drugi stopnji v točkah 32 do 38 obrazložitve).

V zvezi z vplivom taurina na duševno stanje obsojenca se je obrazloženo izreklo sodišče prve stopnje v točkah 34 in 38 ter sodišče druge stopnje v točki 34, v kateri je povzelo zavrnitev vpliva te substance, pri čemer se je oprlo na mnenje izvedenca, ki se je oprl na obsojenčev zagovor.

Glede zatrjevanega umanjkanja strokovne klasifikacije in metodologije v zvezi z vplivom alkohola na ravnanje obsojenca, sta sodišči podali obsežne razloge, ki temeljijo na prepričljivih in vsebinsko obrazloženih pojasnilih, kot jih je izvedenec podal med kazenskim postopkom. Navedbe zahteve v tem delu niso konkretizirane do stopnje, da bi odprle dvom v oceno stopnje prištevnosti z vidika vpliva alkoholiziranosti obsojenca. Sklicevanje na starejše klasifikacije in metodologije je posplošeno, naveden ni noben konkreten podatek, iz katerega bi bilo razvidno, na kakšen način in s kakšnim učinkom ter katere kriterije in standarde bi bilo potrebno uporabiti, da bi pripeljali do drugačnega sklepa, kot je obrazložen v izpodbijani pravnomočni sodbi. Strokovna obrazložitev sprejemljivosti izvedenčevega izvida in mnenja je do take mere razdelana in pojasnjena, da navedbe iz zahteve ostajajo na ravni golega nasprotovanja oziroma vsebinskega nestrinjanja. S tem pa ne more biti utemeljena nobena zatrjevana kršitev zakona. Posledično tudi nimajo podlage očitki v zvezi z predlagano pritegnitvijo novega izvedenca psihiatrične stroke.

Kar zadeva z navedenim vsebinsko povezan očitek absolutne bistvene kršitve (iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), kolikor naj se sodišče druge stopnje ne bi ustrezno opredelilo glede pritožbenih očitkov, ugotavlja vrhovni državni tožilec prav nasprotno. Neobrazložene in zgolj načelne, s podatki ali nasprotnimi trditvami povsem nekonkretizirane so navedbe zahteve, ne pa sodbe. Izvedenskega mnenja ni mogoče izpodbiti brez jasne opredelitve posameznih nasprotnih trditev (od sprejetih ugotovitev in zaključkov) ter morebitne strokovne literature, empiričnih raziskav ali drugih virov, ki tako (izostalo) razlago podpirajo na konkretni in preverljivi ravni. Tega pa zahteva ni ponudila.

Posledično so brez podlage tudi očitane kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, kot tudi do svobode in varnosti iz 5. člena EKČP in 29. člena Ustave RS.

Ker zahteva ni uspela z ničemer vzbuditi dvoma o obrazloženosti in prepričljivosti sodnih ugotovitev glede podlag za ugotavljanje prištevnosti (kolikor zadeva dejansko podlago, v tem postopku to niti ni bilo mogoče), ne more uspeti niti z zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na ugotovljeno stopnjo prištevnosti.

V zvezi z zatrjevano nesposobnostjo obsojenca, da bi razumel spremembo obtožbe na glavni obravnavi dne 17. 5. 2018 in da bi se ne bil zmožen zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, imata ustrezne razloge tako sodba sodišča prve stopnje (točka 3) kot sodba pritožbenega sodišča (točka 22). Sicer pa izpodbijanje obsojenčeve sposobnosti za sodelovanje na obravnavi po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve procesnega dejanskega stanja, zato vloženo pravno sredstvo tudi v tem delu ne more biti uspešno.

