VSC Sklep Cpg 116/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede III. točke izreka sodbe razveljavi in tožba zavrže, glede izpodbijane IV. točke izreka sodbe se pritožbi ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba spremeni tako da sedaj glasi: ″Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 44,40 EUR v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.″

II. Pritožba glede izpodbijane I. in II .točke izreka odločbe se zavrže.

III. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom I Pg 649/2017 z dne 16. 4. 2019 izreklo: ″I. Dovoli se sprememba tožbe z dne 25. 10. 2018. II. Pobotni ugovor tožene stranke se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 19.647,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2018 dalje do plačila. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.122,54 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.″

2Zoper to sodbo in sklep je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da: zavrne zahtevek tožeče stranke na plačilo glavnice v višini 19.647,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 3. 2018 dalje do plačila, oziroma prvič podredno, da v primeru ugoditve zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska iz prvega odstavka, ugotovi obstoj terjatve tožene stranke iz podanega pobotnega ugovora oziroma drugič podredno, da: sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila.

3V pritožbi navaja, da je tožena stranka v predmetni zadevi podala pobotni ugovor, ki se je nanašal na terjatev, ki jo vtožuje tožena stranka v postopku, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. VIII Pg 2537/2015. Sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi navaja, da ni mogoče uveljavljati v pobot terjatve, o kateri že teče pravda. Tožba v zadevi VIII Pg 2537/2015 je bila vložena 2015, pobotni ugovor tožene stranke pa je bil podan leta 2018 - zaradi navedenega je sodišče zaključilo, da gre v danem primeru glede podanega pobotnega ugovora za litispendenco. Naslovno sodišče pa je pri tej odločitvi očitno spregledalo navedbe tožene stranke v točki VII, kjer tožena stranka navaja, da glede pobotnega ugovora v spis prilaga V. in VII. pripravljalno vlogo iz postopka VIII Pg 2537/2018 in iz katerih izhaja, da je tožena stranka razširila tožbeni zahtevek iz naslova neupravičeno unovčenih bančnih garancij (časovno gledano po podanem pobotu), kar pomeni, da nikakor ni podana litispendenca v tem delu in bi naslovno sodišče moralo presojati o pobotnem ugovoru.

4Nadalje pritožba navaja, da je tožena stranka v postopku vložila tudi nasprotno tožbo, ki jo izpodbijana odločba sicer omenja, vendar sodišče prve stopnje pojasni, da o nasprotni tožbi ne bo odločalo, ampak da bo odločalo v okviru drugega postopka. Tožena stranka je v svoji vlogi podala predlog, da se nasprotna tožba vodi v spisu po osnovni tožbi, ki se vodi pod opravilno številko I Pg 649/2017. Sodišče o predlogu tožene stranke za združitev postopkov nikoli ni odločalo, ampak je nasprotno tožbo začelo voditi pod svojo (ločeno) opravilno številko - I Pg 451/2018. Tožena stranka je s predmetno kršitvijo postopka s strani sodišča nesporno prišla v slabši položaj. V kolikor bi sodišče odločalo tudi o nasprotni tožbi in o pobotu ter v kolikor bi izvedlo vse dokazne predloge, sodba in sklep v takšni vsebini nikoli ne bi bila izdana.

5Pritožba pojasni, da je tožena stranka v vlogah in na naroku podala predlog tako za prekinitev postopka kot tudi za samo združitev postopkov. Naslovno sodišče je predlog tožene stranke neutemeljeno zavrnilo. Pritožba še pojasni, da je tožena stranka predlagala zaslišanje več prič in postavitev izvedenca gradbene stroke - vse navedene dokazne predloge je sodišče zavrnilo brez utemeljene obrazložitve. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke je sodišče zagrešilo kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, opisana kršitev pa je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (kršitev načela kontradiktornosti).

