VSL Sodba in sklep II Cp 1571/2019

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zadnjem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se zavrže tožba v delu, s katerim zahteva tožeča stranka izročitev "vseh pritiklin".

II. V preostalem delu se pritožbi obeh tožencev zavrneta ter se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženi stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni izprazniti "vseh svojih predmetov in oseb ter z vsemi pritiklinami" izročiti tožnici nepremičnine parc. št. 225/2, 225/3, 225/4 in 225/5, vse k.o. X (na parcelah stoji stavba z več stanovanjskimi, poslovnimi in pomožnimi prostori). Nadalje je zavrnilo zahtevek za krajši izpraznitveni rok 8 dni (II. točka izreka) in zaradi delnega umika postopek deloma ustavilo (III. točka izreka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da toženca zasedata tožničine nepremičnine brez pravnega naslova.

2Zoper sodbo se v zanju neugodnem delu (I. točka izreka) pritožujeta oba toženca, vsak po svojem pooblaščencu.

3Prvi toženec se pritožuje iz razloga zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Med drugim navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je bil z lizingodajalcem sklenjen dogovor, da se bodo obroki poplačevali z vrednostjo vlaganj tožencev v nepremičnino. Toženec je vložil listini, ki dokazujeta obstoj takšnega dogovora, v zvezi s tem pa bi sodišče moralo tudi zaslišati pričo P.

4Druga toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navaja, da ni nesporno, da se obveznosti iz lizing pogodbe niso pravilno izpolnjevale, saj sta toženca ugovarjala, da so se obroki pobotavali z vlaganji. Stečajna upravitelja v njunih postopkih osebnih stečajev se s tožencema nista posvetovala pred priznanjem tožničine terjatve. Če bi ju stečajna upravitelja vprašala, bi toženca izjavila, da je treba to terjatev prerekati. Zato priznanja tožničine terjatve s strani stečajnih upraviteljev ne gre šteti kot priznanja terjatve neposredno s strani tožencev. Tožnica je neutemeljeno odstopila od pogodbe, zato imata toženca še vedno podlago za uporabo nepremičnin. Sodišče je napačno zaključilo, da sta toženca legitimirana za tožbeni zahtevek v zvezi z vsemi nepremičninami, saj nekatere prostore zasedata bivši mož in mati druge toženke, nekatere E. H. in tretje avtopralnica. Sodišče je v II. točki tožbeni zahtevek zavrnilo, pred tem pa mu je v I. točki ugodilo, razlika je le v paricijskem roku. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ko je v izreku navedlo številko katastrske občine X, saj tožnica v zahtevku te številke ni navedla. Zaradi napačne navedbe številke katastrske občine je zahtevek neizvršljiv. Sodba je neizvršljiva v I. točki v delu, ko nalaga, da sta toženca dolžna izročiti nepremičnine "z vsemi pritiklinami", saj se ne ve, katere pritikline so sploh predmet zahtevka. Ker tožnica ni v celoti uspela (delno je zahtevek umaknila), bi moralo sodišče ustrezne stroške postopka naložiti v plačilo tožnici.

5Tožnica je odgovorila na obe pritožbi in predlagala njuno zavrnitev, stroškov pa ni priglasila.

6V odgovoru na pritožbo prvega toženca med drugim navaja, da toženca ne moreta uspeti z dokazovanjem vlaganj. Drugotoženka je na naroku sama povedala, da se je znesek vlaganj upošteval pri višini obveznosti, istočasno pa je izjavila, da so vlaganja znašala skupaj okoli 190.000,00 EUR. Znesek vlaganj ne dosega dolga iz lizing pogodbe, ki znaša 600.000,00 EUR, zato z vlaganji nikakor niso bile poplačane mesečne anuitete. Tožnica je zaradi neizpolnjevanja obveznosti odstopila od lizing pogodbe in zahtevala vračilo predmetov lizinga.

7V odgovoru na pritožbo drugotoženke pa še navaja, da je zmotno in v nasprotju s pravili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju¹ naziranje drugotoženke, da bi moral stečajni upravitelj v postopku osebnega stečaja dolžnika spraševati o njegovem stališču glede prijavljenih terjatev. Terjatev tožnice do družbe T., d. o. o. je bila priznana v stečajnih postopkih tako zoper družbo kot tudi v osebnih stečajih zoper toženca. Tožnica ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico, zato lahko od tožencev kot posestnikov zahteva vrnitev stvari po prvem in drugem odstavku 92. člena Stvarnopravnega zakonika². Navedba drugotoženke, da naj bi sodišče v II. točki izreka zavrnilo zahtevek, meji na absurd, saj je I. točka izreka že sama zase izvršljiva, II. točka pa zavrne le presežni del zahtevka. Neutemeljene so tudi navedbe, da je sodba neizvršljiva glede pritiklin. Pritikline so jasno opredeljene v 17. členu SPZ in delijo usodo glavne stvari.