Kar zadeva odločitev sodišča, da postavi obsojencu (po odpovedi pooblastila) istega zagovornika po uradni dolžnosti, se je ustrezno izreklo pritožbeno sodišče v 23. točki obrazložitve. Zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti kljub obsežnim vsebinskim navedbam ne pojasni, v čem je prišlo do pomanjkanja razmerja zaupnosti med njim in obsojencem, kakšni so bili zatrjevani različni pogledi na vodenje obrambe, kakšna drugačna zaključna beseda bi lahko spremenila končno odločitev ter katere druge pravne in dejanske postavke bi morebitni nov zagovornik lahko izpostavil na način, da bi privedle do drugačne končne odločitve. Navedena ni niti ena sama okoliščina (stališče, pogled, ocena) glede katere naj bi prišlo do nesoglasja med obsojencem in njegovim zagovornikom, niti ni nakazan kakšen vidik spremembe obrambe, ki bi vplival na drugačno končno odločitev. Iz navedenega jasno izhaja, da je pravilna ugotovitev pritožbenega sodišča, da zatrjevana relativna bistvena kršitev ni podana, saj ni izkazan njen vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Kolikor s tem v zvezi zahteva uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka s sklicevanjem na 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, pa ta očitno ni podana, saj glavna obravnava dne 71. 5. 2018 ni bila opravljena brez oseb, katerih navzočnost je v zakonu obvezna. Iz navedenega izhaja, kot je pravilno obrazloženo v pritožbeni sodbi, da obsojenčeva pravica do pravne pomoči zagovornika ni bila kršena, s tem pa tudi ne ustavna in konvencijska pravna jamstva. Zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojenec. Vsebinsko nasprotuje navedbam v odgovoru, kolikor pa mimo zahteve dodatno uveljavlja druge kršitve zakona (kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila obravnava dne 17. 4. 2018 opravljena v njegovi nenavzočnosti, kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi moral biti iz kazenskega spisa izločen uradni zaznamek o prepoznavi osebe po fotografijah z dne 22. 3. 2016 in vsi nadaljnji dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi opravljenih prepoznav, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prebralo izpovedbo F. F. (očeta J. F.), ki ob zaslišanju v preiskavi ni bil opozorjen v smislu 236. člena ZKP, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila njegova zahteva za izločitev sodeče sodnice oziroma celotnega senata ter predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, zavržena kot očitno neutemeljena in podana z namenom zavlačevanja), pa so ti očitki prepozno uveljavljani (po poteku trimesečnega roka) in zato glede na določbo 421. člena ZKP ne morejo biti upoštevni.

B.

6Osrednji očitek zahteve za varstvo zakonitosti, se nanaša na zatrjevano nestrokovno in zmotno izvedensko mnenje izvedenca dr. Branka Brinška in s tem tudi na zaključek nižjih sodišč o bistveno zmanjšani prištevnosti. Obe sodišči ocenjujeta, da je izvedenčevo mnenje nepristransko, natančno, vsebinsko skladno, popolno, strokovno korektno in izčrpno obrazloženo; izvedenec je argumentirano odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Pravilno je tudi ocenjen obsojenčev zagovor kot neprepričljiv, saj je spreminjal navedbe glede količine popite pijače, se celo sprenevedal, kaj je izvedencu povedal in ga skušal postaviti na laž. Izvedenec je v mnenju in na glavni obravnavi pojasnil, da obsojenčeva izražena telesna odvisnost od alkohola ni tako huda, kot je sprva menil, saj gre pri obsojencu le za problematično pitje. Prvotni zaključek o tem, da je obsojenec hudo odvisen od alkohola je namreč gradil na podatkih, ki mu jih je povedal obsojenec, ki je pozneje te podatke sam spremenil. Podlage za oceno, da naj bi šlo pri obsojencu za patološki opoj v zadevi ni. Glede osebnostne motenosti je izvedenec pojasnil, da se le ta nakazuje iz obsojenčevih besed, objektivnih podatkov zanjo pa ni. Sicer pa osebnostna motenost ni bila vzrok za bistveno zmanjšano prištevnost. Glede steroidov in taurina je izvedenec pojasnil, da bi taurin lahko prikril vinjenost, vendar bi njegova doza morala biti zelo velika. Obsojenec pa je povedal, da je zaužil le njegovo običajno dozo tako kot pred vsakim treningom. Izvedenec se je tudi opredelil do klasifikacije in metodologije po dr. Jellineku in tudi do skripte „Spoznajmo odvisnost od alkohola“, ki ju je opredelil kot zastareli in neustrezni, ki se v Sloveniji ne uporabljata več. Zaključek, da sta bili obsojenčeva zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi hujše vinjenosti bistveno zmanjšani, je izvedenec gradil ne le na obsojenčevih besedah o količini zaužitega alkohola, temveč tudi na okoliščinah, da je sredi meseca marca imel na rokah rokavice, da je potem, ko je vstopil v vozilo za seboj zaprl vrata, da v vozilu ni zaspal ali obležal, da se je 30 metrov pred ciljem na zadnjem sedežu presedel, ter da sta bila obsojenec in oškodovanec med ruvanjem dokaj enakovredna, kar govori o tem, da pri obsojencu ni šlo za hudo prizadetost funkcioniranja. Sicer pa so podlage za oceno sposobnosti obsojenca glede razumevanja in obvladovanja v času storitve kaznivega dejanja, razvidne iz celotne obrazložitve obeh izpodbijanih sodb (točke 32 do 39 ter 45 obrazložitve prvostopenjske sodbe ter točke 32 do 38 obrazložitve drugostopenjske sodbe). O vplivu taurina na duševno zdravje obsojenca sta se sodišči izrekli v točkah 34 in 38 prvostopenjske sodbe ter sodišče druge stopnje v točki 34, v kateri je povzelo zavrnitev vpliva te substance in se oprlo na mnenje izvedenca, ta pa na obsojenčev zagovor. Pritrditi je nižjim sodiščem, da obramba ni uspela v ničemer vzbuditi dvoma o obrazloženosti in prepričljivosti ugotovitev glede podlag za ugotavljanje prištevnosti ter da gre v celotnem očitku za neobrazložene in zgolj načelne s podatki ali nasprotnimi trditvami povsem nekonkretizirane navedbe. S tem pa ne more biti utemeljena nobena zatrjevana kršitev zakona. Posledično tudi nimajo podlage očitki v zvezi s predlagano pritegnitvijo novega izvedenca psihiatrične stroke. Kar zadeva z navedenim vsebinsko povezan učinek absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (pravilno prvega odstavka 395. člena ZKP), kolikor naj se sodišče druge stopnje ne bi ustrezno opredelilo glede pritožbenih očitkov, je mogoče ugotoviti prav nasprotno. Neobrazložene in zgolj načelne, s podatki ali nasprotnimi trditvami povsem nekonkretizirane v tej smeri, so navedbe zahteve.

