VSRS Sodba I Ips 8807/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 24. 2. 2017 V. Ž. spoznalo za krivega storitve pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 240. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka I izreka sodbe) in kaznivega dejanja pranja denarja po prvem v zvezi z drugim odstavkom 245. člena KZ-1 (točka II izreka sodbe). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen devet mesecev zapora, nato mu je določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in šest mesecev ter denarno kazen petinsedemdeset dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj 3.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v treh obrokih po 1.000,00 EUR tako, da prvi obrok plača v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, naslednja dva pa vsakega prvega v nadaljnjem mesecu. Odločilo je, da se denarna kazen, ki se ne bi dala prisilno izterjati, izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. Obsojencu je naložilo plačilo zneska 10.392,06 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem, ter stroške kazenskega postopka in sodno takso.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 8. 6. 2017 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Trdi, da je obravnavani kazenski postopek tekel zoper več obtožencev, obsojenec se je zanesel na trditev državne tožilke, da mora škodo povrniti R. Č. Na podlagi navedenih dejstev je obsojenec na predobravnavnem naroku priznal krivdo (pravilno: z višjo državno tožilko Okrožnega državnega tožilstva v Kopru sklenil sporazum o priznanju krivde), pri čemer ni bil seznanjen z možnostjo odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Obsojenec je mislil, da so kazenske sankcije in drugi ukrepi, ki mu jih bo po sprejemu sporazuma o priznanju krivde izreklo sodišče, opredeljeni v sporazumu, zato je odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi zanj predstavljal presenečenje. Po zagovornikovem mnenju bi moral obsojenca na odvzem, način odvzema in višino odvzete protipravno pridobljene premoženjske koristi pred sprejemom sporazuma o priznanju krivde opozoriti predsednik senata. Po zagovornikovih trditvah sodišče, ki obtoženca ni poučilo o odvzemu, ne more oceniti, ali je razumel naravo in posledice danega priznanja, zato sta določbi 2. točke drugega odstavka 450.č člena in prvega odstavka 285.c člena ZKP pomanjkljivi. Zagovornik nasprotuje razlogom sodišča druge stopnje, ki je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 11937/2014 z dne 7. 4. 2016 zavzelo stališče, da sodišče obtoženca pri sporazumu o priznanju krivde ni dolžno poučevati o odvzemu premoženjske koristi. Opozarja, da je obtoženčev položaj glede tega ukrepa do izreka sodbe sodišča prve stopnje negotov. Skladno s stališči nekaterih pravnih teoretikov se zavzema za uvedbo obtožnega načela tudi glede odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Zagovornik je dne 7. 11. 2018 vložil dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki je prepozna, zato Vrhovno sodišče zagovornikovih navedb iz dopolnitve zahteve ni presojalo.

4Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da je odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, odraz načela, da nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 75. člena KZ-1). Obdolženec ne more pričakovati varstva pred posegi države v nezakonito premoženje. Že iz splošnih moralno-etičnih pravil izhaja, da posameznik ne sme obdržati nezakonito pridobljenega premoženja, zato je pravni pouk o tem odveč. Trdi, da mora biti obdolženec skladno z 29. členom Ustave Republike Slovenije in določbami ZKP poučen zgolj o procesnih pravicah. Meni, da bi morala sodišča ob upoštevanju zagovornikovega stališča obdolžence poučiti ne le o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi, ampak tudi o drugih (materialno)pravnih posledicah obsodbe, na primer (predpisanih) stranskih in glavnih kaznih, izreku varnostnih in drugih ukrepov, kar ni namen kazenskega postopka niti sodnikova dolžnost. V nadaljevanju navaja, da so pravni pouki predpisani zaradi zagotovitve spoštovanja (obdolženčevih) procesnih pravic, pri čemer protipravno pridobljena premoženjska korist ni ustavno in zakonsko varovana kategorija, zato pravni pouk glede odvzema ni predpisan. Takšen pravni pouk bi po mnenju vrhovnega državnega tožilca povzročil neenakost z vidika pravnega pouka o drugih (materialno)pravnih posledicah obsodbe. Navaja še, da je obsojenca ob sklenitvi sporazuma o priznanju krivde in na predobravnavnem naroku zastopal zagovornik, ki mora varovati obdolženčev pravni položaj in mu (tudi glede vprašanja odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi) nuditi strokovno pomoč.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 25. 11. 2017 vztraja pri navedbah zahteve.

