309.a člen ZPP

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku. Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 266. člen OZ). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo. Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi. Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za: "(e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoje

Utemeljen je zaključek, da je bila bistvena prodaja nepremičnine in da je bila določba o (neopredeljenih) premičninah vnesena le iz davčnih razlogov. Bistveno je, da je predkupnemu upravičencu nepremičnina ponujena pod bistveno enakimi pogoji, zato posamezna malenkostna odstopanja še ne pomenijo, da ponudba ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Ali je bila dejanska pogodbena volja tožencev, da se določi posebna realna vrednost tako za nepremičnino kot za premičnine, ni pomembno, ker je sodišče ugotovilo, da je tožnik zavrnil ponudbo prve toženke z elektronskim sporočilom, v katerem je ponudil bistveno nižjo ceno.

Prepoved predložitve dokazov iz faze pogajanj ali v postopku za sporazumno rešitev spora je treba razumevati restriktivno. Temu ustrezajo le konkretne poravnalne ponudbe. Če listina poleg poravnalne ponudbe vsebuje še druge elemente, ki s poskusom poravnave niso nujno povezani in tega ni mogoče fizično ločiti, je listino dovoljeno predložiti sodišču.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da do padca tožnika ni prišlo (na zatrjevani način); da se ni poškodoval na delu oziroma v prostorih toženke. Ob nedokazanem škodnem dogodku je presoja, ali so podani vsi elementi odškodninskega delikta, kot jih določa prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 179. člena ZDR-1, utemeljeno izostala.

V prvem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek. Toženka je tožbeni zahtevek pripoznala z odgovorom na tožbo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je brez nadaljnjega obravnavanja izdalo izpodbijano sodbo. Pripoznava zahtevka je naslovljena na sodišče in ni treba, da se tožnik z njo pred izdajo sodbe seznani. Sodišču prve stopnje zato odgovora na tožbo tožniku ni bilo treba vročati. Izpodbijana sodba za tožnika v dejanskem in materialnem smislu tudi ne more predstavljati sodbe presenečanja. Na podlagi ravnanja toženke pred pravdo tako nikakor ni mogoče zaključiti, da je moral tožnik za varstvo svojih interesov glede obsega in deležev na skupnem premoženju zahtevati sodno intervencijo, sporne vrednosti skupnega premoženja in načina delitve skupnega premoženja pa s predmetnim zahtevkom ni rešil. Obseg skupnega premoženja in delež na njem ter obstoj dolga na skupnem premoženju med strankama ni sporen. Sporna je le vrednost skupnega premoženja in višina izplačila. V pravdnem postopku se rešujejo le sporna

Na podlagi opisanih listin je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka obstoj obligacijskega razmerja izkazala, zato je bilo dokazno breme za morebitni nasprotni dokaz za zatrjevano neizpolnitev pravilno prevaljeno na toženo stranko, ki pa mu ta ni zadostila. Njeno nasprotovanje tožbenemu zahtevku je namreč predstavljal zgolj nekonkretiziran ugovor neizpolnitve Pogodbe, pri tem pa tožena stranka ni niti zatrjevala ne dokazovala, da bi tožečo stranko pozvala k pravilni izpolnitvi ali prekinitvi Pogodbe, podala reklamacijo oziroma naredila karkoli drugega, kar bi lahko predstavljalo grajo neizpolnitve Pogodbe s strani tožene stranke in vse to ne v času trajanja Pogodbe (od 1. 1. 2018 do 31. 7. 2018) ne kadarkoli kasneje.

Sodišče prve stopnje je razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot mandatno pogodbo. Za mandatno pogodbo velja domneva odplačnosti, lahko pa se stranki dogovorita drugače. Čeprav sporazum med strankama ni določal višine plačila, pač pa da bo o tem sklenjena še posebna pogodba, iz njega izhaja, da sta stranki imeli v mislih odplačnost pogodbe.

Dokazno breme, da dohodki, ki se stekajo na določen račun v času zakonske zveze, niso skupni, je na strani tistega, ki to okoliščino zatrjuje, denar, ki ga partnerja pridobita z delom, pa je vedno skupen, ne glede na to, ali imata skupne račune ali ne. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnika, da je predložitev poravnalne ponudbe kot dokaz v postopku nedopusten dokaz in ga sodišče prve stopnje zaradi omejitev v smislu določila 309.a člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Ker pa je kršitev 309. člena ZPP relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, postane bistvena samo v primeru, kadar to vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pri vseh položajih naknadne (objektivne) nemožnosti izpolnitve obveznosti obveznost, katere izpolnitev je postala nemogoča, preneha. To je tudi edino smiselno, saj je že po naravi stvari izpolnitev objektivno nemogoče obveznosti nemogoča. Zato s tem, ko obveznost zaradi naknadne nemožnosti njene izpolnitve preneha, nastane položaj neizpolnitve obveznosti v ožjem pomenu. Upoštevajoč pojasnjeno je okoliščina iz čigave sfere izvira vzrok nemožnosti izpolnitve oziroma kdo je odgovoren za nemožnost izpolnitve bistvena le z vidika možnosti in utemeljenosti uveljavljanja nadaljnjih (drugih) pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve, ne pa tudi glede samega prenehanja objektivno nemogoče obveznosti. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je pravni temelj za zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe pridobila šele z odstopom od pogodbe 19. 12. 2019. Obveznost tožene stranke je namreč zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve prenehala že z uveljavitvijo ZJZP in ne šele z odstopom od pogodbe. Tožena stranka je s tem, ko je v dopisu izjavila, da je pripravljena izplačati vložek, pripoznala le dolžnost plačil

Po novejši teoriji in sodni praksi v določenih primerih odločanje po dokaznem standardu prepričanja, ki sicer velja v pravdnem postopku, ni primerno. Specifičnost spornega dejstva ali pa trditvena in dokazna stiska lahko narekujejo znižanje dokaznega standarda. Stranka ima sicer pravico do svobodne izbire odvetnika, kar pa ne pomeni, da lahko sodišče v okviru povračila stroškov nasprotni stranki naloži plačilo potnih stroškov odvetnika, ki si ga je izbrala izven sedeža sodišča, razen če za to obstajajo utemeljeni razlogi, ki pa jih v stroškovniku tožnica ni pojasnila.

V petem odstavku 12. člena podizvajalske pogodbe med R., d. o. o. in V. d. d. z dne 22. 9. 2015 (ki je skladno z drugim odstavkom njenega 8. člena ter četrtim odstavkom 7. člena izvajalske pogodbe (med R., d. o. o. in toženo stranko) z dne 22. 9. 2015 tudi sestavni del slednje) je povsem jasno in nedvoumno določeno, da bo zadržanih 5 % zneskov po situacijah naročnik (t. j. tožena stranka) plačal podizvajalcu (V. d. d.) najpozneje v 30 dneh od datuma uspešno opravljenega prevzema del (oziroma podpisa zapisnika o primopredaji pogodbenih del) in dostave garancije banke ali zavarovalnice za odpravo napak v garancijskem roku, poplačilu skupnih stroškov, ki so vezani na podizvajalca in izplačilu zadržanega zneska s strani naročnika. Navedeni pogoji za sprostitev zadržanih sredstev so torej določeni kumulativno. Že odsotnost enega pomeni, da tožena stranka zadržanih sredstev (še) ni dolžna plačati. Med strankama ni sporno, da podizvajalec V. d. d. navedene garancije za odpravo napak izvajalcu R., d. o. o. (še) ni izročil. Podizvajalec zaradi unovčenja garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ne more biti glede izplačila zadržanih sredstev v boljšem položaju, kot če bi vsa

Za presojo utemeljenosti ugovora litispendence je pomembno le vprašanje, ali gre za istovrsten zahtevek in ali postopek teče med istima strankama, ne pa tudi vprašanje, ali sta oba postopka iste vrste. Po 309.a členu ZPP listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Predložena listina je nedopusten dokaz, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko njegove vsebine pri odločitvi ni upoštevalo. V kolikor je dokaz z listino zaradi njene vsebine nedopusten, je nedopustno tudi dokazovanje njene vsebine na drug način.

Vsaki stranki pripada avtonomija volje, ki se v pravdnem postopku izraža v načelu dispozitivnosti (3. člen ZPP) ter razpravnem načelu (7. in 212. člen ZPP). Procesne posledice v pravdi tako lahko povzroči zgolj razpolaganje z zahtevkom (kot na primer priznanje temelja obveznosti), ki se izjavi ali zgodi v sami pravdi. Interesi stranke pred pravdo in v pravdi se namreč lahko bistveno razlikujejo. Zavarovalnica tako na primer pred pravdo zavarovalnino (delno) prizna zgolj zato, da se izogne pravdi, stroškom povezanim z njo ali iz drugih razlogov. Ta okoliščina, ki je del predpravdnih pogajanj med strankama (309.a člen ZPP), pa v ničemer ne sme poslabšati njenega izhodišča v pravdi za primer, če se upravičenec s priznano višino ne strinja in razliko uveljavlja v pravdi. V tem primeru lahko zavarovalnica izkoristi vse možne ugovore, tudi tiste, ki se nanašajo na temelj obveznosti, kot je to storila tudi v obravnavanem primeru. To narekuje spoštovanje avtonomije volje stranke v materialnem civilnem pravu pred pravdo (2. in 3. člen OZ) in v procesnem pravu po začetku pravde (3. člen ZPP).

Nižji sodišči trditvene podlage nista prekoračili in tožničinih trditev nista interpretirali ekstenzivno. V konkretnem primeru je tožnica v dokaznem postopku uspela dokazati trditev, da sta pravdni stranki že na sestanku konec avgusta 2013 dosegli soglasje o ureditvi zadeve z izvensodno poravnavo. Dejstvo, da je tožnica kasneje akceptirala pisni osnutek poravnave ne negira teze o predhodni sklenitvi ustnega dogovora. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo med pravdnima strankama podano ustno soglasje glede vseh bistvenih sestavin pogodbe o poravnavi in da pravdni stranki pisne oblike pogodbe o poravnavi nista dogovorili kot pogoj za njeno veljavnost.