7Na naroku za glavno obravnavo dne 17. 5. 2018 je obsojenec, potem ko je državna tožilka predhodno že dne 11. 5. 2018 „modificirala“ prvotno vloženo obtožbo in sicer tako, da je konkretizirala čas storitve dejanja, opis noža, ter glede na spremenjeno oceno dejanskega stanja natančneje opredelila vrsto in naravo poškodb, ki jih je utrpel M. B., ter še dodala, da je obsojenec očitano mu kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kar mu je bilo v korist, izjavil, da spremembe obtožbe ne razume, ne da bi pojasnil, kaj od te spremembe ni razumel. Njegov zagovornik je v zvezi z obsojenčevim nerazumevanjem modifikacije obtožbe in obsojenčevo zmožnostjo aktivnega sodelovanja na naroku še pripomnil, da je bil obsojenec do dveh ponoči na urgenci UKC ter, da narok zanj predstavlja hud stres, tako, da ni zmožen na glavni obravnavi aktivno sodelovati.

8Sodišče druge stopnje se je v zvezi z navedenim (kar obdolženčev zagovornik opredeljuje kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bila obsojencu kršena pravica do obrambe), opredelilo v 22. točki obrazložitve. Navedlo je, da zatrjevano nerazumevanje spremembe obtožnice in izpostavljanje okoliščine, da je bil obsojenec ponoči v UKC (ob predložitvi medicinske dokumentacije za katero sodišče prve stopnje zaključuje, da v njej ni navedenih objektivnih razlogov, ki bi kazali, da obsojenec zaradi zdravstvenih težav na glavni obravnavi ne bi bil zmožen aktivno sodelovati) predstavlja le poskus obrambe za dosego preložitve glavne obravnave, saj se je iztekal dvoletni rok, v katerem je po vložitvi obtožnice obdolženca še možno držati v priporu. Sicer pa je v celoti pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča v 3. točki obrazložitve pravilno ocenjuje, da se je modifikacija obtožnice nanašala na nebistvene spremembe. Obsojenec se je imel možnost seznaniti z vsemi vidiki spremenjene obtožbe, s preložitvijo glavne obravnave na dne 17. 5. 2018, pa mu je bila dana možnost za pripravo obrambe. Zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Sicer pa izpodbijanje obsojenčeve sposobnosti za sodelovanje na obravnavi po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve procesnega dejanskega stanja, ki ga v postopku z vloženim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

9Kar zadeva odločitev prvostopenjskega sodišča, da postavi obsojencu (po odpovedi pooblastila) istega zagovornika po uradni dolžnosti, se je izreklo pritožbeno sodišče v 23. točki obrazložitve. Ocenilo je, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS, ni izkazana. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bil to zadnji narok glavne obravnave, na katerem je imel odvetnik Bernard Zupanc obsežno končno besedo. Ocenilo je, da je zagovornik svoje delo še naprej opravljal korektno, kvalitetno in v korist obsojenca, medtem, ko je bila obrazložitev obsojenca, zakaj je zagovorniku odpovedal pooblastilo, posplošena. V zahtevi za varstvo zakonitosti skuša obramba utemeljiti, zakaj je postavitev zagovornika odvetnika Bernarda Zupanca po uradni dolžnosti vplivala oziroma bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pavšalno zatrjuje možnost različnih pogledov na vodenje obrambe, drugačno zaključno besedo, ki bi lahko spremenila končno odločitev ter druge pravne in dejanske postavke (ki jih ne konkretizira), ki bi jih morebitni nov zagovornik lahko izpostavil na način, da bi privedle do drugačne končne odločitve. Ne navaja pa okoliščin glede katerih naj bi prišlo do nesoglasja med obsojencem in njim, niti ne nakazuje, kakšen vidik spremembe obrambe bi lahko vplival na končno odločitev, zato so tudi te navedbe obrambe povsem neutemeljene in gre glede na okoliščine primera (tudi ob dejstvu, da zahtevo vlaga isti zagovornik) za zlorabo pravice do obrambe z zagovornikom (2. alinea 29. člena Ustave).

C.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 425. člena ZKP.

11Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbi 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.