VSM Sodba II Kp 4319/2015

I. Ob reševanju pritožb obdolženega M.V. in njegovega zagovornika se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni v krivdnem izreku glede pravne opredelitve kaznivih dejanj tako, da se dejanji, opisani v točkah 1. in 2. prvostopnega krivdnega izreka pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika in se mu zanj po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

II. Pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 4319/2015 z dne 12. 4. 2019 obdolženega M.V. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj, in sicer pot točko 1. izreka kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnost po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in z dejanjem pod točko 2. izreka kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 in mu zanju določilo posamezni kazni šest in sedem mesecev zapora, zatem pa po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena istega zakona, v dotedaj znanem znesku 1.160,09 EUR in sicer v 24. zaporednih mesečnih obrokih, prav tako pa je dolžan plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Proti tej sodbi sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik, ki v pritožbah navajata, da se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča ne strinjata. Pritožbenih razlogov ne izpostavljata, v obrazložitvah pritožb pa zatrjujeta obstoj bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev Ustave Republike Slovenije, grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in odločbo o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, zagovornik pa podrejeno tudi, da jo spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika nista utemeljeni, je pa sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v smislu 4. točke 372. člena ZKP, ko je sledilo spremenjeni obtožbi okrožnega državnega tožilstva in obdolženca spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, in sicer po prvem odstavku 300. člena KZ-1 in po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1, pri čemer je prvo opisano v točki 1., drugo pa v točki 2. prvostopnega krivdnega izreka.

4Prvotno je okrožno državno tožilstvo z obtožnico KT/11255/2014 z dne 8. 3. 2016 inkriminirano dejanje obdolženca zajelo v enoten opis kaznivega dejanja, ki ga je pravno opredelilo kot kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1, dne 14. 3. 2019 pa je obtožnico modificiralo na način, da je ravnanje obdolženca z dne 24. 2. 2014 opisalo kot dve kaznivi dejanji napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, eno po prvem odstavku 300. člena, drugo pa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1.

5Pritožbi navedeno modifikacijo obtožbe neutemeljeno grajata in zatrjujeta, da je nezakonita, ker je bila opravljena v nasprotju z določbo 344. člena ZKP, pri čemer zagovornik navaja, da je z njo državno tožilstvo prekoračilo pooblastila iz navedene zakonske določbe, ker je obdolžencu naprtilo kar dve kaznivi dejanji, kar pomeni povečanje kriminalne količine, razen tega pa je taka sprememba obtožnice dopustna le pod pogojem, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, kar pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo. V navedenem vidi kršitev določb drugega odstavka 371. člena ZKP, kakor tudi kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku v smislu 29. člena Ustave Republike Slovenije. Ob tem zagovornik še nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da državna tožilka ni v ničemer spremenila opisa obdolžencu očitanih dejanj, saj je v novi obtožnici spremenjen kraj storitve, ki je bistveni element kaznivega dejanja. Po prvotni obtožnici bi naj kaznivo dejanje pod točko 1. izreka storil v prostorih ZD dr. Adolfa Drolca v Mariboru na naslovu Sodna ulica 16, po modificirani obtožnici pa na naslovu Sodna ulica 13. V kolikor bi kraj dejanja, kot je sedaj opredeljen, bil opredeljen že v prvotni obtožnici, bi obdolženi imel možnost še pravočasno podati predlog za zavarovanje dokazov, zlasti posnetkov kraja domnevnega dogodka - stopnišče Zdravstvenega doma Maribor, na naslovu Sodna ulica 13. Znano je, da se posnetki varnostnih kamer hranijo le določen čas, najpogosteje le nekaj mesecev. Iz uradne spletne strani ZD dr. Adolfa Drolca pa izhaja, da so prostori tega ZD nahajajo na več lokacijah v Mariboru. S spremembo kraja storitve je bilo obdolžencu onemogočeno zbiranje dokazov v njegovo korist, s tem pa onemogočena učinkovita obramba. Enako zatrjuje v pritožbi tudi obdolženi.

6Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb 29. člena Ustave Republike Slovenije, nista podani. Kot je to pravilno obrazloženo v uvodu obrazložitve napadene sodbe je okrožna državna tožilka v ponovljenem postopku, potem ko je obdolženi v prvo bil oproščen obtožbe za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 in je višje sodišče po pritožbi okrožnega državnega tožilca sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, opravila dopustno spremembo obtožnice po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP, pri čemer ni kršila določbe 385. člena ZKP, ker je opis dejanja ostal isti, torej v okviru istega historičnega dogodka, z opisom istih obdolženčevih ravnanj, na škodo istih oškodovancev, spremenjena pa je bila le pravna opredelitev tako, da je ravnanje obdolženca pravno opredelila kot dve kaznivi dejanji napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti. Kriminalna količina se s tem ni povečala, spremenjena je bila le pravna kvalifikacija ravnanja obdolženca. Okoliščina, ki jo izpostavljata pritožbi, da je pri opredelitvi kraja kaznivega dejanja v modificirani obtožbi navedena druga hišna številka ZD dr. Adolfa Drolca v Sodni ulici v Mariboru, in ne tista, ki je bila navedena v prvotni obtožnici, pa ne pomeni bistvenega posega v opis kaznivega dejanja, kot to napačno tolmačita pritožnika. Kraj storitve je v obeh obtožnicah enak, in sicer so to prostori ZD dr. Adolfa Drolca v Sodni ulici v Mariboru, in obdolženi je imel možnost predlagati izvedbo dokaza, za katerega v pritožbi zatrjujeta, da mu je bila z drugačno navedbo kraja storitve (hišne številke) odvzeta možnost predlaganja, vendar tega ni storil. Niti v prvem niti v drugem sojenju namreč ni bilo za stranki postopka sporno, da so kot kraj kaznivega dejanja navedeni prostori ZD dr. Adolfa Drolca v Sodni ulici v Mariboru, obdolženi pa je z inkriminiranim ravnanjem nadaljeval zatem v prostorih Zavoda za prestajanje kazni Maribor na Vošnjakovi ulici 16. O nobeni drugi lokaciji, torej kakšnih drugih prostorih ZD dr. Adolfa Drolca v Mariboru, v tem kazenskem postopku ni bilo govora. Zato tudi obramba glede tega ni mogla biti zavedena. Zato so pritožbena izvajanja zagovornika, v katerih govori o več lokacijah Zdravstvenega doma v Mariboru, neutemeljena. Neutemeljena pa je tudi trditev, da je zaradi modifikacije obtožbe bilo onemogočeno zbiranje dokazov v obdolženčevo korist. To se namreč ni zgodilo.

7Pač pa je pritožbeno sodišče, kot je že uvodoma navedeno, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo spremenjeni obtožbi in dejanju obdolženca pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji, prekršilo kazenski zakon v smislu 4. točke 372. člena ZKP. Dejanji sta namreč tudi v spremenjeni obtožbi opisani tako, da se kažeta kot celota in eno samo kaznivo dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Opisano je namreč ravnanje obdolženca, s katerim je dne 24. 1. 2014 najprej v prostorih ZD dr. Adolfa Drolca na Sodni ulici v Mariboru napadel in resno zagrozil, da bo napadel pravosodnega policista M.N., ki je opravljal uradno dejanje „spremstva nadzorovane osebe izven zavoda“ v skladu z 235. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Ur. l. RS, št. 109/12) v povezavi s 15. členom Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (v nadaljevanju Pravilnik, Ur. l. RS, št. 85/2009), in sicer na način opisan v točki 1. krivdoreka izpodbijane sodbe, to ravnanje pa je obdolženi po opisu nadaljeval tudi v prostorih ZPKZ Maribor na Vošnjakovi ulici 16, na način, kot je opisan v točki 2. izreka izpodbijane sodbe, kjer je napadel pravosodnega policista K.F., ki je opravljal naloge, navedene v opisu kaznivega dejanja in ga pri tem tudi lahko telesno poškodoval na način in s posledicami, ki so navedene v opisu. Gre torej za en sam strnjen historični dogodek, ki se je sicer odvil na dveh različnih krajih in zoper dve osebi, vendar je opisan tako, da gre za kontinuirano protipravno ravnanje obdolženca, ki ima vse zakonske znake enega samega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Obdolženi je namreč storil dejanje iz prvega in drugega odstavka 300. člena KZ-1 proti dvema osebama, in sicer proti M.N. in K.F., na način, da je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, opisane v navedenih zakonskih določbah.