Pravica do uporabe svojega jezika je tudi s pomočjo sodnega tolmača v postopku v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPP in v skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP omejena zgolj na naroke in druga ustna procesna dejanja pred sodiščem, ne velja pa tudi za vloge v postopku, ki jih morajo v skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP stranke vlagati v slovenskem jeziku. Tudi za izjave, ki so podane v okviru poravnalnih pogajanj, velja prepoved uporabe iz 309a. člena ZPP. Kršitev tega določila ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana le takrat, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, na kakšen način je ta kršitev vplivala na izpodbijano sodbo. Ker gre za navedbo stranke in ne za dokaz, z upoštevanjem te izjave toženke ni prišlo do zatrjevane uporabe nedopustnega dokaza. Sodišče prve stopnje pa zaključka, da toženka ni izkazala, da je popolnoma brez sredstev oziroma virov za preživljanje, ni utemeljevalo zgolj in izključno na tej izjavi oz. navedbi toženke, podani v okviru poravnalnih pogajanj, temveč je s povzemanjem te njene navedbe zgolj

Ob upoštevanju, da tožnica torej ni konkretizirano predlagala načina souporabe nepremičnine, hkrati pa je zahtevala neomejen dostop do nepremičnine in izročitev ključev, pri čemer gre za enostnanovanjsko hišo, v kateri živi toženka in njen prijatelj, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da s tem ko toženka tožnici ni izročila ključev od nepremičnine, tožnici ni kršila njene pravice souporabe. Toženka se sicer ni izrecno sklicevala na pravico do zasebnosti, trdila pa je, da glede izročitve ključev tožnici ne vidi potrebe. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da toženka tožnici ključev ni bila dolžna izročiti tudi zato, ker je potrebno upoštevati pravico do zasebnosti tako toženke kot njenega prijatelja, ki oba v sporni nepremičnini bivata. S tem sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage, saj gre le za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Iz trditev toženke namreč izhaja, da zgolj ključev tožnici ne želi izročiti, glede zahteve po souporabi pa je že navedeno, da tožnica takšne svoje zahteve ni konkretizirala.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje (na katerega je revizijsko sodišče vezano), po katerem je ob nastanku življenjske skupnosti pravdnih strank nepremičnina predstavljala zemljišče s prvo ploščo in golimi zidovi, vse ostalo pa je bilo zgrajeno kasneje, je povsem razumljiv in logičen sklep, da izgradnja stanovanjske hiše, sposobne za bivanje, pomeni ustvaritev nove stvari. Ta zaključek torej ne temelji izključno na dejstvu (četudi ne nepomembnem), da se je vrednost nepremičnine od začetka skupnih vlaganj več kot podvojila, kar izpodbijani sodbi očita revident. Temelji predvsem na ugotovitvi o ustvaritvi določene identitete nepremičnine. Ni šlo le za spremembo že obstoječe zgradbe z dozidavo, nadzidavo ali prezidavo, temveč za bistveno več kot to: iz gole plošče in zidov je bila ustvarjena zgradba z določeno namembnostjo (stanovanjska hiša).

Navajanje podatka, koliko je znašala poravnalna ponudba, je nekorektno oz. tudi nedopustno. Družinski spori pri tem niso nobena izjema. Ker je glavno vodilo in smoter tega postopka otrokova korist, ta narekuje, da starša sama krijeta vsak svoje stroške celotnega, tudi pritožbenega postopka.

Na nemožnost preklica dogovora o načinu in višini plačila zahtevka bi se tožena stranka lahko sklicevala, če bi s tožečo stranko sklenila med postopkom pred pravdnim sodiščem poravnavo o spornem predmetu, ki pa ni bila sklenjena. Neutemeljeno pa se tožena stranka sklicuje tudi na korespondenco med pravdnima strankama, ki je potekala med pravdo, ker listin v zvezi s ponudbo za poravnavo ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Ker je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo 19. 4. 2013, ima pravico od obračunanih zamudnih obresti zahtevati nadaljnje procesne obresti šele od tega dneva dalje.

Predmet tega spora je plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nanje pa se nanaša tudi konkretna poravnalna ponudba, namenjena sporazumni rešitvi spora. To, da se je poskus sporazumne rešitve spora začel že v kasneje neuspelem izvršilnem postopku, na naravo poravnalne ponudbe kot listine, za katero velja dokazna prepoved, ne vpliva. Spremembo sodbe sodišča prve stopnje omogoča prvi odstavek 354. člena ZPP. Že zakon je torej pred sodiščem druge stopnje predvidel možnost spremembe odločitve v škodo stranke, ki se ni pritožila. Zato sama sprememba sodbe ne more imeti za posledico kršitve določbe prvega odstavka 354. člena ZPP in 25. člena ustave RS (pravica do pravnega sredstva). Prav zato, ker stranka, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela, nima „možnosti“ pritožbe (ker za to ni imela interesa), zakon za spremembo sodbe sodišča prve stopnje postavlja stroge pogoje. Ti so opredeljeni v 358. členu ZPP.