VSC sodba PRp 122/2009

Pritožbi obdolženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku sodišča prve stopnje glede načina plačila globe spremeni tako, da se obdolžencu dovoli plačilo izrečene globe v višini 1.280,00 (tisoč dvesto osemdeset 00/100) EUR v 12. zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer je prvi obrok v višini 180,00 (sto osemdeset 00/100) EUR dolžan plačati do 15.04.2009, nadaljnjih 11 obrokov po 100,00 (sto 00/100) EUR pa do vsakega 15. dne v mesecu od 15.05.2009 do 15.03.2010.

Če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka za plačilo globe, z dnem zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki.

V preostalih delih se obdolženčeva pritožba kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba o prekršku sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Obdolženca se na podlagi V. odst. 144. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po VIII. odst. 138. čl. ZVCP-1 in po D točki III. odst. 130. čl. v zvezi s V. odst. 130. čl. ZVCP-1, mu za prvi prekršek določilo globo 500 EUR, za drugi prekršek pa globo 800 EUR, nato pa izreklo enotno globo v višini 1.300 EUR, v katero je po I. odst. 112. čl. ZP-1 vštelo čas pridržanja na Policijski postaji L. dne 06.07.2008 od 16.03 ure do 22.15 ure, izreklo pa mu je tudi stransko sankcijo odvzema motornega vozila znamke S., tip J. reg. št. ..., ki se po pravnomočnosti sodbe o prekršku uniči. Zaradi slabih premoženjskih razmer je prvostopenjsko sodišče obdolženca oprostilo povrnitve stroškov postopka o prekršku.

Takšno sodbo o prekršku izpodbija obdolženec, smiselno pa uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. čl. ZP-1. V pritožbi navaja, da ne zanika, da so ga 06.07.2008 ob 15.50 uri ustavili celjski policisti, ko je vozil svoj osebni avtomobil po regionalni cesti II. reda brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kar sicer obžaluje, vendar je v to bil prisiljen, saj mu je zmanjkalo „azulina“, ki ga uporablja zaradi hude sladkorne bolezni, sorodnik, ki naj bi mu ga prinesel iz S. K., pa ga je klical, da se mu je med potjo pokvaril avto in da ga čaka v S. P. Tisto jutro je kot vsak dan popil skodelico čaja in 1 dcl kisa zmešanega z vodo ter pojedel dva stroka česna zavitega v kruhke, zaradi znižanja holesterola. Drugega tisti dan ni jedel, saj je imel močno diarejo, pokadil pa je več cigaret, ker je bil zelo nestrpen zaradi „azulina“, ne spominja pa se, ali je tisto dopoldne spil tudi kakšno pivo. Vse navedeno je obrazložil tudi policistu, ki je vztrajal pri opravljanju alkotesta, ki ga je le s težavo opravil. Ni res, da je imel nerazločen govor in da ga je zanašalo oz. se tega problema takrat ni zavedal, saj se mu je skoraj bledlo od zmanjkovanja sladkorja v krvi. V takšnem stanju je sicer nekaj podpisoval v policijskem avtomobilu, ne ve pa kaj je podpisoval in ali so mu pokazali alkotest. Nato so ga v takšnem stanju odpeljali v začasni pripor v L. in mu pred tem odvzeli tehnično povsem izpravno vozilo, kar je izvedel šele potem, ko so mu dali v podpis potrdilo o zasegu avtomobila, ki so ga odpeljali nekam na S. Priznava tudi, da je bil pred tem že kaznovan, a ne zaradi istih oz. enakih prekrškov. Za storjeno dejanje se opravičuje, vendar ga je storil v nuji po zdravilu. Ne strinja pa se z odločitvijo, da je vozilo potrebno uničiti, ker je že staro in na več mestih poškodovano. Če bi vozilo bilo v takšnem stanju, bi policisti odredili izredni tehnični pregled, pa ga niso. Na potrdilu o zasegu predmetov ni nikjer zabeleženo, da je bilo vozilo pred zasegom poškodovano ali da bi imelo druge vidne hibe, kar dokazuje tudi s fotokopijo prometnega dovoljenja in potrdilom o tehnični brezhibnosti. Zaključek sodišča, da je avto potrebno uničiti, je preuranjen. To je njegovo imetje, z njim razpolaga sam in mu ga ni mogoče kar tako na hitro odvzeti in uničiti. To se lahko stori le, če vozilo ogroža druge udeležence v prometu, teh dokazov pa ni. Zanima ga tudi kdaj, kje in na kakšen način je prišlo do poškodovanja njegovega vozila in kdo je za to odgovoren. Pojasnjuje tudi, da se je njegovo zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo in da je z izposojenim denarjem tudi opravil vozniški izpit B kategorije, ki pa ga ne bo mogel uporabljati, če mu bo vozilo odvzeto. V kolikor pa bi ga višje sodišče kljub vsemu spoznalo za krivega, prosi za plačilo globe v več obrokih zaradi slabega finančnega. Sodišče še prosi, da mu vrne vozilo v posest, po potrebi bo tudi predložil opravljeni vozniški izpit in obljublja, da do tovrstnih prometnih prekrškov v bodoče ne bo prihajalo, kakor tudi do drugih ne.

