44. člen ZBPP

Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila izbira tožnice kot presežne delavke opravljena na podlagi objektivnih, preverljivih in nediskriminatornih meril ter ker ni dokazala, da invalidnost pri tej izbiri ni igrala nobene vloge, poslovni razlog ne more predstavljati zakonite podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če se delo še naprej opravlja in delodajalec zanj zaposluje nove delavce, ni mogoče šteti, da je potreba po tem delu prenehala. Dejstvo, da delodajalec v času odpovednega roka zaposluje druge delavce za opravljanje dela, ki bi ga ob ustrezni prilagoditvi lahko opravljala tožnica kot delovni invalid, kaže na to, da odpoved tožnici ni bila neizogibna posledica poslovnih razmer, temveč rezultat selektivne odločitve, ki je temeljila na tožničini invalidnosti. Ko gre za delovnega invalida je delodajalec dolžan najprej izčrpati vse možnosti ohranitve zaposlitve, odpoved iz poslovnega razloga ali razloga invalidnosti pride v poštev šele, ko je dokazano, da dela ni mogoče zagotoviti niti v prilagojeni obliki.

Postavljeni odvetnik nima nobene podlage za obračunavanje višjih stroškov zastopanja, kot so mu bili odmerjeni s sklepom službe BPP v upravnem postopku. Izdani sklep glede obsega in višine nagrade bi lahko izpodbijal kvečjemu v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo, ne more pa višjih stroškov terjati od tožene stranke (upravičenca do BPP). Pravni temelj za izplačilo stroškov postopka tožencu predstavlja sklep izvršilnega sodišča o odmeri stroškov postopka. Ker toženec ni prejel plačanih stroškov postopka brez pravnega temelja, o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti.

Po določbi prvega odstavka 46. člena ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka, po petem odstavku 26. člena tega zakona, med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona, stroški sodnega postopka. Po določbi tretjega odstavka istega člena pa o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi odločbe o dodelitvi BPP tožniku, s katero je bilo seznanjeno s strani strokovne službe sodišča, utemeljeno upoštevalo določbe ZBPP pri odločitvi o stroških. Tožnik namreč ni navajal, da bi mu pravica do BPP prenehala, oziroma da bi se le-tej odpovedal. Prav tako se temu upravičenju ni mogel učinkovito odpovedati (z učinkom za nazaj) s tem, da njegov pooblaščenec ni priglasil zahtevka za kritje potrebnih pravdnih stroškov (po opravljeni storitvi) pri službi za BPP. Po ravnanju pooblaščenca, tudi če bi bilo le-to v dogovoru s stranko, ni mogoče šteti, da BPP za ta pravdni postopek ni bila odobrena. Nedopustno je, da bi stranka v dogovoru z dodeljenim odvetnikom (čeprav ima le-ta možnost priglasiti stroške pri pristojni strokovni službi za BPP in dobiti plačilo za svoje delo iz proračuna) v situaciji, ko izve, da je nasprotna stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške v celoti, odstopila od BPP na način, da pooblaščenec kot izvajalec BPP ne bi priglasil stroškov v postopku BPP, posledično pa bi dobil plačilo stroškov za odvetnikovo delo v polni višini po OT. Upoštevati je treba, da je bil odvetnik postavljen z odločbo sodišča in bi mu po pravil

Sodišče mora izvedenčevo poplačilo zagotoviti s plačilom predujma stranke (udeleženca), ki je izvedbo dokaza s konkretnim izvedencem predlagala, v kolikor pa je predlagatelju bila dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega postopka, se sredstva za plačilo izvedenca zagotovijo iz proračunskih sredstev Republike Slovenije, ki jih država zagotavlja sodišču za izvajanje Zakona o brezplačni pravni pomoči.

Ker so toženci že podali v predmetni zadevi odgovor na tožbo, je sodišče pravilno ravnalo po drugem odstavku 188. člena ZPP in toženci so podali soglasje k umiku, drugi toženec pa izjave ni podal in se je po zakonu štelo, da z umikom soglaša. Zato je sledila odločitev o stroških, saj je zastopnik prvo toženke priglasil stroške, enako je priglasila stroške tretje toženka. Ker pa je imel tožnik brezplačno pravno pomoč, je bil začasno oproščen plačila stroškov začasnega zastopnika prvo toženki in so se sredstva za plačilo zagotovila iz proračuna (44. člen ZBPP). Na koncu pa je treba po uradni dolžnosti odločiti o teh stroških (46. člen). Nasprotna stranka mora namesto stranki, te stroške povrniti v proračun. V primeru, ko tožeča stranka umakne tožbo, ker je ena izmed toženih strank izpolnila zahtevek, ostale pa se upirajo, se ne more šteti, da ima izpolnitev po solidarnemu zavezancu v procesnem pomenu enak učinek, kot da bi stranka sama izpolnila zahtevek, ki mu ugovarja.