8Pritožba je deloma utemeljena.

9Bistveno dejansko stanje, ki ga je pravilno in popolno ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga tudi nobena od pritožb konkretizirano ne izpodbija, je po ugotovitvi pritožbenega sodišča naslednje: v letu 2007 je pravna oseba T., d. o. o. s pravno prednico tožnice sklenila pogodbo o finančnem lizingu spornih nepremičnin, oba toženca pa sta pri tej pogodbi sodelovala kot solidarna poroka. Zaradi neplačevanja obrokov lizinga je tožnica od pogodbe odstopila, terjala takojšnje plačilo vseh obrokov in hkrati izročitev nepremičnine v posest (toženca zatrjujeta, da je bil odstop od pogodbe neupravičen in da so bili obroki plačani oziroma pobotani z vlaganji, o čemer bodo sledili razlogi v nadaljevanju); družba T., d. o. o. je končala v stečaju, kjer pa ni prišlo niti do delnega poplačila upnikov, saj premoženje družbe ni zadoščalo niti za stroške, zato je bil stečaj zaključen in omenjena družba 22. 8. 2016 izbrisana iz sodnega registra. Tudi oba toženca sta šla v osebni stečaj in v vseh treh stečajnih postopkih so stečajni upravitelji priznali terjatve tožnice iz sporne lizing pogodbe.

10Priznanje terjatve v stečaju s strani stečajnega upravitelja ima smiselno enake učinke kot pripoznava zahtevka v pravdi in tudi ustvarja učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata)³ zato ne držijo pritožbene navedbe drugotoženke, da naj bi priznanje terjatve s strani stečajnega upravitelja ne pomenilo tudi priznanja s strani toženke. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da bi se moral stečajni upravitelj posvetovati s tožencema o priznanju terjatve, saj take dolžnosti stečajnemu upravitelju ne nalaga noben predpis. Prvi odstavek 97. člena ZFPPIPP jasno določa, da upravitelj svoje pristojnosti in naloge opravlja zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov (to je tudi namen postopka osebnega stečaja – primerjaj 382. člen ZFPPIPP). Stečajni postopek je posledica dejstva, da stečajni dolžnik dolgoročno ni sposoben poravnavati svojih obveznosti, zato zaradi varstva upnikov (pa tudi varnosti pravnega prometa) intervenira država s stečajnim postopkom. V tem postopku stečajni upravitelj zastopa stečajnega dolžnika in upravlja (likvidira) njegovo premoženje. Prejšnji organi poslovodstva (ki pred stečajem niso uspeli zagotoviti, da bi družba poslovala v skladu z zakonom in izpolnjevala svoje obveznosti; primerjaj 289. člen ZFPPIPP) upravljavskih in poslovodskih pravic nimajo več, temveč te v celoti preidejo na stečajnega upravitelja (primerjaj 245. člen ZFPPIPP). Stečajni dolžnik nima pravice, da bi glede preizkusa terjatev kakorkoli vplival na ravnanje stečajnega upravitelja. Pri tem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da so trditve o domnevni posvetovalni dolžnosti nedopustne pritožbene novote (337. člen Zakona o pravdnem postopku⁴).

11V zvezi z izvajanji obeh pritožb o domnevno neupravičenem odstopu tožnice od lizing pogodbe pritožbeno sodišče opozarja, da toženca povsem spregledata odločilno dejstvo, da je bila lizing pogodba sklenjena s pravno osebo T., d. o. o. Ta pravna oseba je prenehala že leta 2016. Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika⁵), lahko pa tudi za univerzalne pravne naslednike (drugi odstavek 125. člena OZ). Ko je zaradi zaključka stečajnega postopka pravna oseba izbrisana iz sodnega registra, je to dokončno in nepreklicno prenehanje pravne osebe brez pravnih naslednikov, zato pravice in obveznosti iz lizing pogodbe niso avtomatično prešle na nikogar. Da bi te pravice in obveznosti na kakršenkoli način s pravne osebe prešle na toženca kot fizični osebi, slednja sploh ne zatrjujeta, še manj dokažeta.