6Pritožba pove, da je pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami, saj se ni opredelilo do pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje, ki jih je leta podala tekom zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi dne 28. 6. 2011. Ravnanje sodišča je tako v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kot izhajajo iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

7Kot očita pritožba, je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo ugodilo predlogu tožene stranke, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v zadevi VIII Pg 2537/2015, nato pa je kmalu razpisalo nov narok za glavno obravnavo, pred katerim sta obe pravdni stranki podali svoje soglasje, da se predmetni postopek prekine iz že prej navedenega razloga, vendar sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke, kljub soglasju nasprotne stranke, tega predloga ni upoštevalo. Tudi zaradi navedenega ravnanja pritožba meni, da ni bila pravilno izvedena dokazna ocena.

8Pritožba pove, da je tožeča stranka v tožbi pravilno navedla izdane sklepe Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki so bili izdani v izvršilnih postopkih in v tem delu se je tožena stranka strinjala z navedbami tožeče stranke. Tožeča stranka pa je ob vložitvi tožbe (očitno namenoma) pozabila navesti, da je tožena stranka zoper sklep Okrajnega sodišča 0872 Ig 340/2015 z dne 9. 11. 2017 v zadevi po nasprotni izvršbi vložila pritožbo in da navedeni sklep, zaradi katerega in na podlagi katerega je tožeča stranka vtoževala zakonske zamudne obresti, ob vložitvi tožbe še ni bil pravnomočen. Tožeča stranka je zaradi navedenega predlagala vpogled v spis Okrajnega sodišča 0872 Ig 340/2015 in sodišče prve stopnje bi moralo tožbo zavreči, pa je ni. Pritožba pojasni, , da je tožena stranka povzela celotno vsebino pritožbe z dne 20.11.2017 v svojo trditveno podlago, glede katere pa naslovno sodišče ponovno ni izvajalo dokazov. Posledica nepravilnega materialnega procesnega vodstva je kršitev 22. člena Ustave RS. Toženi stranki namreč v obravnavanem primeru ni bila omogočena učinkovita pravice do izjave v postopku, še več tožeči stranki je bila glede dejstva, ki ga je sodišče kasneje opredelilo kot odločilno, pravica do izjave odvzeta. Zaradi navedenega izpodbijana sodba za tožečo stranko pomeni presenečenje.

9Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

10Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana odločba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga zavrnitev pritožbe.

11Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

12Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni dovoljena.

13Pritožba je delno utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja pritožba.

14Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja: (-) da je tožeča stranka s tožbo vtoževala 16.129,44 EUR s pripadki kot neplačane zakonske zamudne obresti od zneska 150.000,00 EUR, ki je bil toženi stranki kot upnici neutemeljeno plačan z rubežem denarnih sredstev, ki jih je imela tožeča stranka na računu pri organizaciji za plačilni promet, na ugovor dolžnice, sedaj tožeče stranke, pa je bil v izvršilnem postopku Ig 340/2015 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani sklep o izvršbi razveljavljen; (-) da je pravno varstvo v takem primeru tožeči stranki zagotovljeno v okviru določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki urejajo nasprotno izvršbo, saj v skladu s 67. členom ZIZ lahko dolžnik (v sporni zadevi tožeča stranka) vloži predlog za nasprotno izvršbo, v katerem zahteva, naj mu upnik (v konkretni zadevi tožena stranka) vrne tisto, kar je z izvršbo dobil; (-) da je predlog za nasprotno izvršbo tožeča stranka v izvršilni zadevi Ig 340/2015 tudi vložila in zahtevala plačilo 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2015 dalje do plačila (predlog za nasprotno izvršbo z dne 14. 7. 2015 in dopolnitev predloga za nasprotno izvršbo z dne 4. 4. 2016 - priloga A 9, A 11); (-) da je Okrajno sodišče v Ljubljani predlogu tožeče stranke za nasprotno izvršbo delno ugodilo, tako da je toženi stranki naložilo plačilo 150.000,00 EUR, v delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 150.000,00 EUR od 14. 7. 2015 dalje do plačila pa je zahtevek tožeče stranke za nasprotno izvršbo zavrnilo (sklep o nasprotni izvršbi z dne 9. 11. 2017 priloga A 14); (-) da je citirani sklep postal pravnomočen dne 28. 2. 2018 s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3729/2017 (sklep VSL I Ip 3729/2017 z dne 28. 2. 2019 - priloga C 1); (-) da je izvršilno sodišče zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neupravičeno prejetega zneska 150.000,00 EUR pravnomočno zavrnilo, vendar v konkretni zadevi ne gre za res iudicata po drugem odstavku 319. člena ZPP, saj izvršilno sodišče z navedbo, da je v postopku nasprotne izvršbe, mogoče zahtevati zgolj tisto kar je bilo z izvršbo pridobljeno, zakonske zamudne obresti pa z izvršbo niso bile pridobljene, o zahtevku ni vsebinsko odločilo (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 548/2016 z dne 1. 2. 2017); (-) da tako tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 150.000,00 EUR od dne, ko je sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi opr. št. Ig 340/2015 postal pravnomočen in izvršljiv, to je od 8. 8. 2016 dalje, s tem dnem je namreč odpadla podlaga, na podlagi katere je tožena stranka prejela znesek v višini 150.000,00 EUR, tožeča stranka je bila z izplačilom 150.000,00 EUR neupravičeno prikrajšana, zato je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti (193. člen OZ) in zakonske zamudne obresti obračunane na dan vložitve tožbe znašajo 16.129,44 EUR, poleg obračunanih zakonskih zamudnih obresti dolguje tožena stranka še procesne zamudne obresti; (-) da je tožeča stranka po vložitvi tožbe spremenila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti obračunanih od 8. 8. 2016 do 29. 3. 2018, ko je tožena stranka tožeči stranki vrnila znesek v višini 150.000,00 EUR, obračunane zakonske zamudne obresti od zneska 150.000,00 EUR od 8. 8. 2016 do 29. 3. 2018 znašajo 19.647,25 EUR, od obračunanih zakonskih zamudnih obresti dolguje tožena stranka še procesne obresti od 30. 3. 2018 dalje do plačila in je sodišče spremembo tožbe dovolilo skladno z določbo 185. člena ZPP; (-) da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku po spremenjeni tožbi ugodilo v celoti; (-) da je tožena stranka v pobot uveljavljala terjatev v višini 1.675.472,73 EUR glede katere teče spor pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi VIII Pg 2537/2015; (-) da sta stranki zato v zvezi s terjatvijo, ki se uveljavlja v pobot predlagali mirovanje oziroma prekinitev predmetnega pravdnega postopka do pravnomočne odločitve v zadevi VIII Pg 2537/2015, tožeča stranka pa je primarno podala še ugovor litispendence glede pobotne terjatve; (-) da je sodišče prve stopnje odločilo, da je ugovor litispendence utemeljen, ker je v zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke sodišče ugotovilo, da je podana litispendenca, saj o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, namreč ni mogoče začeti nove pravde, in obratno, v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 906/2008 z dne 5. 4. 2012) in ker je tožena stranka tožbo v zadevi VIII Pg 2537/2015 vložila leta 2015, pobotni ugovor pa je v predmetni pravdni zadevi uveljavila v letu 2018 (tožba v zadevi VIII Pg 2537/2015 - priloga B 2), kar pomeni, da je o terjatvi uveljavljani v pobot v tem pravdnem postopku v trenutku podanega pobotnega ugovora že tekla pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani; (-) da je zaradi utemeljenosti ugovora litispendence, sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrglo.

15Ker mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po drugem odstavku 350. člena ZPP zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP¹ pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede III. točke izreka sodbe razveljavilo in tožbo zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP).²

16Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da o tožbenem zahtevku, ki ga tožeča stranka vtožuje še ni bilo pravnomočno odločeno.

17Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi, je predlog za nasprotno izvršbo tožeča stranka v izvršilni zadevi Ig 340/2015 vložila in zahtevala plačilo 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2015 dalje do plačila (predlog za nasprotno izvršbo z dne 14. 7. 2015 in dopolnitev predloga za nasprotno izvršbo z dne 4. 4. 2016 - priloga A 9, A 11). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani predlogu tožeče stranke za nasprotno izvršbo delno ugodilo, tako da je toženi stranki naložilo plačilo 150.000,00 EUR, v delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 150.000,00 EUR od 14. 7. 2015 dalje do plačila pa je zahtevek tožeče stranke za nasprotno izvršbo zavrnilo (sklep o nasprotni izvršbi z dne 9. 11. 2017 priloga A 14) in da je citirani sklep postal pravnomočen dne 28. 2. 2018 s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3729/2017 (sklep VSL I Ip 3729/2017 z dne 28. 2. 2018 - priloga C 1).

18Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje moralo odločiti ali drži trditev tožeče stranke, kot jo je ta podala v svoji tožbi (listovna številka 2 - 3 spisa): ″da je Okrajno sodišče v Ljubljani nato s sklepom Ig 340/2015 z dne 9. 11. 2017 predlogu tožeče stranke za nasprotno izvršbo ugodilo in toženi stranki naložilo, daj naj tožeči stranki v 15 dneh vrne znesek 150.000,00 EUR. Tožeča stranka je v svojem predlogu za nasprotno izvršbo z dne 14.7.2017 zahtevala tudi, da naj ji tožena stranka poleg zneska 150.000,00 EUR plača še zakonske zamudne obresti od dne 17. 6. 2015 dalje do plačila, vendar je Okrajno sodišče v Ljubljani predlog za nasprotno izvršbo v tem delu zavrnilo. … Ker je tožeča stranka, ki je bila z izplačilom 150.000,00 EUR neupravičeno prikrajšana v skladu z določbo 193. člena OZ upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti, o plačilu katerih pa izvršilno sodišče še ni vsebinsko odločalo (primerjaj sodbo VSL I Cpg 548/2016 z dne 1. 2. 2017), tožeča stranka s predmetno tožbo zahteva, da ji tožena stranka plača tudi zakonske zamudne obresti in so zakonske zamudne obresti obračunane na dan vložitve te tožbe, ki znašajo 16.129,44 EUR predmet tožbenega zahtevka.

19Pritožbeno sodišče iz I. pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 19. 4. 2018 (listovna številka 17 - 21 spisa) , v kateri odgovarja na trditve tožene stranke, da je tožba vložena preuranjeno, ker sklep o izvršbi, s katerim je ugodeno predlogu z nasprotno izvršbo še ni pravnomočen, povzema: ″Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani o nasprotni izvršbi Ig 340/2015 z dne 9. 11. 2017 na dan vložitve predmetne tožbe res še ni postal pravnomočen, saj je tožena stranka zoper 1,. 4. in 5. točko izreka navedenega sklepa vložila pritožbo, vendar pa to na pravdo nima nobenega vpliva. Dejstvo namreč je, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom Ig 340/2015 o nasprotni izvršbi v 2. točki izreka zavrnilo predlog tožeče stranke v delu, v katerem je poleg glavnice v višini 150.000,00 EUR zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti (razlog za zavrnitev je tožeča stranka navedla v tožbi) in zoper navedeno odločitev se tožeča stranka ni pritožila (razlog za takšno odločitev tožeče stranke je v jasno izoblikovanem stališču Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s prisojanjem zakonskih zamudnih obresti v postopku nasprotne izvršbe. Prav tako se zoper 2. točko izreka sklepa o nasprotni izvršbi ni pritožila tožena stranka(kar jasno izhaja iz njene pritožbe). ... Nenazadnje ne vzdržijo navedbe tožene stranke o preuranjenosti tožbenega zahtevka tudi zato, ker je Višje sodišče v Ljubljani dne 28. 2. 2018 s sklepom I Ip 3729/2017 pritožbo tožene stranke zoper sklep o nasprotni izvršbi zavrnilo in v celoti potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 340/2015 z dne 9.11.2017.″

20Tožeča stranka se glede na navedeno ni pritožila zoper 2. točko izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 340/2015 z dne 9.11.2017, ki je glasil: ″2. Predlog za nasprotno izvršbo se zavrne v delu, v katerem dolžnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 150.000,00 EUR od 17. 6. 2015 dalje do plačila.″ Tožeča stranka je vztrajala, da glede tega dela zahtevka, ki ga uveljavlja v pravdi, v izvršilnem postopku še ni bilo pravnomočno odločeno in se pri tem sklicevala na sodbo VSL I Cpg 548/2016 z dne 1. 2. 2017, kjer je ugovor tožene stranke, da je glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je uveljavljala tožnica v postopku nasprotne izvršbe, že pravnomočno odločeno, zavrnjen kot neutemeljen.

