VSL Sodba in sklep I Cp 1039/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I. tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval plačilo 20.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2013 dalje do plačila, zavrglo; II. ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada terjatev v višini 55.815,89 EUR do dolžnika J. C. in sta deleža strank na skupnem premoženju enaka; III. zavrnilo zahtevek v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo prihranki v višini 40.000 EUR, ki so bili v septembru 2013 v družinskem sefu v hiši na naslovu G.; IV. postopek v delu, v katerem je tožnik zahteval, da mu toženka plača 27.907,95 EUR s pripadki, ustavilo; in V. odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Pritožbo vlaga tožnik. Izpodbija odločitev, s katero je bila tožba zavržena, odločitev o zavrnitvi zahtevka, odločitev o ustavitvi postopka in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga opravo pritožbene obravnave in spremembo odločitve, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nasprotuje odločitvi o zavrženju dela tožbe. Sodišče ni upoštevalo, da so denarna sredstva generična stvar in nepravdno sodišče denarja ne bo delilo tako, da bi nasprotni stranki naložilo izročitev denarja. Sklep nepravdnega sodišča tudi ni izvršilni naslov in mora stranka, če ne pride do prostovoljnega plačila, vložiti tožbo. Visečnosti med pravdnim in nepravdnim postopkom zato ne more biti. Odločitev nima opore v komentarju 189. člena ZPP.

Zahtevek v točki II („znesek-terjatev“) ni bil napaka, saj je tožnik, ker je toženka s skupnim denarjem razpolagala brez njegovega soglasja, v nadaljevanju postavil dajatveni zahtevek. Sodišče je s tem, ko je izpustilo besedo znesek, vanj nedopustno poseglo in storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Zavrnilni del sodbe temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ta pa na napačni presoji, da je dokaz pod A5 nedopusten. Sodišče je ta dokaz dopustilo z dokaznim sklepom in ga vpogledalo. Dokaza, ki je izveden, ni mogoče naknadno (v sodbi) ne izvesti. Sodišče na dokazni sklep res ni vezano, a gre pri tem za sklep procesnega vodstva, ki se zaključi s koncem glavne obravnave. Da je sodišče ta dokaz naknadno zavrnilo, je tožnik izvedel šele iz sodbe. S tem mu je bila kršena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Če bi tožnik za to vedel prej, bi predlagal zaslišanje odvetnice H. P. prav v zvezi z vsebino te listine. Meni tudi, da ne gre za nedovoljen dokaz v smislu 309.a člena ZPP. Sporočilo predstavlja le komunikacijo tedaj še nerazvezanih zakoncev, ki nista dala izjave, da želita zaupnost svojega sporazumevanja. V zvezi s presojo, da je bil denar v sefu, opozarja še na 17. točko odločbe Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2465/2016 (priloga A4). V tej pravdi, ko je tožnik zahteval ugotovitev, da je ta denar skupno premoženje, je toženka trdila, da ga tam ni in da gre za denar, ki ga je posodila J. C. To pa je v nasprotju z listinskim dokazom A5.

Nasprotuje odločitvi o ustavitvi postopka glede zneska 27.907,95 EUR. Sodišče bi po ustavitvi pravdnega postopka o tem zahtevku na podlagi 21. člena ZPP lahko odločilo samo. Zakaj tožnik od toženke ni zahteval plačila terjatve, ampak denar, je pojasnil. Glede na trditveno podlago bi lahko imelo dvom le o tem, ali je tožnik upravičen do zneska kot izhaja iz poravnave toženke s J. C., ali pa do zneska posojenega denarja. Zmotno je ugotovljeno, da je toženka razpolagala s soglasjem tožnika. Življenjsko nelogično je videti naknadno odobritev v dejstvu, da tožnik ni vložil tožbe za razveljavitev posojilne pogodbe, če je bilo evidentno, da bo tožba neuspešna, saj J. C. ni bilo kaj vzeti. Tožnik je od J. C.izvedel za tožbo toženke in tedaj tudi za posojilo. Takrat vlaganje tožbe ni bilo več smiselno. Sodišče tožnika ni zasliševalo o tem, zakaj je 19. 2. 2013 še bilo soglasje zakoncev glede razpolaganja z denarjem, 26. 4. 2013 pa ne več. Če bi ga, bi izvedelo, da se je toženka tedaj pripravljala na razvezni postopek, ki ga je pričela tako, da je tožnika čez noč izselila. Za razumevanje pravde je potrebno razumeti genezo konflikta med strankama.