12Navedeno pomeni, da četudi bi lizingodajalec res neupravičeno odstopil od pogodbe, je najpozneje leta 2016 prenehala tista pogodbena stranka (lizingojemalec), ki je imela po pogodbi pravico posedovati tožničine nepremičnine, s prenehanjem stranke pogodbe (brez pravnih naslednikov) pa je ugasnila tudi pogodba kot dvostransko razmerje. Tudi soglasja, da naj bi se vlaganja v nepremičnino pobotavala z obroki po lizing pogodbi, so bila dana pravni osebi T., d. o. o. (primerjaj listine v prilogah B23 in B24), pri čemer iz nobene od listin ne izhaja nikakršna pravica za fizične osebe. Torej niso točne pritožbene navedbe prvotoženca, da naj bi bilo dogovorjeno, da se bodo vlaganja tožencev pobotavala z lizing obroki; listine, na katere se sklicujeta toženca, dokazujejo kvečjemu to, da je obstajal dogovor o pobotavanju vlaganj (sedaj že izbrisane) pravne osebe. Še dodatno pritožbeno sodišče opozarja, da toženca nista navedla niti višine vlaganj, ki naj bi se domnevno pobotala z lizing obroki, tako da njunih trditev o pobotanju niti ni mogoče preizkusiti.

13Iz obširnih navedb obeh pritožnikov o vlaganjih izhaja, da toženca zmotno pojmujeta premoženje, pravice in obveznosti (izbrisane) pravne osebe kot svoje premoženje, pravice in obveznosti.⁶ Gospodarske družbe so samostojni pravni subjekti, torej samostojni nosilci pravic in obveznosti, njihovo premoženje, pravice in obveznosti pa so pravno formalno strogo ločeni od premoženja, pravic in obveznosti družbenikov, delničarjev, poslovodij in drugih fizičnih oseb, ki imajo kakršnokoli povezavo s pravnimi osebami. Za kakršenkoli prehod premoženja, pravic ali obveznosti s pravne osebe na fizično osebo mora biti izkazan ustrezen pravni posel ali kakšen drug pravni naslov, tega pa toženca konkretno niti ne zatrjujeta.

14Tako se izkaže za pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da zatrjevani dogovori z lizingodajalcem glede vštevanja vlaganj v obroke lizinga niso upoštevni, saj, kot je bilo že pojasnjeno, je šlo za dogovor med dvema pravnima osebama; zato se sodišče tudi ni bilo dolžno obširno opredeljevati do navedb in dokaznih predlogov strank v zvezi z vlaganji. Te listine (četudi bi se ugotovilo, da je njihova vsebina resnična) ne bi mogle pripeljati k drugačni odločitvi, saj toženca že na trditveni ravni nista pojasnila, kako naj bi dogovor dveh pravnih oseb o upoštevanju vlaganj pripeljal do zaključka, da imata toženca kot fizični osebi pravico uporabljati tožničine nepremičnine. Ker je tožnica lastnica spornih nepremičnin, bi se toženca pred izpraznitvenim zahtevkom lahko branila samo tako, da bi dokazovala pravni naslov, ki upravičuje njuno posest spornih nepremičnin (93. člen SPZ). Tega toženca že na trditveni ravni nista zmogla.

15Kot je bilo že pojasnjeno, zaradi pomanjkljivih trditev listine, na katere se sklicuje prvotoženec v pritožbi in ki se tičejo razmerij med dvema pravnima osebama, niso relevantne za odločitev v tej zadevi. Zato v zvezi s temi (nerelevantnimi) listinami tudi ni bilo treba nikogar zasliševati (toženca sta predlagala pričo A. P.), še manj smiseln pa je dokazni predlog (pri katerem vztraja toženec tudi v pritožbi) za postavitev izvedenca grafološke stroke, saj tožnica nikoli ni prerekala pristnosti teh listin, odrekala jim je le pravni pomen, za katerega se zavzemata toženca.

16Drugotoženka le pavšalno zatrjuje, da imata toženca "še vedno podlago za uporabo spornih nepremičnin," ne da bi pojasnila, kakšna podlaga naj bi to sploh bila. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje drugotoženke, da sodišče ni upoštevalo potrdila o plačilu 20.000,00 EUR z dne 14. 3. 2013 (priloga B22⁷); sodišče prve stopnje se do tega dokaza res ni izrecno opredelilo, vendar pa to ni bilo potrebno, saj so bile že trditve toženke v zvezi s to listino pomanjkljive oziroma nesklepčne: toženka ni pojasnila, kako naj bi nakazilo določenega zneska, ne tožnici, temveč drugemu pravnemu subjektu (H., d. d.), vplivalo na njeno pravico do posedovanja tožničine nepremičnine.

