VSL Sodba I Cpg 328/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.921,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se toženec, ki je družbenik družbe V., d. o. o. - v stečaju, izključi iz te družbe. Zavrnilo pa je zahtevek toženca (tožnika po nasprotni tožbi) za izključitev tožnice (toženke po nasprotni tožbi) iz družbe V., d. o. o. - v stečaju. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti 22.729,33 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, predlaga spremembo izpodbijane sodbe, zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice ter ugoditev tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Sodišče prve stopnje je odločalo o izključitvi družbenika iz družbe V., d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju: V.). Tak tožbeni zahtevek sta postavila tožnica zoper toženca in nato po nasprotni tožbi tudi toženec (tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: toženec) zoper tožnico (toženko po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: tožnica). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so na podlagi določbe tretjega odstavka 501. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 izpolnjeni pogoji za izključitev toženca iz družbe V. in je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo. Glede nasprotne tožbe pa je sodišče ugotovilo, da pogoji iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 niso podani, zato je tožbeni zahtevek toženca za izključitev tožnice zavrnilo.

7Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih v pritožbi očita toženec. Izpodbijana sodba po presoji višjega sodišča vsebuje vse bistvene razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Obrazložitev tudi na nobenem mestu ni v nasprotju sama s sabo. Toženec po vsebini z navedenimi očitki napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

O zahtevku za izključitev toženca

8Ni utemeljena pritožbena navedba, da toženec tožnici ni kršil pravice do informacij v zvezi s poslovanjem družbe V. Toženec se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da se je že po zaključku glavne obravnave v nepravdnem postopku opr. št. Ng 32/2015 na skupščini dne 28. 12. 2015 zavezal dovoliti pregled poslovnih listin družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da je morala tožnica v skladu z določbo 513. člena ZGD-1 kar dvakrat sodno uveljavljati svojo korporacijsko pravico do vpogleda v knjige in spise družbe iz prvega odstavka 512. člena ZGD-1, saj toženec ni ugodil njenim nesporno danim¹ predlogom za dovolitev takšnega vpogleda, nedvomno dokazuje, da je bila tožnica aktivna pri poskusu uresničevanja svoje pravice in da ji je bila ta pravica s strani toženca kršena. Navsezadnje je tako stališče v sklepu opr. št. Ng 32/2015 z dne 30. 12. 2015 kot tudi v sklepu opr. št. Ng 3/2017 z dne 9. 11. 2017 v dveh različnih časovnih instancah dvakrat zavzelo sodišče. Oba sklepa sta postala pravnomočna in za ugotovitve, vsebovane v njiju, velja pravilo res iudicata. Glede na navedeno jasno listinsko dokumentacijo pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek sprejelo brez dokazne podlage, ne more biti uspešna. Okoliščina, da je toženec tožnici ponudil odkup njegovega deleža v družbi V., česar pa ni sprejela, za presojo obstoja očitane kršitve ni pomembna, saj ni v nikakršni zvezi s konkretnim očitkom tožnice.

9Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da so zaradi obeh sodnih postopkov za dopustitev vpogleda v dokumentacijo družbe V. nastali le bagatelni stroški, kar ne utemeljuje uporabe instituta izključitve družbenika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo več različnih ravnanj, s katerimi je toženec družbi V. kumulativno povzročil znatno škodo. Zato v konkretnem primeru ni pomembna presoja, ali škoda, povzročena (le) z enim škodnim dejanjem, upravičuje uporabo tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 za izključitev družbenika iz družbe. Podlage v ugotovljenem dejanskem stanju pa nima niti pritožbena navedba, da izvajanje pravic toženca ne more biti utemeljen razlog za izključitev družbenika. V opisanem ravnanju toženca ni nikakršnih znakov, da je s pravnomočno ugotovljeno kršitvijo pravice do vpogleda v dokumentacijo družbe toženec izvajal kakšno svojo pravico.

