VSK Sodba II Kp 19837/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega J. F. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 360,00 EUR.

1S sodbo Okrajnega sodišča v Postojni je bil obdolženi J. F. spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje lahko telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Sodišče mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1 določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Oškodovancu L. M. je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 400,00 EUR, ki ga mora obdolženec plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe pod izvršbo, medtem, ko je z višjim premoženjskopravnim zahtevkom oškodovanca napotilo na pravdo. Sodišče je obdolžencu naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka ter sodno takso v znesku 240 EUR in sodno takso za premoženjskopravni zahtevek v znesku 26,00 EUR.

2Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, torej iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter zaradi kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, slednji tudi v zvezi s 6. členom EKČP, pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da pritožnika oprosti obravnavanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču pritožnika je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca. Opozarja, da gre v obravnavanem primeru za predlagalni delikt. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da naj bi bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno dne 4. 4. 2015, ko oškodovanec, ki je bil rojen dne 24. 7. 2000, še ni bil star šestnajst let, ko bi lahko, skladno z določbo drugega odstavka 54. člena ZKP, predlog za kazenski pregon vložil tudi sam. Po določbi prvega odstavka 54. člena ZKP za mladoletnike in osebe, ki jim je popolnoma vzeta poslovna sposobnost, poda predlog oziroma vloži zasebno tožbo njihov zakoniti zastopnik, v konkretnem primeru je to oškodovančev oče (mati oškodovanca je umrla). V konkretni kazenski zadevi je kazenski postopek, sprva po obtožnem predlogu zoper obdolžena J. F. in M. R. zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, stekel na podlagi kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon, ki ga je dne 20. 4. 2015 vložila M. C., socialna delavka v Vzgojnem zavodu X.. Na glavni obravnavi dne 18. 5. 2016 pa je državna tožilka tisti del obtožnega predloga, ki se nanaša na M. R., umaknila, na glavni obravnavi dne 8. 12. 2016 pa obdolženemu J. F. očitano kaznivo dejanje spremenila v kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. V taki procesni situaciji pa je postal predlog oškodovanca ali njegovega zakonitega zastopnika za kazenski pregon nujna procesna predpostavka. Iz spisovnega gradiva je sicer razvidno, da je predlog za kazenski pregon vložila socialna delavka M. C. s soglasjem direktorice oziroma ravnateljice L. Z.. Vendar je Višje sodišče v Kopru v sklepu II Kp 19837/2016 z dne 15. 6. 2017 ugotovilo, da v taki procesni situaciji kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon ni vložila upravičena oseba, saj ravnateljica Vzgojnega zavoda X ne more biti oškodovančeva zakonita zastopnica. To bi lahko bil kvečjemu oškodovančev oče (mati oškodovanca je umrla) ali pa skrbnik, ki bi mu bil postavljen z ustrezno odločbo socialnih služb. Kljub ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa pritožbeno sodišče prvostopenjske sodbe ni spremenilo tako, da bi obtožni predlog zavrnilo, ampak je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z navodilom, da zakonitemu zastopniku mladoletnega oškodovanca, to je oškodovančevemu očetu, kot prava neukemu, v spremnem dopisu, priloženemu vabilu na glavno obravnavo, njegovo procesno situacijo podrobneje obrazloži, predvsem v smislu pomena danega soglasja k vloženemu predlogu za kazenski pregon. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v trenutku modifikacije obtožnega predloga kazenski postopek končati tako, da bi izdalo sklep o zavrženju obtožnega predloga (prvi odstavek 352. člena ZKP), saj ni bil podan predlog za pregon s strani oškodovanca oziroma njegovega zakonitega zastopnika kot procesna predpostavka. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo ravno nasprotno in si prizadevalo pridobiti predlog za pregon od zakonitega zastopnika oškodovanca na način, da je ravnalo v smislu v razveljavitvenem sklepu navedenega postopanja. Pritožnik meni, da sta predloga za pregon, ki ju je (oziroma naj bi ju) sodišče pridobilo od zakonitega zastopnika oškodovanca in samega oškodovanca, prepozna, saj sta bila (oziroma naj bi bila) podana po treh mesecih, odkar sta upravičenca zvedela za kaznivo dejanje in storilca (prvi odstavek 52. člena ZKP). Pritožnik meni, da je rok za podajo predloga za pregon pričel teči dne 24. 7. 2016, ko je mladoletni oškodovanec dopolnil 16 let, saj lahko na podlagi drugega odstavka 54. člena ZKP mladoletni oškodovanec, ko dopolni šestnajst let, sam poda predlog za pregon. Torej, dne 24. 7. 2016 so bili izpolnjeni vsi pogoji, da bi lahko oškodovanec sam podal predlog za pregon, in sicer: upravičenec je vedel za kaznivo dejanje in storilca (prvi odstavek 52. člena ZKP) ter je dopolnil 16 let (drugi odstavek 54. člena ZKP). Zaradi tega pritožnik meni, da je za oškodovanca trimesečni rok iz prvega odstavka 52. člena ZKP pričel teči dne 24. 7. 2016. Zakoniti zastopnik oškodovanca je predlog podal dne 6. 7. 2017, oškodovanec sam pa dne 19. 3. 2018, kar posledično pomeni, da sta oba predloga za pregon podano prepozno.

