VSL Sklep II Kp 2329/2017

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

1Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani pod točko I. izreka na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolžene A. A., B. B., C. C. in Č. Č. odločil, da se opravi preiskava v smeri kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, zoper obdolženega D. D. pa zaradi kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ ter prvim in drugim odstavkom 27. člena KZ. Pod točko II. izreka je zahtevo za preiskavo zoper D. D., E. E., F. F., G. G., pravno osebo gospodarsko družbo O. d.o.o. - v stečaju in pravno osebo gospodarsko družbo H., a.d. zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) zavrnil ter odločil, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki osumljencev in potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje, proračun. Pritožniki izpodbijajo le točko I. izreka izpodbijanega sklepa.

2Zoper izpodbijani sklep so pritožbe vložili:

- obdolženi A. A. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter uvedbe preiskave zoper njega "ne dovoli";

- zagovorniki obdolženega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo za preiskavo zavrne kot neutemeljeno;

- zagovorniki obdolženega B. B. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev določb kazenskega zakonika s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni ter odloči, da se zahteva za preiskavo zoper obdolženega zavrne kot neutemeljena;

- zagovorniki obdolženega C. C. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo za preiskavo v tem obsegu zavrne;

- zagovornik obdolženega D. D. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo za preiskavo zoper obdolženega zavrne kot neutemeljeno;

- zagovorniki obdolženega Č. Č. brez navedbe pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni, tako da zahtevo za preiskavo zoper obdolženega zavrne, podredno, da sklep o preiskavi razveljavi in zadevo vrne v ponovno reševanje preiskovalnemu sodniku (pravilno zunajobravnavnemu senatu).

3Pritožbe niso utemeljene.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da iz spisovnega gradiva izhaja utemeljen sum obdolžencem očitanih kaznivih dejanj.

5Skupno pritožbenim navedbam pritožnikov je:

- iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, posledično je nepravilna pravna kvalifikacija (pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. in obdolženega Č. Č.);

- ni podan utemeljen sum, da so pri odobritvi kredita ravnali v nasprotju z določilom prvega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in v nasprotju z določili 173. člena in četrtega odstavka 177. člena tedaj veljavnega Zakona o bančništvu (Zban-1), s čimer se pritožniki zavzemajo, da bi sodišče prve stopnje moralo njihovo ravnanje presojati skozi pravilo podjetniške presoje (Business Judgment Rule);

- sodišče prve stopnje ni presojalo zagovorov obdolžencev in se ni opredelilo do dokazov, ki jih je obramba predložila sodišču prve stopnje;

- ni podan utemeljen sum, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja in pri tem ravnali z obarvanim naklepom;

Glede očitka, da iz opisa kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ ne izhajajo zakonski znaki

6Težišče pritožbenih navedb zagovornikov obdolženega A. A. je, da v izpodbijanem sklepu opisanega dejanja ni mogoče opredeliti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, ker opis ne izpolnjuje meril načela zakonitosti v kazenskem pravu. Pritožniki navajajo, da obrazložitev zahteve za preiskavo in dokazno gradivo, ki je priloženo zahtevi za preiskavo ne moreta nadomestiti konkretnega dela opisa dejanja. Zagovorniki obdolženega Kramarja navajajo, da morajo iz opisa kaznivega dejanja izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja z navedbo konkretnih osumljenčevih ravnanj, zaznavnih v zunanjem svetu, s katerimi naj bi izpolnil zakonske znake dejanja. Pritožniki s pritožbenimi navedbami grajajo opis kaznivega dejanja, razviden iz zadnjega dela opisa pod točko I izreka izpodbijanega sklepa, "s čimer so ob pretežnem izostanku plačil tako prevzetih kreditnih obveznosti s strani družbe H. pridobili slednji namenoma na škodo N. protipravno premoženjsko korist v višini 4.700.000,00 EUR", kar ne zadosti za kvalifikacijo po drugem odstavku 244. člena KZ, upoštevajoč predpisano kazen, pritožniki zatrjujejo, da je kazenski pregon za dejanje iz prvega odstavka 244. člena KZ absolutno zastaral 30. 1. 2017. Nadalje pritožniki zatrjujejo, da opis kaznivega dejanja ne izpolnjuje biti inkriminacije dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ, saj njihovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot zlorabo položaja.