10Naslednji očitki tožnice se nanašajo na nedopustno ravnanje toženca, ker naj bi sklenil pogodbo o zaposlitvi sam s seboj in si povišal plačo, ne da bi v ta namen sklical skupščino, ter da naj bi brez sklepa skupščine neenakomerno razporedil dobiček in ga nato samovoljno pobotal s posojili. Toženec neutemeljeno ugovarja, da naj bi bila vsa očitana ravnanja izvedena v soglasju s tožnico in na podlagi pretekle prakse enakega ravnanja tožnice na direktorskem mestu, saj se kljub razpadu življenjske skupnosti komunikacija med njima ni spremenila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice ugotovilo, da je ob razpadu življenjske skupnosti ob koncu leta 2014 (toženec to tudi sam priznava; gl. str. 12 pritožbe) tudi komunikacija med pravdnima strankama v zvezi s poslovanjem družbe prenehala, kar vodi do pravilnega sklepa, da glede očitanih dejanj po razpadu življenjske skupnosti nedvomno ni bilo (več) nobenega soglasja. Četudi pa bi tako soglasje obstajalo v času trajanja življenjske skupnosti med strankama, njeno prenehanje, sledeči spori² med strankama ter odsotnost komunikacije med strankama v zvezi s poslovanjem družbe nedvomno utemeljujejo presojo, da takšne spremembe v bistvenih okoliščinah terjajo tudi novo ureditev sprejemanja odločitev v družbi in bi toženec za očitana ravnanja nedvomno moral pridobiti (novo) soglasje tožnice.

11O potrditvi toženčevih navedb, da se z vidika komunikacije o poslovanju družbe po razpadu življenjske skupnosti med pravdnima strankama ni nič spremenilo in da je tožnica soglašala z vsemi očitanimi ravnanji, je imel toženec možnost izpovedati ob zaslišanju, ki pa se ga neopravičeno ni udeležil. Zato obširne pritožbene navedbe, v katerih toženec polemizira z izpovedjo tožnice, ne spremenijo pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe v tem delu namreč ne morejo nadomestiti dokazne vrednosti izpovedi stranke. Ker toženec za svoje navedbe ni ponudil dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so ostale nedokazane, na drugi strani pa je tožnica z verodostojno izpovedjo svoje navedbe dokazala. Pri tem ni odveč opozoriti, da se je toženec zaslišanju očitno izmikal, saj je sodišču prve stopnje dvakrat predložil zdravniški opravičili, ki sta se po pregledu³ s strani imenovanega zdravnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije izkazali za neupravičeni.

12Glede povišanja plače se pritožba neutemeljeno in mimo ugotovitev sodišča prve stopnje sklicuje na to, da s tem družba V. ni bila oškodovana. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve presodilo, da je toženec s svojim ravnanjem, ko je brez soglasja tožnice sam s seboj sklenil pogodbo o zaposlitvi, s katero si je povečal plačo, ravnal v nasprotju z določilom 16. točke družbene pogodbe. To določilo od družbenikov – pravdnih strank – terja, da o zadevah družbe odločata skupno na skupščini. Sodišče ugotovljene kršitve v zvezi s plačo tako ni oprlo na povzročitev škode s povišano plačo, temveč na samovoljno ravnanje toženca pri sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi z višjo plačo. Da med pravdnima strankama ni bilo soglasja glede nove pogodbe o zaposlitvi z višjo plačo, poleg izpovedi tožnice potrjujejo tudi protislovne pritožbene navedbe, da sta se stranki dogovorili o dvigu toženčeve plače v novi pogodbi za direktorsko mesto, hkrati pa naj bi med strankama obstajalo že konkludentno soglasje za zvišanje plače, saj v nasprotnem primeru toženec direktorskega mesta sploh ne bi prevzel. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da soglasja pravdnih strank o sklenitvi nove pogodbe ni bilo in da je toženec samovoljno sam s seboj sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za direktorsko mesto z višjo plačo, s takim ravnanjem pa kršil določilo 16. točke družbene pogodbe.