Pritožba je delno utemeljena.

Prekršek po VIII. odst. 138. čl. ZVCP-1 stori voznik motornega vozila, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi ali vozi vozilo ali skupino vozil v nasprotju z omejitvijo, vpisano v njegovem vozniškem dovoljenju ali vozi vozilo v času, ko se mu izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije. Prekršek po D točki III. odst. 130. čl. v zvezi s V. odst. in 9. alinejo I. odstavka istega člena pa stori voznik motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja ali v vozniškem dovoljenju nima vpisane kategorije motornega vozila, ki ga vozi, pri tem pa ima več kot 1,50 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo o prekršku izdalo brez zaslišanja obdolženca, pri čemer so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo takšne sodbe o prekršku. Obdolženec se namreč kljub pravilnemu in pravočasnemu vabljenju, ob katerem je bil poučen o posledicah neopravičenega izostanka po II. odst. 115. čl. ZP-1 in po IV. odst. 114. čl. ZP-1, tudi na drugo vabilo na zaslišanje, ki naj bi bilo 20.10.2008, ni odzval, niti ni svojega izostanka pravočasno opravičil, saj je opravičilo poslal šele 21.10.2008 tj. dan po zaslišanju. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, potrdilo o zasegu predmetov, potrdilo o prevzemu vozila in zapisnik o primopredaji ter zaslišalo policista M. M. kot pričo, ugotovilo, da je obdolženec 06.07.2008 ob 15.50 uri vozil lasten osebni avtomobil v cestnem prometu, v neposredni bližini zgradbe B. p. pri F. št. ... pa je bil ustavljen s strani policistov PP C., pri čemer je bilo s preverjanjem v računalniških evidencah Ministrstva za notranje zadeve ugotovljeno, da obdolženec (katerega identiteta je bila ugotovljena na podlagi osebne izkaznice) nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije. Policist M. je obdolžencu nato odredil preizkus z alkotestom, ki ga je obdolženec tudi opravil, z rezultatom, ki ga je pokazal alkotest tj. 1,40 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju toleranc priporočenih s strani Inštituta za sodno medicino pomeni, da je imel najmanj 1,30 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, se je obdolženec tudi strinjal, saj je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar je v njej navedeno, brez pripomb podpisal. Na takšne ugotovitve v zvezi z dejanskim stanjem je pritožbeno sodišče vezano, saj vse pritožbene navedbe glede dejanskega stanja storjenih prekrškov predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (čl. 157/III ZP-1). Storilec je namreč v vabilu na zaslišanje bil opozorjen v skladu s IV. odst. 114. čl. ZP-1, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, ker jih sicer pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, kljub takšnemu opozorilu pa v postopku na prvi stopnji ni navajal nobenih dejstev, saj se na vabilo neopravičeno ni odzval. Prav tako ni z ničemer verjetno izkazal, da dejstva, ki jih navaja v pritožbi v zvezi z dejanskim stanjem prekrškov, ni mogel navesti že prej. Iz pritožbenih navedb je namreč razvidno, da so vsa ta dejstva storilcu bila znana že ob vabljenju na zaslišanje, pa jih sodišču prve stopnje ni predstavil, saj se zaslišanja kljub pravilnemu vabljenju in danim opozorilom, neopravičeno ni udeležil. Glede na pravilno in popolno ugotovljena dejstva v zvezi s storitvijo obeh prekrškov je prvostopenjsko sodišče obdolžencu utemeljeno očitalo, da je oba prekrška storil z naklepom.