7Zagovorniki obdolženega Č. Č. očitajo izpodbijanemu sklepu, da iz abstraktnega in konkretnega dejanskega stanja sklepa o preiskavi niso razvidni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, to je zloraba položaja oziroma s čim naj bi obdolženi svoj položaj izrabil.

8Pritožbeno sodišče takšna pritožbena naziranja zavrača. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 244. člena stori kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Kvalifikacija po drugem odstavku istega člena je upravičena, če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilcu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo. Izrek izpodbijanega sklepa vsebuje navedbe, da so obdolženi A. A. kot predsednik uprave N. d.d., C. C., B. B. in Č. Č. kot njeni člani, hkrati pa B. B. v svojstvu predsednika kreditnega odbora N. d.d., A. A., C. C. in Č. Č. pa kot člani kreditnega odbora N. d.d. v nasprotju z določilom prvega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in v nasprotju z določili 173. člena in četrtega odstavka 177. člena tedaj veljavnega Zakona o bančništvu (Zban-1), pri čemer so v nadaljnjem dejstvenem opisu navedena posamezna izvršitvena ravnanja obdolžencev pri odobritvi kredita družbi H. Navedena je tudi višina protipravne premoženjske koristi, ki naj bi jo obdolženi pridobili družbi H. na škodo N. d.d.. Takšen opis obravnavanega kaznivega dejanja vsebuje konkretizacijo zakonskih znakov obdolžencem očitanega kaznivega dejanja, ki je v fazi postopka, v katerem se odloča o uvedbi preiskave, ustrezna in zadostna. Ob navedbi vloge posameznih obdolžencev ob odobritvi spornega kredita, so opisana njihova izvršitvena ravnanja in prav tako opredeljena premoženjska škoda, ki naj bi nastala N. d.d. oziroma premoženjska korist, ki naj bi jo družbi H. pridobili.

9Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po členu 244 KZ se pojavi v treh oblikah storilčevega ravnanja. Storilec namreč lahko izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Takšna zloraba je povezana s položajem storilca v gospodarski družbi ali drugi pravni osebi z delom in nalogami, ki jih ima storilec z njegovimi pooblastili in dolžnostmi, ki izhajajo iz predpisov, splošnih aktov ali odločitev organov upravljanja. To kaznivo dejanje pomeni poslovno nezvestobo storilca do lastnika oziroma lastnikov podjetja. Izraba položaja je v tem, da storilec sicer ima pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar tega dejanja ne opravi v takšnem smislu kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe ali druge pravne osebe. Storilec prestopi mejo svojih pravic tedaj, ko opravi dejanje, ki presega okvir njegovih pooblastil. Če se od storilca zahteva glede na omenjene predpise, splošne akte ali odločitve, kakšno ravnanje, pa storilec zlorabi svojo položaj ali pravice je tako, da ne opravi svojih dolžnosti, kar bi v konkretnem položaju moral storiti. Glede na organiziranost gospodarskih družb se poslovanje pogosto odvija tako, da je sestavljeno iz posameznih faz, za katere so zadolžene posamezne odgovorne osebe in le z izpeljavo vseh faz se posel lahko izvede. Iz tega izhaja, da lahko v določenih primerih pride do zlorab položaja več različnih odgovornih oseb pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki ima za posledico eno od predvidenih v tem členu. Pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 244. člena KZ ima storilec namen, da pridobi veliko premoženjsko korist ali nastanek velike premoženjske škode¹. Sodišče druge stopnje zgoraj izpostavljena pritožbena navajanja zavrača, saj ocenjuje, da je opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz točke I. izreka izpodbijanega sklepa zadosti konkretiziran in sicer z navedbo položaja posameznega od obdolženih v N. d.d. z navedbo, katere določbe naj bi obdolženi kršili kot tudi z opisom njihovega protipravnega ravnanja, pri čemer je konkretizirana tudi višina premoženjske koristi, ki naj bi jo s takšnim protipravnim ravnanjem pridobili na škodo N. družbi H. d.d.

10Pritožbena graja zagovornikov obdolženega A. A., da opis dejanja ne ustreza merilom 28. člena Ustave RS, ker je na deskriptivni in normativni ravni pomanjkljiv, je neutemeljena. Pritožniki zatrjujejo, da besedna zveza "ob pretežnem izostanku poplačila tako prevzetih kreditnih obveznosti" kaže, da gola odobritev tveganega kredita ne zadošča za pravno kvalifikacijo po drugem odstavku 244. člena KZ, saj bi bilo potrebno prav „pretežni izostanek plačila“ določno pripisati ravnanju obdolžencev. Sodišče prve stopnje takšno pritožbeno naziranje zavrača. Z navedbo v dejstvenem opisu, da naj bi obdolženi družbi H. odobrili kredit v višini 6.000.000,00 EUR, upoštevajoč, da je bil del kredita delno poplačan, ob pretežnem izostanku poplačila naj bi obdolženi na škodo N. d.d. družbi H. pridobili v višini 4.700.000,00 EUR premoženjske koristi, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča višina premoženjske koristi zadostno konkretizirana.

11Sodišče druge stopnje zavrača pritožbena naziranja, da opis kaznivega dejanja na normativni ravni ne zadosti merilom 28. člena Ustave RS in da sodišče s pomočjo razlage dopolnilnih norm širi polje kaznivosti onkraj meja, ki jih je začrtal zakonodajalec. Kot je bilo izpostavljeno zgoraj, je zloraba položaja storilca v gospodarski družbi povezana z njegovim delom in nalogami, z njegovimi pooblastili in dolžnostmi, ki izhajajo iz predpisov, splošnih aktov ali odločitev organov upravljanja. Navedba v opisu kaznivega dejanja, da naj bi obdolženi v nasprotju z določilom prvega odstavka 263. člena ZGD-1 in v nasprotju z določili 173. člena in četrtega odstavka 177. člena Zban-1 ravnali pri odobritvi kredita družbi Hipol d.o.o., torej ne širi polje kaznivosti, pač pa zgolj konkretizira izvršitvena ravnanja obdolžencev.

Pritožbene navedbe v zvezi s pravilom podjetniške presoje

12Težišče pritožbenih navedb zagovornikov obdolženega A. A., obdolženega A. A., zagovornikov obdolženega B. B., zagovornikov obdolženega C. C., zagovornika obdolženega D. D., zagovornikov obdolženega Č. Č. je sklicevanje na sodno prakso, razvidno iz sodb Vrhovnega sodišča RS III Ips 80/2010 z dne 9. 7. 2013 in III Ips 97/2015 z dne 9. 12. 2015, ki se nanaša na tako imenovano "pravilo podjetniške presoje", katere bistvo je, da okoliščina če bi se poslovna odločitev tožencev naknadno izkazala kot napačna, sama po sebi še ne bi pomenila kršitve njihove dolžne skrbnosti. Obveznosti članov uprave gospodarske družbe namreč niso obveznosti rezultata, temveč obveznosti skrbnega prizadevanja, pri čemer bi se moralo upoštevati dejansko stanje ex ante, torej to pomeni, da je potrebno presojati ravnanje obdolžencev v času, v katerem so se nahajali v trenutku sprejemanja odločitev, ko so bili njihovi dejanski učinki še negotovi. Podjetniške odločitve namreč temeljijo na domnevah in prognozah, ki le pogojno omogočajo ali sploh ne omogočajo zanesljive ocene bodočega ravnanja. Pritožniki se v fazi odločanja o uvedbi preiskave brezuspešno zavzemajo za presojo ravnanj obdolžencev skozi zgoraj opisano pravilo podjetniške presoje. Kot bo v nadaljevanju obrazložitve te odločbe obširneje pojasnjeno, je ob odločanju o uvedbi preiskave preuranjeno zavzemanje pritožnikov za presojo ravnanj obdolžencev v okviru pravil o podjetniški presoji, saj se v fazi odločanja o uvedbi preiskave ne presoja posameznih dokazov. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da je podan utemeljen sum, da so obdolženi kršili v izreku izpodbijanega sklepa navedene blanketne določbe, v posledici česar so na škodo N. družbi H. pridobili premoženjsko korist.

Glede pritožbenih očitkov, da ni podan utemeljen sum obdolžencem očitanih kaznivih dejanj in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do s strani obdolžencev predloženega dokaznega gradiva

13Uvodoma sodišče druge stopnje glede na obširne pritožbene navedbe pritožnikov, da ni podan utemeljen sum obdolžencem očitanega kaznivega dejanja in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovorov obdolžencev, niti do dokaznega gradiva, ki so ga priložili, pojasnjuje, da je utemeljen sum pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, niti dokaznih standardov, temveč ga s svojimi odločitvami ustvari ustavna in sodna praksa. Utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev².V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik (v konkretnem primeru senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP) ne more presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana senatu na glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi zbranega dokaznega gradiva, ki je bil priložen zahtevi za preiskavo in na podlagi zagovorov obdolžencev ob odločanju o nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za opravo preiskave uvedel preiskavo zaradi utemeljenega suma, da so obdolženi storili kazniva dejanja, razvidna iz točke I. izreka izpodbijanega sklepa. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava je treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Pri presoji utemeljenega suma mora preiskovalni sodnik oziroma v konkretnem primeru senat upoštevati vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

14Obširni očitki pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ob odločanju, ali obstoji utemeljen sum obdolžencem očitanega kaznivega dejanja ni opredelilo do dokazov, ki so jih obdolženi oziroma njihovi zagovorniki predložili sodišču, so tako neutemeljeni. Po določbi drugega odstavka 167. člena ZKP je namen preiskave, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe, ki jo je po mnenju pritožnikov zagrešilo sodišče prve stopnje, s tem, ko se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do dokazov, ki so jih predložili obdolženi, tako ni podana.

15Pritožniki nadalje grajajo razloge izpodbijanega sklepa, razvidne iz točke 9 do 24 obrazložitve. Vsak od pritožnikov navaja svojo dokazno oceno, ki jo gradi na dokazih, ki so jih predložili obdolženci, ko so bili zaslišani pred preiskovalno sodnico. Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, mora preiskovalni sodnik pri presoji utemeljenega suma upoštevati vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Izpodbijani sklep tej zahtevi vsekakor zadosti. Sodišče druge stopnje pritrjuje izčrpnim in argumentiranim razlogom izpodbijanega sklepa, da je podan utemeljen sum obdolžencem očitanih kaznivih dejanj.

16Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je odločilo, da se zoper obdolžence uvede preiskava zaradi v uvodu tega sklepa navedenih kaznivih dejanja navedlo, da naj bi obdolženi družbi H. odobrili dolgoročni devizni kredit za obratne namene v znesku 6.000.000,00 EUR, kar izhaja iz sklepa Kreditnega odbora N. št. 4/05 z dne 30. 1. 2007 in zapisnika 4. redne seje Kreditnega odbora N. z dne 1. 2. 2007. Družbi H. naj bi bil kredit odobren, čeprav naj bi bili obdolženci seznanjeni z gradivom za 46. sejo Kreditnega odbora N. d.d., iz katerega izhaja, da je bila družba H. nelikvidna, kreditno nesposobna, da je v zadnjih letih poslovala negospodarno, z negativnim poslovnim izidom, imela izkazan negativni kapital in zaradi prezadolženosti ni bila zmožna poravnavati že prej obstoječih kreditnih obveznosti do N. C. banke, hčerinske družbe N. Iz zapisnika 4. redne seje Kreditnega odbora N. z dne 6. 2. 2007, na kateri je bil sprejet sklep 4,05, da se družbi A. D. H. O. odobri dolgoročni kredit v višini 6.000.000,00 EUR, je razvidno, da so bili na tej seji prisotni člani uprave B. B., Č. Č., C. C. in A. A. Spisovno je razvidno, da naj bi C. banka morala odpisati 60 % vseh njenih terjatev do družbe H. Iz sklepa o prevzemu terjatve št. 3,06 je razvidno, da je morala N. d.d. zaradi kapitalske neustreznosti hčerinske družbe dne 12. 12. 2006 prevzeti preostali del terjatve do družbe H. Omenjeni sklep naj bi sprejeli obdolženci sami. Nadalje je iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi družbi H. kljub temu, da je bila razvrščena v bonitetni razred C3, obdolženci odobrili nova kreditna sredstva, brez da bi zagotovili ustrezno in kvalitetno zavarovanje za sekundarno poplačilo in to obdolženci v svojih zagovorih opravičujejo z okoliščino, da so na tak način pridobili komitenta družbo O., ki je bilo v predmetnem času dobro stoječe podjetje, pri čemer naj bi poslovno odločitev sprejeli na podlagi investicijskega načrta, ki jim ga je predstavila družba O. Torej investicijskega načrta, ki ga ni izdelal nek neodvisni izvedenec, pač pa kar družba, ki je nameravala prevzeti družbo H. in v interesu katere je bilo, da prikaže čim boljše poslovanje in s tem pripomore k odobritvi kredita družbi H. Iz razlogov izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da utemeljen sum, da obdolženci pri odobritvi kredita niso zagotovili ustreznih zavarovanj, izhaja tudi iz točke 6. 3.1.III poglavja Meril in postopkov za odobravanje naložb kot internega akta N. d.d., ki je zahteval za komitente bonitetne razvrstitve C, da zagotovijo zavarovanje vsaj v višini 300 % vrednosti zavarovanj glede na višino naložbe. Spisovno je izkazano, kot je bilo v tej odločbi že izpostavljeno, da je družba H. bila uvrščena v bonitetni razred C/3, torej bi moralo biti zagotovljeno zavarovanje s količnikom 3. Iz gradiva za 4. sejo Kreditnega odbora z dne 25. 1. 2007 pa je razvidno, da je bilo zavarovano zgolj s količnikom 0,97. Iz uradnega zaznamka o opravljenem razgovoru s H. H., ki je bila v predmetnem času poslovna skrbnica za srednja in velika podjetja, je razvidno, da je sestanke v zvezi z odobritvijo kredita skupini O. vodil D. D., ki se je s tem komitentom tudi dogovarjal, sama pa je pisala zgolj zapisnike. Družbo O. je zastopal F. F., čigar mama je bila sodelavka s A. A. v D. kabinetu. Poznavanje obdolženega A. A. z I. I. (F. F. mamo) je večkrat v pogovorih izpostavil tudi F. F. V času odobritve kredita je po vednosti H. H. bila družba H. tik pred stečajem. H. H. navede, da je Kreditni odbor imel pristojnost, da odobri naložbo mimo pravilnika Merila in postopki za odobravanje naložb v N. tudi v primeru, če komitent ni izpolnjeval pogojev iz pravilnika, kar izhaja tudi iz zagovorov obdolžencev. Takšno ravnanje obdolžencev bo moralo biti presojano skozi zbrane dokaze, kar je v fazi odločanja o uvedbi preiskave preuranjeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z J. J., ki je nadomeščal H. H. v času porodniškega dopusta, izhaja, da je bil kredit podzavarovan, kar izkazuje obstoj utemeljenega suma, da naj obdolženi ne bi zagotovili ustreznega in kvalitetnega zavarovanja. Iz uradnega zaznamka o opravljenem razgovoru z Hočevarjevo in Podunavcem nadalje izhaja, da se je vse dogovarjalo ustno, da je s predstavniki O. komuniciral vedno D. D. ali B. B. in da sta dobivala zgolj ustna navodila, kaj morata in na kakšen način pripraviti. Pritrditi je razlogom izpodbijanega sklepa, da je preuranjeno sklepati, ali je bila družba H. v predmetnem času sposobna odplačevati odobreni kredit v predpostavki prevzema družbe O. in upoštevajoč takratni monopolni položaj H. Odgovor na ta vprašanja lahko da le ustrezni izvedenec ekonomske stroke. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na takratno finančno stanje družbe O. monopolni položaj družbe H., ki ga je imel v zvezi z dejavnostjo, s katero se je ukvarjal ter smiselnostjo odobritve kredita in uspešno prestrukturiranje perspektivnega podjetja so v tej fazi vsekakor preuranjene.

17Pritrditi je razlogom izpodbijanega sklepa, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženi dejanje storili z direktnim naklepom. Sodišče prve stopnje navedeno utemeljuje z uradnimi zaznamki o zbranih obvestilih od H. H. in J. J. ter zagovora obdolženega D. D. in elektronske pošte slednjega. Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od H. H. in J. J. skrbnikoma podjetja O. izhaja, da sta od nadrejenih, torej D. D. in B. B. prejela ustna navodila, kaj morata narediti in katero dokumentacijo pripraviti ter da so bili navzoči na sestankih s komitenti D. D. in B. B., najbolj aktiven na teh sestankih pa je bil C. C., kar nenazadnje izhaja tudi iz zagovora soobdolženega D. D. Tudi izpis elektronske pošte, ki se v spisu nahaja v prilogi A1089 nakazuje, da naj bi D. D. deloval po navodilih B. B. in C. C., saj v nasprotnem primeru ne bi v vednost pošiljal e-maila, naslovljenega K. K., iz katerega izhaja, da so se na dan priprave gradiva in 5 dni pred sejo kreditnega odbora z družbo O. dogovorili, da bo družbi H. odobren kredit v višini 6.000.000,00 EUR. Glede na izpostavljeno, je sodišče prve stopnje imelo zadosti podlage za utemeljeno sklepanje o obstoju voljne sestavine naklepa obdolžencev, torej da naj bi želeli storiti očitano kaznivo dejanje z namenom, da bi se družbi H. kot naložbi družbe O., ki naj bi bila pomemben komitent N. d.d., upoštevajoč tudi osebna poznanstva predsednika uprave N. d.d. z mamo lastnika družbe O., pridobili premoženjsko korist, ki je družba H. ob siceršnjem upoštevanju internih predpisov o odobravanju kreditov, ne bi mogla pridobiti.

18Pritožbena graja, da ni konkretizirano sostorilstvo, je v tej fazi postopka neutemeljena. V dejstvenem opisu je sostorilstvo konkretizirano z opisom vloge posameznih obdolžencev pri odobritvi kredita in njihovim položajem v N. d.d.. Obdolženi A. A., C. C., Č. Č. in B. B. so bili člani uprave, A. A. predsednik uprave, vsi štirje so bili tudi člani Kreditnega odbora, B. B. pa njegov predsednik. Poznanstvo A. A. z F.F. mamo, pri čemer je bila tudi I. I. vpeta v družbo O., kar izkazujejo izpisi iz poslovnega registra, potrjuje obstoj utemeljenega suma, da naj bi obdolženi osebno sodelovali pri dogovarjanju s H., D. D. pa izvrševal odločitve članov uprave in jih o tem obveščal.

19Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da iz opisov kaznivih dejanj in vsebine doslej zbranih podatkov in dokazov, na katere se opira izpodbijani sklep izhaja utemeljen sum, da naj bi obdolženi storili v izpodbijanem sklepu navedena kazniva dejanja. Po določbi drugega odstavka 167. člena ZKP je namen preiskave, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica, ali naj se ustavi postopek. Ugotavljanje in preverjanje okoliščin, ki so jih v svojih zagovorih izpostavili obdolženci in v pritožbi pritožniki je glede na navedeno stvar nadaljnjega preiskovalnega postopka.

20Sodišče druge stopnje tako zavrača pritožbene očitke, da izpodbijani sklep nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna za presojo obstoja utemeljenega suma. Zato zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kot tudi kršitve ustavnih načel, niso podane.

21Glede na navedeno in ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbe kot neutemeljene zavrnilo.

¹ Mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, stran 517 in 518, točka 3).
² Sodba VS RS I Ips 18233/2010 z dne 18.9.2012 in sodba VS RS I Ips 10349/2009 z dne 14.7.2011.