VSRS Sodba X Ips 27/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. Bpp 218/2016 z dne 14. 9. 2016. Z navedenim sklepom je tožena stranka delno ugodila tožnikovemu predlogu za odmero stroškov za brezplačno pravno pomoč za zastopanje in pravno svetovanje v kazenskem postopku in mu priznala stroške v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, v presežku pa je njegov predlog zavrnila.

2Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z razlogi tožene stranke. Navedlo je, da zakonska ureditev, ki izhaja iz petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) ne nasprotuje ustavnemu položaju odvetništva, niti ne posega prekomerno v samostojen in neodvisen položaj tožnika, ki ga ima kot odvetnik po določbi 137. člena Ustave. Odvetnik se prosto odloča, ali bo uvrščen na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oziroma na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči. V zadevi ni sporno, da je tožnik vpisan na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči in je v tej vlogi tudi nastopal v obravnavani zadevi, kar pomeni, da ne more uspešno uveljavljati kršitve načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

3Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 31/2018-3 z dne 23. 5. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja: Ali določba petega odstavka 17. člena ZOdv odvetnike, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči brez razumnega razloga drugače obravnava od ostalih udeležencev v sodnih postopkih, ki tako kot odvetniki storitve opravljajo na podlagi odločbe sodišča in so zanje v celoti plačani iz proračuna?

4Zoper navedeno sodbo je revident na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve enakosti pred zakonom ter enakega varstva pravic. V njej predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje oziroma podredno, da se zadeva vrne v ponoven postopek pred toženo stranko, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6Revizija ni utemeljena.

Vsebinska presoja revizije

7V obravnavanem primeru odločitev organa za brezplačno pravno pomoč temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv,¹ ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja brezplačno pravno pomoč, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi; in da so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena² nični. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v šestem odstavku 30. člena namreč določa, da je odvetnik za pravno pomoč upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi. ZBPP torej napotuje na sedaj veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob uporabi katere pa je treba upoštevati določila ZOdv, ki urejajo vprašanje nagrad in povračila stroškov odvetnikom, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči. Iz pripravljalnega gradiva k Predlogu Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (obrazložitev 1. člena ZOdv-D; Poročevalec EPA 215-VII, 2014) je razvidno, da je bila navedena sprememba v zakon vnešena zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države, saj naj bi bili na ta način učinki OT na državni proračun dolgoročno ustrezno omejeni.

8Za odgovor na pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, je zato ključna presoja, ali je zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv omejuje višino odvetniške nagrade na polovično plačilo tistim odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave.³

9Drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. To velja tudi za področje davčnega urejanja. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.⁴ Načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja.⁵ Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Poleg položajev, ki ju primerjamo med seboj, pomeni predmet pravnega urejanja tretji element primerjave (tertium comparationis) – to je vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.⁶

10V okviru vprašanja, zaradi katerega je bila v obravnavani zadevi dopuščena revizija, se mora Vrhovno sodišče v svoji odločitvi opredeliti do navedb revidenta o zatrjevani neustavnosti predpisa, saj so sodišča dolžna obrazložene trditve o neustavnosti zakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijani posamični akt, ali obrazloženo zavrniti, če menijo, da so očitki o neustavnosti neutemeljeni, ali prekiniti postopek in na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če menijo, da so očitki utemeljeni.⁷ Navedena dolžnost pa ne pomeni, da je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku po uradni dolžnosti dolžno preizkusiti protiustavnost predpisa tudi z vidikov, ki jih revident ne uveljavlja, temveč ostane v okviru navedb revidenta in v okviru pravnega vprašanja, zaradi katerega je bila revizija dopuščena.⁸ Le izjemoma, če je v okviru revizijske presoje neustavnost zakona, ki ga mora uporabiti Vrhovno sodišče, očitna, izhaja iz njegove obveznosti po 156. členu Ustave, da svoj revizijski postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, saj skladno z ustavno ureditvijo ne more vede uporabiti zakona, za katerega meni, da je protiustaven. V tem okviru je bil tudi opravljen preizkus ustavnosti ureditve 17. člena ZOdv.

