VSRS Sklep VIII Ips 92/2019

I. Reviziji se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje (I. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da delovno razmerje med strankama na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2010 še vedno traja. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski del zahtevka ter zahtevek za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leti 2015 in 2016. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka dokazala utemeljenost pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki ga je podala 1. 12. 2014, kot tudi obstoj v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebovanega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015. Ugotovilo je tudi, da je delovno razmerje med strankama trajalo do 30. 9. 2017, razen za čas zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih od 17. 5. 2015 do 17. 1. 2016, od 1. 4. 2016 do 3. 9. 2016 ter od 18. 9. 2016 do 15. 4. 2017. Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz dela, kot če bi bil na delu od 3. 2. 2015 do 30. 9. 2017, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, mu obračuna brutto plačo v višini 2.650,00 EUR oziroma razliko plače v zneskih, določenih v izreku sodbe ter del regresa za letni dopust za leti 2015 in 2016. V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 148/2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da je spremenilo dokazno oceno glede izpovedbe priče T. Š. in tožnika.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je pritožbeno sodišče nezakonito in protiustavno ter z neposredno kršitvijo načela neposrednosti spremenilo dokazno oceno glede izpovedi tožnika in priče T. Š. Pritožbeno sodišče je njuni izpovedbi ocenilo drugače, čeprav jo ni dodatno zaslišalo. Navedeno pomeni, da sodišče druge stopnje ni moglo ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, še manj pa spremeniti dokazne ocene v razmerju do razlogov, na katerih temelji prvostopenjska sodba. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZPP in 8. členom ZPP. Gre za sodbo presenečenja. Tožena stranka se ne more znebiti občutka, da je pritožbeno sodišče zlorabilo določbe 347., 348., 355. in 358. člena ZPP. Pritožbena obravnava je bila sama sebi namen. Na njej je sodišče druge stopnje zaslišalo le pričo K. V., čeprav se v nadaljevanju do njene izpovedbe sploh ni opredelilo. Če je pritožbeno sodišče dejansko menilo, da je treba določena dejstva dodatno pojasniti oziroma ugotoviti, bi vztrajalo pri zaslišanju priče T. Š. in tožnika¹. Namesto tega je pritožbeno sodišče zaslišalo le pričo K. V. ter na podlagi gole pritožbene obravnave spremenilo dokazno oceno izpovedi priče T. Š. in tožnika. To pomeni, da pritožbeno sodišče dejansko ni potrebovalo pritožbene obravnave, saj izpodbijana sodba temelji na razlogih oziroma dejstvih, ki se sploh niso obravnavala na pritožbeni obravnavi. Pritožbeno sodišče ni preložilo naroka zaradi dodatnega zaslišanje priče T. Š. in tožnika, zato se je tožena stranka lahko zanesla na dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je oba neposredno zaslišalo. Tudi to je pokazatelj, da je šlo za sodbo presenečenja in s tem za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tudi nepravilno uporabilo in prekršilo določbe 302. člena ZPP v zvezi s 349. členom ZPP, oboje v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP (370. člen ZPP). Pravna teorija že dalj časa odklanja branje zapisnikov pravdnih strank, pritožbeno sodišče pa se je tega nezakonito poslužilo. Glede na vse navedeno je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni.

5Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6Revizija je utemeljena.

7V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8Tožnik v tem sporu izpodbija zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Eden od pogojev za zakonitost takšne odpovedi je, da je bil delavec pred odpovedjo, v časovnih okvirih, ki jih določa prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013), pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo v enem letu od prejema pisnega opozorila ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku sta bila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vročeni dve pisni opozorili. Prvo je bilo datirano s 7. 11. 2014, drugo pa s 1. 12. 2014. Glede prvega pisnega opozorila sta obe sodišči presodili, da je bilo neutemeljeno, glede drugega pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je utemeljeno, sodišče druge stopnje pa, da je neutemeljeno in je na tej podlagi ugodilo tožbenemu zahtevku.

9Presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti pisnega opozorila z dne 1. 12. 2014, v katerem je bilo tožniku očitano, da je opustil dolžno ravnanje in zaposlenim ni zagotavljal osebne varovalne opreme, delovne obleke in obutve ter zaščitnih sredstev, kljub temu da so delavci nanj naslovili takšne zahteve, temelji na dokazni oceni anonimnega pisanja delavcev, izpovedbe priče T. Š. in izpovedbe tožnika. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo priče T. Š. so, da je potrdil pripombe delavcev v zvezi z zagotovitvijo delovnih oblek, obutve in zaščitnih sredstev v obratu, katerega vodja je bil tožnik, da je tudi potrdil, da je navedeno bila tema sestanka, ki je bil na pobudo zaposlenih sklican za 22. 10. 2014 in da so zaposleni na sestanku povedali, da niso mogli dobiti oblek od tožnika. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi izpovedbe tožnika, da so na sestanku (22. 10. 2014) pregledali dve anonimni pismi zaposlenih, v katerih je bila zapisana problematika glede delovnih oblek ter na podlagi navedb v anonimki in izpovedbe priče Š., ki je potrdil, da so zaposleni na sestanku imeli pripombe glede zagotavljanja delovne opreme, zaključilo, da ne more slediti trditvam tožnika, da nikoli ni bilo nobenih pripomb v zvezi z delovno obleko in obutvijo. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s pisnim opozorilom z dne 1. 12. 2014 je, da sodišče verjame priči in anonimki, in ne tožniku, upoštevaje ne le tožnikov izgovor na stroške in njegov siceršnji interes za izid pravde, pač pa tudi v nadaljevanju ugotovljen vzorec tožnikovega pasivnega ravnanja v zvezi z ne izobešenimi obvestili o alergenih in glede higienske neustreznosti obratov, katerih vodja je bil.

