VSRS Sodba II Ips 173/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 8.411.040,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1998 dalje.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP) ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Revident zatrjuje kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic v postopku), ker naj bi mu bila v postopku pred sodišči nižjih stopenj kršena pravica do izjave v postopku. Sodišče prve stopnje je neosnovano in nerazumljivo zaključilo, da tožnik ni predočil ustreznih dokazov, s katerimi bi utemeljil svoj zahtevek, sodišče druge stopnje pa je na ta pritožbeni očitek odgovorilo zgolj, da so sprejemljivi prvostopenjski zaključki o nedokazanosti trditve, da je toženec prejemal višje kupnine in razliko spravljal v žep. Že na prvem naroku za glavno obravnavo je predlagal zaslišanje prič A. F., A. K. in A. J., ki bi lahko potrdile tožbene navedbe v zvezi s sprejetim dogovorom in v zvezi s trditvijo, da je toženec dejansko prejemal zneske, višje od izdanih računov, katere pa je spravljal v svoj žep. Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza, ne da bi svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Revident zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava. V prvi vrsti zatrjuje, da je bila pogodba sklenjena s soglasjem M. P. kot edine družbenice in lastnice družbe G. d.o.o., zato ni pravilen zaključek nižjih sodišč, da je pogodba o medsebojnih razmerjih nična (po 104. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, v zvezi z 429. in 439. členom takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD). Pogodba ni nična ne glede na to, da pogodbenika nista bila družbenika družbe G. d.o.o., saj je bila s strani tožnika realizirana z investicijo v prodajno razstavni salon, zato je utemeljeno pričakoval tudi realizacijo dela pogodbe, ki se je nanašal na delitev dobička. Če pa je pogodba res nična, sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, saj bi v tem primeru morali odločati o postavljenem zahtevku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi po 210. členu ZOR, saj je zaradi odpadle pravne podlage potrebno vrniti prejeto oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi. Revident se sklicuje tudi na načelo enake vrednosti dajatev, saj je posel stekel tako, kot je bilo dogovorjeno, kljub temu pa tožnik iz tega ni prejel, kot je bilo dogovorjeno. Odločitev nižjih sodišč nasprotuje tudi načelu vestnosti in poštenja, ki zahteva medsebojno spoštovanje udeležencev obligacijskih razmerij in ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi običaji (21. člen ZOR). Sodišči bi morali upoštevati „poštenost“ ene oziroma obeh strank, pomen ogroženih družbenih interesov ter moralne pojme družbe (prvi in tretji odstavek 104. člena ZOR). Nenazadnje revident zatrjuje, da je zahtevek utemeljen na podlagi drugega odstavka 65. člena ZOR, po katerem ima stranka, ki je sklenila pogodbo v prevari, pravico zahtevati povrnitev pretrpljene škode. Toženec se je namreč že ob samem podpisu pogodbe zavedal, da podpisuje nekaj, kar z njegove strani ne bo realizirano. Nedvomno je bil kot direktor družbe in mož lastnice in edine družbenice ob podpisu pogodbe v boljšem položaju kot revident, saj je bila lastnica samo v pomoč svojemu soprogu pri upravljanju družbe. Ob tem revident navaja še 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Glede na to je tožencu mogoče očitati zavajanje tožnika glede odločilnih okoliščin, ki pogodbe s takšno vsebino zagotovo ne bi sklenil, če bi vedel, da v zameno za svojo investicijo ne bo prejel deleža na čistem dobičku. Toženec je tožnika držal v zmoti, saj je vedel, da pogodba ni iztožljiva in da bi bilo to mogoče le, če bi poleg njega podpisala še M. P., kar pa ji ni predlagal. Na tej podlagi so, po mnenju revidenta, izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta.

4Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5Revizija ni utemeljena.