11V obravnavani zadevi je mogoče pritrditi revidentu, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila njihovega dela (nagrade) iz sredstev javnih sredstev. Skladno z ZBPP se tako pravno svetovanje po odvetniku kot tudi stroški za izvedence, tolmače, vročevalce⁹ itd. pod pogoji iz tega zakona izplača iz sredstev proračuna (26. člen v povezavi s 44. členom ZBPP).

12Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih medsedbojnih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem pa v času izdaje izpodbijanega akta na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih ter Pravilnika o sodnih tolmačih,¹⁰ izdanega na podlagi zakona. Zato bi morala trditev, da so odvetniki z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, temeljiti tudi na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način.

13Take enakosti pa same po sebi zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika prav v tem, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost, navedena pravilnika pa urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu.

14Da bi torej Vrhovno sodišče lahko presodilo o tem, da se plačilo odvetnika neustavno razlikuje v tem, da se v primeru plačila odvetnikov iz sredstev proračuna zniža za polovico vrednosti po OT, za sodne izvedence, cenilce in tolmače pa ne, bi moral revident utemeljevati ter izkazati, da tako znižanje plačila odvetnika poseže v bistveno enak sistem plačil za dela sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi navedenih pravilnikov. To pa iz revizijskih navedb ne izhaja, niti navedeno ni samo po sebi (očitno) razvidno Vrhovnemu sodišču.

15Ker je izpodbijana sodba v okviru opravljene revizijske presoje pravilna in zakonita, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

16Revident z revizijo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Glasovanje

Odločitev je bila sprejeta soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Navedeni člen Zakona o odvetništvu je bil dopolnjen z novelo ZOdv-D, ki je v primerjavi s prejšnjo ureditvijo določila zgolj polovično plačilo za odvetnike, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči. Navedena novela se je začela uporabljati z dnem uveljavitve nove Odvetniške tarife, to je z dnem 10. 1. 2015.
² Po drugem odstavku 17. člena ZOdvT je odvetnik upravičen do višjega plačila za svoje delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se o tem pisno dogovori s stranko.
³ Vprašanje „polovičnega plačila odvetnikov za storitve, ki jih izvajajo na podlagi ZBPP“ z vidika kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave je bilo že postavljeno v zadevi X Ips 36/2017, vendar le v primerjavi s položajem tistih odvetnikov, ki si stranke (po)iščejo na trgu. Navedena revizija je bila (med drugim) zavržena kot nedovoljena, saj je bilo na navedeno vprašanje mogoče odgovoriti na podlagi stališč iz ustaljene ustavnosodne prakse. V obrazložitvi navedenega sklepa je Vrhovno sodišče med drugim pojasnilo, da so odvetniki z vidika plačila za opravljene storitve v različnih pravnih položajih glede bistvene okoliščine; prvi imajo zagotovljene stranke in plačilo, drugi pa si morajo prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa so v negotovosti glede plačila. Prim. tudi odločbo US U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009.
⁴ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012, Uradni list RS, št. 51/12.
⁵ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004, Uradni list RS, št. 58/04 in 61/04, ter OdlUS XIII, 33.
⁶ Glej citirano odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-147/12, 19. točka obrazložitve in tam citirano sodno prakso.
⁷ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2215/08 z dne 16. 4. 2009, 8. točka obrazložitve in druge.
⁸ Tudi v postopku s pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem mora stranka izrecno navesti, v čem je protiustavnost izpodbijane zakonske norme. Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-55/09 z dne 26. 1. 2011.
⁹ Plačilo vročevalcev ureja poseben Pravilnik o vročanju po detektivih in izvršiteljih v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku.
¹⁰ Navedena pravilnika je nadomestil sedaj veljavni Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 84/18).