13V zvezi z izplačilom dobička ni pomembna pritožbena navedba, da iz stanja na TRR ni razvidno, da bi bil dobiček izplačan na toženčev TRR. Tega tožnica niti ni zatrjevala, temveč je zatrjevala toženčevo samovoljno odločitev o razliki v razporeditvi dobička kljub enakima deleža strank v družbi, in samovoljno odločitev o pobotu dobička s posojili. Tudi glede tega dejstva višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je toženec ravnal samovoljno in s tem ravnanjem kršil 6. točko družbene pogodbe, ki določa, da je družbenik upravičen do udeležbe na dobičku v sorazmerju z višino njegovega poslovnega deleža,⁴ ter 16. točko družbene pogodbe. Toženec se neutemeljeno sklicuje na soglasje tožnice o uporabi dobička za pokritje posojil, ki sta jih pravdni stranki prejeli od družbe V. za gradnjo družinske hiše, ki so bila nesorazmerno razporejena med pravdnima strankama, zaradi česar je bil za pokritje njegovih posojil potreben višji znesek izplačila iz dobička. Četudi drži, da je tožnica v času njenega vodenja družbe soglašala, da se iz dobička poravnavajo posojila družbe pravdnima strankama, se takšno soglasje nanaša na obdobje, ko je med pravdnima strankama še trajala življenjska skupnost. Za obdobje, za katerega pa tožnica tožencu očita samovoljno ravnanje, pa so dejanske okoliščine primera bistveno drugačne, saj življenjska skupnost ni obstajala in stranki o poslovanju družbe nista več komunicirali. V takšnih bistveno drugačnih okoliščinah bi toženec za razliko v izplačilih dobička in namenu njegove porabe nedvomno moral pridobiti soglasje tožnice.

14Tudi v zvezi z nevložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je s tem ravnanjem toženec družbi V. povzročil škodo, saj je ravnal v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od vestnega in poštenega gospodarstvenika po določbi 263. člena ZGD-1 v zvezi z določbo šestega odstavka 515. člena ZGD-1. Za presojo pomanjkljive skrbnosti toženca so brezpredmetne njegove navedbe, da ni pravnik. V standard skrbnosti dobrega gospodarstvenika nedvomno spada tudi zavedanje, kaj povzroči sklep o izvršbi na denarna sredstva in kakšen je pomen pravočasnega ugovora zoper tak sklep. Od vestnega gospodarstvenika gre vsekakor tudi pričakovati, da v primeru odsotnosti poskrbi za reševanje tekočih zadev, vključno z morebitnimi sodnimi postopki. Toženčeva obširna teoretična pojasnila, v kakšnih situacijah vložitev ugovora povzroči škodo, prav tako niso pomembna, kajti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje nedvomno dokazujejo, da je z opustitvijo vložitve ugovora toženec družbi povzročil škodo. Ta, v nasprotju s pritožbeno navedbo, tudi ni bila le bagatelna. Poleg stroškov izvršilnega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je upnik – družba P., d. o. o. – zaradi delnega poplačila umaknil predlog za izvršbo v znesku 74.892,60 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Pogodba o skupnem vlaganju z dne 6. 1. 2015, iz katere naj bi izhajala izterjana terjatev, v tem delu nasprotuje kogentni zakonski določbi tretjega odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika – OZ, saj pogodbena kazen, ki jo je terjala družba P., d. o. o., ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti.

15Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe o domnevnem poznanstvu tožnice z R. Š., direktorjem družbe P., d. o. o., in o skupni odločitvi za vstop v posel, za katerega je bila sklenjena Pogodba o skupnem vlaganju z dne 6. 1. 2015. Tožnica je ob zaslišanju zavrnila, da je bližnje poznanstvo obstajalo, drugačno stališče toženca pa bi ta lahko dokazoval ob zaslišanju, zato obširne pritožbene navedbe, s katerimi navaja domnevno bližnje poznanstvo tožnice z R. Š., pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto po določbi 337. člena ZPP. Tudi v tem delu toženčeva navedba, da je tožnici ponudil odkup njegovega deleža v družbi, ni pomembna. Dejstvo, da tožnica njegovega deleža ni odkupila, tožencu na noben način ne dopušča ravnanja, s katerim družbi ali drugim družbenikom povzroča škodo.

16Na podlagi vseh navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da tako kršitve družbene pogodbe, ki jih je storil toženec, kakor tudi njegovo povzročanje večje premoženjske škode družbi V. utemeljujejo izključitev toženca iz družbe V. na podlagi določbe tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.

O zahtevku za izključitev tožnice po nasprotni tožbi

17Ne drži pritožbena navedba, da za ugotovitev, da je bilo sodelovanje med pravdnima strankama drugačno v obdobju, ko je bila direktorica družbe V. tožnica, sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, niti da tožnica za to ni predlagala nobenih dokazov. Tožnica je o tem obširno izpovedala ob zaslišanju, zaslišanje strank pa je vsekakor primeren dokaz za presojo navedenega dejstva. Višje sodišče ponovno poudarja, da toženec s pritožbenimi navedbami ne more obiti dejstva, da se neopravičeno ni udeležil zaslišanja, v katerem bi lahko izpovedal o sodelovanju med pravdnima strankama. Njegova pasivnost mu gre v škodo v procesu dokazne ocene, še zlasti ob okoliščini, da se je toženec zaslišanju izmikal. Po presoji višjega sodišča pa se toženec le spreneveda, da ni jasno, zakaj naj bi se odnos med pravdnima strankama po 7. 12. 2014 spremenil. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da je konec leta 2014 zakonska zveza med strankama razpadla ter da od takrat s tožencem glede poslovnih zadev nista komunicirala. Na podlagi tega je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bil v času tožničinega vodenja družbe način sprejemanja odločitev v družbi v bistvenem drugačen, saj je med strankama obstajala življenjska skupnost, v okviru katere sta skupno sprejemala tudi odločitve o poslovanju družbe, četudi o teh odločitvah res ni bila sklicana skupščina.

18V zvezi z izdatki tožnice v času njenega vodenja družbe za nakit, pohištvo, opremo itd. po presoji višjega sodišča podrobnejša presoja smotrnosti teh nakupov ni bistvena. Tožnica je namreč prepričljivo izpovedala, da je bil toženec z navedenimi nakupi seznanjen, da so bili namenjeni za poslovna darila, določen del pa tudi povečevanju skupnega premoženja zakoncev. Višje sodišče v verodostojnost izpovedi tožnice ne dvomi. Na drugi strani toženec ni predložil nobenega nasprotnega dokaza, da z navedenimi izdatki ni bil seznanjen oziroma da niso bili namenjeni za poslovna darila ter za povečanje skupnega premoženja, zato je njegova nasprotna navedba ostala nedokazana.

19V zvezi s sliko I. P., ki je bila ob upokojitvi podarjena tožničinemu očimu M. T., je tožnica prav tako prepričljivo izpovedala, da je bil toženec z nakupom seznanjen in da sta šli stranki celo skupaj v Maribor prevzet sliko. Toženec nasprotnega dokaza o tem ni predložil, pritožbene navedbe, da je izpoved lažna in da se slika nahaja pri M. T., kar sicer sploh ni sporno, pa pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje ne spremenijo.

20Višje sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da glede nakazila 100.000,00 EUR, ki naj bi jih tožnica brez toženčevega soglasja nakazala sinu njenega očima M. T., R. T., iz predloženih dokazov ne izhaja nakazilo družbe V. R. T. Četudi pa je bil navedeni znesek nakazan iz sredstev, ki jih je tožnica na podlagi posojilne pogodbe prejela od družbe, pa višje sodišče ne sledi pritožbeni navedbi, da je bila posojilna pogodba med družbo in tožnico sklenjena brez toženčevega soglasja, saj je takšna trditev ostala nedokazana. Glede na dejstvo, da pri posojilni pogodbi ne gre za neznaten znesek ter da je tožnica prepričljivo izpovedala, da so bile vse odločitve v času njenega vodenja družbe med pravdnima strankama sprejete soglasno, višje sodišče ne verjame pritožbeni navedbi, da toženec o posojilu ni vedel ničesar oziroma da z njim ni soglašal. Pri tem ni odveč opozoriti, da iz podatka o prometu na tožničinem TRR izplačilo datira v leto 2008 (priloga B2), torej precej časa pred prenehanjem življenjske skupnosti med pravdnima strankama konec leta 2014.

