VSL Sklep I Ip 1968/2019

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka in v izpodbijani III. točki izreka glede upnikovih stroškov ugovornega postopka, potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika z dne 24. 4. 2017 delno ugodilo in sklep o izvršbi, opr. št. I 745/2017 z dne 13. 4. 2017 delno razveljavilo, in sicer za izterjavo glavnice preko zneska 19.308,84 EUR ter za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska v višini 63.000,00 EUR od 10. 1. 2017 dalje do plačila, v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (I. točka izreka), v preostalem delu pa je ugovor dolžnika z dne 24. 4. 2017 zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da upnik in dolžnik nosita vsak svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Upnik je vložil pravočasno pritožbo zoper I. točko izreka in zoper III. točko izreka glede njegovih stroškov postopka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo izterjavo zakonskih zamudnih obresti od vložitve predloga za izvršbo, očitno nepravilna. Upniku pripadajo zakonske zamudne obresti po Obligacijskem zakoniku (299., 378. in 381. člen OZ), saj gre za izterjavo dolga za čas po izvršilnem naslovu in ne prej. Zato je neprimerna obrazložitev sodišča, da v zakonu določena pravica še ne predstavlja izvršilnega naslova in da mora upnik tudi za zakonske zamudne obresti pridobiti poseben izvršilni naslov. Zakonske zamudne obresti so akcesorna obveznost in zanje niti ni možno pridobiti samostojnega izvršilnega naslova. Dalje se upnik ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru s plačili rente ni prišlo do pretrganja zastaranja. Dolžnik je priznaval, da je izvrševal delna plačila rente in delna plačila sta upnik in izvedenec tudi prikazala. Dolžnik je v odgovoru z dne 17. 1. 2017 priznal, da plačuje rento. Res je navedel, da neutemeljeno, kar pa ne spremeni dejstva, da je dolžnik delno plačeval svojo obveznost iz naslova rente. Ravno zaradi tega, ker je dolžnik zanikal svojo obveznost v celoti, delna plačila predstavljajo pretrganje zastaranja. Dalje upnik navaja, da dolžnik v ugovoru ni glede zastaranja navedel nič od tega, zaradi česar je sodišče ugodilo ugovoru zastaranja. Sploh pa ni navajal dejstev in dokazov, s katerimi bi utemeljil ugovor. Zato sodišče ne bi smelo samo z (ne)pravilno uporabo materialnega prava dopolnjevati navedb, ki bi jih moral pravočasno podati dolžnik. Dolžnik v odgovoru z dne 17. 1. 2017 sploh ni ugovarjal zastaranja. Očitno je, da je dolžnikov ugovor zastaranja neutemeljen, ker je dolžnik upniku redno plačeval mesečno rento in je s tem bilo zastaranje pretrgano s pripoznavo dolga po 364. členu OZ. Ključna ugotovitev sodišča glede zastaranja, da je šlo za samostojna posamezna mesečna plačila in da dolžnik z delnim plačilom ni izpolnil preostanka svoje terjatve za nazaj, pa ne vzdrži kritične presoje. Gre za s strani sodišča umetno ustvarjeno situacijo, ki nima zveze z realnostjo. Nerazumljiva je ugotovitev sodišča, da ker gre pri renti za samostojno mesečno terjatev, delno plačilo te terjatve ne pretrga zastaranja. Dolžnik je namreč od vsakokratne mesečne obveznosti izvršil delno plačilo ravno te obveznosti in je bilo s tem zastaranje pretrgano. Sodišče se sklicuje na sodbo in sklep VSL II Cp 2342/2010, ki pa nima zveze s pretrganjem zastaranja. Smisel pravila o pretrganju zastaranja zaradi pripoznave dolga je, da upniku ni mogoče očitati pasivnosti pri uveljavljanju svoje terjatve, dokler dolžnik sam potrjuje, da terjatev obstaja in jo je pripravljen izpolniti. Pri zastaranju gre za izjemo od dolžnosti plačila, izjeme pa je treba razlagati restriktivno, pretrganje zastaranja pa ekstenzivno. Teorija in sodna praksa se je tudi že izrekla, da ni odločilno, kako dolžnik sam vidi v konkretnem primeru svoja delna plačila, ampak kakšne so objektivne posledice, konkretno gre za delna plačila točno določene rente, ki le po višini ni bila nesporno določena, je pa bila nesporno določljiva. Upnik predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zavrne in dolžniku naloži povračilo stroškov postopka, podredno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Sodišče je pritožbo vročilo dolžniku v odgovor. Dolžnik v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnika s sklepom o izvršbi z dne 13. 4. 2017 zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe Sodišča združenega dela v Kopru, opr. št. S 150/90 z dne 28. 5. 1990, zaradi izterjave 63.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2017 dalje. Po izvršilnem naslovu je pravni prednik dolžnika dolžan upniku izplačevati od 1. 5. 1990 dalje, najkasneje do vsakega 12. v mesecu mesečno rento, obračunano ob upoštevanju podatkov o pokojnini, ki jo prejema od ZPIZ-a in podatkov osebnih dohodkov primerjalnih delavcev A. A. in B. B. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom delno ugodilo. Štelo je namreč, da je utemeljen ugovor zastaranja in iz tega razloga ugodilo ugovoru za izterjavo glavnice nad zneskom 19.308,84 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska v višini 63.000,00 EUR od 10. 1. 2017 do plačila, saj je ugotovilo, da upnik za izterjavo te terjatve nima izvršilnega naslova.

