235. člen ZIKS-1

Glede na problematiko, ki jo izpostavljajo zagovorniki, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti, posledično pa dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Je pa dokaze, ki so pridobljeni v nekazenskih postopkih, potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbeno izpostavljeni privilegij zoper samootožbo je dejansko ustavna pravica, vendar se le-ta glede na ustaljeno sodno prakso razteza zgolj na tiste nekazenske postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

V izreku sodbe opisano dejanje ne obsega vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj je popolnoma izostala konkretizacija objektivnega zakonskega znaka "ko je ta (uradna oseba) opravljala naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij". Ta znak kaznivega dejanja v zakonu ni dovolj določno opredeljen, da ga zaradi jasnosti in razumljivosti v dejstvenem opisu kaznivega dejanja ne bi bilo potrebno konkretizirati, temveč zaradi svoje splošnosti zahteva navedbo konkretne naloge, ki jo je uradna oseba opravljala v času napada ali resne grožnje z napadom.

Obtoženka, kljub temu da je v spornem prostoru poleg čistil in pripomočkov za čiščenje hranila tudi osebne predmete ter da je prostor uporabljala le ona, ni mogla utemeljeno pričakovati zasebnosti, niti ni mogoče tega prostora enačiti z garderobno omarico. V določbah ZIKS-1 in Pravilnika ni določeno, da bi bila uporaba kateregakoli pooblastila pravosodnih policistov vezana na predhodno izdajo sodne odredbe, torej pravosodni policisti za pregled spornega prostora niso potrebovali odredbe preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo.

Za tožnika je bila izdelana varnostna ocena, ki narekuje spremstvo pravosodnih policistov pri vseh njegovih namenskih izhodih kot zaprte osebe. Ker drugi odstavek 43. člena ZPacP pri zdravstveni obravnavi pacienta omogoča tudi prisotnost drugih oseb, če tako določa zakon in ker v konkretnem primeru, glede na to, da je tožnik obsojenec in zapornik, to določa ZIKS-1 v 235. členu, se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da tožniku pri izvajalcu UKC A., Kirurška klinika, Klinični oddelek za travmatologijo, pri opravljanju zdravstvene storitve ni bila kršena pravica do zasebnosti po 43. členu ZPacP.

Pač pa je pritožbeno sodišče, kot je že uvodoma navedeno, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo spremenjeni obtožbi in dejanju obdolženca pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji, prekršilo kazenski zakon v smislu 4. točke 372. člena KZ-1. Dejanji sta namreč tudi v spremenjeni obtožbi opisani tako, da se kažeta kot celota in eno samo kaznivo dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Gre torej za en sam strnjen historični dogodek, ki se je sicer odvil na dveh različnih krajih in zoper dve osebi, vendar je opisan tako, da gre za kontinuirano protipravno ravnanje obdolženca, ki ima vse zakonske znake enega samega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1.

Temeljna naloga pravosodnih policistov je naloga varovanja in nadzora obsojencev, ki prestajajo kazen zapora v Zavodih za izvrševanje kazni zapora. Zatrjevanje kraja storitve kaznivega dejanja (ZPKZ), statusa oškodovanca (pravosodni policist) in groženj obsojenca med prestajanjem kazni zapora v opisu kaznivega dejanja v obtožnem aktu predstavlja zadostno konkretizacijo zakonskega znaka "resne grožnje z napadom osebe, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij".

Pravosodni policist je v izpodbijani odločbi pojasnil, da je nastal razlog iz 236. člena ZIKS-1 za namestitev obsojenca v poseben prostor, saj je bil podan sum, da tožnik kakorkoli ogroža sebe ali druge, ter da huje ovira druge pri delu, počitku ali razvedrilu.

Napad v smislu kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, je vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe, ne le taka, ki je bila storjena z namenom "ogrozitve" uradne osebe; kaznivo dejanje se lahko stori z dvema alternativno določenima oblikama, z napadom ali z resno grožnjo z napadom, ne pa samo s kumulacijo obeh izvršitvenih oblik.