17Glede pritožbenih navedb druge toženke v zvezi s pasivno legitimacijo, konkretno glede uporabe vseh navedenih nepremičnin, pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženca v postopku na prvi stopnji sploh nista podala nobenih ugovorov glede posesti (tudi na izrecno opozorilo tožeče stranke ne – primerjaj zadnji stavek na 2. strani zapisnika naroka z dne 5. 12. 2018, list. št., 65), niti trditev o tem, da dele spornih nepremičnin zasedata bivši mož in mati druge toženke. Torej dejstvo, da toženca zasedata (vse) sporne nepremičnine, niti ni bilo sporno in ne bi smelo biti predmet dokazovanja.⁸ Izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, saj v pravdnem postopku velja pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu: stranka mora najprej zatrjevati pravno pomembna dejstva, ki se nato dokazujejo, če so sporna (primerjaj 7. in 212. člen ZPP). Zato ni relevantno, kaj izhaja ali ne izhaja iz izpovedb tožencev (in s čimer obsežno polemizira pritožba druge toženke); kot rečeno, nobeden od tožencev ni trdil, da kakšnih določenih prostorov ne zaseda.

18Toženca sta glede obsega posesti ugovarjala le, da ne uporabljata avtopralnice. Vendar nobeden od tožencev ni navedel parcelne številke avtopralnice;⁹ pralnice tudi ne omenja tožnica ne v zahtevku ne v navedbah, tako da sploh ni mogoče ugotoviti, za katero od večih nepremičnin gre, tega pa drugotoženka ne uspe povedati niti v pritožbi. Ker že na trditveni ravni ni jasno, za katero nepremičnino naj bi sploh šlo, je nepomembno, kaj je o (nedefinirani, nedoločeni) avtopralnici izpovedal prvi toženec.

19Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z E. H., ki opravlja dejavnost v gostinskem lokalu. Nesporno je, da je to dejavnost začela opravljati še v času veljavne lizing pogodbe s soglasjem tožencev, torej zaseda nepremičnino tožnice z vednostjo in soglasjem tožencev. Torej sta toženca, ki sta to osebo spravila v tožničino nepremičnino, tudi dolžna poskrbeti za njeno izselitev in odstranitev; to velja tudi za bivšega moža in mater drugotoženke, ki po izpovedbi (ne pa tudi po trditvah) drugotoženke posedujeta nekatere prostore. Pri tem ni bistveno, ali se te osebe pravno okvalificira kot posredne posestnike, kot imetnike ali morda prekariste; bistveno je, da očitno zasedajo nepremičnine po volji in v dogovoru s tožencema.

20Delna zavrnitev zahtevka za daljši paricijski rok (II. točka izreka) je prav tako pravilna in iz celotnega sodbenega izreka je jasno razvidno, čemu je sodišče ugodilo in čemu ne; zavrnjen je le zahtevek za izpraznitev v roku, krajšem od 15 dni. Pritožbeno izvajanje, da naj bi s tem sodišče dejansko tožbeni zahtevek zavrnilo in "če se tožeča stranka zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe ne bo pritožila, bo ta odločitev postala pravnomočna in bo tudi iz tega razloga treba spremeniti izpodbijano sodbo v točki I tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, ker bo šlo za res iudicata," je pravno nevzdržno in pomeni zgolj sprenevedanje. Ne drži, da zavrnitev tožbenega zahtevka le za del paricijskega roka ni mogoča; nasprotno, v sodni praksi ravno v primerih deložacij sodišče pogosto določi daljši izpraznitveni rok in pri tem zavrne zahtevek za krajši izpraznitveni rok. Tudi zahtevo, v kakšnem roku je treba izpolniti obveznost, je mogoče šteti za pravovarstveni zahtevek stranke, o katerem mora sodišče odločiti.

21V zvezi z očitki o samovoljnem popravku številke katastrske občine pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje res ni postopalo procesno povsem pravilno,¹⁰ vendar tudi konkretno ravnanje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, zato procesna kršitev ni podana. Med strankami ni sporno, za katere nepremičnine gre, tožnica je tudi pravilno označila parcelne številke in ime katastrske občine, kar zadošča za identifikacijo predmeta tožbe in tudi za realizacijo izvršbe. S popravkom številke katastrske občine (ob nespremenjenih parcelnih številkah in imenu katastrske občine) se identiteta zahtevka ni spremenila.

22.Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov; tožnica ni uspela le z delom zahtevka, ki je v primerjavi s celoto sorazmerno zelo majhen (zavrnjen je bil zahtevek za krajši paricijski rok in zahtevek je bil umaknjen v delu za izročitev nekakšne dokumentacije), medtem ko je bilo v celoti ugodeno bistvenemu delu zahtevka (izpraznitev in izročitev nepremičnin), zato je tudi pravilna odločitev, da se skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP celotne stroške postopka naloži v plačilo toženkama.

