238.a člen ZVCP-1-UPB5

Stroški hrambe zaseženega vozila, ki so nastali po pravnomočnosti sodbe o prekršku, ko je postopek o prekršku končan, do oddaje le-tega v uničenje, niso stroški postopka o prekršku, temveč stroški postopka izvršitve sodbe, ki jih ni mogoče naložiti v plačilo obdolžencu.

Za odločitev v predmetni zadevi je pravno pomembno le, ali je obdolženec nadaljeval z vožnjo motornega vozila po tem, ko mu je bila z zakonito odredbo policista, izdano v predhodnem postopku zaradi drugega prekrška, nadaljnja vožnja izrecno prepovedana. Odločba o prekršku se izvrši, ko postane pravnomočna in ko za izvršitev ni zakonskih ovir. Tako se tudi odločitev sodišča, da se zaseženo vozilo vrne obdolžencu, izvrši po pravnomočnosti sodbe o prekršku. Sodišče sicer lahko z odredbo zaseženi predmet vrne lastniku še pred pravnomočnostjo sodbe o prekršku, vendar tega ni dolžno storiti, saj ga k temu izrecno ne zavezuje nobena zakonska določba. Odločitev sodišča prve stopnje, da se vozilo vrne šele po pravnomočnosti sodbe o prekršku pa tudi ne pomeni, da je sicer zakonito opravljen zaseg samo zaradi tega postal nezakonit in da zaradi tega stroški hrambe od tedaj dalje ne bremenijo več obdolženca, ki je bil spoznan za odgovornega storitve očitanega mu prekrška.

Sodišče mora pri izrekanju stranske sankcije odvzema predmetov lastniku upoštevati težo prekrška, stopnjo storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibe, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitev zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku. Ob upoštevanju konkretnih okoliščin pri obdolžencu, ki je večkratni specialni povratnik in je številne najhujše prekrške po ZVCP-1, za katere je bil pravnomočno kaznovan, storil z istim vozilom, je bil odvzem motornega vozila obdolžencu izrečen utemeljeno in zakonito, pravilna pa je tudi odločitev sodišča o uničenju odvzetega vozila.

Odločitev o uničenju predmeta je posledica izreka stranske sankcije odvzema predmetov, ki jo lahko izreče le sodišče. Če sodišče odloči, da se zaseženi predmet uniči, ne da bi izreklo tudi odvzem tega predmeta kot stransko sankcijo, je s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Pri odločanju o izreku stranske sankcije odvzema predmetov, ki niso last obdolženca temveč tretje osebe, gre za poseg v zasebno lastnino osebe, ki ni udeležena v postopku o prekršku, zato mora sodišče tehtati težo takšnega ukrepa za posameznika, ki se mu predmet odvzema (pri tem upoštevati zlasti namen in vrednost predmeta) ter tehtnost razlogov splošne varnosti, varovanja življenja ali zdravja ljudi, varstva okolja, ohranjanja narave, gospodarska razmerja ali razloge morale. Pri tem mora opredeliti, kateri od naštetih pojmov utemeljujejo izrek takšne sankcije, kakšna je vsebina tega pojma, ugotoviti, zakaj je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki se odvzemajo, kako široke so te omejitve, ugotoviti, ali bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema in ali se lahko z odvzemom tej nevarnosti izognemo. Svoj sklep pa mora utemeljiti na dokazanih konkretnih okoliščinah, glede katerih je bila obdolžencu oz. osebi, ki se jih odvzema predmet, dana možnost, da se o njih izjavi. Pri opredelitvi namena sankcije odvzema predmetov je potrebno upoštevati, da ta v ZP-1 ni več predpisan kot varstveni ukrep, ker 4. čl. ZP-1 pri določanju