Tožnik je v pravdi uspel v večjem deležu kot toženka, ta se je postopku tudi izogibala. Odločitev o stroških je zato napačna.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede sredstev posojenih J. C.

5Tožnik je s tožbo med drugim zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje spada „znesek-terjatev v višini 55.815,89 EUR do dolžnika J. C. kot izhaja iz sodne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2229/2015 z dne 25. 3. 2016.“

6V tako zapisanem zahtevku je smiselna le besedna zveza, „da v skupno premoženje spada terjatev v višini 55.815,89 EUR do dolžnika J. C. kot izhaja iz poravnave..“ ne pa besedna zveza „da v skupno premoženje spada znesek v višini 55.815,89 EUR do dolžnika J. C. kot izhaja iz poravnave..“. Ker je tožnik poleg tega postavljen zahtevek utemeljeval s trditvijo, da v skupno premoženje spada terjatev do posojilojemalca J. C. (ne pa denarna sredstva v višini danega posojila oziroma v višini zneska po poravnavi), je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da gre pri zapisu „znesek-terjatev“ za napako. Drži sicer, da ZPP poprave morebitnih napak v zahtevku s strani sodišča ne predvideva, a to, da je sodišče prve stopnje napako vseeno popravilo, na pravilnost odločitve ni imelo nobenega vpliva. Tudi v primeru, da bi zahtevek pustilo tak kot je bil, to vsebine tega, kar je tožnik zahteval (in čemur je sodišče prve stopnje ugodilo), ne bi spremenilo. Še vedno bi bilo namreč ugotovljeno, da v skupno premoženje spada terjatev v višini 55.815,89 EUR in ne znesek v višini 55.815,89 EUR. Besedna zveza, „da v skupno premoženje spada znesek-terjatev v višini 55.815,89 EUR do dolžnika J. C. kot izhaja iz poravnave..“ namreč iz zgoraj navedenih razlogov drugačnega razumevanja ne dopušča. Sodišče prve stopnje bi sicer lahko glede (nepotrebne) besede „znesek“ zahtevek zavrnilo, a to, da tega ni storilo, pomeni le podlago za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe, ne pa kršitve, ki jo tožnik sodišču prve stopnje očita.

7Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je bilo posojilo J. C., dano s soglasjem tožnika, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ta ugotovitev ima namreč podlago v izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izpovedb strank (glej razloge v točki 16 izpodbijane odločbe), ki je narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zaključek pa je po mnenju pritožbenega sodišča logično in življenjsko prepričljiv. Ker je sodišče prve stopnje sledilo toženki, da je bil posel sklenjen s tožnikovim soglasjem (ne pa le z njegovim naknadnim molče danim pristankom)¹, okoliščina, da vložitev izpodbojne tožbe zaradi slabega premoženjskega stanja dolžnika morda ni bila smiselna, ne more vplivati na presojo. Dvoma v ugotovitev, da sta se pravdni stranki v aprilu dogovorili o razpolaganju z (dvignjenim) denarjem, ne vzbuja niti tožnikova navedba, da se je v času, ko je bila sklenjena posojilna pogodba, toženka že pripravljala na razvezni postopek, ki ga je začela z njegovo deložacijo (in zato dogovora o razpolaganju ni bilo). Do odselitve tožnika je namreč prišlo šele v septembru 2013, torej skoraj pol leta po sklenitvi posojilne pogodbe. Poleg tega je tožnik, na kar utemeljeno opozarja toženka v odgovoru na pritožbo, dogovore o razpolaganju s skupnim denarjem vse do odselitve sam zatrjeval v zvezi z razpolaganji, ki so bili predmet pobotnega ugovora (med njimi je tudi razpolaganje z večjim zneskom v avgustu 2013).² Tožnikova pritožbena argumentacija, ob dodatnem upoštevanju njegovih tudi sicer nasprotujočih si navedb v teku postopka (glej razloge v točki 12), zato ne prepriča.