21Tožena stranka , sedaj kot pritožnica, res ni podala ugovora res iudicata³, pač pa je štela, da je tožba preuranjena in da jo je kot tako potrebno zavreči ter glede tega še vztraja v pritožbi.

22Pritožbeni očitki so neutemeljeni, saj tožba ni bila preuranjena, ker je tožba vložena v zvezi s pravnomočnim delom sklepa o nasprotni izvršbi, predvsem pa je bistveno, da sodišče prve stopnje odloča po stanju ob koncu obravnave (311. člen ZPP) in pritožbeno ni sporno, da je izpodbijani sklep o izvršbi Ig 340/2015 z dne 9. 11. 2017 postal pravnomočen že 28. 2. 2018, torej pred koncem glavne obravnave, ki je bila zaključena na naroku dne 16. 4. 2019.

23Sodišče prve stopnje tako ni kršilo procesnih določb , ko je odločalo o tožbi , če se upošteva le ugovorne in sedaj pritožbene navedbe tožene stranke.

24Sodišče prve stopnje pa je po stališču pritožbenega sodišča storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločalo o tožbenem zahtevku, o katerem je že pravnomočno odločeno.

25Pritožbeno sodišče sodi, da mu ni bilo potrebno pred sprejetjem takšne odločitve ob smiselni uporabi drugega odstavka 351. člena ZPP⁴ stranki seznanjati s svojo odločitvijo, saj je tožeča stranka vedela, da se lahko postavi procesno vprašanje res iudicata in se je glede tega obširno izjasnila, tožena stranka pa je bila seznanjena z njenim stališčem glede katerega se je lahko izjasnila, pa se posebej ni, zato nista prikrajšani v pravici do izjasnitve in zanju odločitev pritožbenega sodišča ne more biti odločitev presenečenja in jim ne bo kršena ustavna pravica do izjasnitve v postopku po 22. členu Ustave RS.

26Nasprotna izvršba je po 67. členu ZIZ⁵ pravno sredstvo izvršilnega prava, v katerem so združene značilnosti in učinki pravde zaradi neupravičene obogatitve in izvršilnega postopka, ki bi se vodil na podlagi pravnomočne odločitve v pravdi zaradi neupravičene obogatitve⁶ in upnik v nasprotni izvršbi sme poleg glavnice zahtevati tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti.

27Ker je tožeča stranka zahtevala s predlogom za nasprotno izvršbo tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti in je takšen predlog šteti ob upoštevanju, da gre pri nasprotni izvršbi tudi za značilnosti in učinke pravde, kot tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti in ker je sodišče prve stopnje v tem delu predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo, tožeča stranka kot upnik pa se ni pritožila, je s tem odločitev glede zakonskih zamudnih obresti postala pravnomočna.

28Stališče v sodbi VSL I Cpg 548/2016 z dne 1. 2. 2017 še ni ustaljena sodna praksa, saj drugih enakih odločitev ni, poleg tega pa sodno prakso, ki je zavezujoča za vsa sodišča skladno z določbo 109.člena Zakona o sodiščih⁷ oblikuje Vrhovno sodišče RS.

29Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi procesnega prava moralo ugotoviti, da je o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno in tožbo zavreči skladno z določbo drugega odstavka 319. člena ZPP. Ker tega ni storilo, se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na morebitno kršitev po 12. točki druga odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti skladno z določbo 350. člena ZPP.

30Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, skladno z določbo tretjega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo iz razlogov, ki jih je ugotovilo po uradni dolžnosti in izpodbijano sodbo v III. točki izreka odločbe razveljavilo ter tožbo zavrglo.