8Gre za kršitev kazenskega zakona, ki jo pritožbeno sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti po določbi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožb obdolženca in zagovornika dejanje obdolženca pravno opredelilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

9Zagovornik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe protispisno povzelo mnenje izvedenca medicinske stroke dr. E.V., pri čemer izpostavlja, da je slednji na zaslišanju dne 27. 3. 2019 izpovedal, da bi lahko udarec v glavo pravosodnega policista K.F. bil povzročen z marsičem in s tem popravil svojo prvotno trditev, da je poškodba na obrazu F. nastala z veliko verjetnostjo kot posledica udarca z glavo, na kar se izrecno sklicuje izpodbijana sodba. Gre za protispisno ugotovitev, pri tem pa zagovornik še navaja, da je izkustveno znano, da se udarcu z glavo ni moč izogniti, zlasti če storilec žrtev prime za oblačila in jo potegne nase. Razen tega pa obstaja tudi precejšnje nasprotuje med tem, kaj se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič in izvedencev v postopku ter samimi temi listinami oziroma zapisniki, zaradi česar je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10Z zagovornikom ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v razlogih napadene sodbe (str. 19 in 20) obširno povzelo vsebino pisnega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke - splošna kirurgija prim. asist. E.V. z dne 4. 7. 2015, kakor tudi vsebino njegovih izpovedb podanih na glavnih obravnavah in pri tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo sodišču očita zagovornik. V obrazložitev je namreč verodostojno povzelo bistvo izvida in mnenja izvedenca, kar velja tudi za mehanizem nastanka poškodb oškodovanca K.F. Zato očitek zagovornika, ki pogreša eno od navedb izvedenca, ki jo je podal na glavni obravnavi, in v tem vidi v pritožbi zatrjevano prostispisnost, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe določno in popolnoma navedlo, katera dejstva na podlagi mnenja dr. E.V. šteje za dokazana in nedokazana in iz katerih razlogov, pri tem pa je podalo presojo verodostojnosti njegovega mnenja in mu sledilo ter v razlogih sodbe povzelo tiste njegove ugotovitve, ki so skladne z ostalimi izvedenimi dokazi, iz katerih izhaja mehanizem nastanka poškodb, ki jih je v obravnavanem dogodku utrpel oškodovanec K.F. in za katerega ugotavlja, da je tak, kot je opisan v opisu kaznivega dejanja in obdolžencu v celoti dokazan.

11S trditvami, da sodišče prve stopnje ni dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem predstojnika ZPKZ Maribor, oddelek v Murski Soboti, da iz posnetkov video kamere št. 11, ni mogoče videti, kaj so policisti v gruči počeli, in da je dejstvo, da je obdolženi iz te gruče prišel s hudimi poškodbami ter da je to, da je bil pretepen, razvidno iz izpovedbe priče E.P., zagovornik v pritožbi graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, z ničemer pa ne utrdi s temi trditvami povezano v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi protispisne. Enako velja za pritožbene navedbe zagovornika, da je izkustveno znano, da se udarcu z glavo praktično ni mogoče izogniti, zlasti če storilec žrtev prime za oblačila in jo potegne nase. Zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje navedena dejstva spregledalo, kar ima za posledico, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič in izvedencev v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki pa po svoji vsebini tudi ni nič drugega, kot graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Zato s tem v zvezi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12Neutemeljeni sta pritožbi tudi v delu, ko sodišču prve stopnje očitata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil dejanje, kot je opisano v točkah 1. in 2. prvostopnega krivdnega izreka. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo svoje dejanske ugotovitve in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopne sodbe v celoti soglaša, in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

13Zagovornik in obdolženec v pritožbah ponavljata zagovor obdolženca, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nesprejemljiv, saj je v celoti ovržen z vsemi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje v ravnanju pravosodnih policistov M.N. in D.K., ki sta opravljala spremstvo obdolženca v prostorih ZD dr. Adolfa Drolca, ni ugotovilo prav ničesar protipravnega, temveč je ugotovilo, da sta v celoti ravnala v skladu z določbami 235. člena ZIKS-1 v povezavi s 15. členom Pravilnika ter da v njunem ravnanju ni najti razloga za dejanje obdolženca, za katero je v izreku napadene sodbe v točki 1. krivdoreka, da je s komolcem leve roke zamahnil proti glavi pravosodnega policista M.N., ki se je udarcu uspel izmakniti, nato pa mu še zagrozil z besedami „boš ti že videl, kdo sem jaz in kaj se ti bo zgodilo, tebe pa že bom porihtal“ in mu hkrati žugal s prstom, s temi grožnjami pa še nadaljeval v prostorih ZPKZ Maribor. Podlago za tako sklepanje je imelo v izpovedbah obeh pravosodnih policistov, ki sta zaslišana kot priči podrobno, določno in med seboj skladno opisala ravnanje obdolženca, kot je opisano v krivdoreku, pri tem pa nista izkazala prav nobenega razloga, da bi obdolženca po krivem obremenjevala. Ob tem ni prezrlo, da sta pravosodna policista prav zaradi poskusa napada obdolženca na pravosodnega policista M.N. in groženj, ki jih je izrekel temu pravosodnemu policistu, poklicala v ZPKZ za pomoč in sta bila na kraj dogodka napotena še dva pravosodna policista, ki sta zaslišana kot priči potrdila, da je obdolženi v prostorih ZD dr. Adolfa Drolca N. zmerjal z besedami „buzerant“, na poti do ZPKZ skozi zgradbo sodišča pa mu grozil v smislu, da se naj pazi, ko bo on prišel ven, oziroma da bo že videl svoje, ko bo prišel ven. To sta izpovedala G.G. in I.S. Nasprotno temu pa je obdolženi zanikal ne samo, da bi ravnal na način, kot se mu očita, temveč je zanikal celo to, da sta ga v ZD spremljala pravosodna policista N. in K., ter zatrjeval, da sta to bila druga dva sodna policista, kar pa se je tekom kazenskega postopka izkazalo kot popolnoma zgrešeno. Zato sodišče prve stopnje njegovemu zagovoru utemeljeno ni verjelo.