Pri preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so tudi te bile obdolžencu izrečene v skladu z zakonom. Za prekršek po čl. 138/VIII ZVCP-1 je predpisana globa najmanj 500 EUR, za prekršek po čl. 130/III-C v zvezi s čl. 130/V ZVCP-1 pa globa 800 EUR in 18 kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je obdolžencu ob upoštevanju okoliščin iz 26. čl. ZP-1, predvsem zaradi slabih premoženjskih razmer, kljub visoki stopnji ogrožanja varnosti drugih udeležencev v prometu in visoki stopnji odgovornosti ter dejstvu, da je obdolženec večkratni specialni povratnik, določilo globi v določeni oz. najnižji predpisani meri. Ob pravilni uporabi I. in II. odst. 27. čl. ZP-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo enotno globo 1.300 EUR, v katero je v skladu s I. odst. 112. čl. ZP-1 tudi pravilno vštelo čas pridržanja, ki je obdolžencu bilo odrejeno po storitvi prekrška in je trajalo 06.07.2008 od 16.03 do 22.15 ure, ter tako odločilo, da je obdolženec dolžan plačati še 1.280 EUR globe.

Poleg globe pa je sodišče prve stopnje storilcu izreklo tudi stransko sankcijo odvzema osebnega vozila znamke S. tip J..., reg. št. ..., št. šasije ..., ki je obdolžencu bilo zaseženo s strani policistov ob storitvi prekrška po 238.a čl. ZVCP-1. Po I. odst. 25. čl. ZP-1 se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška. Ker kljub III. odst. 25. čl. ZP-1 odvzem motornega vozila za prekrške po čl. 130/III-D in čl. 138/VIII ZVCP-1 ni predpisan obligatorno, mora sodišče pri izrekanju te stranske sankcije upoštevati I. in II. odst. 26. čl. ZP-1, ki določata, da se sankcijo odmeri v mejah, ki so določene s predpisom za storjeni prekršek, glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep in da sodišče pri izrekanju sankcij upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa stopnjo storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibe, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, zlasti, ali je poravnal škodo. V zvezi z zasegom vozila po 238.a čl. ZVCP-1 je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil obdolženec že večkrat pravnomočno kaznovan za hujše prekrške, in sicer s sodbami o prekršku Okrajnega sodišča v Celju opr. št. PR 798/2006 z dne 02.04.2007, ki je postala pravnomočna 17.04.2007, za prekrške po XI. odst. 132. čl. ZVCP-1, VI. odst. 138. čl. ZVCP-1 in III. odst. 122. čl. ZVCP-1, ki jih je vse storil 27.01.2006, opr. št. PR 2766/2006 z dne 19.04.2007, ki je postala pravnomočna 04.05.2007, za prekršek po D točki III. odst. 130. čl. ZVCP-1, ki ga je storil 13.06.2006, opr. št. PR 1067/2007 z dne 12.02.2008, ki je postala pravnomočna 28.02.2008, za prekrške po D točki III. odst. 130. čl. ZVCP-1, ki ga je storil 10.04.2007.

Na podlagi takšnih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je zaseg motornega vozila bil zakonit. V zvezi z odvzemom motornega vozila pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo še, da je zaseženo vozilo obdolženčeva last in da ga je uporabil za storitev obeh prekrškov.

