42. člen ZPP

V kolikor tožeča stranka v individualnem delovnem sporu zahtevek oblikuje tako, da vtožuje plače v neto znesku, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih neto zneskov. Če pa zahtevek oblikuje tako, da vtožuje bruto zneske, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih bruto zneskov.

Tožnika sta za zahtevek na izpraznitev in izročitev premičnine navedla očitno previsoko vrednost spora, saj zahtevata vrnitev oziroma izročitev stanovanja v posest, ki ga toženec uporablja brez pravnega temelja in ne gre za spor o lastninski pravici. Pravilno se je skladno s sodno prakso sodišče prve stopnje oprlo tudi na to, da je interes tožnikov za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo toženec uporablja brez pravne podlage, mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku, bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij, in se pri tem sklicevalo na 22. člen ZST-1 in 42. člen ZPP, ki določa, da se, če gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, vzame kot vrednost spornega predmeta enoletna najemnina oziroma zakupnina.

Za izdajo naloga za izpraznitev poslovnih prostorov se smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog (tretji odstavek 29. člena ZPSPP). Sodišče v nalogu za izpraznitev odloči tudi o stroških postopka (drugi odstavek 433. člena ZPP). Te krije stranka, ki ne uspe v sporu (prvi odstavek 154. člena ZPP).

V času vročitve zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) procesni roki na sodiščih skladno z Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih z dne 13. 3. 2020 (s spremembami in podaljšanji), ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, do 31. 5. 2020 niso tekli. Na navedeno procesno situacijo je bil toženec opozorjen z dopisom sodišča, ki ga je prejel skupaj s sodbo. 8 dnevni pritožbeni rok je tako pričel teči 1. 6. 2020 in se je iztekel 8. 6. 2020. Ker je toženec pritožbi poslal sodišču 9. 6. 2020 (oddajna teorija), sta prepozni.

O vlaganjih, ki jih je s takim dokaznim predlogom tožena stranka skušala dokazati, je že odločeno s pravnomočno sodbo. Pravnomočna sodba zavezuje tiste, na katere se nanaša in izključuje možnost ponovnega obravnavanja iste zadeve. Zato je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke pravilna že iz razloga, da je dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev, dovolj pojasnjeno že na podlagi drugih izvedenih dokazov, neodvisno od konkretiziranosti dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje se v ugotavljanje vlaganj, kot že pojasnjeno, ni moglo in ni smelo več spuščati, saj gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata).

Ker pasivnost tožene stranke povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, sodišču dejanskega stanja ni treba, niti ga praviloma ne sme ugotavljati. Kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Tožeča stranka je bila tista, ki se je v Pogodbi zavezala k povračilu vlaganj tako, da se bodo ta poračunavala z uporabnino, in je zato pasivno legitimirana za povrnitev teh vlaganj v obsegu, kot se je s Pogodbo zavezala. Zato so tožene stranke upravičene do povračila teh vlaganj v pogodbeno dogovorjenem obsegu, torej do višine zneska uporabnine, ki so jo dolžne plačati tožeči stranki.

V postopku za plačilo in izterjavo neplačane takse (kot tudi v postopku odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse oziroma v pritožbenem postopku zoper sklep, izdan v zvezi s takim ugovorom) se sodišče (tako prve kot druge stopnje) ne sme več ukvarjati z vprašanjem, ali je bila v tožbi pravilno označena vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna odmera sodne takse. Z vprašanjem pravilne vrednosti spornega predmeta, če bi bila kakorkoli sporna za toženo stranko, bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati najkasneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari.

42. člen ZPP kogentno določa način ugotovitve vrednosti spornega predmeta. S tem, da predpisuje, da se kot vrednost spornega predmeta vzame enoletna najemnina oziroma zakupnina, razen če gre za najemno ali zakupno razmerje, sklenjeno za krajši čas, izključuje tako ocenitveno dolžnost tožeče stranke (oziroma je morebitna drugače navedena vrednost spornega predmeta tožeče stranke irelevantna) kot tudi korekturno dolžnost sodišča.