31Ker je ob pravilni uporabi procesnega prava tožba zavržena, je odločitev sodišča prve stopnje da dovoli spremembo tožbe procesno zmotna, ker če se tožba zaradi procesnih ovir ne sme obravnavati, je logično, da je tudi ni mogoče spreminjati, vendar pa pritožba, ki v delu, kolikor se nanaša na I. točko izreka ni le neobrazložena, temveč tudi ni dovoljena, saj je tožena stranka že s tem , ko je tožba zavržena, dosegla svoj primarni pritožbeni interes, da tožbenemu zahtevku ne more biti meritorno ugodeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. točke izreka odločbe zavrglo skladno z določbo 343. člena ZPP.

32Ker je tožba zavržena, tožena stranka tudi s pritožbo zoper II. točko izreka sodbe ne more uspeti, ker v procesni situaciji, ko je tožba zavržena, odpadejo procesni pogoji za uveljavljanje terjatve z ugovorom zaradi pobota in s pritožbo tožena stranka ne more doseči drugačne in zanjo ugodnejše odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje ki je sicer iz drugih razlogov pobotni ugovor zavrglo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo glede izpodbijane II. točke izreka odločbe skladno z določbo 343. člena ZPP zavrglo.

33Pritožbi pa je bilo ugoditi glede izpodbijane IV. točke izreka odločbe o stroških postopka, saj je tožena stranka v postopku na prvi stopnji glede glavne stvari uspela. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP izrek o stroških spremenilo, tako da sedaj IV. točka glasi: ″Glede izpodbijane IV. točke izreka sodbe se pritožbi ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba spremeni tako da sedaj glasi: ″Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 44,40 EUR v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo″. (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 353. členom ZPP).

34Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške toženi stranki priznalo na naroku dne 16. 4. 2019 priglašene stroške in sicer potne stroške za prevoz na relaciji N. - C. in nazaj, 2 x 60 km, kar ob kilometrini 0,37 EUR za km znaša 44,40 EUR. Odločitev glede zakonskih zamudnih obresti temelji na Načelnem pravnem mnenju VS RS z dne z dne 13. 12. 2006.

35Tožena stranka mora sama nositi svoje stroške pritožbe, ker je s pritožbo le deloma uspela, pa še to v posledici odločitve pritožbenega sodišča po uradni dolžnosti. Prav tako tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Določba 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se glasi: ″12. če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava.″
² Določba tretjega odstavka 354. člena ZPP se glasi: ″Če so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršene določbe 3., 5. in 12. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona, razveljavi sodišče druge stopnje sodbo prve stopnje in zavrže tožbo.″
³ Primerjaj: D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, stran156: ″Sodišče odloči o tožbenem zahtevku oziroma obstoju terjatve, uveljavljene z ugovorom zaradi pobota, v izreku sodbe,zato postane pravnomočen izrek. Pravnomočnost se tako ne nanaša na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in na stališča sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe.″
⁴ Določba drugega odstavka 351. člena ZPP se glasi: ″Če sodišče druge stopnje na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, sodišče druge stopnje s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge. Pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo.″
⁵ Določba 67.člena ZIZ se glasi:“Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil:1. če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev;2. če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega;3. če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen;4. če je sodišče izreklo za nedopustno izvršbo, ki je že bila opravljena;5. če je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe.Predlog za nasprotno izvršbo, ki se lahko pošlje na predpisanem obrazcu, lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek. Če je sodišče pravnomočno v celoti ali delno razveljavilo ali spremenilo sklep o izvršbi na podlagi predloga iz 41.a člena tega zakona zaradi ugovora po četrtem odstavku 61. člena tega zakona, začne teči rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka.Pred iztekom roka iz drugega odstavka tega člena dolžnik ne more uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku.″
⁶ Primerjaj sklep VSK II Ip 361/2017 z dne 28. 9. 2017, sklep VSC II Ip 495/2010 z dne 22. 9. 2010.
⁷ 109. člen Zakona o sodiščih se glasi: ″Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso. Vrhovno sodišče Republike Slovenije vsako leto javno objavi poročilo o delu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v preteklem letu.″