VSRS Sodba I Up 157/2019

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-643/2016/26 (1312-14) z dne 29. 7. 2016, s katero je ta odločila, da se tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite ugodi in se mu prizna status subsidiarne zaščite za eno leto.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Presodilo je, da ni izkazana verjetnost, da bo tožnik v bodoče podvržen preganjanju iz razlogov pripadnosti določeni veroizpovedi (šiit) in etnični skupini (Hazari). Obrazložilo je tudi, da sta neutemeljena tožnikova očitka, da bi mu moral biti status begunca priznan že zaradi spoštovanja načela otrokove največje koristi ter da naj bi mu grozilo preganjanje tudi zaradi pripisanega političnega prepričanja. V zvezi s tožnikovimi navedbami o pravilnosti izreka upravnega akta v postopku za priznanje mednarodne zaščite je pojasnilo, da je mednarodna zaščita ena pravica v dveh oblikah, nanjo pa se nanašata en zahtevek prosilca in enoten izrek odločbe pristojnega organa.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do problematike izrekov upravnih odločb v postopkih priznanja mednarodne zaščite, saj v izreku izpodbijane odločbe o statusu begunca ni bilo odločeno. Ne drži, da gre zgolj za en zahtevek prosilca in enoten izrek odločbe, ampak gre zaradi razlik med obema statusoma za dva ločena zahtevka, o katerih bi tožena stranka morala odločiti v dveh ločenih točkah izreka odločbe. Prav tako se prvostopenjsko sodišče ni jasno opredelilo do stališča, ali pripada posebni družbeni skupini, ki naj bi jo predstavljali otroci brez staršev v Afganistanu. Izpostavlja, da mu tožena stranka iz razloga, ker je štela, da je prošnji v celoti ugodila, informacij o izvorni državi nikoli ni predočila. Meni, da ni v skladu z načelom največje otrokove koristi, da se sodišče prve stopnje po več kot treh letih od podaje njegove prošnje ni ukvarjalo z aktualnim stanjem oziroma kakšno je ex nunc stanje v izvorni državi. Iz razloga, ker naj bi šlo za tožbene novote, prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo predložene sodbe avstralskega sodišča z dne 10. 5. 2016 in študije W. Maleya z dne 24. 7. 2016, ki dokazujeta sistematično preganjanje Hazarov v Afganistanu in upravičenost do priznanja statusa begunca. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, podrejeno naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in mu prizna status mednarodne zaščite oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponovni postopek.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je bil pritožniku priznan status subsidiarne oblike mednarodne zaščite, sporno pa je, ali izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca oziroma ali je upravičen do tega statusa.

7V skladu z drugim odstavkom 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Na podlagi 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZMZ-1 so subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem. Zaščito pred preganjanjem ali resno škodo lahko daje država ali politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito v skladu z drugim odstavkom tega člena (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1). Po drugem odstavku 25. člena ZMZ-1 mora biti zaščita pred preganjanjem ali resno škodo dejanska in ne zgolj začasne narave. Šteje se, da je zaščita ustrezna takrat, ko subjekti iz prejšnjega odstavka sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite.

8Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s hazarsko narodnostjo in s tem povezano šiitsko veroizpovedjo, varnostno situacijo v Afganistanu in navedbo, da tam nima nikogar, ki bi zanj skrbel. Sodišče prve stopnje je pritrdilo presoji tožene stranke, da iz uveljavljanih razlogov pritožniku ni mogoče priznati statusa begunca. Pritožnikova pripadnost določeni veroizpovedi (šiit) in etnični skupini (Hazarom) so bile obravnavane v okviru presoje razlogov preganjanja, vendar je bilo ugotovljeno, da je hazarska etnična manjšina v večjih mestih Kabul in Herat, kamor se bo vrnil pritožnik po prenehanju statusa subsidiarne zaščite, zelo številčna (cca. 30%) in precej vplivna, da se srednji sloj Hazarov zelo hitro razvija in da nobenemu pripadniku šiitske skupnosti ni bila odvzeta možnost opravljanja lastne dejavnosti oziroma niso bili soočeni s težavami v poslu zaradi šiitske pripadnosti. Prav tako napadov na Hazare ni toliko, da bi bilo mogoče govoriti o njihovem sistematičnem preganjanju v Afganistanu. Vrhovno sodišče se tako strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da pritožniku ob upoštevanju ocene vsebine poročil o razmerah v Afganistanu in razvoja trenda spoštovanja človekovih pravic ne grozi prihodnje preganjanje, pri čemer so bile upoštevane tudi zatrjevane pritožnikove osebne izkušnje z izvorno državo (udeležba v dveh pretepih, besedno zmerjanje,...), ki same po sebi ne morejo predstavljati resnega znaka za njegov utemeljen strah pred preganjanjem.

9Pritožnik pa prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da ni upoštevalo predložene sodbe avstralskega sodišča z dne 10. 5. 2016 in študije W. Maleya z dne 24. 7. 2016 o sistematičnem preganjanju Hazarov v Afganistanu, ker naj bi šlo za nedovoljene tožbene novote. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve sicer navedlo, da omenjene sodbe in študije ni upoštevalo v skladu z 52. členom ZUS-1,¹ ker se pritožnik v postopku izdaje upravnega akta nanju ni skliceval ter da v tožbi ni obrazložil, zakaj tega ni storil, a je v 14. točki pojasnilo, da poročila "After return" in omenjene študije ni upoštevalo, ker pritožnik s pavšalnimi tožbenimi navedbami ni izpolnil svojega trditvenega bremena o pripisanem političnem prepričanju kot razlogu preganjanja. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno pojasnilo, da poročila in študija niso trditve, temveč, da lahko le potrjujejo zatrjevano, da bi pri njem obstajale okoliščine, zaradi katerih bi mu subjekti preganjanja pripisali značilnosti, ki se preganjajo, pa ni zatrjeval. To tudi v pritožbi ne trdi.

10Pritožnik navaja še, da nikoli ni bil soočen z informacijami o izvorni državi, na temelju katerih mu je tožena stranka priznala status subsidiarne zaščite in zavrnila status begunca. Vendar kršitve pravice do izjave toženi stranki v tožbi ni očital, glede ugotovitve dejanskega stanja je navajal le, da je tožena stranka iz poročil, ki jih je uporabila, zmotno ugotovila dejansko stanje. Ker omenjena kršitev ni bila (niti ni mogla biti) predmet obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, temu ni mogoče očitati, da je v tem pogledu zagrešilo katero od nepravilnosti, zaradi katerih je mogoče vložiti pritožbo. Tudi sicer v pritožbi ni mogoče uveljavljati trditev, ki bi jih pritožnik lahko, a jih ni, navajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj gre za nedovoljene pritožbene novote.²

11Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o tem, ali je pritožnik lahko pripadnik posebne družbene skupine - otroci brez staršev v Afganistanu in s tem bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu oziroma zmotno uporabilo materialno pravo. Predmet tega upravnega spora je namreč odločba tožene stranke, ki je bila izdana v postopku, v katerem je pritožnik prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljeval s svojo hazarsko narodnostjo in s tem povezano šiitsko veroizpovedjo in ne, ker bi bil ali bi lahko bil v Afganistanu preganjan kot otrok brez staršev, kot to skuša pritožnik prikazati v pritožbi. V tožbi tudi ni zatrjeval, da je v upravnem postopku uveljavljal tudi ta razlog preganjanja, in da je tožena stranka opustila ugotavljanje pogojev za priznanje statusa begunca iz tega razloga. Šele v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2016 (tj. po poteku 15 dnevnega roka za vložitev tožbe)³ je navedel, da uveljavlja tudi preganjanje iz razloga pripadnosti tej zatrjevani posebni družbeni skupini. Teh tožbenih navedb pa sodišče prve stopnje ni prezrlo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je kot neutemeljeno zavrnilo pritožnikovo stališče, da bi mu moral biti status begunca biti priznan že zaradi načela otrokove največje koristi, saj to načelo samo po sebi ni pravna podlaga za priznanje tega statusa. Hkrati je pojasnilo, da mu je bil priznan status subsidiarne zaščite na podlagi 28. člena ZMZ-1 prav zato, ker je bil v času izdaje upravnega akta otrok, ki bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da se sodišče prve stopnje v skladu z načelom največje otrokove koristi ni ukvarjalo z aktualnim stanjem v izvorni državi. Vprašanje aktualnega stanja v državi bi bilo namreč z vidika navedenega načela lahko pravno odločilno le, če bi bil pritožnik (v pritožbi sam navaja, da je rojen ... 1999) v času odločanja sodišča še vedno otrok, tj. oseba, ki ni dopolnila 18 let.

12Ne gre torej za to, da se sodišče ni izreklo o tem vprašanju, kot ga je uveljavljal v omenjeni pripravljalni vlogi, temveč za to, da se ne strinja z navedenimi materialnopravnimi stališči. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodbe glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca iz tega razloga ni mogoče preizkusiti in s tem o bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in o kršitvi pravice iz 25. člena Ustave.

13Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče o "neuporabi materialnega prava", ki ga pritožnik utemeljuje s sklicevanjem na stališče iz sodne prakse in smernice UNHCR, po katerem naj bi bil mladoletnik brez stika s starši v Afganistanu lahko pripadnik posebne družbene skupine. Pritožnik sam v pritožbi poudarja, da je po teh stališčih tak mladoletnik lahko pripadnik posebne družbene skupine, kar pomeni, da je treba ugotoviti tako obstoj take družbene skupine kot pripadnost tej skupini. Po navedenem torej tudi pritožnik ne ponuja razlage, po kateri bi bilo treba status begunca priznati vsaki mladoletni osebi iz Afganistana, ki nima staršev. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zgolj okoliščina pritožnikove mladoletnosti v času izdaje upravnega akta in njegova navedba, da v Afganistanu nima nikogar, ki bi zanj skrbel, ne zadoščata za sklepanje, da je uveljavljal preganjanje kot pripadnik posebni družbeni skupini v smislu četrte alineje prvega odstavka 27. člena in petega odstavka istega člena ZMZ-1.

14Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene ugovore v zvezi z vprašanjem izrekov upravnih odločb v postopkih priznanja mednarodne zaščite. Trditev, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do omenjene problematike izrekov ne drži, saj se je do tega vprašanja opredelilo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Stališče, na podlagi katerega je zavrnilo tožnikove navedbe glede pravilnosti izreka, pa ne odstopa od stališč Vrhovnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem. Ta pa so, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite, ne pa za dve pravici in dva samostojna zahtevka. Upoštevaje, da se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1), odločitev, da se prizna status subsidiarne zaščite, ne more pomeniti drugega, kot da je bilo zavrnjeno, kar je prosilec več ali drugače zahteval (status begunca). Vrhovno sodišče pa je v sklepu I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 obrazložilo še, da tudi po izdaji sodbe Sodišče Evropske unije C-662/17 ni razloga za odstop od dosedanjih stališč glede oblikovanja izrekov odločb v primerih, kot je obravnavani.

15Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Pri tem se je sklicevalo tudi na stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, da s strani tožnika zatrjevana dejstva niso splošno znana zgolj na podlagi tega, da so bila objavljena v sredstvih javnega obveščanja in ob sklicevanju tožnika na spletni strani, na katerih se take objave nahajajo.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 18/2018 z dne 7. 2. 2018.
³ Drugi odstavek 74. člena ZMZ v zvezi s 125. členom ZMZ-1.