79. člen ZUS-1

V obravnavani zadevi sta dejansko stanje ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku toženke, ki jo je kot pristojno že opravilo Upravno sodišče. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v svoji pritožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi terjala de novo presojo potrebe po mednarodni zaščiti s strani Vrhovnega sodišča.

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa. Toženi stranki (pritožnici) ni mogoče očitati, da je v bistvenih točkah nepopolno ugotovila dejstva, pomembna za uporabo določbe prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, in na tej podlagi odpraviti njeno odločbo kot nezakonito. Pritožnica mora odločati na podlagi postavljenega zahtevka in v njegovih mejah in ni dolžna ugotavljati dejstev, ki presegajo tako postavljen okvir odločanja. Izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Šele po izpolnitvi trditvenega in dokaznega bremena na tožnikovi strani se lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih ok

Pri pretepu in spolni zlorabi gre lahko za opisovanje časovno istega dogodka (tj. dogodka, do katerega naj bi prišlo ob edini priložnosti, ko naj bi člani MQM pritožnika pretepli), vsekakor pa navedbe o fizičnem nasilju (pretepanju) in spolni zlorabi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo šteti za opisovanje "istega" dogodka z vidika presoje morebitne izpolnjenosti pogojev za priznanje mednarodne zaščite po 20. členu ZMZ-1. Pri tem ni mogoče prezreti, da so v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1, v katerem so primeroma našteta dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije, dejanja fizičnega nasilja, psihičnega nasilja in spolnega nasilja opredeljena kot samostojna, pri čemer dejanja spolnega nasilja niso vključena v dejanja fizičnega nasilja. Vprašanje, ali en od teh dogodkov pomeni novo pravno relevantno dejstvo v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, pa je bistveno za odločitev v tej zadevi. Zaradi neobrazloženega stališča, da gre za en (isti) dogodek, je sodba v tem delu glede teh odločilnih dejstev brez razlogov. Na podlagi take ocene dejanskega stanja Upravno sodišče teh (novih) okoliščin tudi ni presojalo z vidika tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, tj.

S Sklepom o določitvi deležev odpadne embalaže za januar, februar in marec 2022, ki ga je sprejela toženka kot državni organ, v okviru svojih pristojnosti (21. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije), je odločeno o pritožničini materialnopravno določeni obveznosti in o njenem obsegu. Ta sklep torej posega v njen pravni položaj, hkrati pa je utemeljen na normi javnega prava, ki toženko pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu (na petem odstavku 30. člena Uredbe). Sporni sklep zato izpolnjuje tako formalne kot materialne kriterije za pojem upravnega akta iz 2. člena ZUS-1

Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodol

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Mnenje občine, izdano na podlagi 31. člena GZ, je možno izpodbijati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja; takšno mnenje namreč za upravni organ, ki odloča o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ni zavezujoče in lahko torej kljub negativnemu mnenju izda gradbeno dovoljenje. To mnenje je po svoji pravni naravi le eden od vidikov, ki ga bo pristojni upravni organ za gradbene zadeve upošteval pri odločanju o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 40. člena GZ). Soglasje iz tretjega odstavka 35. člena GZ v upravnopravnem smislu pomeni dovoljenje za fizični poseg v nepremičnino, hkrati pa nadomešča stvarnopravni posel oziroma dokaz o njem, ki ni povezan z zakonitostjo ali skladnostjo nameravane gradnje s predpisi na področju cestnega prometa. Zato ima to soglasje povsem drugačno pravno naravo od mnenja oziroma ima vsebino, ki presega vsebino mnenja, saj gre za civilnopravni aspekt, ki izhaja iz ZCes-1. Bistveno je torej razumevanje soglasja v dveh vidikih, in sicer, najprej kot soglasje za (fizični) poseg v občinsko cesto, in nato še kot soglasje (akt), ki nadomešča pogodbo civilnega prava ali dokaz o pravici graditi

Čeprav države članice zaradi zagotovitve postopka predaje osebe ne smejo pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek iz te uredbe, pa lahko pod določenimi pogoji osebo pridržijo, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo ta oseba pobegnila. 28. člena Uredbe Dublin III ni mogoče razumeti tako, da je pogoj za izrek ukrepa pridržanja sprožitev ustreznih postopkov za ponovni sprejem osebe v katero od držav članic. Takšen pogoj namreč iz navedenih določb uredbe ne izhaja. Ravno nasprotno. Četrti pododstavek ureja prav primer, ko je zahteva za sprejem ali ponovni sprejem osebe vložena po tem, ko je oseba že pridržana. V takšnem primeru mora biti zahteva za sprejem ali ponovni sprejem predložena v roku enega meseca od vložitve prošnje, če država članica tega roka ne spoštuje, je treba pridržano osebo izpustiti.. Pritožnica k izvedbi potrebnih upravnih postopkov (to je k predložitvi zahteve za sprejem ali ponovni sprejem) ni zavezana že pred izrekom pridržanja, ampak mora to storiti najpozneje v roku enega meseca od podaje prošnje. Posledično pritožnici tudi ni mogoče očitati, da bi morala navedbe o tem, ali je navedene postopke že izvedla, podati v sklepu o pridržan

