VSRS Sklep I Up 86/2019

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2531/2018-13 z dne 18. 3. 2019 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 08 02-98593-2 z dne 1. 12. 2017, s katero mu je bila odmerjena dohodnina v znesku 16.681,19 EUR. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT-499-01-260/2018-2 z dne 5. 11. 2018, zavrnilo.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bila odločba drugostopenjskega organa tožniku vročena 15. 11. 2018, kar je razvidno iz predloženih spisov. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je začel teči 16. 11. 2018 in se je iztekel 17. 12. 2018. Iz podatkov na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnik tožbo priporočeno po pošti oddal šele 18. 12. 2018, torej po izteku zakonsko določenega roka, zato jo je sodišče kot prepozno zavrglo.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga zoper sklep pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da mu je bila odločba drugostopenjskega organa vročena 15. 11. 2018, saj je odločbo prevzel njegov sin brez posebnega pooblastila. Odločba mu torej ni bila vročena osebno skladno s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP); od sina jo je prejel šele 23. 11. 2018 in je zato tožba vložena pravočasno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in naloži sodišču prve stopnje, da šteje tožbo kot pravočasno.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba je utemeljena.

6Po določbi 23. člena ZUS-1 prične teči rok za tožbo z vročitvijo upravnega akta stranki. Tožbo je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

7V zadevi je sporno, ali je bila pritožniku odločba drugostopenjskega organa pravilno vročena. Od tega je namreč odvisen začetek teka roka za vložitev tožbe v predmetnem upravnem sporu.

8V obravnavani zadevi se je zato, ker gre za vročanje odločbe v postopku odmere dohodnine,¹ uporabil ZUP, ki v prvem odstavku 87. člena določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Dokumenti, ki se morajo po določbah ZUP osebno vročiti naslovniku, se lahko vročijo samo neposredno tej osebi ali drugi osebi, ki je za to od naslovnika izrecno pooblaščena (88. in 89. člen ZUP).² Skladno s prvim odstavkom 97. člena ZUP podpišeta vročilnico prejemnik in vročevalec.

9Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).³

10Breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, je v obravnavanem primeru na pritožniku. Ta mora svoje trditve prepričljivo utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze, ki vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve, ki ga je mogoče razrešiti ob celoviti presoji navedenih argumentov v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožnik trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil. Pravilnost vročanja oziroma pravilnost navedb na vročilnici je izpodbijal z navedbami, da vročilnice o prejemu drugostopenjske odločbe ni podpisal on, temveč njegov sin brez pooblastila.

11Že ob laični primerjavi podpisa na vročilnici s podpisom pritožnika, ki je viden na priloženem pooblastilu v tej zadevi, je na prvi pogled razvidno, da gre lahko za različna podpisa, kar kaže na to, da obstaja dvom, ali je vročilnico podpisal pritožnik. Zastavi se torej vprašanje, ali je vročevalec opravil pravilno osebno vročitev, torej ali je odločbo drugostopenjskega organa vročil neposredno pritožniku. Glede na navedeno se mora po presoji Vrhovnega sodišča ta okoliščina raziskati in na nedvoumen način ugotoviti (bodisi z vpogledom v upravni spis ali na drug primeren način), kdo je vročilnico podpisal in ali je bila oziroma kdaj je bila pritožniku odločba drugostopenjskega organa vročena.⁴

12V obravnavani zadevi torej ni mogoče z gotovostjo zaključiti, ali oziroma kdaj je bila drugostopenjska odločba pritožniku vročena, za presojo pravočasnosti vložene tožbe pa je ravno to ključno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaze, ki bi mogli izpodbiti domnevo o resničnosti navedb vročevalca v vročilnici in ponovno preveriti pravočasnost tožbe.

K II. točki izreka

13Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ Po določbi drugega odstavka 85. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) se odločbe, izdane na podlagi sedmega odstavka 267. člena tega zakona, vročajo z osebno vročitvijo; za navedeno situacijo gre v obravnavanem primeru, ko je bila pritožniku na podlagi vloženega ugovora zoper informativni izračun dohodnine izdana odločba o odmeri dohodnine za leto 2015. Na podlagi 2. člena ZDavP-2 pa se za vprašanja, ki niso urejena z zakonom o obdavčenju, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.
² Androjna, V., Kerševan, E.: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 231.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001 in številne druge.
⁴ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 541/2002 z dne 19. 2. 2003.