Ker obdolženec v pritožbi napada odločitev o izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila, ki naj bi po njegovem mnenju bila napačna, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi VI. odst. 163. čl. ZP-1 na javni seji ponovilo posamezne izvedene dokaze in sicer je prebralo zgoraj citirane sodbe Okrajnega sodišča v Celju ter ugotovilo, da je vse prekrške po zgoraj naštetih sodbah obdolženec storil z istim motornim vozilom tj. osebnim avtomobilom znamke S. tip J. reg. št. ... Obdolženec je torej v zadnjih dveh letih pred storitvijo v tem postopku obravnavanih prekrškov, bil z zgoraj naštetimi sodbami pravnomočno kaznovan zaradi odklona preizkusa z alkotestom, vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja, neupoštevanja znaka policista, s katerim ga je policist ustavljal ter dvakrat zaradi vožnje pod vplivom alkohola (dne 13.06.2006 z najmanj 0,81 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, dne 10.04.2007 pa najmanj 0,93 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka). Kljub izrečenim sankcijam je obdolženec ponovno vozil isto motorno vozilo v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, pri tem pa je tudi bil pod vplivom alkohola, saj je imel najmanj 1,30 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Našteta dejstva kažejo na skrajno odklonilen odnos obdolženca do predpisov o varnosti cestnega prometa ter na nekritičen odnos do lastnega ravnanja, saj je kljub večkratni kaznovanosti za tovrstne prekrške, le-te vztrajno ponavlja, s temi prekrški pa tudi nedvomno hudo ogroža varnost drugih udeležencev v cestnem prometu. Ob upoštevanju, da je vse prekrške storil z naklepom kot najvišjo stopnjo odgovornosti, da je tako sedaj kot tudi v preteklosti storil večje število najtežjih prekrškov po določbah ZVCP-1, glede na njegovo prejšnje življenje, njegov osebni odnos do storjenih prekrškov in njegovo obnašanje po prej storjenih prekrških, je izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila utemeljen in potreben, saj je mogoče utemeljeno sklepati, da bo obdolženec s takšnim ravnanjem tudi nadaljeval v prihodnje. Izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila so narekovale naštete okoliščine, pri čemer je nepomembno dejstvo, da je vozilo tehnično brezhibno, kot to zmotno meni in po nepotrebnem dokazuje obdolženec. Tudi odločitev sodišča prve stopnje o uničenju odvzetega vozila je pravilna, saj V. odst. 25. čl. ZP-1 določa, da se v sodbi o prekršku odloči, v skladu s posebnimi predpisi, ali naj se odvzeti predmeti uničijo, ali naj se izročijo ustreznemu organu oziroma organizaciji, ali pa prodajo. Po III. odst. 9. čl. Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (Ur. list RS št. 22/2002 z dne 13.03.2002) v primeru, če stroški prodaje presegajo vrednost predmetov oziroma višino pričakovanega izkupička od prodaje, sodišče odredi uničenje predmetov, lahko pa odredi, da se podarijo v javno korist po določbah te uredbe. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je obdolžencu odvzeto vozilo izrazito starejšega letnika izdelave in da je tudi na več mestih poškodovano ter slabo ohranjeno, kot izhaja iz zapisnika o prevzemu in stanju vozila podjetja A. T. d.o.o. (priloga ... spisa), je pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da bi stroški prodaje presegli vrednost odvzetega vozila, zaradi česar je utemeljeno odredilo njegovo uničenje, zato je tudi v tem delu sprejeta odločitev, ki se pritožbeno napada, pravilna.

Obdolženec je v pritožbi prosil, da mu sodišče dovoli obročno odplačevanje globe. Po II. odst. 18. čl. ZP-1 lahko storilec v primeru, če izrečena globa presega trikratni znesek najnižje globe iz 17. čl. ZP-1, najpozneje do poteka roka za plačilo globe predlaga, da se globa plača v obrokih. V tem primeru se s sklepom določita način odplačevanja in rok plačila, ki pa ne sme biti daljši kot eno leto. Glede na to, da izrečena globa predstavlja 32-kratnik najnižje globe, in glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec nezaposlen in da od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prejema le 173,12 EUR mesečnega dohodka, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je obdolženčeva pritožba v tem delu utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo o prekršku glede načina plačila izrečene globe na podlagi II. odst. 18. čl. ZP-1 spremenilo tako, da je obdolžencu dovolilo, da izrečeno globo v višini 1.280,00 EUR poravna v 12 zaporednih mesečnih obrokih. Prvi obrok v višini 180 EUR zapade v plačilo 15.04.2009, nadaljnjih 11 obrokov po 100,00 EUR pa do vsakega 15. dne v mesecu od 15.05.2009 do 15.03.2010. Pri tem je obdolženca potrebno poučiti, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka z dnem zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki (III. odst. 18. čl. ZP-1).

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi VII. odst. 163. čl. ZP-1 pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo o prekršku spremenilo glede načina plačila izrečene globe, v preostalem delu pa ob smiselni uporabi VI. odst. 163. čl. ZP-1 v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo o prekršku potrdilo, saj v okviru uradnega preizkusa po 159. čl. ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tudi pritožbeno sodišče je na podlagi V. odst. 144. čl. ZP-1 v zvezi s I. odst. 147. čl. ZP-1 obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov pritožbenega postopka, saj je glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča o slabem premoženjskem stanju obdolženca tudi pritožbeno sodišče ocenilo, da bi s plačilom stroškov postopka o prekršku lahko bilo ogroženo obdolženčevo preživljanje.