VSRS Sodba in sklep III Ips 77/2008, III Ips 78/2008

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 18.601,86 EUR (prej 4.457.749,50 SIT) skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na nalog za izpraznitev poslovnega prostora, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, (1) da sklep o izvršbi terjatev (neplačanih najemnin) v skupni višini 18.601,85 EUR (prej 4,457.749,50 SIT) s pripadki ostane v celoti v veljavi, (2) da ne obstaja nasprotna (pobotna) terjatev tožene stranke v višini 18.601,85 EUR (prej 4,457.749,50 SIT) s pripadki ter (3) da nalog za izpraznitev poslovnega prostora ostane v celoti v veljavi.

2Odločitev o dolžnosti plačila je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z ugotovitvijo, da tožena stranka ni plačala najemnin za obdobje od 12. 9. 1996 do 12. 2. 1997, dogovorjenih v (dveh) pogodbah in sicer v pogodbi o najemu poslovnih prostorov ter v pogodbi o najemu nepremičnega premoženja. Ugovor zaradi pobota v zvezi z vlaganji v najete nepremičnine je prvostopenjsko sodišče zavrnilo na podlagi presoje, da utemeljenost slednjega ne izhaja niti iz zakonske podlage (17. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, v nadaljevanju ZPSPP) niti iz najemne pogodbe. Upoštevaje določbo 28. člena ZPSPP, pa je sodišče obdržalo v veljavi nalog o izpraznitvi poslovnega prostora.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo. Pravilnost odločitve o ugovoru zaradi pobota je sodišče druge stopnje utemeljilo s pomanjkanjem trditev o nujnih popravilih zaradi odprave posledic potresa. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z izpraznitvenim nalogom pa je sodišče druge stopnje utemeljilo s stališčem, da za aktivno legitimacijo zadostuje obligacijskopravna podlaga (28. člen ZPSPP), medtem ko vprašanje lastninske pravice tožeče stranke za presojo o aktivni legitimaciji ni pomembno.

4Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijalo sodbi sodišč prve in druge stopnje. Uveljavljalo je zmotno uporabo 17. in 28. člena ZPSPP ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno državno tožilstvo je predlagalo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

6Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da ugotovi obstoj v pobot uveljavljene terjatve in po pobotu zavrne denarni tožbeni zahtevek ter zahtevek na izpraznitev poslovnih prostorov, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču.

7Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrže, ker vrednost spornega predmeta ne dosega 20.864,63 EUR.

8Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

9Ker sta bili v obravnavani zadevi proti isti odločbi vloženi revizija in zahteva za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo o obeh pravnih sredstvih z eno odločbo (389. člen ZPP).

10Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, revizija delno ni dovoljena, delno pa je utemeljena.

Razlogi za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti

11Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da sta pravdni stranki dne 26. 6. 1996 sklenili (1) Najemno pogodbo za poslovne prostore (v nadaljevanju prva najemna pogodba) in (2) Pogodbo o najemu nepremičnega premoženja, vezano na proizvodnjo mleka (v nadaljevanju druga najemna pogodba). Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja še, da je tožeča stranka (3) odstopila od druge najemne pogodbe, (4) ker tožena stranka po opominu ni plačala najemnine, dogovorjene v pogodbi. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili tudi, (5) da ima tožena stranka predmetno nepremičnino in poslovne prostore še vedno v posesti. Nalog za izpraznitev poslovnega prostora se nanaša na nepremičnine v zvezi z drugo najemno pogodbo.

12Za presojo utemeljenosti ugovora zaradi pobota iz naslova povračila nujnih vlaganj v najete poslovne prostore po drugi najemni pogodbi (17. člen ZPSPP), je odločilen odgovor na vprašanje, ali je ta pogodba v času zatrjevanih vlaganj (po potresu - v aprilu 1998) še veljala. Po 17. členu ZPSPP ima namreč le najemnik pravico do povračila stroškov za popravila, ki ne gredo v njegovo breme, temveč bremenijo najemodajalca (prim. prvi odstavek 16. člena ZPSPP).

13Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (prim. 11. točko te obrazložitve) izhaja, da je bilo odstopno upravičenje tožeče stranke, ki ga je z izjavo o odstopu (izrecno) uveljavila v predlogu za izpraznitev poslovnega prostora dne 10. 9. 1997, utemeljeno (prim. 28. člen ZPSPP). Najkasneje s potekom 8 dnevnega paricijskega roka za izpraznitev, ki je začel teči z vročitvijo spornega naloga za izpraznitev toženi stranki dne 13. 10. 1997, je druga najemna pogodba zato prenehala veljati. Izpraznitveni zahtevek je namreč posledica obveznosti najemnika, da najemodajalcu po prenehanju najemnega razmerja izroči poslovne prostore (22. člen ZPSPP). Tožena stranka zato v času zatrjevanih vlaganj v aprilu 1998 ni bila več najemnica po drugi najemni pogodbi. Morebitne pravice tožene stranke, da uveljavlja v razmerju do tožeče stranke terjatev iz naslova povračila stroškov za odpravo škode, nastale v potresu, tako ni mogoče utemeljevati s 17. členom ZPSPP. Očitek zmotne uporabe 17. člena ZPSPP v zahtevi za varstvo zakonitosti zato ne drži. Enako velja za očitek zmotne uporabe 28. člena ZPSPP. V zvezi z učinkom ugovora zaradi pobota, ki ga poda (bivši) najemnik potem, ko so že bili izpolnjeni pogoji iz 28. člena ZPSPP, Vrhovno sodišče Republike Slovenije opozarja na sodbo III Ips 11/96 z dne 17. 4. 1996. V tej zadevi je bilo namreč že zavzeto stališče, da bi bilo pobotanje učinkovita obramba pred izpraznitvenim zahtevkom le, če bi tožena stranka podala pobotno izjavo v roku dveh mesecev od opomina iz druge alineje 28. člena ZPSPP.