5Navedbe niso utemeljene. Kot je bilo pojasnjeno že v razveljavitvenem sklepu naslovnega sodišča II Kp 19837/2016 z dne 16. 6. 2017 gre v obravnavanem primeru za predlagalni delikt oziroma za kazenski pregon, kjer predstavlja predlog oškodovanca za kazenski pregon procesno predpostavko. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno dne 4. 4. 2015, ko oškodovanec, ki je bil rojen dne 24. 7. 2000, še ni bil star šestnajst let, ko bi lahko, skladno z določbo drugega odstavka 54. člena ZKP, predlog za kazenski pregon vložil tudi sam. Po določbi prvega odstavka 54. člena ZKP za mladoletnike in osebe, ki jim je popolnoma vzeta poslovna sposobnost, poda predlog oziroma vloži zasebno tožbo njihov zakoniti zastopnik, to je starši ali pa skrbnik, v primeru, da je bil oškodovancu sploh postavljen. V konkretni kazenski zadevi je kazenski postopek, sprva po obtožnem predlogu zoper obdolžena J. F. in M. R. zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, stekel na podlagi kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon, ki ga je dne 20. 4. 2015 vložila M. C., socialna delavka v Vzgojnem zavodu X. Na glavni obravnavi dne 18. 5. 2016 pa je državna tožilka tisti del obtožnega predloga, ki se nanaša na M. R., umaknila, na glavni obravnavi dne 8. 12. 2016 pa obdolženemu J. F. očitano kaznivo dejanje spremenila v kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. V taki procesni situaciji pa je postal predlog oškodovanca ali njegovega zakonitega zastopnika za kazenski pregon nujna procesna predpostavka. Iz spisovnega gradiva je sicer razvidno, da je predlog za kazenski pregon vložila socialna delavka M. C. s soglasjem direktorice oziroma ravnateljice L. Z., ki pa ni upravičena opraviti tega procesnega dejanja, saj ne more biti oškodovančeva zakonita zastopnica, in je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je ta procesni moment podan, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Stanje stvari, razvidno iz spisovnega gradiva, pa ni dopuščalo spremembe izpodbijane sodbe. Nikakršnega dvoma namreč ni o tem, da oškodovanec zakonitega zastopnika ima, in sicer očeta L. M.. Sodišče prve stopnje je sicer slednjega povabilo na glavno obravnavo, vendarle pa s tipskim vabilom za oškodovanca. V njem je sicer navedeno, da je bil L. M. vabljen kot zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca, ni pa bil poučen o tem, zakaj ga sodišče sploh vabi oz. o njegovem položaju in pravicah, ki jih kot zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca ima. Zato je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje v razveljavitvenem sklepu dalo navodilo, da kot prava neukemu zakonitemu zastopniku mladoletnega oškodovanca v spremnem dopisu, priloženemu vabilu na glavno obravnavo, njegovo procesno situacijo podrobneje obrazloži, predvsem v smislu pomena danega soglasja k vloženemu predlogu za kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je v skladu z navodili pritožbenega sodišča oškodovančevemu očetu poslalo navedeni spremni dopis, oškodovančev oče pa je v danem roku osmih dni podal predlog za pregon (dne 6. 7. 2017). S tem je ta procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja izpolnjena. Drugačna subjektivna pravna stališča zagovornika v pritožbi niso sprejemljiva. Zato očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Pritožnik tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS s tem, ker je o navedenem pravnem vprašanju odločilo drugače kot Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Kp 1612/2004 z dne 9. 2. 2005 in Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 148/2008 z dne 24. 2. 2009, saj se procesni situaciji, obravnavani v navedenih sodbah, razlikujeta od konkretne procesne situacije.