6Zatrjevana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo sicer res predlagal zaslišanje prič A. F., A. K. in A. J., vendar je svoj dokazni predlog omejil izključno na sprejeti dogovor med strankama. Navedbe stranke v dokaznem predlogu o tem, katero dejstvo, naj se s predlaganim dokazom ugotovi, pomenijo podlago za presojo sodišča o smotrnosti izvedbe dokaza. Sodišče na tej podlagi izda dokazni sklep, s katerim odloči izvedbo predlaganih dokazov glede dejstev, ki so odločilnega pomena in so hkrati predmet dokazovanja. Pravilno je sicer revizijsko stališče, da mora biti dokazni sklep ustrezno obrazložen (sicer gre za kršitev načela kontradiktornosti), vendar pa se dokazni sklep nanaša na dejstva, ki so predmet dokazovanja. Priznana dejstva v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP to niso. Glede na to, da je toženec že v odgovoru na tožbo priznal dejstvo sklenitve pogodbe z vsebino, kot jo zatrjuje tožnik, bi bilo izvajanje dokazov v tej smeri v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka. Niso pa resnične revizijske navedbe, da je tožnik že na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem navedenih prič v dokaz navedb v zvezi s sprejetim dogovorom in v zvezi s trditvijo, da je toženec dejansko prejemal zneske, višje od izdanih računov, razliko pa je spravljal v lasten žep. Revident je šele v pritožbi kot odgovor na zaključek sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati, da si je toženec protipravno prisvajal del kupnine od prodanih avtomobilov, navajal, da je predlagal zaslišanje prič (pri čemer ni navajal njihovih imen in priimkov kot v dokaznem predlogu in reviziji), ki bi potrdile navedbe o tem, kako je dejansko potekala prodaja avtomobilov in tudi navedbe o porabi denarja (sredstev) družbe za lastne potrebe. Revizijsko sodišče zaključuje, da ni podana kršitev načela kontradiktornosti, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni izvajalo dokazov v smeri dokazovanja priznanih dejstev, vsa nadaljnja navajanja tožnika pa pomenijo poskus predrugačenja dejanskih okoliščin.

7Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje. Ti sta ugotovili, da sta pravdni stranki dne 12. 4. 1994 sklenili pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sta se dogovorili o skupni investiciji v zvezi s prodajo avtomobilov preko podjetja G. d.o.o. v višini 100.000,00 DEM. Dogovor pravdnih strank je bil tudi, da se bo čisti dobiček od prodaje novih avtomobilov med njima delil v razmerju 74% (tožena stranka) proti 26% (tožeča stranka), od prodaje rabljenih avtomobilov pa v razmerju 50% proti 50%. V času sklenitve pogodbe sta bili obe pravdni stranki zaposleni v družbi G. d.o.o. (tožnik kot prodajalec in toženec kot poslovodja), edina družbenica družbe pa je bila M. P., žena toženca. Tistih revizijskih navedb (kot na primer, da je s sklenitvijo pogodbe soglašala tudi edina družbenica M. P.), ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev v izpodbijanih sodbah, revizijsko sodišče ni upoštevalo.

8Revizijsko sodišče ne more pritrditi stališču revizije, da je dogovor pravdnih strank, kot izhaja iz vsebine pogodbe, dopusten ter da pogodba ni neveljavna, ker je bila s strani tožnika realizirana. Kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pogodba s takšno vsebino nična, saj nasprotuje določbam takrat veljavnega ZGD, v skladu s katerim imajo pravico do deleža pri dobičku v družbi z omejeno odgovornostjo družbeniki, dobiček pa se deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, če družbena pogodba ne določa drugače (429. člen ZGD), o razdelitvi dobička pa odločajo družbeniki (439. člen ZGD). Tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom, da je bila pogodba realizirana ter zaradi tega ni neveljavna. V skladu z drugim odstavkom 107. člena ZOR se ničnost res ne more uveljavljati, če je bila pogodba realizirana, vendar le pod pogojem, da je prepoved manjšega pomena, ničnostni razlog pa preneha – ti pogoji pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč pogodba ni bila realizirana niti s strani tožnika, poleg tega pa tudi določbe o korporacijskih pravicah na podlagi kapitalske udeležbe niso majhnega pomena in tudi po veljavni zakonodaji o sprejetju letnega poročila in uporabi bilančnega dobička družbe z omejeno odgovornostjo odločajo družbeniki (505. člen ZGD-1). A contrario je neveljavno vsakršno razpolaganje z dobičkom družbe s strani oseb, ki niso družbeniki družbe. Čeprav je posebna značilnost družbe z omejeno odgovornostjo njen personalistični substrat, zaradi česar je družbenikom, zaradi njihovega manjšega števila in tesnejše povezanosti, prepuščeno več svobode pri urejanju medsebojnih razmerij z družbeno pogodbo,(1) kar izhaja tudi iz dikcije določb ZGD (...če ni z družbeno pogodbo določeno drugače), to ne pomeni, da bi se pristojnost odločanja o delitvi/uporabi dobička prenašala na koga drugega. Tožnik torej neutemeljeno od toženca zahteva del dobička družbe G. d.o.o., navedeno pa kaže tudi na to, da dejstvo, ali si je morebiti toženec na račun družbe nezakonito prisvajal določena denarna sredstva kot razliko v kupnini, ki so jo kupci dejansko plačali, in kupnino po izstavljenih računih, za odločitev v zadevi ni relevantno, saj tožnik za zahtevek za plačilo deleža teh denarnih sredstev nima stvarne legitimacije.(2) Glede na ugotovljeno neveljavnost pogodbe pa je neutemeljeno nadaljnje sklicevanje tožnika na načela enake vrednosti dajatev ter vestnosti in poštenosti pri sklepanju obligacijskih razmerij oziroma dobrih poslovnih običajev.

9Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da bi morali nižji sodišči ob ugotovitvi ničnosti pogodbe odločiti o tožnikovem zahtevku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi po 104. členu ZOR, po katerem mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, saj je tožnik svojo pogodbeno obveznost izpolnil. Tožnik je sicer del tožbenega zahtevka (v poslovni prostor vložena denarna sredstva) uveljavljal tudi na obogatitveni podlagi. Ta del zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da „iz naslova vlaganj v lokal ni bila oškodovana niti tožeča niti tožena stranka“ in „da tožnik za svoja vlaganja v usposobitev razstavno prodajnega salona ni predložil nikakršnega dokazila...“ (stran 6 sodbe prve stopnje) ter „da tožnik za svoja morebitna vlaganja ni predložil ustreznih računov niti drugih dokazil“ (stran 7). Zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka je bila torej posledica ocene, da tožnik svojih vlaganj ni dokazal. Tožnik v pritožbi te dokazne ocene ni izpodbijal. Pritožbeno sodišče sicer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), vendar v okviru tega preizkusa ni ugotovilo kakšnih pomanjkljivosti, kar je izrecno pojasnilo v predzadnjem odstavku na tretji strani obrazložitve sodbe. Zato tožnik v reviziji zmotno meni, da pritožbeno sodišče te podlage za utemeljenost zahtevka ni preverjalo. Glede na prikazano dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki sodi v sfero ugotavljanja dejstev in dejanskega stanja, kar tožnik s pritožbo v tem delu konkretno ni izpodbijal, pa materialnopravna presoja sodišča druge stopnje ni mogla biti drugačna. Dejstev, ki se tičejo poštenosti pogodbenih strank in bi bila po mnenju revizije lahko upoštevna na podlagi drugega in tretjega odstavka 104. člena ZOR, pa tožnik vse do revizije ni navedel.

10Tožnik je šele v reviziji prvič navedel tudi dejstva, ki naj bi utemeljevala odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi drugega odstavka 65. člena ZOR (da pogodbe ne bi bil sklenil, če bi vedel, da v zameno za svojo investicijo ne bo prejel deleža na čistem dobičku; da je bil toženec kot poslovodja družbe in mož edine družbenice ob podpisu pogodbe v boljšem pravnem položaju kot sam; da je toženec že ob sklenitvi vedel, da ne bo izpolnil obveznosti, ker je pogodba kot nična neiztožljiva). Po določbi 372. člena ZPP smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih je mogoče vložiti revizijo. Revizijske navedbe o novih dejstvih pa se nanašajo na dejansko stanje kot podlago za odločanje, kar pa ne more biti predmet revizijske obravnave (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz istih razlogov tudi ni mogoče upoštevati navedb o škodi, ki naj bi jo utrpel tožnik, saj odškodninski delikt ponuja kot novo ne le pravno, temveč tudi dejansko podlago uveljavljanega zahtevka. Tožnik v reviziji nadalje navrže, da bi se moralo v okviru presoje odškodninske odgovornosti toženca upoštevati tudi, da je po drugem odstavku 51. člena ZZZDR premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Kaj zasleduje s to navedbo, niti ni povsem jasno; če pa s tem meri na dobiček družbe G. d.o.o., ta ne sodi v skupno premoženje zakoncev.

11Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo, s tem pa tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Pogodba izraža močnejšo povezanost med družbeniki in ob sami ustanovitvi nujno identiteto položaja ustanovitelja in družbenika.

Op. št. (2): Tudi zato prej obrazložena neizvedba določenih dokazov ne more predstavljati zatrjevane procesne kršitve, saj dejstva, ki naj bi se z njimi dokazala, za odločitev niso relevantna.