21Glede navedb, da je tožnica brez pravnega temelja izplačevala določene zneske M. T., je tožnica prepričljivo izpovedala, da je šlo za izplačila po podjemnih pogodbah, toženec pa le nekonkretizirano navaja, da naj bi šlo za fiktivne pogodbe in se prav tako nekonkretizirano sklicuje na "dokaze, ki jih je predložil toženec". Višje sodišče poudarja, da je toženec predložil ogromno število listin, zato zgolj pavšalna pritožbena navedba, da naj bi predloženi dokazi utemeljevali njegovo navedbo o nedopustnih izplačilih M. T., za dokazovanje ne zadostuje. Sicer so izplačila M. T. res razvidna iz izpiska prometa z bančnega računa družbe V. Tega tožnica ob zaslišanju niti ni zanikala. Vendar je tožnica hkrati prepričljivo pojasnila namen teh plačil, še bolj bistveno: tožnica je prepričljivo izpovedala, da je bil toženec z nakazili kot njen zakonski partner seznanjen. Le pavšalna nasprotna navedba, da toženec ni bil seznanjen, za prepričanje v nasprotno ne zadostuje.

22Višje sodišče ne sledi niti pritožbeni navedbi, da je tožnica povzročila škodo družbi V., ker ni prevzela solidarnega poroštva pri poslu z družbo T., d. d., zaradi česar je bila pogodba med strankama prekinjena. Da je do prekinitve pogodbe prišlo izključno iz razloga, ki ga navaja toženec, v postopku namreč ni izkazano, toženec pa s ponavljanjem navedb, da je za prekinitev sodelovanja s T., d. d., kriva tožnica in da je ravnala s škodljivim namenom, ne more nadomestiti pomanjkanja dokazov.

23Na podlagi vsega navedenega višje sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zahtevek toženca po nasprotni tožbi ni utemeljen.

Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje:

24Pritožba ni utemeljena niti glede odmerjene višine stroškov postopka. Pritožbena navedba, da vse pripravljalne vloge tožnice niso bile potrebne, ni substancirana na način, da bi toženec konkretiziral, katere pripravljalne vloge niso bile potrebne. Prav tako ni odveč opozoriti, da ni šlo le za enostransko kopičenje pripravljalnih vlog tožnice, temveč je tudi toženec v postopku vložil primerljivo veliko število pripravljalnih vlog (nekaj vlog tudi po prvotnih pooblaščencih v postopku), v katerih je odgovarjal na navedbe nasprotne stranke, in na katere je nato odgovarjala tožnica. Glede na navedeno višje sodišče soglaša z odmero stroškov postopka, ki jo izdelalo sodišče prve stopnje.

25Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec ni uspel s pritožbo, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je v skladu z Odvetniško tarifo – OT tožnici priznalo 2.625 točk za odgovor na pritožbo. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja o pritožbi (0,60 EUR) in 22 % DDV je toženec dolžan povrniti tožnici 1.921,50 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ V sklepih opr. št. Ng 32/2015 (priloga A9) in opr. št. Ng 3/2017 (priloga A165) je sodišče ugotovilo, da toženec ni prerekal navedb, da je prejel 2 predloga tožnice, da se ji dopusti vpogled v dokumentacijo družbe, in da nanje ni reagiral z dovolitvijo vpogleda.
² Npr. kazenski postopek zoper toženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika – KZ-1, ki se je po pravnomočni obtožnici pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. K .../2015.
³ Mnenje imenovanega zdravnika z dne 15. 6. 2018 (list. št. 349).
⁴ Med strankama ni sporno, da sta njuna poslovna deleža v družbi V. enaka.