6Pritožnik trdi, da je bil sodnik prvostopenjskega sodišča objektivno pristranski. Pristranskost sodnika se po oceni pritožnika kaže v tem, da je, sledeč napotkom pritožbenega sodišča v zgoraj navedenem razveljavitvenem sklepu, dopustil, da se kazenski postopek nadaljuje kljub temu, da niso bile izpolnjene vse procesne predpostavke (predlog za pregon), da je prevzel vlogo organa pregona in si prizadeval pridobiti predlog za pregon s strani zakonitega zastopnika oškodovanca ter je da je mimo določil prvega odstavka 52. člena ZKP kot pravočasna upošteval predloga za pregon s strani zakonitega zastopnika oškodovanca in samega oškodovanca. Zagovornik pri tem podaja argumente, zaradi katerih sodnik po njegovi oceni ne bi smel ravnati v smeri pridobivanja predloga za pregon, ampak bi moral izdati sklep o zavrženju obtožnega predloga. Takšne navedbe po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo razloga za izločitev sodnika. Zgolj nezadovoljstvo pritožnika z navedenim strokovno korektnim ravnanjem sodnika, kot pojasnjeno zgoraj, namreč ne more biti okoliščina, ki bi vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika. Pritožnikove trditve predstavljajo izključno njegovo subjektivno prepričanje o pristranskosti prvostopenjskega sodnika, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti, zato ne morejo predstavljati razloga za njegovo izločitev. Zato očitani kršitvi 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP nista podani.

7Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe.

8Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v pritožbenem postopku. V takšnem primeru mora obramba v pritožbi zoper odločitev sodišča konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza.

9Zagovornik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico obdolženca do obrambe zato, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca grafologa, ki bi po primerjavi nevplivnih podpisov L. M. s podpisom L. M. na predmetnem predlogu za pregon z dne 6. 7. 2017 odgovoril na vprašanje, ali je slednji podpis pristen. Obramba je v tej zvezi predlagala tudi zaslišanje L. J., I. B. in G. P., ki bi izpovedali, da je zakonita zastopnica Vzgojnega zavoda X. od zaposlenih že zahtevala ponarejanje podpisov drugih delavcev.

10Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 6 v zvezi s točkami 9 do 11) tehtno pojasnilo, zakaj je zgoraj navedene dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, pritožbeno sodišče pa razloge sodišča prve stopnje sprejema. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je pristnost podpisa zakonitega zastopnika oškodovanca L. M. na predlogu za pregon z dne 6. 7. 2017 v celoti ugotovljena in pojasnjena z zaslišanjem zakonitega zastopnika oškodovanca, njegova izpovedba pa je bila po oceni sodišča prve stopnje konsistentna in skladna z drugimi izvedenimi dokazi (izjava oškodovanca z dne 26. 5. 2018, izpovedba L. Z.). Obramba v pritožbi tako dokaznemu bremenu, da z zadostno stopnjo verjetnosti izkaže uspeh predlaganih dokazov za obdolženca, ni zadostila.