14Zadeva Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje Vrhovna državna tožilka (sklep Vrhovnega sodišča III Ips 58/2006 z dne 9. 10. 2007), ni analogna obravnavani, ker ni podan identičen dejanski stan. V zadevi, na katero se sklicuje Vrhovna državna tožilka, je namreč tožeča stranka uveljavljala plačilo neporavnane najemnine za obdobje do avgusta 1998. Šlo je tako za presojo o pobotu sanacijskih stroškov za odpravo posledic potresa aprila 1998, nastalih v času trajanja najemnega razmerja, z neporavnano najemnino.

15Tožnik, ki zatrjuje obstoj neke pravice in poseg vanjo ter uveljavlja dajatveni zahtevek zaradi uresničitve svoje pravice (to je predmet spora v postopku pred sodiščem - 23. člen ustave), nima druge možnosti kot sodne poti, ker je samopomoč v pravni državi v načelu prepovedana. Zato se pravni interes, ki je splošna procesna predpostavka v civilnem pravdnem postopku, domneva pri dajatvenih zahtevkih. Takšno izhodišče o pomenu načela pravnega interesa v pravni državi ima za posledico, da sodišče obstoja pravnega interesa pri dajatvenih tožbenih zahtevkih ne preizkuša posebej. Pravkar razloženo za konkretni primer pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje postopali pravilno, ko sta presojali ugovor aktivne legitimacije le kot materialnopravni (in ne kot procesni) ugovor. Razlogi o zavrnitvi ugovora aktivni legitimaciji v izpodbijanih sodbah pa že pojmovno vsebujejo tudi pritrdilni odgovor na vprašanje o obstoju pravnega interesa za uveljavljeno pravno varstvo. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

16Upoštevaje prvi odstavek 391. člena ZPP, se je Vrhovno sodišče omejilo samo na preizkus kršitev, ki jih je uveljavljalo državno tožilstvo v svoji zahtevi. Ker očitane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (378. člen v zvezi s 391. členom ZPP).

Razlogi za delno zavrženje revizije

17Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje „ugotovitev vrednosti spornega predmeta“ in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(1) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

18V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala proti toženi stranki (med drugim) plačilo najemnin na podlagi dveh najemnih pogodb. V skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP se v primeru zahtevkov z različno podlago, vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP). Za presojo o dovoljenosti revizije, ki se nanaša na plačilo najemnin, je tako odločilen seštevek vtoževanih najemnin po prvi in seštevek najemnin po drugi najemni pogodbi. Ker pa že vsota vseh vtoževanih najemnin - 18.601,85 EUR - (po prvi in drugi najemni pogodbi) ne dosega mejne vrednosti iz 490. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena. Na drugačno presojo ne more vplivati ugovor zaradi pobota. Ta ugovor deli namreč procesno usodo tožbenega zahtevka. Zato glede njega revizija ne more biti dovoljena, če ni dovoljena glede tožbenega zahtevka.(2) Revizijo v tem delu je Vrhovno sodišče moralo zavreči (377. člen ZPP; II. točka izreka).

Razlogi za delno ugoditev reviziji

19Za presojo o dovoljenosti revizije v delu, ki se nanaša na odločitev o izpraznitvi poslovnih prostorov, je odločilna enoletna najemnina, ker tako določa 42. člen ZPP. To pomeni, da v tovrstnih primerih ni ocenitvene dolžnosti iz drugega odstavka 44. člena ZPP, morebitna navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi pa ni izhodišče za presojo o vprašanju dovoljenosti revizije. Vrhovno sodišče je zato za presojo o dovoljenosti revizije v tem delu upoštevalo najnižjo najemnino, dogovorjeno v drugi najemni pogodbi, to je znesek 4.748,07 takratnih DEM, ki ga je preračunalo v tolarje po srednjem tečaju Banke Slovenije 93,0232 SIT za 1 DEM, ki je veljal na dan vložitve izpraznitvenega naloga 10. 9. 1997. Ob teh izhodiščih je vrednost spornega predmeta 22.166,85 EUR (prej 5.312.064,74 SIT). Stališče vlagatelja odgovora na revizijo, da revizija tudi v tem delu ni dovoljena, zato ni pravilno.