V obravnavanem primeru je delegacija pristojnosti utemeljena, saj utegne okoliščina, da prosilec zatrjuje nepravilnosti v postopanju nekdanjega predsednika sodišča, ki je stvarno pristojno za odločanje o brezplačni pravni pomoči za iztožitev odškodnine zaradi teh nepravilnosti, povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja.

Pri določitvi vrednosti nedenarnih zahtevkov vrednost ni avtomatično enaka vrednosti nepremičnine, ampak gre za oceno pravnega interesa tožeče stranke.

Toženka se odpovedi najemne pogodbe ter posledični izpraznitvi in izročitvi stanovanja tožniku ne more uspešno upirati na podlagi 104. člena SZ-1, saj ni poleg uveljavljanja subvencionirane najemnine uveljavljala tudi izredne pomoči pri uporabi stanovanja.

Ker obljuba ne zavezuje oz. ne ustvarja pravnih posledic, toženci ne morejo uspeti z ugovorom, da je bila prvemu tožencu dana obljuba zakonitega zastopnika tožeče stranke, da bodo lahko toženci ostali v spornem stanovanju, vse dokler ne dobijo neprofitnega stanovanja.

Ekonomska vrednost nepremičnine ne more biti relevantno merilo za presojo pravilnosti vrednosti spornega predmeta, če ne gre za spor o lastninski pravici. Interes tožeče stranke za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo tožena stranka po tožbenih navedbah uporablja brez pravne podlage, je mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij.

Zamudna sodba se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, zato pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožniku določene obveznosti iz naslova plače, odpravnine ter stroškov za prehrano in prevoz že poravnala, niso pravno relevantne.

Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati niti dokazovati, da je svoje obveznosti poravnala. Ker v pritožbi ni mogoče oporekati višini vtoževanih terjatev niti ugovarjati, da so obveznosti poravnane, tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP.

42. člen ZPP kogentno določa način ugotovitve vrednosti spornega predmeta. S tem, da predpisuje, da se kot vrednost spornega predmeta vzame enoletna najemnina oziroma zakupnina, razen če gre za najemno ali zakupno razmerje, sklenjeno za krajši čas, izključuje tako ocenitveno dolžnost tožeče stranke (oziroma je morebitna drugače navedena vrednost spornega predmeta tožeče stranke irelevantna) kot tudi korekturno dolžnost sodišča.

Najemodajalčev zahtevek za izpraznitev poslovnih prostorov iz 28. člena ZPSPP ni vezan na lastništvo, saj izhaja le iz obligacijsko-pravnega razmerja med najemodajalcem in najemnikom. Vendar, če je tožeča stranka utemeljevala razpolagalno pravico z „lastninsko pravico“, ta pa je prenehala zato, ker je (morebiti) kdo tretji originarno pridobil lastninsko pravico v času pravdnega postopka, je tožeča stranka izgubila aktivno legitimacijo. V takšnem primeru ne bi bila (več) utemeljena niti lastninska tožba bivšega lastnika, s sklepanjem od večjega na manjše pa lahko izpeljemo enako pravilo tudi za izpraznitveni zahtevek iz 28. člena ZPSPP, ki izvira iz predpostavke obstoja upravičenja do uporabe spornih poslovnih prostorov.

Spor o uvedbi obnove postopka obračuna carinskih dajatev ni spor, ki je izražen v denarni vrednosti. Na drugačno odločitev ne vpliva, da bodo v obnovljenih postopkih lahko izdane odločbe, v kateri bo pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti.

Pri tožbenem zahtevku na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev poslovnega prostora gre za spor o obstoju najemnega razmerja. Zato se kot vrednost spornega predmeta po 42. členu ZPP vzame enoletna najemnina. Za določitev višine enoletne najemnine je treba upoštevati v pogodbi dogovorjeno najemnino in ne zneska, ki ga je zahteval tožnik na podlagi spremembe pogodbe. Ker enoletna dogovorjena najemnina ne presega revizijskega praga, revizija ni dovoljena.