Novejša sodna praksa je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini. Takšna metoda je sprejemljiva v primerih, ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. Pritožba je bila zaradi zmotnega ravnanja sodišča (ko bi moralo že ob prejemu pritožbe preveriti, ali se je osebni stečaj nad toženko že začel in pozvati upraviteljico na odobritev ravnanja preden je vročalo pritožbo nasprotni stranki) vročena tožnici, kar je pogojevalo procesno dejanje le-te in stroške. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje pa je v okviru drugega odstavka 156. člena ZPP mogoče subsumirati pod pojem naključja, ki se je pripetilo toženki. Ker sta v obravnavani zadevi obe pravdni stranki dolžni povrniti stroške nasprotne stranke v korist proračuna in je upravičenec v obeh primerih država, pobotanje ne pride v poštev. Pobotanje se lahko opravi le v primeru, ko imata stranki istočasno položaj upravičenca in zavezanca.

Če se iz proračuna postavljenemu odvetniku po uradni dolžnosti izplačajo polovični odvetniški stroški, ki so mu nastali z opravljenimi storitvami za upravičenko brezplačne pravne pomoči, potem nasprotna stranka ni dolžna v korist proračuna plačati polno storitev.

Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo opr. št. BPP 31/2019 dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ker je tožnica uspela v sporu, ji je sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP odmerilo in priznalo stroške postopka. Sama odmera stroškov glede na pritožbene navedbe ni sporna. Sporno pa je vprašanje, ali je tožničina pooblaščenka upravičena do plačila celotnega zneska, kot to uveljavlja tožnica, ali pa do polovice zneska, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoč so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični. Pravice in obveznosti so bile določene z odločbo o dodelitvi BPP. Skladno s 44. členom ZBPP se sredstva, potrebna za izvajanje zakona, pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. V tem primeru je torej bistveno, da pooblaščenka deluje v okviru

Sodišče prve stopnje je v okvir priznanih pravdnih stroškov tožene stranke nepravilno zajelo stroške za konferenco s stranko po tarifni številki 39/1 Odvetniške tarife (OT) in za pregled listin po tarifni številki 39/2 OT. Obe storitvi sta bili opravljeni v zvezi s sestavo odgovora na tožbo (za potrebe sestave odgovora na tožbo), kar pomeni, da ne gre za samostojni storitvi, temveč za storitvi, ki sta že zajeti v storitvi po tarifni številki 19/1 OT. Tožena stranka zato ni upravičena do povračila stroškov za navedeni storitvi tudi po tarifni številki 39 OT. Podlago za odmero pravdnih stroškov predstavlja tudi določba petega odstavka 17. člena ZOdv, skladno s katero je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče pri odločanju o pravdnih stroških vezano na odločbo pristojnega organa o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. V razmerje med upravičencem oziroma izvajalcem brezplačne pravne pomoči in državo pravdno sodišče pri odmeri pravdnih stroškov ne posega.

Materialnopravni kriteriji za urejanje meje v sodnem postopku izhajajo iz 77. člena SPZ, ki hkrati vzpostavlja hierarhijo metod odločanja, ki jih je pri tem mogoče uporabi. Teh kriterijev sodišče zato ne more uporabiti v poljubnem vrstnem redu, temveč si mora prizadevati, da mejni spor reši najprej na podlagi močnejše pravice in le subsidiarno, če pogoji za odločanje na tej osnovi niso podani, mejo uredi na podlagi zadnje mirne posesti. Šele kadar se tudi zadnja mirna posest ne da ugotoviti, pride v poštev razdelitev sporne mejne površine po pravični oceni. Skladno z drugim odstavkom 77. člena SPZ se močnejša pravica sicer domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku ozirom skladno z določili sedaj veljavnega ZEN šteje za urejeno mejo (20. člen ZEN), s čemer je vzpostavljena izpodbojna domneva, ki jo zainteresirani udeleženec lahko izpodbija in močnejšo pravico dokazuje tudi drugače. Ker takšna zakonska dikcija razporeja zgolj trditveno in dokazno breme, zgolj dejstvo, da takšna domneva v obravnavanem primeru ni vzpostavljena, sicer ne predstavlja ovire za ureditev meje na osnovi močnejše pravice, vendar pa je trditveno in dokazno breme v tem primeru na

Vračilo stroškov, ki jih je stranka v sodnem postopku oproščena, v 46. členu ureja ZBPP, ki ga je mogoče uporabiti tako v primerih, ko je stranka plačila oproščena v konkretnem postopku s sklepom sodišča, kot v primerih, ko je stroškov oproščena generalno, po določbah katerega drugega zakona (kot JJPIS po petem odstavku 28. člena ZJSRS). Ni razlogov za različno obravnavanje vračila, glede na temelj oprostitve.

214. čl. ZOR določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi le na zahtevo stranke.

Če upravno sodišče v zadevi brezplačne pravne pomoči tožbo zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno, nastane taksna obveznost z vročitvijo odločbe upravnega sodišča.

Toženec, ki v sporu ni uspel, je dolžan stroške, odmerjene v korist tožnika, plačati na poseben račun sodišča. Terjatev iz naslova stroškov postopka, odmerjenih v korist stranke, ki je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko Slovenijo do višine, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči (46. čl. ZBPP). O stroških v korist tožnika, ki je upravičenec do BPP, mora sodišče odločiti z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal.