167. člen ZKP

Pripomniti je, da je naloga sodišča upoštevati razpoložljivo dokazno gradivo (dokaze in dokazne vire), kateremu je dolžno podeliti ustrezen pomen in težo, upoštevaje zlasti logiko in življenjske izkušnje; v tem pogledu je presoja dokaznega gradiva vedno subjektivna, kar pa, če je tudi razumna, ne pomeni, da je pristranska in zato arbitrarna.

V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi. To pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Graja v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zagovornikova lastna ocena procesne vloge posameznih (so)storilcev, je tako preuranjena in brez vpliva na pritožbeno izpodbijano procesno odločitev.

Preiskava se uvede, ko je že podan utemeljen sum, da je znana oseba storila kaznivo dejanje in ne, da bi z uvedbo preiskave šele zbirali dokaze za očitke (zatrjevanja), ki jih ob odločanju za uvedbo preiskave ne podpira noben dokaz. Subsidiarni kazenski pregon je mogoče prevzeti le za isto dejanje oziroma isti historični dogodek, glede katerega je državni tožilec zavrgel ovadbo ali odstopil od kazenskega pregona.

V opisu dejanja, ki ga je treba brati in razumeti kot celoto, je določno in v potrebni meri opisano izvršitveno ravnanje obdolžencev - nezakonito opravljanje dejavnosti ravnanja in skladiščenja z odpadki na dodatni površini vsaj 78.045,28 m2, na neutrjenih tleh in nenadkrito. V opisu dejanja so navedene konkretne določbe s področja varstva okolja, ki naj bi jih obdolženca s svojimi ravnanji kršila, to so 68. člen ZVO-1, 70. člen ZVO-1 in 19. člen uredbe o odpadkih. Te določbe predstavljajo ustrezno dopolnilno normo blanketne določbe kaznivega dejanja po 332. členu KZ-1. Opisan je tudi zakonski znak povzročitve (konkretne) nevarnosti nastanka dejanske škode kakovosti zraka, zemlje ali vode ali živalim in rastlinam.

Opis dejanja kot preteklega dogodka, ki je predmet preiskave, mora biti konkreten in jasen, saj je le tako obdolžencu oziroma osumljencu omogočena učinkovita obramba. Pri tem mora biti pomagačevo ravnanje konkretizirano do te mere, da je mogoče ugotoviti, ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca, in ker je pri pomoči naklep "dvojen," mora ta zajeti tako samo ravnanje pomoči kot tudi dejanje glavnega storilca.

Nestrinjanje z odločitvami sodišč brez vsakršnih drugih dokazov ne more izkazovati utemeljenega suma očitno nevestnega ravnanja v postopku udeleženih sodnikov. Nastanek večje premoženjske škode ali hujši kršitev pravic drugega mora biti v opisu kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 zadovoljivo konkretizirano.

Priloge poročila v dopolnitev kazenske odvadbe, vložene v spis po končani preiskavi in vložitvi obtožnice, niso nedovoljeni dokazi. Sodišče je dolžno odgovoriti na resno in argumentirano pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona, vendar ne nujno v sklepu o predlogih za izločitev dokazov. Dokazni standard za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP je neustaven.

V točki 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo, zakaj kazenski pregon v obravnavani zadevi še ni zastaral. Prav tako je zadostno ocenilo, zakaj je glede očitanega kaznivega dejanja podan utemeljen sum, ki je potreben za uvedbo preiskave.

Pravna dobrina, ki se ščiti s kaznivim dejanjem šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1, je delavčevo dostojanstvo. Namen je torej varovati delavca pred vsemi oblikami šikaniranja, trpinčenja in nadlegovanja, tudi spolnega, na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Šikaniranje se lahko izvršuje na vertikalni ravni, ko sta storilec in oškodovanec v hierarhičnem razmerju v okviru delovnega procesa, pa tudi na horizontalni ravni, ko sta si storilec in oškodovanec v prirejenem položaju. Že na podlagi jezikovne razlage zakonskega znaka na delovnem mestu ali v zvezi z delom je moč sklepati, da ni nujno, da sta storilec in oškodovanec zaposlena pri istem delodajalcu, predvsem pa to potrjuje namenska razlaga. Glede na raznolikost delovnega procesa in vanj vključenih deležnikov, delavčevo dostojanstvo pri opravljanju dela namreč ne bi moglo biti ustrezno varovano, če bi bilo inkriminirano izključno šikaniranje s strani oškodovančevih sodelavcev, zaposlenih pri istem delodajalcu kot oškodovanec, ne pa tudi drugih delavcev, s katerimi oškodovanec sodeluje v okviru opravljanja nalog na svojem delovnem mestu oziroma aktivnosti v zvezi z delom. Preiskava se načeloma

V fazi odločanja o odreditvi preiskave sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Skozi to postopkovno fazo sodišče zgolj oceni, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obravnavani osumljenec izvršil kaznivo dejanje. In v aktualnem stadiju zbrano gradivo je po oceni pritožbenega sodišča takšne kvalitete, da poda zadostno podlago za sklep o obstoju utemeljenega suma, da je osumljeni storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Posledično je pritožbeno sodišče zoper A. A. uvedlo kazensko preiskavo.

V fazi odločanja o odreditvi preiskave sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče namreč v tej fazi postopka oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da so osumljenci izvršili kaznivo dejanje. V zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in vztrajanju okrožnega državnega tožilca, da gre za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1 pa je dodati le, da bo končna pravna opredelitev dejanja mogoča šele v kasnejši fazi kazenskega postopka, ko se bodo izvajali dokazi, s katerimi se bo potrdila ali ovrgla teza tožilstva, da so osumljenci ravnali z oškodovanko na način, da je to moč razumeti kot trgovino z ljudmi.

Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV. Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni. Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega davčnega zavezanca.

Preiskava se v skladu s prvim odstavkom 167. člena ZKP zoper določeno osebo začne, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pri čemer za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa, da so ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma je potrebno upoštevati vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne presoja pa se verodostojnost posameznih (nasprotujočih si) dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.

Zato je pritrditi razlogom v izpodbijanem sklepu, da zbrani dokazi ne dajejo zadostne podlage za sklep o obstoju utemeljenega suma, nenazadnje pa se je to izkazalo tudi z ravnanjem organov odkrivanja, ki so v zvezi s podano kazensko ovadbo M. T. na podlagi desetega odstavka člena 148 ZKP podali le poročilo pristojnemu državnemu tožilcu, ne pa kazensko ovadbo, kot tudi, da že v zahtevi za preiskavo okrožna državna tožilka razen zaslišanja M. T. kot priče (razen zaslišanja osumljenca) ni predlagala izvedbe nobenih drugih dokazov, ki bi kakorkoli kazali na očitano prodajo prepovedane droge, zaradi česar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni dosežena stopnja utemeljenosti suma in zato tudi ni podlage za uvedbo preiskave.

Obljube o plačilu obveznosti, ki po zapadlosti ni izpolnjena, namreč same po sebi ne morejo pomeniti podlage za sklepanje o preslepitvenem namenu. Že v fazi odločanja o tem, ali naj se zoper določeno osebo opravi preiskava, morajo podatki in dokazi, na katere se sklicuje zahteva za opravo preiskave, izkazovati podlago za obstoj utemeljenega suma v smeri storitve očitanega kaznivega dejanja. Dokazni postopek, v katerega okvir sodi tudi zaslišanje oškodovanca, je namreč mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave.

Pritožnik se glede preslepitvenega namena moti, saj po zakonskem opisu navedenega kazniva dejanja, namen ni njegov zakonski znak in v posledici ne nekaj, kar bi bilo treba v izreku posamezne sodne odločbe posebej opisovati ali dodatno konkretizirati. Še zlasti, ker je izkustveno malo verjetno, da bi nekdo ravnal samo zato, da bi drugega preslepil in ne morebiti, da bi z ravnanjem sledil kakšnemu bolj smiselnemu cilju.

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zaključilo, da ni podan utemeljen sum, da je osumljeni I. V. storil v zahtevi za preiskavi očitano mu kaznivo dejanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predloženo spisovno gradivo v obravnavani zadevi ne ponuja zadostne podlage za utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke pravilno oprlo na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ... z dne 12. 4. 2019 in dopolnitev mnenja z dne 16. 4. 2020, kar je bilo sicer pridobljeno v nepravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru N 157/2018 zaradi ureditve stikov med osumljencem in oškodovancem kot tožilcem.

Res je sicer, da se subjektivni element v tej fazi kazenskega postopka ne presoja na način kot se presoja po končanem dokaznem postopku, saj se ne ocenjuje verodostojnost posameznih dokazov oziroma njihova protislovnost in prepričljivost. Ne glede na to, pa je pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma potrebno upoštevati tudi zagovor obdolžencev in dokaze, ki sta jih predložila v spis, kar vse je preiskovalni sodnik povzel v nestrinjanju z zahtevo za preiskavo. Ker pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi prvo sodišče obdolženčeva zagovora upoštevalo kaj več, kot na ravni zanikanja očitanega jima kaznivega dejanja, je ustvarilo situacijo, kot da izpoved obdolženca pri ugotavljanju utemeljenega suma nima nikakršnega pomena in da je vseeno kaj izpoveduje.

Kritika pritožnika, da je sodišče prve stopnje preuranjeno, še preden bi ga bilo moč preveriti, verjelo osumljenčevemu zagovoru, je neutemeljena. Tožilstvo je na podlagi drugega odstavka 16. člena ZKP procesni subjekt, katerega zavezuje dokazno breme v zvezi z utemeljenostjo kazenkopravnega očitka, kar pomeni, da je dolžan že ob vložitvi zahteve za preiskavo predložiti podatke in dokaze, ki predpisani dokazni standard za uvedbo preiskave izkazujejo. Prvostopenjsko sodišče je vsebino osumljenčevega zagovora pravilno umestilo v kontekst razpoložljivega dokaznega gradiva in utemeljeno zaključilo, da ni podan utemeljen sum za storitev A. A. očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje osumljenčevega zagovora ni presojalo, pač pa le ugotavljalo, ali ima obstoječe dokazno gradivo tak pomen in težo, ki vsebino osumljenčevih navedb negirata ali ne.

Senat sodišča prve stopnje je po ponovni proučitvi zahteve za preiskavo in njene dopolnitve ter vsega relevantnega zbranega dokaznega gradiva utemeljeno zavrnil zahtevo za preiskavo glede vseh osumljencem očitanih kaznivih dejanj.