8Podlage, da bi sodišče prve stopnje o delitvi skupnega premoženja, ki ga po (pravilni) ugotovitvi sodišča prve stopnje predstavlja (celotna) terjatev do dolžnika J. C., odločalo v tej pravdi, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni. Okoliščin, ki bi takšno delitev opravičevale, v konkretni zadevi sodišče prve stopnje ni ugotovilo (glej razloge v točkah 19 in 20 izpodbijane odločbe). Sodišče prve stopnje je zato, ob upoštevanju 21. člena ZPP, odločilo pravilno, ko je postopek v tem delu ustavilo in pojasnilo, da se bo le-ta nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim sodiščem. Ker je za vodenje nepravdnega postopka za delitev skupnega premoženja stvarno pristojno okrajno in ne okrožno sodišče sodišče (glej 11. člen ZNP oziroma 15. člen ZNP-1), postopka ne more nadaljevati sodišče, ki je odločalo v tej pravdi. Nadaljevalo ga bo stvarno in krajevno pristojno okrajno sodišče, ki že vodi postopek za delitev skupnega premoženja.

Glede zatrjevanih prihrankov v sefu hiše v G.

9Odločitev o zavrženju dela tožbe, v katerem je tožnik zahteval, da mu toženka plača 20.000 EUR (to je polovico prihrankov, ki naj bi se ob njegovi odselitvi nahajali v sefu hiše v G.), je pravilna, pravilni pa so tudi razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v točkah 4 do 6 izpodbijane odločbe. Pritožbeno sodišče teh razlogov ne bo ponavljalo, ampak bo v nadaljevanju odgovorilo le na tiste pritožbene očitke, na katere ni odgovorilo že sodišče prve stopnje.

10Podlago za izpodbijano odločitev predstavlja drugi odstavek 189. člena ZPP, ki določa, da se v času, ko teče pravda, o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami; če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Razlog take ureditve je dvojen. Poleg ekonomičnosti (za isto stvar zadostuje en postopek) je, kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, poglaviten razlog v preprečevanju medsebojno nasprotujočih si odločitev. Za presojo utemeljenosti ugovora litispendence je zato pomembno le vprašanje, ali gre za istovrsten zahtevek in ali postopek teče med istima strankama, ne pa tudi vprašanje, ali sta oba postopka iste vrste. Takemu stališču je pritrdila tudi sodna praksa.³

11Ker tožnik z zahtevkom, da mu toženka plača 20.000 EUR, zahteva delitev dela skupnega premoženja (to je zatrjevanih skupnih prihrankov v domačem sefu), s tem zahteva isto, kar zahteva tudi v nepravdnem postopku. Pri tem ne more biti relevantno, da nepravdno sodišče (saj bo odločalo o delitvi vsega skupnega premoženja) morda tožnikovemu predlogu glede načina delitve (to je z izplačilom polovice prihrankov) ne bi sledilo. Tudi ne drži, da sklep nepravdnega sodišča, če bi sodišče z njim toženki naložilo izplačilo tožnikovega deleža v določenem roku, ni izvršilni naslov. Izvršilni naslov je namreč vsaka izvršljiva sodna odločba, to pa je pravnomočna odločba pri kateri je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (glej 17. in 19. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju).

12Po 309.a členu ZPP listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku.

13Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je predloženo elektronsko sporočilo (priloga A5) tak nedovoljen dokaz, saj ne drži, da bi šlo le za komunikacijo tedaj še nerazvezanih zakoncev glede dnevnih stvari nanašajočih se na otroke ter njuno razglabljanje o tem, kaj je skupno premoženje in kako si ga bosta razdelila. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre za konkreten predlog delitve skupnega premoženja, dan z namenom, da pride do njegove sporazumne razdelitve. ZPP v zgoraj povzeti določbi ne zahteva izpolnitve nobenih dodatnih pogojev za to, da sodišče listino, ki vsebuje konkretno poravnalno ponudbo, izloči kot nedopusten dokaz. Dejstvo, da pravdni stranki nista druga drugi izjavili, da želita zaupnost, zato ni relevantno.

14Ker gre pri predloženi listini za nedopusten dokaz, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko njegove vsebine pri odločitvi ni upoštevalo. Pri tem ni odločilno, da je to storilo s sklicevanjem na naknadno zavrnitev dokaznega predloga. Povedano drugače: če sodišče šele ob odločanju ugotovi, da je dokaz, ki ga je izvedlo, nedopusten, to napako sanira na enak način kot bi jo saniralo pritožbeno sodišče, to je tako, da dokaza ne upošteva. Sprejet dokazni sklep za to ni ovira.