14Sodišče je grožnje obdolženca, ki jih je izrekel policistu M.N., pravilno ovrednotilo kot resne grožnje, uperjene zoper oškodovančevo telesno celovitost in za tako svojo oceno v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge (str. 12). Ugotovilo je, da so te grožnje ne samo subjektivno, temveč tudi objektivno bile zmožne povzročiti občutek strahu za življenje in telesno celovitost posameznika, in jih je zato oškodovanec utemeljeno štel kot resne, prezrlo pa tudi ni, da je pred njihovim izrekanjem obdolženi poskusil z fizičnim napadom proti oškodovancu, ko je s komolcem leve roke zamahnil proti glavi oškodovanca, ki pa se je uspel udarcu izmakniti. Pritožbeno zatrjevanje zagovornika, da je celotno dogajanje v ZD potrebno obravnavati v kontekstu stresne situacije, v kateri se je znašel obdolženec, ki ni hotel nič drugega, kot pa na intimen način oddati urin, kar mu je bilo z ravnanjem pravosodnih policistov preprečeno, ob dejstvu, da sta pravosodna policista zatrjevala, da sta pri oddaji urina obdolženca ravnala povsem v skladu s Pravilnikom o izvrševanju kazni zapora, nista pa dopustila tistega ravnanja obdolženca, s katerim bi se popolnoma odtegnil njunemu nadzoru in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta dejansko postopala pravilno, nima prav nobene teže in ne vnaša dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbi zagovornika tudi ni mogoče pritrditi, ko izraža pomisleke glede tega ali je obdolženi sploh lahko zamahnil s komolcem proti pravosodnemu policistu, če ga je ta držal pod roko, saj sta glede tega priči N. in K. jasno izpovedali, da je obdolženi ravnal na tak način, zagovornik pa zgolj retorično zastavlja dvom o tem. Pritrditi mu ni niti tedaj, ko zatrjuje, da so grožnje, ki jih je obdolženi izrekel pravosodnemu policistu N., preveč splošne in ne ustrezajo zakonskemu znaku kaznivega dejanja po členu 300/I KZ-1. Sodišče prve stopnje jih je namreč pravilno okvalificiralo in svoje ugotovitve v zvezi s tem v napadeni sodbi tehtno obrazložilo.

15Obe pritožbi grajata tudi mnenje izvedenca G.K. ter izražata dvom v verodostojnost posnetkov nadzornih kamer ZPKZ Maribor. Zatrjujeta, da izvedenec tekom podajanja izvedenskega mnenja ni bil prepričljiv, da so video posnetki kamere št. 11 praktično neuporabni, da ni vidno kritično dogajanje na hodniku, da je posnetek slabe kakovosti, da prihaja na posnetkih do vidnih časovnih zamikov posnetega dogajanja in da je izvedenec obljubil, da bo posnetke izboljšal in jih celo predvajal v barvah, pa tega ni storil. Po stališču obdolženca na posnetku tudi ni videti pravosodnega policista K.F. in tega, da bi ga obdolženi prijel za ovratnik ter ga potegnil nase, predhodno pa ga še udaril v predel ličnice, kraj dogodka pa so fizično obdajali pravosodni policisti z namenom, da bi prikrili nezakonito ravnanje neznanega pravosodnega policista, ki je bil na tleh zraven K.F. in na katerega je po vsej verjetnosti padel obdolženec.