11Kršitev pravice do obrambe pritožnik utemeljuje tudi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje N. M., ki naj bi ga oškodovanec v preteklosti lažno obremenil napada, ter dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ocenil zdravstveno stanje oškodovanca. Z navedenima dokazoma je obramba poskuša vnesti dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanca. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta dokazna predloga v izpodbijani sodbi (točka 6) zavrnilo, to je obrazložilo s prepričljivi in razumnimi razlogi. Pritožnik s ponavljanjem že ocenjevanih trditev in z nestrinjanjem z oceno, da izvedba dokazov ni potrebna, ne more uspeti, saj z navedbami v pritožbi ni izkazal verjetnosti, da bi bila dokaza uspešna za obdolženca.

12Glede na navedeno, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov ni kršilo obdolženčeve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave RS in obdolženčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP ter ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

13Z navedbami, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je oznaka, ki se nahaja pri podpisu L. M. na listini v prilogi B2, znak X, ki se dopiše, ko se nakaže, kje naj se podpisnik podpiše, v nasprotju z izjavo L. M., da je tisti znak, ki naj bi bil črka X, črka T, pritožnik pod videzom t.i. protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izraža nestrinjanje z oceno sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za črko X, in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja, ali je podpis L. M. na predlogu za pregon z dne 6. 7. 2017 pristen. Po oceni pritožbenega sodišča pa je bilo dejansko stanje v zvezi s tem v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, kot pojasnjeno v 10. točki te sodbe.

14Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene skrbno pretehtalo vse dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter na podlagi take presoje izvedenih dokazov brez dvoma zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prepričljivim razlogom in zaključkom izpodbijane sodbe (točke 13 do 17), ki jih pritožnikovo nestrinjanje z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene ne more ovreči.

15Pritožnik ponavlja obdolženčev zagovor, ko je zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive razloge, zakaj takega zagovora, glede na ostale izvedene dokaze, ni mogoče sprejeti in nanj opreti dejanskih ugotovitev. V nasprotju s pritožbenimi trditvami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo oškodovancu, saj je o očitkih izpovedal jasno, skladno in prepričljivo, njegova izpovedba se ujema z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke in tudi drugimi izvedenimi dokazi (izpovedbami zaslišanih delavcev zavoda, ki jim je oškodovanec povedal o obravnavanem dogodku), kar pritožnik spregleda. Za svojo presojo je navedlo logične, življenjsko sprejemljive in prepričljive razloge, v katere razumen človek ne more dvomiti (točke 13 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da naj bi oškodovanec v preteklosti lažno obremenil povzročitve telesne poškodbe enega od delavcev zavoda, verodostojnosti njegove izpovedbe v ničemer ne zmanjšuje. V izpovedbi oškodovanca tako ni zaznati vrzeli, ki bi potrjevale pritožbeni očitek o njegovi neverodostojnosti. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki v dokazno oceno izpovedb razbremenilnih prič (M. R., J. H. in P. K.), kot je podana v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo izpovedbe navedenih prič ter svojo presojo utemeljilo z logičnimi, življenjsko sprejemljivi in prepričljivi razlogi (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pritožbene navedbe jih s podajanjem svoje subjektivne dokazne ocene ne morejo izpodbiti. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni utemeljen.

16Pritožnik nima prav, da obrazložitev odločitve o premoženjskopravnem zahtevku v izpodbijani sodbi ne ustreza zahtevam 22. člena Ustave RS, ki jih je navedlo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018, ko je zapisalo, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava. To presojo pa mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo v sodbi obrazložiti. Po presoji pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločitve o premoženjskopravnem zahtevku ni zgolj sklicevalo na obdolženčevo kazensko odgovornost, ki, kot pravilno opozarja pritožnik s sklicevanjem na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, sama po sebi ne zadostuje za nastop civilnopravnih posledic. Iz obrazložitve odločitve je mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za delno prisojo premoženjskopravnega zahtevka štelo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti, ki izvira iz kaznivega dejanja, pojasnilo je tudi, zakaj so v konkretnem primeru podane predpostavke te odgovornosti. Obdolženec je tako dobil jasen odgovor, zakaj mora oškodovancu plačati zahtevani znesek. Zato očitana kršitev obdolženčeve pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave ni podana.

17Čeprav zagovornik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi (točki 18 in 19) tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni potrebno poseči.

18Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

19Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

20Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v znesku 360,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).