15S takšnim ravnanjem sodišče prve stopnje tudi ni poseglo v pravico tožnika do izjave. Ravno zato, ker se je tožnik s stališčem sodišča prve stopnje in razlogi zanj seznanil šele s sodbo, je svoje stališče v zvezi z (ne)dopustnostjo tega dokaza in zatrjevano kršitev, ki ne spada med kršitve na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (glej 286.b člen ZPP), lahko uveljavil s pritožbo. Na presojo, da kršitev ni bila storjena, ne more vplivati niti pritožbena navedba, da bi tožnik, če bi bil seznanjen s tem, da bo sodišče predloženo listino štelo za nedopusten dokaz, predlagal zaslišanje toženkine bivše pooblaščenke o vsebini te listine. V kolikor je namreč dokaz z listino zaradi njene vsebine nedopusten, je nedopustno tudi dokazovanje njene vsebine na drug način. V nasprotnem primeru določba 309.a člena ZPP ne bi imela nobenega učinka in tudi ne bi dosegla namena, ki ga zasleduje. O sami (ne)dopustnosti predloženega dokaza pa se je tožnik tudi sicer imel možnost izjaviti že pred sodiščem prve stopnje zaradi (večkrat ponovljenega) ugovora toženke.

16Pritožbeno sodišče ob upoštevanju razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 12. in 13. točki izpodbijane odločbe, soglaša z zaključkom, da na podlagi izvedenih dokazov tega, da so bili ob tožnikovi odselitvi v sefu domače hiše prihranki v višini 40.000 EUR, ni mogoče zanesljivo ugotoviti. To pa ob upoštevanju 215. člena ZPP ter dejstva, da je bilo dokazno breme na tožniku, pomeni, da obstoj prihrankov ni dokazan. Prepričljivo dokazno oceno v tem delu, ki upošteva tožnikovo spreminjanje navedb, dejstvo, da ni znal prepričljivo pojasniti izvora prihrankov, neskladnosti v tožnikovi izpovedbi ter po drugi strani prepričljivo izpovedbo toženke, tožnik le pavšalno izpodbija. Tako neutemeljeno trdi, da v sodbi ni razlogov o tem, zakaj je sodišče verjelo toženki, čeprav so ti razlogi navedeni v 12. in 13. točki odločbe. Opozarja še na del sodbe tega sodišča IV Cp 2465/2017 (to je točko 17), v kateri pa ni zapisano nič takega, kar bi potrjevalo tožnikovo trditev o obstoju prihrankov. Iz tam zapisanih razlogov izhaja le to, da je bil obstoj prihrankov sporen že v času razvezne pravde. V tej pravdi, v kateri je tožnik zahteval ugotovitev, da so ti prihranki skupno premoženje, pa toženka tudi nikoli ni trdila, da bi denar iz domačega sefa posodila J. C. Ves čas je trdila, da prihrankov v sefu ni bilo, za posojilo J. C.pa je bil namenjen del denarja, ki ga je s soglasjem tožnika dvignila z računa pri Posojilnici (glej povzetek navedb v točki 12 izpodbijane odločbe).

Glede stroškov postopka

17Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Res je tožnik z ugotovitvenim delom zahtevka uspel več kot polovico, a je bil neuspešen z dajatvenim delom. To bi praviloma narekovalo celo odločitev v prid toženki, a je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi to, da je večji del stroškov nastal z ugotovitvenim delom tožbe. Odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je zato ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP pravilna. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da so trditve, da bi moralo sodišče pri stroškovni odločitvi upoštevati izogibanje toženke postopku, pavšalne in zato neupoštevne. Ni namreč naloga pritožbenega sodišča, da pregleduje celoten spis in ugotavlja, ali je morda kateri od stroškov nastal po krivdi toženke v smislu 156. člena ZPP.

Sklepno

18Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP ter 2. točke 365. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

19Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino ni bil potreben, tudi toženka do povračila stroškov, ki so ji nastali z njegovo vložitvijo, ni upravičena (155. v zvezi z 165. členom ZPP). Obe stranki zato nosita vsaka svoje stroške.

¹ Sodišče je toženki verjelo, da je take posle vedno sklepala po naročilu tožnika.
² Glej pripravljalno vlogo tožnika z dne 22. 6. 2018, list. št. 69
³ Glej odločbo VSL II Cp 1213/99.