16Z navedenim pritožnika ponavljata zagovor obdolženca, v katerem je podal svojo verzijo dogajanja, ki je opisanega v točki 2. izreka prvostopne sodbe in v katerem je zatrjeval, da je bil žrtev fizičnega napada pravosodnih policistov na stopnicah, ki vodijo v vhod v prostore ZPKZ in pri tem zatrjeval, da posnetki nadzornih kamer, ki jih je sodišče pregledalo v dokaznem postopku, niso verodostojni dokaz, ki bi dokazoval karkoli glede krivde obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje.

17Tudi s temi obširnimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku predvajalo in pogledalo video posnetke nadzornih kamer in v postopek tudi pritegnilo izvedenca G.K., ki je v izvedenskem mnenju in njegovih dopolnitvah ter ob zaslišanju na glavnih obravnavah argumentirano zavrnil vsakršen dvom v verodostojnost posnetkov nadzornih kamer ZPKZ ter pojasnil, da sta kraj dogodka posneli zgolj dve kameri in da noben od video posnetkov ni sporen v smislu predelave, temveč da so posnetki avtentični in niso manipulirani. Posneti so v realnem času, časovni oziroma vidni zamiki pa so posledica kvalitete snemanja video nadzornega sistema, ki je nastavljen na 4 slike na sekundo po kameri.

18Da obdolženi ni bil žrtev brutalnega napada pravosodnih policistov, kot je to zatrjeval v svojem zagovoru in sedaj ponavlja v pritožbi, pa so ovrgle številne priče, ki so opisale dogajanje v prostorih ZPKZ Maribor, katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje povzelo v razloge napadene sodbe in jih ocenilo kot verodostojne, ker so med seboj skladne in se dopolnjujejo, potrjene pa so tudi s predvajanimi posnetki video kamer, o čemer ima napadena sodba obsežne in prepričljive razloge. Dogajanje, ki je sledilo fizičnemu napadu obdolženca na pravosodnega policista K.F. pri vhodu v stavbo ZPKZ ter se je odvilo potem, ko so pravosodni policisti uspeli fizično ločiti obdolženca od oškodovanca in so ga odnesli na hodnik v ZPKZ, ni zajeto z obtožbo, pa se zato sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja s tem delom dogajanja utemeljeno ni podrobneje ukvarjalo. Glede poškodb, ki jih je zadobil obdolženi za katere je slednji trdil, da so posledice brc ter pretepanja več pravosodnih policistov na dvorišču ZPKZ Maribor, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obdolžencu, ker tega ni potrdil nobeden od zaslišanih pravosodnih policistov, niti tega niso potrdile priče G.K., E.P. in S.G., ki so se v kritičnem času kot priporniki nahajali v fitnes sobi ZPKZ Maribor, saj slednji tega dogajanja niso videli, temveč so izpovedovali le o glasovih, ki so do njih prihajali, podrobneje pa so opisali dogajanje na hodniku zavoda, ki pa ni pod obtožbo in česar sodišče prve stopnje zato v tem delu ni posebej dokazno ocenjevalo. Ravnanja pravosodnih policistov, kot ga je zatrjeval obdolženi in ga sedaj ponavlja v pritožbi, pa niso potrdili niti posnetki nadzornih kamer. Zato so pritožbena izvajanja obeh pritožnikov, da je bil obdolženi žrtev in ne napadalec, neutemeljena.

19Obdolženi skuša prepričati tudi, da ni bil deležen pravičnega sojenja, ker ga je prvostopna sodnica večkrat prekinila v zagovoru z besedami, da se ponavlja in da naj zapusti dvorano. Obdolženi ne konkretizira kdaj, na kateri glavni obravnavi bi se naj to zgodilo in njegovo pritožbeno zatrjevanje o nepravičnem sojenju ni podkrepljeno z nobenim konkretnim dokazom. Dolžnost predsednika senata je skrbeti za red v sodni dvorani (člen 301 ZKP) in če obdolženec, zagovornik, oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač ali kdo drug, ki je navzoč na glavni obravnavi, moti red ali se ne pokori ukazu predsednika senata glede vzdrževanja reda, ga po predhodnem opominu, če ta ne zaleže, sme senat tudi odstraniti iz sodne dvorane (prvi odstavek 302. člena ZKP). Iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da bi predsednica senata presegla pooblastila, ki jih ima po ZKP.