Sodišče prve stopnje bi moralo glede na izrecno tožbeno navedbo, kdaj je tožnica odločbo prejela, ki očitno nasprotuje tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), pritožnico pred odločitvijo s tem neskladjem seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Stranko je namreč treba v takih procesnih situacijah v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pa je nato možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe.

Ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba o nastanitvi pritožniku (pravilno) vročena 15. 12. 2019. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, po tem, ko bo pritožniku dalo možnost, da se izjavi o novih dokazih toženke, te dokaze izvede in ponovno preveri pravilnost in datum vročitve ter posledično pravočasnost tožbe.

Da lahko stranka uresniči svojo pravico izpodbijanja pravilnosti dejstev, ki izhajajo iz vročilnice, ji mora biti ta možnost v sodnem postopku ustrezno zagotovljena. Sodišče prve stopnje bi moralo, glede na izrecno tožbeno navedbo, kdaj je odločbo prejel, ki očitno nasprotuje tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), pritožnika pred odločitvijo s tem neskladjem seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. Stranko je namreč treba v takih procesnih situacijah v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pa je nato možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe

Sodišče prve stopnje ni razpolagalo ne z vročilnico ne s sporočilom o prejetem pismu, ki bi ga oseba, ki je opravljala vročitev, izpolnila s potrebnimi podatki (o datumu neuspelega poskusa osebne vročitve in o vložitvi sporočila o prispelem pismu v naslovnikov hišni predalčnik z opozorilom na posledice upustitve prevzema dokumenta ter datumom vložitve pisma v naslovnikov predalčnik). Oprlo se je na drugo listino – poizvednico, v kateri pošta izjavlja toženki, kaj se je dogajalo z njeno pošiljko pritožniku, ne da bi imel slednji možnost temu nasprotovati in predlagati dokaze. Če je po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči, iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico, poizvednico itd.) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o nepravočasnosti tožbe. V ob

Po prepričanju Vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ne more opirati pogoja težko popravljive škode na škodo, izvirajočo iz prepovedi opravljanja dejavnosti, ki (glede na ugotovitve upravnih organov) ni v skladu s predpisi. Sodišče prve stopnje na ta način prejudicira končno odločitev, saj je predmet odločanja o glavni stvari prav vprašanje, ali je bil izbris pritožnice iz registra šol zakonit.

Glede na peti odstavek 34. člena ZST-1 mora sodišče prve stopnje preden izda nalog za plačilo sodne takse za ustavitev postopka, preveriti ali je stranka takso, ki se sicer šteje, da ni plačana, plačala in jo pri naložitvi takse za ustavitev postopka upoštevati. V obravnavanem primeru je pritožnik k ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za ustavitev postopka priložil potrdilo o plačilu. Sodišče prve stopnje je njegove navedbe upoštevalo le v okviru presoje, ali je bil postopek pravilno ustavljen, ne pa tudi v zvezi s petim odstavkom 34. člena ZUS-1, na podlagi katerega bi moralo preveriti ali je bilo plačilo kot tako dejansko izvedeno.

Odstranitev tujca ne predvideva izvedbe dvostopenjskega postopka. Določba 66. člena ZTuj-2 vsebinsko ustreza razlogom Direktive o vračanju, kolikor določa izdajo posebne odločbe o prepovedi vstopa, potem, ko je odločba o vrnitvi po 64. v zvezi s 67. členom ZTuj-2 že izvršljiva. Zakonodajalec ni predvidel posebne odločbe za odstranitev, ki bi sledila izvršljivi odločbi o vrnitvi z možnostjo prostovoljne vrnitve. Izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu. Ni pravilna presoja, da tožniku nastaja škoda, ki je težko popravljiva že zaradi tega, ker ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja, kljub morebitnemu tožnikovemu uspehu v tem upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.

Če sodišče prve stopnje materialnopravno presojo opre na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na mestu, kjer pritožnik izpodbijani sodbi očita nejasnost razlogov, gre za dokazno oceno izvedenih dokazov, kar pomeni, da gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Ker obstaja dvom o tem, da je vročilnico, ki je pripeta odločbi drugostopenjskega organa, res podpisala tožnica, in ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba drugostopenjskega organa tožnici vročena na dan, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje preveri pravilnost vročitve drugostopenjske upravne odločbe in pravočasnost tožbe.