VSRS Sodba I Ips 11523/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26. 1. 2018 obsojeno B. B. pod I. točko izreka spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 175. člena KZ-1 ji je izreklo kazen štiri leta zapora ter upoštevaje 47. člen KZ-1 še stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov, z višino dnevnega zneska 20,00 EUR, skupno 4.000,00 EUR, ki jo mora obsojenka plačati v roku treh mesecev. Obsojenki je na podlagi 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prestan v priporu od 25. 3. 2015 do 23. 11. 2016. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 ji je odvzelo prenosne telefonske aparate z vstavljenimi SIM karticami. Na podlagi 74. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 je obsojenki odvzelo tudi 10.233,00 EUR kot premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo povrnitev ene tretjine stroškov kazenskega postopka ter 840,00 EUR sodne takse, medtem ko je glede potrebnih izdatkov in nagrade postavljene zagovornice na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 12. 2018 pritožbi obsojenkine zagovornice in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora obsojenka plačati 750,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenkina zagovornica, kot navaja v uvodu, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da obsojenki kazen ustrezno zniža.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da vložnica v zahtevi pretežno izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, z navedbami, s katerimi nasprotuje višini izrečene kazni, pa graja primernost izrečene kazni, ne pa njene zakonitosti. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4O odgovoru vrhovnega državnega tožilca sta bili seznanjeni obsojenka in njena zagovornica, ki se o njem nista izjavili.

B. - I.

5Glede na vsebino vložene zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.¹ Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe), temveč tudi materialno (vsebinsko). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora zato kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, substancirano uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo.

B. - II.

6Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da obsojenka ni izkoriščala deklet oziroma njihove stiske in da od prostitucije ni prejemala koristi. Izpostavlja, da je obsojenka ves čas vztrajala, da jo je do deklet vezal prijateljski odnos. Zanje je skrbela tako, da so bile zaščitene pred strankami in da so imele zagotovljene osnovne življenjske pogoje. Glede na svojo starost resda ni bila več primerna za nudenje spolnih uslug, pač pa za organiziranje dejavnosti, tako najema delovnih prostorov kot propagandne dejavnosti. Vložnica ob tem izraža pomisleke v to, da je prostitucija kazniva, saj se v praksi njenega oglaševanja ne preprečuje in ne preganja. V nadaljevanju zahteve vložnica zatrjuje, da obsojenka ni nikoli zanikala, da je tudi sama z obravnavano dejavnostjo pridobivala sredstva za preživljanje, vendar pa pri tem ni šlo za izkoriščanje, saj je prejela bistveno nižji znesek kot oškodovanke, pri tem pa nosila celoten riziko poslovanja. Sodišče bi moralo ugotoviti, koliko so dejansko znašali stroški bivanja, prehrane in namestitve deklet. Oškodovanke namreč obsojenki niso plačevale stroškov bivanja in hrane, ki bi bistveno presegali dejanske stroške. Navaja še, da so oškodovanke v razmerje z obsojenko vstopile prostovoljno, vedoč, kako se bodo dohodki, pridobljeni od prostitucije, delili. Edino izkoriščanje je bilo torej finančne narave, vendar pa se obsojenka z obravnavano dejavnostjo ni finančno okoristila.

7Kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 stori, kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji, pri čemer se strožje kaznuje, če je dejanje storjeno proti več osebam (tretji odstavek 175. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 79651/2010-643 z dne 27. 3. 2014 že poudarilo, da zakonski znak „zaradi izkoriščanja“ pomeni, da ima obsojeni korist od prostituiranja druge osebe in prejema denar.² V isti sodbi je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, ki ga je ponovilo tudi v sodbi I Ips 84746/2010 z dne 11. 12. 2014, da kontinuirano izvrševanje in utečen, donosen posel, dogovarjanje v imenu deklet za srečanja s strankami, dejansko vodenje in nadziranje njihove prostitucije, predstavlja izkoriščanje prostituiranja in s tem kaznivo dejanje zlorabe prostitucije.

8Kazenskopravni očitek obsojeni B. B., kot ga je mogoče povzeti iz izreka prvostopenjske sodbe, je, da je zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji več oseb, s tem, da je v obdobju od 26. 8. 2010 do 25. 3. 2015 zaradi izkoriščanja prostitucije najela oziroma razpolagala s štirimi stanovanji (dvema v Ljubljani ter po enem v Mariboru in Kopru), v katerih se je prostituiralo deset v izreku imenovanih deklet z Madžarske, dajala navodila neznani osebi in D. J., da sta pripeljala dekleta z Madžarske na lokacijo, kjer se je izvajalo izkoriščanje prostitucije, v nekaterih primerih pa je dekleta na navedene lokacije z Madžarske pripeljala sama in jih vozila tudi v obratni smeri, oglaševala prostitucijo ter po telefonu komunicirala s koristniki prostitucije, za kar vse je, kot svoj del zaslužka od izkoriščanja prostitucije, prejemala polovico zneska, ki so ga za prostitucijo in z njo povezana spolna dejanja plačale stranke, s tem pa je v času od novembra 2014 do 24. 3. 2015 pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 10.233,00 EUR.