B-1.

6V obravnavani zadevi zagovornik na podlagi številnih argumentov utemeljuje tezo, da bi moralo sodišče prve stopnje obsojenca pred sprejemom sporazuma o priznanju krivde poučiti, da mu lahko (po uradni dolžnosti) odvzame premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije).

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec z višjo državno tožilko Okrožnega državnega tožilstva v Kopru dne 3. 2. 2017¹ sklenil sporazum o priznanju krivde za kaznivi dejanji pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 240. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 (točka I sporazuma) in pranja denarja po prvem v zvezi z drugim odstavkom 245. člena KZ-1 (točka II sporazuma). Obsojenec in višja državna tožilka sta se v sporazumu dogovorila o pogojni obsodbi in sicer, da naj sodišče obsojencu za obe kaznivi dejanji določi kazen devet mesecev zapora, nato mu naj določi enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in šest mesecev ter mu izreče stransko denarno kazen v višini 75 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej 3.000,00 EUR, ki se izvrši tako, da obtoženec prvi obrok plača v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, naslednja dva pa vsakega prvega v nadaljnjem mesecu. Obsojenec je še izjavil, da je priznanje dal prostovoljno ter da je razumel naravo in posledice danega priznanja, da sporazuma ni mogoče preklicati in da se sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz sporazuma izhaja, da je bil pri sklenitvi navzoč obsojenčev zagovornik.

8Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 24. 2. 2017 (list. št. 1-4 spisa) izhaja, da se je narok opravil v navzočnosti obsojenčevega zagovornika. Sodišče je obsojenca poučilo po 3., 4. in 5. točki tretjega odstavka 285.a člena ZKP. V nadaljevanju naroka je sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde in obsojencu na naroku za izrek kazenske sankcije istega dne izreklo sankciji, dogovorjeni v sporazumu. Izreklo mu je torej pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen devet mesecev zapora, nato mu je določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in šest mesecev ter mu izreklo denarno kazen petinsedemdeset dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj 3.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v treh obrokih po 1.000,00 EUR tako, da prvi obrok plača v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, naslednja dva pa vsakega prvega v nadaljnjem mesecu. Odločilo je, da se denarna kazen, ki se ne bi dala prisilno izterjati, izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. Obsojencu je naložilo plačilo zneska 10.392,06 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem.

9Dejstvo, da je obsojenec protipravno pridobil premoženjsko korist v višini 10.392,06 EUR, je sodišče ugotovilo na podlagi opisa kaznivega dejanja pranja denarja, glede katerega je obsojenec sklenil in podpisal sporazum o priznanju krivde (točka II sporazuma). Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obsojenec kot direktor družbe Ž., d. o. o. z denarjem, za katerega je vedel, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe položaja po prvem odstavku 240. člena KZ-1 na škodo L., d. d., pri izvršitvi katerega je sodeloval kot pomočnik, razpolagal tako, da je prikril izvor tega denarja iz kaznivega dejanja ter pravo naravo gibanja oziroma razpolaganja s tem denarjem, s tem, da je v obdobju od 21. 2. 2008 do 21. 4. 2009 iz transakcijskega računa Ž., d. o. o. po prejetju nakazil L., d. d. za ta denar v obliki plačila potnih stroškov odredil izplačila na svoj transakcijski račun, od tam pa s pripisom »morje« znesek 15.047,94 EUR prenakazal na transakcijski račun J. H., s čimer je prikril pravo, t. j. kaznivo, naravo pridobljenega premoženja in sicer 10.392,06 EUR zase, znesek 15.047,94 EUR pa H., s čimer ga je tako v znesku 25.440,00 EUR opral.

B-2.

10Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je ukrep sui generis, s katerim se uresničuje temeljno civilizacijsko načelo, da se kriminalna dejavnost ne izplača oziroma kot določa KZ-1, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 74. člena KZ-1)². Sodišče obstoj premoženjske koristi, ki je bila dosežena s kaznivim dejanem ali zaradi njega, ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP). Če sodišče ugotovi, da je bila z očitanim kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobljena premoženjska korist, je odvzem take koristi obligatoren. Odsotnost tožilčevega predloga za odvzem premoženjske koristi oziroma obdolženčevo priznanje krivde na navedeno dolžnost sodišča ne vplivata.³

11Kot že navedeno, je obsojenec z državno tožilko sklenil sporazum o priznanju krivde. Skladno z drugim odstavkom 450.b člena ZKP predmet sporazuma o priznanju krivde (med drugim) ne more biti odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, razen način odvzema. Kot zahteva drugi odstavek 450.a člena ZKP, je bil pri sklenitvi sporazuma navzoč tudi obsojenčev zagovornik. Zakonska ureditev, skladno s katero mora obdolženec v postopku pogajanj in pri sklenitvi sporazuma o priznanju krivde imeti zagovornika, je namenjena varovanju obdolženčevih pravic, pri čemer mora zagovornik obdolženca (med drugim) opozoriti na vse pravne posledice sklenitve sporazuma.

12V obravnavanem primeru je bil obsojenec na predobravnavnem naroku poučen o posledicah (ne)priznanja krivde (četrti odstavek 285.b člena v zvezi s 3., 4. in 5. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP). Sodišče je nato sprejelo sporazum, čemur zagovornik v zahtevi ne oporeka. Ker sodišče obtožencu v primeru sporazuma o priznanju krivde pred njegovim sprejemom praviloma ne daje pravnih poukov o pravni naravi in posledicah sklenjenega sporazuma (kot je to primer pri priznanju krivde), po presoji Vrhovnega sodišča ni razumnega razloga za poučevanje obtoženca o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

13Vrhovno sodišče sprejema argumente vrhovnega državnega tožilca, da so v Ustavi in ZKP v okviru jamstev kazenskega postopka predpisani pravni pouki o obdolženčevih procesnih pravicah. Ob stališču zagovornika kot je povzeto v točki 2, bi sodišča obdolžence morala seznanjati tudi z drugimi pravnimi posledicami obsodbe v širšem pomenu (z vrsto in višino predpisanih kazenskih sankcij ter pravnimi posledicami obsodbe v ožjem pomenu), kar ni namen kazenskega postopka niti dolžnost sodnika, temveč sodi v okvir pravnega svetovanja. Po presoji Vrhovnega sodišča se s pravnimi pouki obdolžencu zagotavlja pošten kazenski postopek (pravni pouk o pravici do molka, primernega časa in možnostih za pripravo obrambe, sojenja v navzočnosti, obrambe z zagovornikom, izvajanja dokazov v njegovo korist, pravni pouk o ekskluziji, priznanju krivde itn.), ki se (na prvi stopnji) konča z izrekom sodbe, odvzem premoženjske koristi pa je (procesno gledano) posledica, ki sledi obsodilni sodbi po izvedenem poštenem postopku. Pravni pouki so torej predvideni zaradi zagotovitve spoštovanja obdolženčevih pravic v postopku, pri čemer premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, kot posledica obsodilne sodbe ni ustavno niti zakonsko varovana kategorija, saj obdolženec ne more pričakovati varstva pred posegi države v nezakonito premoženje. Pravni pouk glede odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi tako ni potreben.⁴

14Vrhovno sodišče še ugotavlja, da zagovornik pri utemeljevanju svojega stališča izhaja tudi iz drugačne (zakonske) ureditve odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, saj se zavzema za odvzem zgolj na podlagi predloga državnega tožilca.

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 ter po tarifni številki 7119 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

¹ Vrhovno sodišče je zaradi presoje obravnavanega vprašanja pribavilo sporazum o priznanju krivde št. KT 143/2009 z dne 3. 2. 2017, ki sta ga sklenila obsojenec in višja državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Kopru.
² Dr. Matjaž Ambrož: Odvzem protipravne premoženjske koristi, Odvetnik št. 70, april 2015, str. 30.
³ Sodba VSRS I Ips 45450/2012-1153 z dne 13. 11. 2014.
⁴ Tako tudi sodba VSRS I Ips 11937/2014-1886 z dne 7. 4. 2016, iz katere izhaja, da sodišče obsojenca ni bilo dolžno poučevati na obveznost odvzema premoženjske koristi, ker je to posledica, ki sledi po sili zakona obsodilni sodbi, v kateri je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje, s katerim ali zaradi katerega je bila pridobljena premoženjska korist.