20Obdolženec v pritožbi izraža tudi nesoglasje z mnenje izvedenca psihiatrične stroke mag. M.V., da zdravila, ki jih je obdolženi jemal, niso vplivala na njegovo psihofizično stanje in ko je navedel, da je bil obdolženi policist ter so mu ravnanja v podobnih kritičnih zadevah bila priučena in bi moral ravnati skladno z zakonom. Izvedenec je namreč pozabil, da je bil obdolženi 625 dni v nezakonitem priporu. Zagovornik pa problematizira mnenje tega izvedenca glede ugotovitve, da za obdolženca kot bivšega policista veljajo posebna, strožja pravila glede zmožnosti obvladovanja stresnih situacij. Oba pritožnika navajata, da je obdolženi v obravnavanih dogodkih utrpel močne udarce v glavo in da je spreminjal zagovor verjetno v posledici retrogradne amnezije.

21Sodišče je pritegnilo izvedenca psihiatrične stroke, da z njegovo pomočjo ugotovi, kakšne so bile obdolženčeve sposobnosti razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje v času obravnavanega dejanja in pri tem od izvedenca dobilo odgovore na vsa zastavljena vprašanja. Te odgovore povzema v razlogih sodbe (str. 21 in 22) in pri tem navaja, da je izvedencu vsled natančne in prepričljive argumentacije v celoti sledilo. Ni namreč našlo razlogov, ki bi vzbujali dvom v njegovo strokovnost in objektivnost. Na podlagi izvedenskega mnenja je tako zaključilo, da je obdolženi vse do trenutka, ko mu je oškodovanec K.F. na tleh malega dvorišča ZPKZ Maribor zadal prvi udarec v predel glave, bil popolnoma sposoben razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, tedaj je bil popolnoma prišteven. Pravilnosti takega mnenja pritožbi ne moreta omajati, saj je okoliščine, ki jih izpostavljata, izvedenec pravilno upošteval pri izdelavi svojega izvedenskega mnenja in svoje ugotovitve tehtno in strokovno obrazložil.

22Po obrazloženem, in ker pritožbi tudi v preostalem ne navajata ničesar, kar bi povzročilo dvom v popolnost in pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika, vloženi zoper prvostopni krivdorek, neutemeljeni.

23Ker je pritožbeno sodišče spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja je moralo na novo odločiti tudi o kazenski sankciji. Sprememba pravne kvalifikacije namreč narekuje tako odločitev. Pri izbiri kazni in njeni odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, ki po spremenjeni pravni kvalifikaciji ni prav nič manjša od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Enako velja za stopnjo krivde, ki jo je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, kakor tudi za vse obteževalne in olajševalne okoliščine, za katere pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi po spremenjeni pravni kvalifikaciji narekujejo izrek enake kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje. Kot obteževalno je šteti obdolženčevo vztrajnost pri izvršitvi kaznivega dejanja, ki ga je izvrševal na dveh krajih in pri tem izkazal nepopustljivost pri izvrševanju, prav tako pa je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je oškodovanec K.F. utrpel več poškodb. Kot olajševalne okoliščine je bilo šteti, da obdolženi v času storitve kaznivih dejanj ni bil kaznovan, da je bil ob in po obravnavanem dejanju tudi sam poškodovan in da je bil vznemirjen zaradi odrejenega pripora ter samega načina oddajanja urina, ko ni smel vrat sanitarij v celoti zapreti. Upoštevalo je torej okoliščine, ki jih je že upoštevalo sodišče prve stopnje. Pritožbi, ki grajata izrek kazenske sankcije, neutemeljeno dajeta obdolženčevemu dejanju manjšo težko, kot ga je ugotovilo sodišče in izpostavljata okoliščine, ki jih štejeta za olajševalne in ki jih je že upoštevalo sodišče prve stopnje pri odmeri kazni, upoštevalo pa jih je tudi pritožbeno sodišče ob izreku kazni o spremenjeni pravni kvalifikaciji. Večkratno obsojenost obdolženca sodišče ni upoštevalo kot obteževalno, pa zato obdolženec nima prav, ko to zatrjuje. Po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazen zapora ustreza teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji krivde obdolženca in okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter je pravična in primerna, da bo obdolženca odvrnila od novih kaznivih dejanj.

24Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče, razen ugotovljene kršitve kazenskega zakona, ni ugotovilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika utemeljeno odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

25Ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (spremenjena pravna kvalifikacija), je odpadel izrek o stroških postopka.