9Sodišče prve stopnje, temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče (31. točka sodbe), je presodilo, da je obsojenka za doseganje lastnih teženj po zaslužku izkoristila prostitucijo oškodovank in pri njej sodelovala. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je bila na strani deklet podana ranljivost, ki je izvirala iz njihove nizke stopnje izobrazbe, ekonomskih razmer in večkrat tudi neustreznih partnerskih odnosov (278. točka sodbe). Oškodovanke so izhajale iz patriarhalne družbe, kjer razumevanje vrednosti ženske ne dosega take stopnje kot vrednost moškega. Slab socialnoekonomski položaj je vplival na njihove odločitve za prostitucijo, in je bil razlog, da so oškodovanke pri svojem prostituiranju potrebovale obsojenkino pomoč. V 279. točki sodbe je sodišče strnilo svoje ugotovitve, do katerih je prišlo v dokaznem postopku glede obsojenkine vloge pri izvajanju prostitucije oškodovank. Obsojenka je po ugotovitvah sodišča razpolagala s stanovanji za namene izvajanja prostitucije, skrbela za organizacijo prevozov oškodovank z Madžarske v Slovenijo in obratno, oglaševala prostitucijo ter se po telefonu dogovarjala s koristniki prostitucije za srečanja z dekleti, s čimer vsem je, zaradi lastnega finančnega okoriščanja, omogočila spolno občevanje oškodovank s strankami proti plačilu, saj je za svoj prispevek prejemala polovico zneska, ki so ga za opravo spolnih storitev prejele oškodovanke. Vezanost oškodovank na obsojenko se je v konkretnem primeru kazala v tem, da je obsojenka prevzela del aktivnosti pri izvajanju prostitucije (281. točka sodbe). Oškodovanke so k izvajanju prostitucije sicer pristopile prostovoljno in brez preslepitve, hkrati pa so se zaradi svojih osebnostnih potez in nepoznavanja jezika funkcionalno navezale na obsojenko, kar je slednja izkoriščala zaradi zasledovanja lastne finančne koristi. Iz 267. točke sodbe izhaja, da je obsojenka v obdobju od 18. novembra 2014 do 18. marca 2015, za katerega je bilo glede na razpložljive podatke mogoče izračunati višino zaslužka, od izvajanja prostitucije prejela bruto znesek 11.575,00 EUR, čemur je sodišče odštelo v dokaznem postopku ugotovljene stroške najemnin in komunalnih storitev, ki jih je plačala obsojenka, ter ugotovilo, da je obsojenkin neto zaslužek v tem obdobju znašal 10.233,00 EUR.

10Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je v tako opisanih in v dokaznem postopku ugotovljenih dejanjih obsojenke konkretizirano njeno sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi izkoriščanja. Obsojenka je sodelovala pri prostituiranju več deklet na način, da je ustvarjala zaslužek, pri tem pa je šlo za kontinuirano, več let trajajočo dejavnost, ki je – glede na to, da je obsojenka samo v obdobju (zadnjih) štirih mesecev, za katerega je bilo mogoče napraviti izračun, zaslužila 10.233,00 EUR – predstavljala utečen in donosen posel. Obsojenkino sodelovanje pri tuji prostituciji je obsegalo najemanje in razpolaganje s stanovanji, skrb za prevoz deklet na lokacije, kjer se je izvajala prostitucija, njeno oglaševanje in dogovarjanje s strankami za srečanja z dekleti, ki so ponujala spolne storitve, s čimer je dejansko vodila in posredno nadzirala izvrševanje prostitucije. Ker je pri tem od oškodovank, ki so se nanjo zaradi osebnostnih potez in nepoznavanja jezika funkcionalno navezale – kar je obsojenka izkoriščala zavoljo teženj po lastnem finančnem okoriščanju – prejemala polovico zaslužka, ki so ga le-te prejele od strank, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek pravnomočne sodbe, da je obsojenka sodelovala pri tuji prostituciji zaradi ekonomskega izkoriščanja, česar z navedbami, da „je bilo edino izkoriščanje finančne narave“, vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zanika (zadnji odstavek na 4. strani zahteve).

11Vložnica glede na pojasnjeno zato ne more uspeti z navedbami, da obsojenka ni izkoriščala (stiske) deklet. Prav tako ne more uspeti z navedbami, da iz naslova inkriminirane dejavnosti ni prejemala finančne koristi oziroma denarja. S temi navedbami vložnica ponuja zgolj svoje videnje dejanskega stanja in izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki pravnomočne sodbe, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri tem je tudi nedosledna, ko po eni strani zatrjuje, da obsojenka ni imela koristi od prostitucije oziroma ni prejemala denarja, po drugi strani pa, da ni nikoli zanikala, da je tudi sama z obravnavano dejavnostjo pridobivala sredstva za preživljanje. Sicer pa je iz že povzete obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da je obsojenka od oškodovank prejemala precej višje zneske, kot so znašali njeni izdatki iz naslova najemnin in stanovanjskih stroškov, kar izhaja iz višine ugotovljene premoženjske koristi, ki jo je v zadnjih štirih mesecih pridobila z inkriminiranim dejanjem (267. točka sodbe sodišča prve stopnje). Pri tem pa ne gre prezreti niti, da je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da so oškodovanke, ob tem, da so polovico svojega zaslužka dajale obsojenki, od deleža, ki jim je ostal, prispevale še za hrano ali kondome (215. točka sodbe sodišča prve stopnje).

12Glede na ugotovitve, v čem se v konkretnem primeru kaže obsojenkino izkoriščanje prostitucije, so pravno neupoštevne vložničine navedbe, da je obsojenko do deklet vezal prijateljski odnos in da so dekleta obsojenko poiskala sama oziroma, da so v razmerje z njo vstopila prostovoljno, vedoč, kako se bodo dohodki, pridobljeni od prostitucije, delili. Te okoliščine se glede na očitke o obsojenkinem ravnanju in njeni vlogi pri obravnavanem kaznivem dejanju ne nanašajo na nobeno odločilno dejstvo, hkrati pa so navedbe glede prijateljskega odnosa tudi neskladne z ugotovitvami pravnomočne sodbe, iz katerih izhaja, da med obsojenko in oškodovankami ni bilo zaslediti pristno povezovalnega, prijateljskega odnosa, ampak da je med njimi v prvi vrsti šlo za poslovni odnos, katerega cilj je bil izpolniti ekonomske interese obeh strani (51. in 56. točka sodbe sodišča prve stopnje). Za presojo konkretnega kazenskopravnega očitka so nerelevantne tudi navedbe, s katerimi vložnica na splošni ravni izraža pomisleke v zvezi z (ne)kaznivostjo prostitucije oziroma njenega oglaševanja, saj se tudi takšni pomisleki ne nanašajo na nobeno, za to zadevo odločilno dejstvo. Očitki, da bi moralo sodišče ugotoviti, koliko so znašali dejanski stroški, ki jih je plačevala obsojenka, pa so materialno neizčrpani, saj jih zagovornica v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljala. Ker zahteva v tem delu ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, se Vrhovno sodišče do teh očitkov ni opredeljevalo.

13V zvezi z očitki, ki se nanašajo na izrečeno kazensko sankcijo, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica v zahtevi ne zatrjuje, da je sodišče pri izreku kazenske sankcije prekoračilo svoje pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Prekoračitev pravice namreč pomeni, da sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna oziroma ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo moralo izreči. Sodišče je kazen obsojenki izreklo v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Z navedbami v zahtevi zagovornica torej ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, to je, ali so bile ugotovljene dejanske okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog iz prvega odstavka 374. člen ZKP, s katerim se sodba sodišča prve stopnje lahko izpodbija v postopku s pritožbo. Presoja primernosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.³ Vrhovno sodišče zato ni preizkušalo očitkov, s katerimi vložnica zatrjuje, da je izrečena kazen zapora previsoka.

14Zagovornica se v zahtevi v okviru izpodbijanja primernosti višine izrečene kazni sklicuje tudi na sodno prakso, konkretno na dve sodbi Vrhovnega sodišča in eno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, in s primerjanjem okoliščin, ugotovljenih v teh sodbah, z okoliščinami konkretnega primera, zatrjuje, da je višina obsojenki izrečene zaporne kazni v nasprotju s sodno prakso in da je zato kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom. Po pregledu vsebine pritožbe in razlogov sodbe višjega sodišča Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo kršitve načela enakosti pred zakonom v zvezi z višino izrečene kazni ni zatrjevala. V pritožbi prav tako ni navajala, da je bila obsojenka dlje časa v priporu in da je v tem času preživljala sina, zaradi česar nima sredstev za plačilo denarne kazni. Glede na to, da za uveljavljanje navedenih očitkov v pritožbi ni bilo nobenih ovir, pogoj materialnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni izpolnjen, zato Vrhovno sodišče teh očitkov ni presojalo.

C.

15Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na obsojenkine premoženjske razmere, razvidne iz pravnomočne sodbe, ob tem, da prestaja daljšo zaporno kazen, je Vrhovno sodišče obsojenko plačila sodne takse oprostilo.

¹ Gl. na primer odločbe I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, I Ips 177/2010 z dne 28. 10. 2010, I Ips 10480/2012 z dne 13. 9. 2012, I Ips 28224/2013 z dne 11. 1. 2018 in številne druge.
² Gl. tudi odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 6021/2010 z dne 5. 3. 2015 in XI Ips 62515/2018 z dne 1. 4. 2019. Prim. Deisinger, M., Kazenski zakonik 2017, posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba Maribor, Maribor (2017), str. 305.
³ Prim. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 30999/2016 z dne 13. 6. 2019, I Ips 16832/2011 z dne 3. 10. 2013 in I Ips 31018/2011 z dne 11. 4. 2013 in številne druge.