7Iz razlogov sklepa izhaja, da je odločba Sodišča združenega dela v Kopru, opr. št. S 150/90 z dne 28. 5. 1990 primeren izvršilni naslov, saj je višina terjatve iz naslova rente določljiva oziroma izračunljiva. Glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da upnik za izterjavo te terjatve nima izvršilnega naslova in da zgolj na podlagi zakona izvršbe ni mogoče dovoliti. Dalje je sodišče ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je dolžnik mesečno rento upniku plačeval, je pa sporno, ali za zadevno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2016 dolžnik upniku sploh še kaj dolguje oziroma koliko. S pomočjo izvedenca je sodišče ugotovilo, da je dolžnik upniku plačeval neto rento v višini med 112,88 EUR in 130,95 EUR mesečno, s temi plačili pa je dolžnik delno izpolnil vsakomesečno obveznost iz naslova rente za posamezni mesec. Nadalje je sodišče ugotovilo, da predmetne terjatve izvirajo iz pravnomočne odločbe in imajo naravo občasne terjatve, zato zanje velja triletni zastaralni rok (379. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ). Ker upnik terja rento za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2016 je v tej zadevi po presoji sodišča prve stopnje ključno, ali je dolžnik z delnimi plačili rente v navedenem obdobju vsakič pretrgal zastaranje v smislu 387. člena ZOR. Po tej določbi se namreč zastaranje pretrga, če dolžnik dolg pripozna, dolg pa se lahko pripozna z upniku dano izjavo ali pa tudi posredno, npr. če dolžnik kaj plača na račun, plača obresti ali da zavarovanje. Kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je pripoznava enostranska izjava volje in se dolžnik lahko prosto odloči, kolikšen del dolga ali kateri dolg pripozna. Za konkretni primer je sodišče ugotovilo, da je dolžnik plačeval mesečno rento v višini, za katero je mislil, da je pravilna. Dolžnik namreč ves čas postopka zatrjuje, da upniku ne dolguje ničesar, njegova volja ob vsakem posameznem plačilu rente je bila izpolniti svojo vsakomesečno obveznost iz naslova rente. Ker tako dolžnikov namen ni bil plačati nekaj na račun že zapadlega dolga, ni mogoče šteti, da bi dolžnik z vsakomesečnimi plačili imel namen pripoznati svoj že zapadli dolg. Sodišče je zato štelo, da ni prišlo do pretrganja zastaranja in da je zastarala upnikova pravica terjati razliko v premalo izplačanih mesečnih rentah za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 2. 2014.

8Višje sodišče z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje v celoti soglaša. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je konkretna terjatev iz naslova mesečne rente, ki izvira iz pravnomočne odločbe in zapade v plačilo po izdaji odločbe, občasna terjatev, ki na podlagi drugega odstavka 379. člena ZOR (ki se v obravnavni zadevi uporablja skladno s 1060. členom OZ) zastara v treh letih. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se zastaranje pretrga z dolžnikovo pripoznavo dolga, ki je lahko izrecna ali pa tudi konludentna, na primer z dolžnikovim plačilom dolga (387. člen ZOR). Za presojo, ali je v obravnavnem primeru z dolžnikovimi nesporno opravljenimi plačili rente prišlo do pretrganja zastaranja, pa je tudi po oceni višjega sodišča treba ugotoviti dolžnikovo voljo v zvezi z opravljenimi plačili. Ker je bilo že iz upnikovih navedb v predlogu za izvršbo razvidno, da je dolžnik iz naslova dolgovane rente nekaj plačeval, vendar po upnikovem mnenju ne toliko, kot je dolžnik po izvršilnem naslovu dolgoval, dolžnik pa je obstoj svoje obveznosti zanikal, ni mogoče šteti, da je dolžnik z opravljenimi plačili pretrgal zastaranje v smislu drugega odstavka 387. člena ZOR. Ker pa je dolžnik v konkretnem primeru štel, da upniku ne dolguje ničesar oziroma da je s plačili, ki so bila nesporno opravljena, poravnal svojo obveznost v celoti, ni mogoče ugotoviti, da je s temi plačili pretrgal zastaranje predmetne terjatve, ki predstavlja razliko med dejansko dolgovano in že plačano rento. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je nastopilo zastaranje razlike v dolgovani in že plačani renti za čas od 1. 1. 2010 do 31. 2. 2014.

9Pritožba zmotno meni, da delna plačila predstavljajo pretrganje zastaranja ravno zato, ker je dolžnik zanikal svojo obveznost v celoti. Glede na zgoraj navedeno je namreč ravno nasprotno. Delnih plačil ob dolžnikovem zanikanju celotne obveznosti ni mogoče šteti kot pretrganja zastaranja, saj je odločilna dolžnikova volja, kaj naj se s plačili poravna. Za pripoznavo velja le toliko, kolikor je dolžnik izjavil v svoji volji. Delna pripoznava dolga (samo do določene višine) tako pretrga zastaranje le do pripoznanega zneska, ne pa tudi za presežek.¹ Nasprotno pritožbeno stališče, torej da ni bistveno, kako dolžnik sam vidi svoja plačila, tako ni pravilno. Upnik se sicer s tem v zvezi sklicuje tudi na stališča sodne prakse in teorije, vendar le te konkretno ne navede in se zato do tega dela pritožbe niti ni mogoče opredeliti. Dalje višje sodišče ne sprejema pritožbenega očitka, da dolžnik v ugovoru ni navedel dejstev in dokazov glede zastaranja oziroma da ni navedel nič od tega, zaradi česar je sodišče ugovoru iz tega naslova ugodilo. Dolžnik je v ugovoru navedel pravno podlago za zatrjevano zastaranje in obdobje, za katero uveljavlja zastaranje. S tako trditveno podlago je v zadostni meri utemeljil ugovor zastaranja in je zato neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče ugovoru zastaranja ugodilo brez ustrezne ugovorne podlage.

10Prav tako pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni dopustna izvršba za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 10. 1. 2017 dalje do plačila. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je izvršilno sodišče strogo vezano na izvršilni naslov, zato ne more dovoliti izvršbe za izterjavo terjatve, ki iz izvršilnega naslova ne izhaja. Čeprav v primeru, ko dolžnik zamuja z izpolnitvijo obveznosti, upniku po Zakonu o obligacijskih razmerjih (prim. 277. in 279. člen ZOR) res pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, tako upnik ne more zahtevati izvršbe za izterjavo te terjatve, če to ni izrecno določeno v izvršilnem naslovu. Navedeno velja tudi za zakonske zamudne obresti za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje. Nasprotno pritožbeno stališče je pravno zmotno.

11Izpodbijana odločitev o delni ugoditvi ugovoru v I. točki izreka sklepa je tako pravilna. Glede na delni uspeh obeh strank je pravilna tudi odločitev o upnikovih stroških ugovornega postopka v III. točki izreka sklepa (peti odstavek 38. člena ZIZ in 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je tako pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sam pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi dolžnik, saj s svojim odgovorom ni prispeval k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Prim. Matija Damjan, Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri pravni fakulteti v Ljubljani, str. 184.