20Revizija je utemeljena glede očitka zmotne presoje o ugovoru aktivne legitimacije. Tega je tožena stranka (med drugim) utemeljevala s trditvijo, da tožeča stranka „ni več lastnica“ poslovnih prostorov, katerih izpraznitev zahteva. V kontekstu celotne trditvene podlage spora je to sicer skopo trditev tožene stranke treba razumeti takole: četudi je tožeča stranka kot najemodajalka v času trajanja najemne pogodbe imela pravico razpolaganja s spornimi poslovnimi prostori (tej pravici je tožena stranka ugovarjala, tožeča stranka pa je trdila, da je „lastnica“ spornih poslovnih prostorov), te pravice nima več, ker ni več lastnica le-teh.

21Tožeča stranka je v obrazložitev trditve, da je „lastnica“ spornih nepremičnin, navedla, da so bile ob pripojitvi TOZD A. k podjetju K. p.o. leta 1989 k matičnemu podjetju „prenešene“ tudi vse nepremičnine. Zatrjevana statusna sprememba ni bila podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnem premoženju bivše TOZD. Zato povzete trditve tožeče stranke ne utemeljujejo pridobitve lastninske pravice. Z vprašanji usode družbenega kapitala po pripojitvi nekdanjih TOZD k pravnim osebam s sedežem na območju Republike Hrvaške pa se ukvarja prvi odstavek 8. člena ratificirane Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (Ur. l. RS – MP 31/99). Pravkar omenjena določba ureja vprašanje pripojitve bivše TOZD k družbeni pravni osebi s področja Republike Hrvaške na način, ki dopušča možnost, da tožeča stranka nima več pravice razpolaganja s spornimi poslovnimi prostori (temveč jo ima kdo tretji), čeprav jih sama ni odtujila.

22Smisel prvega odstavka 190. člena ZPP je (med drugim), da obstoj pravde ne bo prizadel upnikove (tožnikove) razpolagalne pravice.(3) V obravnavanem primeru, če pride v poštev Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, pa ne gre za varstvo razpolagalne pravice tožeče stranke. Ravno obratno. Gre za prenehanje razpolagalne pravice zaradi (originarne) ustanovitve le-te za drugega.

23Smisel 28. člena ZPSPP je v varstvu najemodajalca. Slednji lahko v primeru neizpolnjevanja temeljne obveznosti najemnika, to je opustitve plačevanja najemnine, z odstopnim upravičenjem doseže prenehanje najemne pogodbe, kar ima za posledico dolžnost bivšega najemnika, da izroči bivšemu najemodajalcu poslovne prostore (22. člen ZPSPP). Zahteva za izpraznitev poslovnih prostorov iz 28. člena ZPSPP je tako logična posledica prenehanja najemne pogodbe, njen namen pa je ali v ponovni vzpostavitvi dejanske možnosti bivšemu najemodajalcu do uporabe poslovnih prostorov ali v ponovni možnosti ustanovitve pravice uporabe za koga drugega, kar (oboje) predpostavlja, da ima najemodajalec (še) upravičenje do uporabe poslovnih prostorov. Zato po 28. členu ZPSPP najemodajalčev zahtevek na izpraznitev ni vezan na lastništvo, saj izhaja le iz obligacijsko-pravnega razmerja med najemodajalcem in najemnikom.(4) Vendar, če je tožeča stranka utemeljevala razpolagalno pravico z „lastninsko pravico“ (prav: s pravico uporabe na družbenih sredstvih), ta pa je prenehala zato, ker je (morebiti) kdo tretji originarno pridobil lastninsko pravico v času pravdnega postopka (zaradi česar prvi odstavek 190. člena ZPP ne pride v poštev), je tožeča stranka izgubila aktivno legitimacijo. V takšnem primeru ne bi bila (več) utemeljena niti lastninska tožba bivšega lastnika, s sklepanjem od večjega na manjše pa lahko izpeljemo enako pravilo tudi za izpraznitveni zahtevek iz 28. člena ZPSPP, ki izvira iz predpostavke obstoja upravičenja do uporabe spornih poslovnih prostorov. Pravkar omenjeni argument je utemeljen z vsebino lastninske pravice (37. člen Stvarnopravnega zakonika oziroma 3. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), ki obsega (med drugim) upravičenje do uporabe stvari.

24Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (to je presoje o ugovoru aktivne legitimacije) je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Podan je razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša na izpraznitveni nalog, in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so resnične trditve tožene stranke, da tožeča stranka „ni več lastnica“ spornih nepremičnin. Če se bodo te trditve izkazale za resnične, naj sodišče prve stopnje ugotovi tudi pravno podlago prenehanja razpolagalnih upravičenj tožeče stranke ter nato znova presodi o utemeljenosti izpraznitvenega zahtevka, potem ko bo zavzelo še stališče, ali v konkretnem primeru pride v poštev 190. člen ZPP.

25Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (IV. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005 in III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007.

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu III Ips 128/2001 z dne 7. 2. 2002.

Op. št. (3): Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 227.

Op. št. (4): Najem je sicer mogoč tudi na stvari, ki ni v najemodajalčevi lasti. - Več o tem v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 51/2001 z dne 10. 1. 2002.