23Druga toženka se v pritožbi sklicuje tudi na kršitev ustavnih pravic, ker naj sodba ne bi bila jasno, konkretno in izčrpno obrazložena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba vsebuje vse bistvene razloge (o tem, da je tožnica lastnica nepremičnin; da imata toženca predmetne nepremičnine v posesti in da nimata nobenega pravnega naslova za posest), na podlagi česar je sodišče prve stopnje napravilo popolnoma pravilen materialnopravni zaključek. Sodišče ni dolžno v obrazložitvi odgovarjati posebej in podrobno na vsako posamezno navedbo stranke, še posebej, če gre za navedbe, ki so za odločitev v zadevi nerelevantne. Ker so trditve toženk v postopku na prvi stopnji pretežno temeljile na materialnopravno napačnih stališčih (npr. enačenje premoženja, pravic in obveznosti pravne osebe s premoženjem, pravicami in obveznostmi fizičnih oseb), toženca pa nista konkretizirano zatrjevala nobene pravice do posesti, so tudi razlogi sodišča prve stopnje povsem zadostni.

24Pritožba druge toženke pa je utemeljena v enem delu in sicer ko opozarja, da je nerazumljiv in nedoločljiv zahtevek, da sta toženca dolžna tožnici izročiti nepremičnine v posest "z vsemi pritiklinami." Sicer drži načelno stališče tožnice, navedeno v odgovoru na pritožbo, da pritikline delijo usodo glavne stvari, vendar pa morajo biti pritikline, če se zahteva njihova izročitev, jasno označene in določene. Pritikline so lahko marsikaj, od različnih strojev, orodja, vozil do živine, zato formulacija "z vsemi pritiklinami" niti približno ne omogoča identifikacije, za katere pritikline naj bi v konkretnem primeru sploh šlo. Tožnica je v tožbi zgolj zahtevala izločitev pritiklin, ne da bi jih z eno besedo opredelila oziroma identificirala, zato je tak zahtevek nedoločen, nedoločljiv in s tem tudi neizvršljiv. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v zadnjem odstavku I. točke izreka spremenilo tako, da je tožbo v delu, s katerim tožnica zahteva izročitev "vseh pritiklin", zavrglo. Četudi je v tem delu sodbo izpodbijala le druga toženka, je sodišče spremembo sodbe izvedlo tudi v korist prvega toženca, saj je zahtevek glede pritiklin nedoločljiv glede obeh tožencev, na razumljivost in določljivost izreka sodbe pa mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti (14. točka drugega odstavka 339. člena v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

25Pritožnika (pravzaprav le druga toženka) sta s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (glede pritiklin), medtem ko z bistvenim delom (glede izročitve in izpraznitve nepremičnin) nista uspela, zato je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 165. člena v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da morata toženca sama nositi svoje pritožbene stroške.

-----------------------------

¹ Uradni list RS, št. 13/2014 – uradno prečiščeno besedilo, in nadaljnji, v nadaljevanju ZFPPIPP.

² Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.

³ Glej npr. odločbe VSRS II Ips 750/2009 z dne 15. 7. 2010 in II Ips 309/2011 z dne 28. 8. 2014 ter VSL I Cpg 130/2014 z dne 15.

2015 in I Cpg 278/2017 z dne 21. 3. 2018.

⁴ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

⁵ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.

⁶ Taka naziranja, ki so pravno zgrešena, so pogosta med prava neukimi osebami, v tem primeru pa pritožbi vlagata pravna strokovnjaka – odvetnika.

⁷ Ta listina je predložena v tujem jeziku in ni prevedena (drugi odstavek 226. člena ZPP) in bi jo bilo že iz tega razloga mogoče odkloniti kot dokaz.

⁸ Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem strank izvajalo po nepotrebnem, saj toženca nista podala nobenih trditev o odločilnih dejstvih, ki bi jih bilo treba dokazovati z zaslišanji.

⁹ Kolikor toženca navedbe o pralnici navezujeta na neko listino (poročilo detektiva), sodišče druge stopnje ponovno opozarja na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu: dokaz ne more nadomestiti trditev. Stranka mora trditve oblikovati konkretizirano, saj tisto, kar je morda znano strankam, ni znano sodišču.

¹⁰ Pravilno postopanje bi bilo, da bi sodišče, ko bi zaznalo to nepravilnost, tožnico pozvalo bodisi v okviru poprave nepopolnih vlog po 108. členu ZPP bodisi v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP.