23. člen ZUS-1

Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZVO-P je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Ta tridesetdnevni rok za vložitev tožbe velja tudi za tožbo iz 4. člena ZUS-1, na kar kaže določba prvega odstavka 23. člena ZUS-1, ki določa, da prične rok za tožbo teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.

Toženka je izpodbijani sklep tožniku vročala z javnim naznanilom na podlagi 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Izpodbijani sklep je bil nato tožniku še fizično vročen. Rok za vložitev tožbe je prekluziven, kar pomeni, da teče od prve pravilne vročitve izpodbijanega akta stranki. Za konkretni primer to pomeni, da če je bila prva vročitev izpodbijanega sklepa (z javnim naznanilom) tožniku pravilno vročena, tožnik kljub temu, da je izpodbijani sklep prejel v roke 7. 11. 2025, njegov pritožbeni rok ne more začeti znova.

Določba četrtega odstavka 23. člena ZUS-1 je bila umeščena v zakon iz razloga, ker opredelitev aktov, izdanih v obliki predpisa, za akte, ki urejajo posamična razmerja, ni preprosta, saj je meja med posamično in splošno vsebino predpisa večkrat težko določljiva. Zato je za te primere uveljavljanje sodnega varstva prilagojeno položaju, ki nastopi, ko stranka zaradi napačne pravne ocene akta uveljavlja neustrezno pravno varstvo s pobudo za oceno ustavnosti ali zakonitosti akta pred ustavnim sodiščem in zato zamudi rok za tožbo pred pristojnim upravnim sodiščem. Tožba se v takšnem primeru šteje za pravočasno tudi, če je bila vložena v tridesetih dneh od vročitve odločbe ustavnega sodišča, vendar samo takrat, kadar se je ustavno sodišče s to odločbo izreklo za nepristojno - in to prav iz razloga, ker napadeni akt po vsebini ni splošen, ampak ima posamično naravo.

Zgolj z ugibanji, kdaj naj bi do odpreme poštne pošiljke prišlo, ni mogoče izpodobiti pravilnosti izpolnjene vročilnice, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Vrhovno sodišče pritožnikovih navedb, da je bila vročitev opravljena na napačen naslov, ni upoštevalo, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.Pritožnik je imel možnost, da vse okoliščine v zvezi s pravočasnostjo tožbe navede že v odgovoru na dopis sodišča prve stopnje z dne 13. 5. 2024. Ker v pritožbi ni pojasnil razlogov za zamudo z navajanjem tega dejstva, ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Glede na nesporno dejstvo, da tožnikoma izpodbijana sklepa toženke z dne 28. 9. 2021 nista bila vročena pred vložitvijo njune skupne tožbe z dne 29. 9. 2023, je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno. Nujnost kot razlog za vložitev tožbe pred vročitvijo izpodbijanih sklepov toženke (zaradi odločitve o začasni odredbi) ni zakonski razlog, ki bi ga lahko sodišče upoštevalo mimo določb ZUS-1 in preuranjene vložitve tožbe ne opravičuje niti ne vzpostavlja obstoja procesne predpostavke pravočasnosti tožbe iz 2. alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V konkretnem primeru prav tako ni sporno, da sta bila tožnika imenovana za člana Nadzornega sveta za mandatno obdobje, ki je poteklo že 26. 1. 2022. Zato predvsem glede na v tožbi postavljen tožbeni zahtevek po odpravi izpodbijanih sklepov, na katerega je na podlagi prvega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano sodišče sodi, da si tožnika v obravnavani zadevi ne moreta (več) izboljšati svojega pravnega položaja (niti) z odpravo izpodbijanih sklepov toženke, saj se v pravni položaj tožnikov z izpodbijanima sklepoma ne posega (več) odkar jima je nesporno že 26. 1. 2022 potekel mandat. S tem pa ni (več) izkazan njun pravni interes za tožbo

V primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, se šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje. Dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen in je drugačno pritožbeno stališče neutemeljeno.

