VSM Sodba II Kp 44922/2017

Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v pogojni obsodbi določena preizkusna doba zniža na 2 (dve) leti.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 44922/2017 z dne 10. 4. 2019 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 123. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo štirih let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da se oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 37.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva priglasitve do plačila, napoti na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo, v njej pa mu določi kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Napadena sodba je, kot navaja pritožba, nerazumljiva in v medsebojnem nasprotju, ker sodišče prve stopnje obdolženčevega priznanja krivde ni zavrnilo, temveč je kazenski postopek vodilo naprej v nasprotju z določili ZKP, ki urejajo priznanje krivde, tekom postopka pa je priznanje krivde sprejelo, pri tem pa ni ravnalo po šestem odstavku 285.č člena ZKP. Po njeni oceni je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, istovrstna kršitev pa naj bi bila podana, ker je izrek sodbe v nasprotju z ustnim dogovorom z dne 9. 4. 2019 in predlogom, podanim na glavni obravnavi 10. 4. 2019, ko je v primeru obdolženčevega priznanja krivde državni tožilec predlagal izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo dveh let, obdolženec pa je krivdo priznal. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni upoštevalo določb 285.c in 285.č člena ZKP in je v pogojni obsodbi določilo daljšo preizkusno dobo kot je bila dogovorjena, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in je zato podana tudi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

5Pritožba nima prav, ko navaja, da so iz navedenih razlogov podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj si razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi niso v nasprotju in njena obrazložitev ni nerazumljiva, pa tudi zaradi navedenega poteka postopka in odločitve sodišča ne more biti podana takšna kršitev. Obdolžencu s povzetim tudi ni bila prekršena pravica do obrambe in niso podane kršitve iz 29. člena Ustave Republike Slovenije ter 12. člena, tretjega odstavka 16. člena in 285.b člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovi prošnji za preložitev predobravnavnega naroka. Sodišče je namreč tisto, ki v okviru procesnega vodstva presoja upravičenost razlogov za preložitev procesnega dejanja.¹ V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pojasnilo, da izostanek na predobravnavnem naroku ni bil opravičen in da obramba ni obvezna, da obdolženec za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazil, da je bil že v vabilu na predobravnavni narok opozorjen, da se narok ne bo preložil, če zagovornik nanj ne bo pristopil ali če si bo zagovornika vzel šele na naroku in da mu je obtožnica bila vročena že dne 23. 10. 2018 (predobravnavni narok pa je bil razpisan za dne 27. 2. 2019). Glede na navedeno, in da je obdolženec 2. 11. 2018 zoper obtožnico vložil ugovor, ki ga je zunajobravnavni senat s sklepom 31. 1. 2019 zavrnil (obdolžencu pa je bil vročen s pritrditvijo na sodno desko, saj sodne pošiljke ni dvignil), sodišče prve stopnje s postopanjem ni kršilo določb kazenskega postopka. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo obdolženca vsaj po elektronski pošti obvestiti, da predobravnavnega naroka ne bo preklicalo in preložilo, saj okoliščina, da je poslal prošnjo za njegovo preložitev, ne pomeni, da jo bo sodišče ocenilo kot utemeljeno in ji ugodilo. Sodišče strank postopka, ki podajo prošnjo za preložitev naroka, o tem, da se bo narok kljub temu opravil, ni dolžno obveščati.²

6Pritožba pa utemeljeno navaja, da je, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo šestega odstavka 285.č člena ZKP, podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Obdolženec je krivdo za očitano kaznivo dejanje na glavni obravnavi 10. 4. 2019 priznal, sodišče prve stopnje je na podlagi presoje pogojev iz 1. do 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP njegovo priznanje s sklepom sprejelo, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, nato pa je v nasprotju s predlogom državnega tožilca, ki je pred tem predlagal, da se obdolžencu izreče pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo dveh let, določilo daljšo, štiriletno preizkusno dobo. Pritožba ima prav, ko trdi, da ni pomembno, kar poudarja sodišče prve stopnje v sodbi, da je obdolženec imel možnost priznati krivdo za očitano kaznivo dejanje v preiskavi, na predobravnavnem naroku, kot tudi po predstavljeni obtožnici na glavni obravnavi, pa tega ni storil vse do podaje zagovora na glavni obravnavni. Po določbi 330. člena ZKP namreč sodišče v primeru, če obdolženec med glavno obravnavo krivdo po obtožbi prizna in senat to priznanje sprejme (kot je bilo v obravnavanem primeru), glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena ZKP, šesti odstavek 285.č člena ZKP pa določa, da v sodbi, s katero se obdolženec spozna za krivega (po priznanju krivde), sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. Določba šestega odstavka 285.č člena ZKP torej prepoveduje izrek strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec, ne prepoveduje pa izreka milejše sankcije. Ocena sodišča prve stopnje, da na predlog državnega tožilca glede preizkusne dobe ni vezano, pri kateri se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 49122/2014 z dne 14. 7. 2017 (iz katere ne izhaja, da blažje sankcije v takšnem primeru ni mogoče izreči), ker obdolženčevo priznanje krivde ni bilo sprejeto takoj, temveč je bil izveden še dokazni postopek, zato ni pravilna. Priznanje krivde je sodišče po presoji pogojev iz 1. do 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP sprejelo, zato daljše preizkusne dobe, glede na navedena zakonska določila, ni smelo izreči. Pritožbi, ki se utemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS,³ je pritožbeno sodišče zato ugodilo in sodbo v izreku o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v pogojni obsodbi določeno preizkusno dobo znižalo na dve leti. Takšna preizkusna doba pa je, ob številnih olajševalnih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno ugotovilo, tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna in bo dosegla namen kaznovanja.

7Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

8Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 23240/2015 z dne 11. 4. 2019, tč. 18.
² Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 213/2000 z dne 6. 3. 2003.
³ Prim. sodbe I Ips 45450/2012 z dne 13. 11. 2014, I Ips 54331/2011 z dne 26. 9. 2013, I Ips 42419/2011 z dne 26. 2. 2015.