10Da je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča je razvidno že iz uvodne ugotovitve v 9. točki obrazložitve, da pritožba utemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljenostjo pisnega opozorila z dne 1. 12. 2014. Sodišče druge stopnje je glede izpovedi priče T. Š. zaključilo, da iz njegove izpovedi ne izhaja, da je bil sestanek 22. 10. 2014 organiziran prav zaradi nezagotavljanja delovnih oblek, obutve in zaščitnih sredstev. Priča T. Š. naj bi na vprašanja v zvezi z zagotavljanjem delovnih oblek, obutve in zaščitnih sredstev odgovarjal negotovo in neprepričano, saj ni izrecno potrdil niti dejstva, da je bil prav zaradi te problematike 22. 10. 2014 sklican sestanek. Ocenilo je, da je bila izpoved priče T. Š. ob dejstvu, da v povedano ni bil prepričan, tudi sicer povsem splošna, saj ni vedel povedati nobenih podrobnosti v zvezi s sestankom, niti ni navedel nobenega konkretnega delavca, ki bi bil glede tožnikovih opustitev prikrajšan za delovno obleko, obutev ali opremo. Zaključilo je, da bi kot tožnikov nadrejeni o utemeljenosti očitkov, naslovljenih konkretno na tožnika, gotovo izpovedoval bolj podrobno in decidirano, če bi šlo za takšne kršitve, ki bi opravičevale izdajo pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede tožnikove izpovedbe je sodišče druge stopnje zaključilo, da ji ni mogoče odrekati verodostojnosti zgolj zato, ker so tožniki ponavadi zainteresirani za izid postopka, kar je v nasprotju z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniku ne verjame, pri čemer takšnega zaključka ni povezalo zgolj s tem, da je tožnik zainteresiran za izid pravde.

11Iz navedenega izhaja, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Drugačna ugotovitev dejanskega stanja se nanaša na drugačno dokazno oceno, izpovedbe tožnika in priče T. Š. ter na drugačno dokazno oceno listinskega dokaza (anonimnega pisma). Glede listinskega dokaza pritožbeno sodišče drugačno dokazno oceno lahko sprejme tudi brez pritožbene obravnave, saj se glede presoje takšnega dokaza nahaja v enakem spoznavnem položaju, kot sodišče prve stopnje. Drugačna dokazna ocena izpovedi priče in stranke pa je pred sodiščem druge stopnje mogoča le na podlagi pritožbene obravnave. Drugi odstavek 347. člena ZPP pritožbenemu sodišču zapoveduje, da mora razpisati obravnavo, če spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje. Ta zapoved je nato konkretizirana v prvi alineji 358. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, kadar ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje.

12Iz teh določb izhaja, da sodišče druge stopnje opravi pritožbeno obravnavo takrat, ko zaradi pritožbenih argumentov podvomi o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer ponovi vse ali pa samo nekatere od izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje je očitno podvomilo v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede izpovedbe tožnika in priče T. Š., saj je oba vabilo na pritožbeno obravnavo, vendar pa potem dokaza z njunim zaslišanjem ni ponovilo, ker na pritožbeno obravnavo nista pristopila. Bistvo pritožbene obravnave, na kateri se spremeni dokazna ocena sodišča prve stopnje, je predvsem v spoštovanju načela neposrednosti (4. člen ZPP) in izenačenju spoznavnih položajev sodišč druge in prve stopnje glede dokazov, ki so predmet drugačne presoje.

13Sodišče druge stopnje je sicer opravilo pritožbeno obravnavo, vendar na njej ni ponovilo dokazov z zaslišanjem tožnika in priče T. Š., zato glede teh dokazov ni bilo v enakem spoznavnem položaju kot prvostopenjsko sodišče. Šlo bi za zlorabo instituta pritožbene obravnave, če bi sodišče druge stopnje sicer opravilo pritožbeno obravnavo, na njej ponovilo določene dokaze, nato pa spremenilo prvostopenjsko sodbo na podlagi drugačne dokazne ocene tistih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, sodišče druge stopnje pa jih ni ponovilo, čeprav ni šlo za stvarne dokaze (listine, pisne izjave prič, ogledne predmete, ki so v spisu, posredno izvedene dokaze), glede katerih bi bilo pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju načela neposrednosti ni mogoče šteti, da je pritožbeno sodišče dokaza z zaslišanjem priče T. Š. in tožnika ponovilo s tem, da je prebralo zapisnik o njunem zaslišanju. V okoliščinah konkretnega primera je treba šteti, da je drugostopenjsko sodišče brez pritožbene obravnave spremenilo dokazno oceno dokazov, ki so bili neposredno izvedeni pred sodiščem prve stopnje in jih pritožbeno sodišče ni ponovilo na pritožbeni obravnavi.

14V tej zadevi tudi ne gre za primer iz petega odstavka 348. člena ZPP, ko pritožbenemu sodišču na pritožbeni obravnavi ni treba ponovno izvajati tistih dokazov, ki jih objektivno ni več mogoče izvesti. Okoliščina, da se tožnik in priča nista odzvala vabilu, ne pomeni, da tega dokaza ni mogoče izvesti.

15Ker je pritožbeno sodišče dokazno oceno izpovedbe priče T. Š. in tožnika spremenilo brez pritožbene obravnave, čeprav bi to lahko storilo le na podlagi na pritožbeni obravnavni ponovljenih dokazov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4., 348., 355. in 358. členom ZPP, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

16V novem sojenju bo sodišče druge stopnje, če bo še vedno dvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede neposredno izvedenih dokazov, te dokaze ponovilo na pritožbeni obravnavi, nakar bo o zadevi lahko ponovno odločilo.

17Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

18Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Oba sta bila na pritožbeno obravnavo vabljena, vendar se nista odzvala.