Rok za vložitev tožbe je trideset dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Začetek teka roka za tožbo pa je odvisen od vrste oziroma narave pravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Pri presoji pravočasnosti vložene tožbe je bistveno, kdaj je bil akt strankam vročen oziroma objavljen, kdaj je potekel rok za vložitev tožbe in kdaj je bila tožba dejansko vložena.

Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena torej je, da za tožbo v upravnem sporu zoper sklep, ki tožniku še ni bil vročen (upoštevaje določbe ZUS-1), niso izpolnjeni procesni pogoji za obravnavno in odločanje o njej. V obravnavanem primeru iz same obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja na kakšen način oziroma če sploh je Upravno sodišče presojalo obstoj procesnih predpostavk za vodenje upravnega spora na podlagi vložene tožbe (med drugim tudi njene morebitne preuranjenosti) ter katere dejanske okoliščine je za ta namen upoštevalo. Posledično zaradi pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče ne more dokončno presoditi, ali je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno.

Rok za vložitev tožbe je trideset dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Začetek teka roka za tožbo pa je odvisen od vrste oziroma narave pravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic zaradi vložitve zahtev za omejitev lastninske pravice pritožnikov (vključno s sprejemom sklepov o uvedbi postopka ter zaznambo razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi) se niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih toženka storila v postopku sprejema sklepa o ugotovitvi javne koristi. O omejitvi lastninske pravice v javno korist po določbi 196. člena v zvezi z devetim odstavkom 211. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) odloča upravna enota v upravnem postopku. V tem postopku pa lahko pritožniki s pravnimi sredstvi po določbah ZUreP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uveljavljajo tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka, vključno s postopkovnimi in vsebinskimi kršitvami v zvezi s sprejemom sklepov o uvedbi postopka in zaznambo v zemljiški knjigi. Sklep o uvedbi postopka o omejitvi lastninske pravice v javno korist namreč v tem postopku pomeni zgolj podlago za zaznambo postopka

Tožnik izpodbijanemu aktu nasprotuje zgolj s trditvijo, da je neutemeljen, ker je bil njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, odločitev sodišča, da temu ni tako, pa napačna. Pri tem še pojasni, da je predlog utemeljen, ker njegova odsotnost z naroka ne bi smela pripeljati do zavrnilne sodbe in ker je izkazal, da se naroka ni mogel udeležiti. Resničnosti tako posplošenih trditev sodišče niti ne more presoditi, saj ni jasno, kaj od tega, kar je ugotovila toženka, po trditvah tožnika ne drži in zakaj.

V upravnem sporu je po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Uradna oseba je (zgolj) vodila predmetni upravni postopek, ni pa v obravnavani zadevi izdal izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba z dne 7. 3. 2018 se že v času vložitve tožbe ni več izvajala. Tožnik posledično ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje sodnega postopka zoper to odločbo.

Tožnik zmotno meni, da podaljšanje namestitve ni mogoče iz prvega razloga po 1. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1, to je zato, ker je podan sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Namestitev obsojenca v poseben prostor namreč ni avtomatična enkratna posledica suma, da je bilo storjeno tako kaznivo dejanje, temveč posledica okoliščin, ki so povezane s tako situacijo. Po presoji sodišča gre pri tem lahko za različne razloge, ki narekujejo namestitev v poseben prostor, med njimi pa je gotovo tudi hujša motnja, ki ga za mirno delo in počitek v zavodu za prestajanje kazni glede na okoliščine konkretne zadeve lahko povzroči sum, da je bilo storjeno takšno kaznivo dejanje, in ki je kot samostojen razlog opredeljena tudi v 4. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1. Ker se tridesetdnevni rok za vložitev tožbe šteje najkasneje od prenehanja zatrjevanega posega v ustavno pravico, ta pa je po navedenem prenehal 11. 2. 2019, je tožnikova tožba, ki je bila vložena 27. 5. 2019, prepozna.

Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave. Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno. Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami takega podaljševanja, možnost sodnega varstva, ki zagotavlja varstvo ustavne pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave). Tako je mogoče sprožiti upravni spor zaradi molka uprave v primeru, če organ v treh letih od

Napako tožnikove pooblaščenke, ki je tožbi, ki se nanaša na drugega tožnika v zvezi z drugim izpodbijanim aktom, priložila priloge, ki se nanašajo na tožnika v tem upravnem sporu, je pripisati nezadostni skrbnosti tožnikove pooblaščenke, ki bi morala kot odvetnica, od katere se pričakuje večja skrbnost, pred vložitvijo vlog na sodišče preveriti, ali pošilja tožbe za vse štiri njene stranke in ali so priloge k tožbam ustrezne. Iz pritožbenih navedb celo izhaja, da je bila prva napaka storjena že pri tiskanju tožb, saj tožnikova sploh ni bila natisnjena, nato pa še ob odpravi, saj je tožnikove priloge priložila tožbi, ki se nanj ni nanašala. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za napako, do katere je prišlo v sferi tožnikove pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo oprave procesnega dejanja. Prav tako zatrjevani delovna preobremenjenost in časovna stiska nista okoliščini, ki ju tožnikova pooblaščenka ni mogla predvideti oziroma odkloniti.

Trditve pritožnika o tem, zakaj je prišlo do zamude roka, so v okoliščinah pritožnikovega primera nerelevantne. Ti razlogi namreč po vsebini niso pritožbeni razlogi, temveč razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi jih moral pritožnik uveljavljati (že) ob vložitvi tožbe. Da bi se v obravnavanem primeru rok za vložitev tožbe zoper sklep o pridržanju (ki je bil pritožniku vročen osebno že v petek, 19. 6. 2020, saj v tistem trenutku še ni imel pooblaščenca) računal šele od ponedeljka, 22. 6. 2020, oziroma od torka, 23. 6. 2020 - to je od dneva, ko je za vročitev izpodbijanega sklepa in namero za vložitev tožbe izvedel njegov pooblaščenec (kar je mogoče razbrati iz pritožbenih navedb) - pa ZUS-1 ne daje podlage.

Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je tožbo po pooblaščencu vložil po poteku tridnevnega roka od vročitve sklepa o pridržanju. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo obravnavano tožbo kot prepozno. Trditve pritožnika o tem, zakaj je prišlo do zamude roka, so zato v okoliščinah pritožnikovega primera nerelevantne. Ti razlogi namreč po vsebini niso pritožbeni razlogi, temveč razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi jih moral pritožnik uveljavljati (že) ob vložitvi tožbe.

Ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba o nastanitvi pritožniku (pravilno) vročena 15. 12. 2019. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, po tem, ko bo pritožniku dalo možnost, da se izjavi o novih dokazih toženke, te dokaze izvede in ponovno preveri pravilnost in datum vročitve ter posledično pravočasnost tožbe.

Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj je pritožnik zamudil rok za vložitev tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, tako ob upoštevanju starejšega stališča sodne prakse o začetku tega roka od takrat, ko je bilo izpodbijano posamično dejanje storjeno, kot tudi ob upoštevanju novejših pomislekov pravne teorije, da začetek tega roka začne teči šele od trenutka seznanjenosti prizadete osebe s takim dejanjem.

Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje, kot zatrjuje pritožnik. Iz določbe 87. člena ZUP je tudi razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke (torej po poteku petnajstih dni). Na podlagi navedenega dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen in je drugačno pritožbeno stališče neutemeljeno.

Rok za vložitev tožbe (30 dni) je treba uporabiti tudi pri tožbah iz 4. člena ZUS-1. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v tako imenovanem rednem upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost aktov uprave, je pritožba dovoljena le, kadar sodišče samo ugotovi drugačno dejansko stanje in na tej podlagi spremeni izpodbijani upravni akt.